Povest o človeku, ki se je vozil v zaboju
| Povest o človeku, ki se je vozil v zaboju. Humoreska. Vladimir Stoj |
| |||||||||||||
Kurja čreva so vas na Dolenjskem. Posebnosti ni v njih. So pač le vas, kakor vasi sploh. Mimo višjih in nižjih gričev se vije še precej dobra cesta v večjih in manjših klancih. Kadar je deževno vreme, kolnejo vozniki zaradi velikih luž, v katerih kar tonejo. Utihnejo šele ob suši, ko si ne upajo odpreti ust, ker bi jih sicer zadušil prah. Kakor se iz tega razvidi, je ta pot kaj zabavna. Baviš se z lužami ali pa s prahom, kakor je že vreme.
Ob cesti stoje hiše, pa ne ena tik druge, marveč po pet, deset in tudi več minut narazen, kakor se spodobi za vas, ki nosi poetično ime »Kurja čreva«. Toda ne išči jih v zemljevidu namreč Kurjih črev! To se pravi, iščeš jih lahko, pa našel jih ne bodeš. Tudi v časniku še ni bilo tiskano njihovo ime. Zakaj iz Kurjih črev še ni prišel noben pesnik, morilca tudi še niso rodila in žalibog, zažgal jih tudi še ni nihče. Kako pa naj potem pridejo v časnike?
Pripetilo se je pač pred leti, da je žugal vaški čednik s stavko, ker so mu hoteli odščipniti nekoliko izgovorjene masti in moke. Naposled so se pa vendarle pobotali in potlačili vso zadevo, da ni prišla v javnost.
Ker torej ne najdemo v Kurjih črevih nič posebnega, ne bodem opisoval posameznih hiš. Nekoliko pomena imata za nas samo prva »pri Foltaču«, in zadnja »pri Lukaču. Pričel bodem s Foltačevo; Lukačeva pa pride nekoliko pozneje na vrsto, ko nanese prilika.
Foltačeva hiša stoji takoj pri vhodu v vas pod precej strmim klancem. Zato ima to veliko prednost, da se pred njo steka vsa deževnica s ceste v veliki luži. Te mlake pa ne omenjam le zato, ker ima veliko podobnost z Blejskim jezerom — v obeh je namreč voda, — marveč zlasti zato, ker služi Foltačevim in bližnjim sosedom za ogledalo. Daljnji sosedje na drugem koncu vasi imajo enako ogledalo pred Lukačevo hišo.
Foltačevina nima na sebi prav nič posebnega. Znamenita je samo zato, ker je v nji zagledal luč sveta, oziroma luč medlo brleče leščerbe, Čečk, glavni junak naše povesti. Kajti on edini ima zaslugo, da se bo širše občinstvo seznanilo s Kurjimi črevi.
Bilo je menda že tako usojeno, da se je Čečk rodil v Kurjih črevih. Pred kakimi štiridesetimi ali petdesetimi leti — deset let več ali manj se pri tolikem številu ne pozna posebno — udinjalo se je pri Foltaču mlado dekle. Prišlo je menda iz Tolminskega. Ker so tam vsa dekleta »čeče«, se je to ime prijelo tudi nove Foltačeve dekle. Foltaška se je z njo zelo pohvalila, češ, da je Čeča zelo pridna in delavna, pa tudi lepega vedenja. Gospodinja pri Foltaču je bila sicer jako čmerna ženska, hitra z grajo in počasna s hvalo; toda takrat se je pa z zadnjo celo nekoliko prenaglila.
Stvar je bila pa taka:
Nekega jutra je namreč Foltač klel krog hiše, Foltaška zmerjala v kuhinji, in Čeča jokala na postelji v čumnati. Vsem trem je pa pomagal mali pogan, katerega je prejšnji večer Čeči prodala Lužarjeva Lenka, tista, ki ima sploh v Kurjih črevih take kupčije.
Pogana so še tisti dan krstili. Dobil je ime Matevž, klicati so ga pa začeli takoj za »Čečka«. Ta priimek se ga je tako prijel, da je že sam pozabil, da je bil krščen za Matevža. Morda je pri krstu premalo pazljivo poslušal, kakšno ime so mu dali. Sploh pa taka stvar tekom let prav lahko izgine iz spomina, če je človek ne sliši več.
Foltač sicer ni bil trdosrčen človek, vendar je na tihem želel, da bi Čeča vstala in šla na delo, ker so takrat klali, Čečk pa zapustil dolino solz in se preselil v boljši svet.
Toda, kaj rado se zgodi ravno narobe, kakor si človek želi. In pri Foltaču je bilo tudi tako. Čečk je namreč trdovratno in glasno zatrjeval, da ne mara zapustiti Kurjih črev, kamor je komaj pogledal in je tudi tako storil. Zato se je pa raje selila Čeča. Umrla je menda od same žalosti, ker ji nihče ni hotel verjeti, da je nedolžna nad neprijetno kupčijo.
Čečk je ostal v Kurjih črevih in sicer pri Foltaču. Ko je dobil poleg srajce tudi hlače, začel je služiti za pastirja. Hlapec je postal šele potem, ko je odslužil vojake, ali pravzaprav vojaške nabore. Ostal bi bil gotovo pri hiši celo svoje življenje, da ga ni zmotila Micona, s katero sta skupaj služila. To je pa prišlo tako-le:
Neko nedeljo zjutraj si je Micona prod hišo popravljala ruto in se pri tem važnem opravilu ogledovala v luži. Tu pride iz hleva Čečk, stopi poleg Micone in začne se on gledati v vodo. Morda še sam ni vedel, zakaj je to storil.
Takrat pa prižvižga po klancu Frančeškov Janez, največji zabavljač v Kurjih črevih. Ko zagleda Čečka in Micono, zauka veselo, da je kar odmevalo in pravi:
»Tristo zelenih, Čečk in Micona, lep par bi bil to, kar k izpraševanju pojdita!«
Frančeškov Janez še danes ne ve, da je s temi besedami vrgel v Čečkovo srce plamenico goreče ljubezni. In vendar se je zgodilo tako.
Čečk in Micona sta se spogledala in gotovo bi ju bila oblila rdečica, ako bi bilo to mogoče. Toda Micona je bila za ta posel prestara, Čečk pa preumazan. Ona je odhitela z lahkimi koraki — ravno leto poprej je srečala Abrahama — proti župnijski cerkvi, on je pa šel nazaj v hlev. Tu se je zaril v slamo in začel premišljevati o vrednosti Janezovega sveta.
Ženitev Čečku do tistega dne niti na misel ni prišla. Imel je sploh samo enkrat želje po vasovanju. To je bilo pa takrat, ko je bil klican na nabor. Vprašal je namreč Lukačevo Mino, če sme priti zvečer pod okno.
»Le pridi,« zasmejala se je porogljivo deklica, »toda dežnika nikar ne pozabi, če nočeš iti moker domov.«
Čečk pa ni imel dežnika in je zato raje ostal doma. Pustil je vse vasovanje in to tem lažje, ker niti začel ni z njim. Deklet še pogledal ni. Z Micono sta služila že dvajset let skupaj, pa niti vedel ni, kje ima večjo bradavico, na nosu ali na bradi. Iz te vnemarnosti ga je zbudil šele tisti dan Frančeškov Janez.
Celo uro je potem ležal Čečk v slami, segal s svojima lopatastima rokama v kuštrave lase in se sam s seboj pogovarjal. Kadar je namreč kaj resnega premišljeval, opravljal je to težavno delo vedno na glas.
»I, napačno pa bi res ne bilo, če bi jo vzel, Micono,« prigovarjal si je. »Imaš vsaj svojega človeka, ki skrbi zato. Ako bi se kje nataknil, rekel bi: »Slišiš, Micona? Ti, hlače mi zašij!« In Micona bi jih zašila, pa gotovo še bolje kakor jaz. Kadar bom bolan, prinesla mi bo vode in če bom umrl, zatisnila mi bo oči. Vsaj pravim, prijetno bo.«
Tu je Čečk utihnil in zamižal. Najbrže se je naslajal nad prijetnimi občutki, ki so ga navdajali, ko jo premišljeval, kako mu bo Micona šivala hlače, nosila vodo in v slučaju, »če« umrje, zatisnila oči.
Čez nekaj časa je pa začel premišljevati: »Samo to me skrbi, če me bo hotela. In zakaj bi me pa tudi ne? Kruljev nisem, eno oko imam zdravo — drugo mu jo koklja iztaknila, ko je bil komaj dve leti star — in gluh tudi nisem preveč. Star sem šele malo čez štirideset, torej sem ravno pravenski zanjo. Vsaj pa tudi ona ni več pri mladih. Sicer je pa še precej čedna ženska. Tiste bradavice ji malo kazijo obraz, toda imela bi jih lahko še več. Tudi je res, da na desno nogo šepa, kar mi je pa prav všeč; mi vsaj ne bo mogla očitati mojega slepega očesa.«
Nato je zopet malo prekinil svoje duševno delo, vstal in se šel ogledovat v lužo. Moral je biti s seboj jako zadovoljen. Kajti počil je s prsti in rekel:
»Tako bo; še ta teden jo [nejasno]«
To je pa veliko lažje rekel, kakor storil. Prišla je Bela nedelja, odprl se zlati čas ženitovanj. Čečk je bil pa še vedno tam, kakor v postu. Kolikokrat je že sklonil: »Danes jo prašam po jedi, ko ostaneva sama!« Ko je pa prišel odločilni trenotek, niti ni šla beseda iz grla.
»Ti Micona,« začel je ter se oprl z žlico ob mizo, »kaj praviš ti k temu...« Tu mu je pa jezik že odpovedal. Kajti, komaj ga je Micona pogledala, je že bil v taki zadregi, da ni mogel naprej.
Micona se pa ni brigala za to, marveč je ob taki priliki hitela zajemat, kar se je dalo. Tako je imel Čečk vselej škodo, kadar se je pripravljal k snubitvi. Zakaj, Micona je med tem najmanj šestkrat zajela.
Naposled jo je pa vendarle vprašal. Zgodilo se je to začetkom krasnega meseca majnika. (Mogoče, da je bilo tudi preje, pa to nima nič v sebi.) Čečk je tolkel na njivi grude. Mudilo se mu ni posebno; vsaj ni delal zase. Parkrat je mahnil z rovnico, potem pa zijal okrog, da bi zagledal kaj tacega, kar mu ni bilo nič mari. Kaj se hoče, človek se tudi med delom rad malo razvedri.
Dva škrjančka sta se dvigala visoko v zrak in glasno žvrgolela. Čečk ju nekaj časa gleda, potem pa globoko vzdihne: »Ženita se«.
Tudi cole tolpe vran so letale semtertja, vsedale se na tla in grdo kričale. »Ženijo se,« zastoka Čečk in jih bleda dokler ne zginejo za prvim gričem; potem pa pristavi: »Jaz bi se tudi, če bi le ona hotela. Vprašal bi jo, toda kaj, ko so človek tako težko pripravi.«
»Ona« je pa na drugem koncu njive pobirala kamenje in ni slutila prav nič, koliko trpi Čečk zavoljo nje. Vendar je šla še tisti dan kot nevesta domov. Domenila sta se namreč pri malici.
Čečk je dolgo časa jedel molče; ko je pa poiskal prave besede, jo začel tako-le:
»Ti Micona, kaj sem že hotel reči? V nedeljo so pa gospod Matija lepo pridigovali.«
»Lepo, lepo,« pritrdi mu ta in si zabaše velik založaj kruha v tista.
»Kaj ne, rekli so, da moramo biti Bogu hvaležni in ptice posnemati?«
»Posnemati, posnemati,« prikima Micona ter se hiti basati.
»Vidiš, Micona.« začne sedaj Čečk na ves glas vpiti, da si je tako delal pogum, »vidiš, danes se ženijo. Povem ti, ženijo se. Kaj praviš ti k temu?«
Sedaj je pa Micona postala nekoliko pozornejša, kajti pospravila je bila že vso malico; začudeno pogleda Čečka in pravi:
»Kaj je pa potem, če se ženijo? Naj se le!«
»Kaj je pa potem, če se ženijo,« vpije dalje Čečk. »kaj potem? Posnemati jih morava, so rekli gospod Matija v nedeljo na prižnici, slišiš Micona, posnemati; tudi midva se ženiva! Vzemiva se!«
In beseda je bila zunaj. Čečk se je pa oddahnil, kakor še nikdar v svojem življenju.
Micona se je pa silno začudila. Zakaj, takih besedi ni pričakovala od nikogar, najmanj pa od Čečka. Vsaj sta vendar lepo število let skupaj lenobo pasla pri Foltaču, pa se nikdar ni zmenil zanjo, razen kadar jo je oštel, če mu je preveč urno zajemala iz sklede.
Toda Micona ni bila ena tistih zaljubljenih norš, ki komaj čakajo, da se ženinu vržejo okrog vratu. Seveda tudi ni bila več v tistih letih, ko se počenjajo take neumnosti. Zato je pa le pokimala in rekla:
»Dobro bi bilo, dobro, če bi se jemala. Toda ptice imajo gnezda, midva pa ne. Kadar me boš lahko peljal v svojo bajto, pa pridi pome!«
Čečk je te besede tako vpošteval, da tisti dan ni šel več grud razbijat. Prepričal je tudi Micono, da ji kamenje ne bo nikamor ušlo in da ga bo drugi dan dobila še dosti na njivi. Sedela sta pod hrastom do večera ter se pomenkovala, kako bi prišla do gnezda. Uspeh tega pomenkovanja je bil pa tak, da je Čečk takoj drugi dan odpovedal službo.
Sklenil je namreč delali za dninarja. Upal si je na ta način lažje in hitreje toliko prihraniti, kolikor je treba za bajto in majhno njivico. Par sto kronic je že imel, in tudi Micona je obljubila, da bo prispevala po svoji moči.
Mladi Foltač, sin tistega Foltača, pri katerem je služila Čeča, je bil pa jako hud, ker mu je Čečk odpovedal ravno ob največjem delu. Očital mu je nehvaležnost ter mu prerokoval, da se bo še hudo maščevalo nad njim, ker zapušča hišo, v kateri je bil vzrejen. In Foltač je to pot dobro prerokoval.
Čečk je šel osebenkovat k Lukaču, ker ga noben drug ni hotel vzeti pod streho. Kajti vsi so se bali zameriti Foltaču, ki je bil premožen mož in celo župan.
Lukač je Foltaču ravno s tem hotel nagajati, da je sprejel Čečka. Kajti obe hiši sta si vedno sovražni. Lukači namreč silno žele, da bi se županijska deska nabila na njihovo hišo; Foltači jim pa nočejo privoščiti tega nedolžnega veselja. Tudi Lukače zelo grabi, ker se njihova luža posuši ob vsaki suši, Foltačeva pa ne.
Čečk je torej stanoval za pečjo pri Lukačevih in delal po vasi dnine. Hodil je slabo oblečen, stradal in nosil denar na kup. Najedel se je do sitega samo takrat, kadar je bil kje v delu. Ko pa ni dobil dnine, kar se je večkrat dogajalo, zlasti ob slabem vremenu, sedel je v hiši za pečjo in dremal, da je lažje preganjal lakoto.
Ko so pa Lukačevi posedli krog mize in so se pokadili na njej dobro zabeljeni žganci, zdramil se je tudi Čečk ter poiskal prihranjeni kruli. Srkal je vase prijetni duh žgancev ter prigrizoval v vodi namočene suhe skorje. Kosilo si je pa sladil tudi s tem, da je štel, kolikrat je kdo zajel. Ako mu niso nič pustili, se je takoj maščeval in povedal, kdo je največ spravil vase.
Enkrat jo je pa hudo naletel.
Imeli so v hiši črevljarja, tistega Cibo, ki hodi menda po vsem Dolenjskem v štiro. Njemu na čast je Lukaška tako zabelila žgance, da so kar plavali v masti. Hlastno so zajemali iz sklede; zlasti Cibi se je zelo mudilo. Čečk je pa sedel za pečjo, grudil suhe, v vodo namočene skorjice ter jih poželjivo gledal, namreč žgance. Čimbolj se je skleda praznila, tembolj se mu je kremžil obraz. Ko je že videl, da ne bo nič ostalo, zajavkal je žalostno:
»Ciba, ti zajameš desetkrat, med tem ko drugi samo enkrat.«
Črevljar Ciba pa ročno zagrabi kopito in je zaluči tje za peč. Mož je namreč nagle jeze in uren v vseh rečeh.
Čcčk je pa menda prav nalašč prestregel kopito s svojo butico. Takoj nato se mu je pocedila po obrazu neka rdeča tekočina, o kateri je trdovratno trdil, da je pristna kri.
Obvezal si je glavo; poiskal klobuk in palico, zlezel izza peči ter rekel črevljarju:
»Ciba, to bo kaj dobra dnina zame!«.
Pri teh besedah je izginil skozi vrata ter jo mahnil naravnost v Lašče. Ta pot je pa imela za Cibo zle posledice. Nekega dne je namreč moral iti v Lašče za par dni v štiro. Vrh tega je plačal tudi Čečku za bolečine dvajset svetlih kronic. Zato so ga pa tudi v Laščah cesarski gospodje prepričali, da je kopito za v čevelj in za v glavo. Čečk je bil silno zadovoljen s tako dobro dnino. Pozneje je še večkrat nastavljal glavo, kadar je kdo kaj trdega zagnal, toda hotelo se mu ni več tako posrečiti, kakor takrat s Cibinim kopitom.
Čečk si je torej znal na razne načine množiti prihranke. Vendar mu je vkljub temu šlo Ie prepočasi. Hotel je že pustiti vso misel na ženitev, ko se mu prikaže nenadoma rešilna zvezda v podobi Lukačevega Tonce.
Ta je bil pravi nepridiprav. Nekaj let je pregledoval šole po raznih mestih, zapravil polagoma vso doto, potem jo pa potegnil v Ameriko. Komaj je tam zaslužil nekaj denarja, že se mu je mudilo spraviti ga med svet. Bil je pa jako dober domoljub. Zakaj v Ameriki prisluženi denar je prinesel domov, da ga zapravi v domovini.
Lukačev Tonca je torej pojedal in popival po Kurjih črevih, dokler mu ni zmanjkalo drobiža. Potem je pa postopal okrog in delal Čečku za pečjo druščino. Tu se mu je lagal na vse pretege, zlasti ko mu je Čečk zaupal svojo srčno bol.
»Povem ti,« razkladal mu je neki večer, »v Ameriki služiš denar tako lahko, kakor bi ga pobiral na cesti; kar sam ti leti v žep. Tu delate šest dni in počivate samo en dan; jaz sem pa tam delal samo en dan in šest dni popival. In delo je tudi silno lahko. Veš, tam dela vse elektrika. Poznaš elektriko?«
»Ne,« odvrne mu Čečk; »kako jo bom poznal, ko še nisem bil v Ameriki. Sploh se pa jaz ne menim za nobeno drugo babnico, kakor z edino Micono.«
»Ne bodi trapast«, vpije Tonca nad Čečkom, »vsaj elektrika ni babnica. To je le žica, ki ima v sebi tako moč, da te ubije, če jo primeš. Razumeš sedaj?«
»Toliko, kakor prej. Samo to vem, da vsak umrje, kdor prime elektriko.«
»Potem veš zadosti«, nadaljuje Tonca.
»Zakaj delavec nima v tovarni, katero goni elektrika, nič drugega dela, kakor da pazi, da ga ne vzame kako kolo ali kak jermen s seboj.«
»To je pa kaj lahko delo«, pripomni mu Čečk.
»Lahko, lahko, in kakšen zaslužek! V enem dnevu zaslužiš desetkrat toliko, kakor tu v enem tednu.«
Pri teh besedah položi Tonca prste na čelo, in nekoliko pomisli, potem pa dregne Čečka pod rebra, da bi bil skoraj odletel na sredo hiše, ter mu pravi:
»Veš kaj, Čečk, jaz grem drugi mesec nazaj v Ameriko. Pojdi z menoj. V dveh letih si prislužiš toliko, da si lahko kupiš doma celo zemljo in potem je Micona tvoja. Da, povem ti, še goršo dobiš lahko, ker nisi napačen fant.«
Tonca je dobro vedel, čemu je začel prigovarjati Čečku, naj gre z njim v Ameriko. Zapravil je bil namreč ves denar, in sedaj je skušal priti na tuje stroške čez lužo. Sicer še ni vedel, kako bo osleparil Čečka; toda bil je popolnoma prepričan, da bo potoval za njegov denar, ako se mu posreči, da ga spravi s seboj.
In posrečilo se mu je. Čečk je bil res zadosti neumen, da se mu je zaupal. Mislil je pa celo, da je silno modro ravnal. Micona ga je svarila, naj pazi, da ga Tonca ne opehari. Toda Čečk je naredil silno moder obraz, kar je pa izgledalo jako neumno, ter dejal:
»Dušica, ne boj se! Mene še ni nihče opeharil in me tudi ne bo. Nisem zastonj rojen na pustni torek. Gledal bodem, da bom imel dobiček od Tonce; kajti on je silno neumen človek. Denar ti razsiplje kakor lešnike. Videla boš, da se nazadnje še za njegov denar peljem v Ameriko.«
Prišel je torej dan slovesa. Tonca se je poslovil od vseh gostiln v vasi, žal da je samo ena, Čečk pa od Micone. Zaročenca nista prav nič pretakala solz: tudi objela in poljubila se nista, kakor je to v navadi med ženinom in nevesto, kadar se poslavljata za daljši čas.
Micona je ravno plela na Foltačevi njivi poleg ceste, ko priropotata »Amerikanca« mimo na vozu. Ko jo Čečk zagleda, ukaže vozniku ustaviti, ter ji pravi: »Ti no, zdaj pa grem.«
Micona se pa malo ozre in zamomlja:
»No pa pojdi.«
»Ti, Micona, kaj pa če se ti Čečk v Ameriki oženi? Veš, tam so lepa dekleta in tudi bogota.«
»Naj se le.« odreže se ta, »vsaj ga jaz tudi ne bom čakala, če pride kak drug pome.«
»Ravno ta hip je pa Lukančevo kobilo, ki je že tako nerada stala, ugriznil brencelj, ki jo je kar brez ukaza pocedila po cesti. Tako so se poslavljali in se še dandanes poslavljajo v Kurjih črevah neveste od ženinov, kadar odhajajo ti v Ameriko.
Čečk in Tonca sta pa ropotala proti postaji, in vsak je pogledal za njima. Imela sta namreč na vozu nenavadno velik zaboj, ki je bil na več mestih prevrtan. Bilo pa ni notri nič drugega, kakor sam zrak; pa še ta je uhajal pri luknjah ven. Čemu sta pa rabila Amerikanca ta zaboj? To moram seveda razložiti. Zaboj ni bil namreč nič drugega, kakor ladija, v kateri se je nameraval Čečk prepeljati v Ameriko.
Seveda je bilo to Tončina iznajdba. Moral je že nekje slišati, da so tudi ljudje, ki se vozijo v zabojih, da na ta način sicer ne posebno zložno, pač pa precej ceneje potujejo. In tega se je tudi domislil, ko je premišljeval, kako bi prišel s Čečkovo pomočjo v Ameriko. Izvrtal jo je pa res dobro.
Nekega večera sta imela Čečk in Tonca zopet sejo za pečjo. Dnevni, oziromo večerni red je bil isti, kakor vedno: pot v Ameriko. Pri tej priliki se je razplel med njima tale pogovor:
»Slišiš Čečk«, pravi Tonca, »ti bi se najraje kar zastonj peljal v Ameriko, kaj ne?«
»Seveda,« odmevalo je iz druge strani peči, »toda to je skoraj gotovo nemogoče.«
»O mogoče, mogoče, če imaš le kaj poguma in potrpljenja.«
»O poguma pa poguma, tega pa dosti. Vsaj me zato niso hoteli k vojakom, ker so se bali, da bi jih ne zapeljal v kako vojsko, ako bi imeli mene v svojih vrstah. Sam stotnik mi je tako rekel.«
»Ako je pa tako, potem si lahko brez skrbi, da prideš zastonj v Ameriko. Poslušaj, takole narediva! Mizar nama naredi velik zaboj. Ko prideva v Trst, te zabijem noter in te peljem na ladjo. Tu bom plačal zate, kakor za blago. Ker imaš komaj cent, ne bo dosti stalo. Tistih pet dni, ko bomo na morju, boš že pretrpel. Potem te pa vzamem zopet na suho in te odbijem. Najmanj 200 kronic si lahko prihraniš na ta način. Jaz ne zahtevam nič za svoj trud. Samo, kadar bova tam, boš dal za par litrov vina.
»Misliš, da bo šlo tako?«
»Zakaj pa ne? Koliko jih je že prišlo v Ameriko na ta način! Ti ne boš prvi, pa tudi zadnji ne.«
»Čakajmo, malo je pa le treba pomisliti. Kaj bom moral biti ves čas brez jedi, ko se ne bom smel prikazati iz zaboja?«
»Vsaj vzameš lahko s seboj. Po mojih mislih bi bile najboljše suhe hruške. Prostora vzamejo malo, zaležejo precej in sitnosti boš imel manj. Vode in žganja pa tudi lahko spraviš nekaj v zaboj, da te ne bo žejalo preveč. Sicer te pa pridem kak dan obiskat in ti kaj prinesem, zlasti po noči, ko me nihče ne more dobiti. Bo pa mizar naredil eno desko tako, da jo boš lahko kar sam vzdignil.«
»Hm, malo sitno bo že, ko bom sedel v zaboju in ne bom mogel več dni ven. Glede hrušk imaš pa čisto prav. Za tako reč so kakor nalašč, ker ne delajo človeku sile. — Toda kaj pa, če me dobe? Utegne se pa vendar Ie primeriti kaj takega.«
»Tudi na to sem že mislil,« odgovori Tonca važno. »Ako te dobe, dokler je ladja še v Iuki, poženejo te iz nje. V tem slučaju si še vedno lahko potem kupiš vozni listek. Ako te pa zapazijo, ko smo že na morju, te pa tudi ne vržejo v morje. Za to že jaz poskrbim in sicer tako-le:
Ljudi na ladji se bo kar trlo. In kako bogatih! Jaz jim bom pripovedoval kak revež si; potem vržem v klobuk petdesetak in začnem pobirati okrog. Videl bodeš, desetaki in dvajsetaki bodo kar leteli. Prepričan sem, da ti toliko naberem, da plačaš vožnjo in ti še nekaj ostane.«
»Potem bi pa še najbolje kazalo, da bi prilezel kar sam iz zaboja ter se pokazal, ko se obeta tako lep dobiček.«
»Seveda, jaz tudi to mislim. Toda tega ne smeš storiti, dokler ti ne pridem povedat, da smo že na morju in da je že čas za to. Samo denar moraš ves meni izročiti. Vrnem ti ga, ko prideva zopet na suho. Samo dobiček bova pa delila, če bo kaj velik.«
»O tisto pa že ne,« brani se Čečk; »denarja pa ne zaupam nikomur, še Miconi ne.«
»Potem pa kupi kar vozni listek in se posuši za tiste stotake, ki jih boš izdal. Kajti s potovanjem v zaboju ni potem nič.«
»Kako da ne?« čudi se Čečk.
»Vidiš, stvar je taka. Ako prilezeš iz zaboja in te zalote, te bodo takoj preiskali. In če najdejo denar pri tebi, plačati moraš vožnjo in pa še kazen.«
»Za to pa le nikar ne skrbi, Tonca! Denar skrijem tako, da ga nihče ne najde. Že vem, vtaknil ga bodem za škornje.« »Ha, ha, ha, za škornje.« se zakrohota Tonca; »tam bo pa res dobro skrit, tam. Slekli te bodo do nazega, preiskali vso obleko in tudi škornje. Celo v ušesa in še kam drugam ti bodo pogledali, če imaš notri zvit kak bankovec.«
»Torej misliš, da so tako natančni?«
»So, so, pa še kako! Kaj veš ti, ko sediš vedno za pečjo in nikamor ne prideš. Mornarji na ladjah so že imeli opraviti z drugačnimi sleparji, kakor sva midva. Sicer pa kakor hočeš; jaz ti hočem res dobro, silim te pa ne. Si pa kupi v Ljubljani vozni listek in štej tistih par sto kron, če jih tako lahko pogrešaš. Vsaj pravim, neumen sem, da ti tako prigovarjam, ko nimam druzega od tega, kakor da se brez potrebe postavljam v nevarnost.«
»No, no, naj bo pa po tvojem. Samo če me potem goljufaš in mi ne daš denarja nazaj?«
»Kako naj te goljufam? Vsaj veš čegav sem. Ako ti ne bom vrnil pošteno, tožiš me lahko tudi v Ameriki. Tam me pozna vsak otrok. Sploh pa hodi le sam v Ameriko, ako me imaš za takega goljufa. Srečno, pa brez zamere! Tudi za pečjo ne ostanem več, ker nisem vreden, da sedim poleg takega poštenjaka.«
Tako je govoril Tonca z užaljenim glasom ter lezel izza peči.
»No, no, ne bodi hud,« pridržuje ga Čečk, »saj nisem mislil nič hudega. Naredil bodem, kakor si mi ti svetoval. Ostani tukaj, da se še kaj pomeniva!«
Tonca se je pa dal kaj hitro potolažiti. Zlezel je nazaj za peč in seja se je nadaljevala. Sklepi te seje so se pa začeli spolnjevati tisto jutro, ko sta se Čečk in Tonca peljala z velikim zabojem v Ljubljano. Na zaboju je bilo zapisano: Vino v steklenicah. Ne premetavati! Zgoraj.
Te napise je ukazal napraviti Čečk na nasvet Tonce, ker se je bal, da bi v zaboju ne preobračal prevelikih kozolcev ali pa da ne bi obsedel na glavi.
V Ljubljani sta imela nekoliko časa za postopanje. Zato je Tonca vodil Čečka kakor kakšnega medveda po ulicah ter mu razkazoval razne znamenitosti. Ta posel je opravljal jako temeljito. Ustavil se je pri kaki večji stavbi, dregnil Čečka pod rebra ter ga opozoril:
»Viš jo hišo.«
»Vidim, vidim,« odgovoril je Čečk vsakikrat.
Nato sta nekaj časa zijala, — Tonca samo zato, da je delal Čečku druščino — potem sta se pa počasi zibala naprej. Prišla sta slednjič tudi na Marijin trg, stopila pred Prešernov spomenik, odkrila se in zijala vanj.
Tu pa povzame Čečk prvi besedo in pravi:
»Kako lepo znamenje! Ljubljančani so pa zares pobožni ljudje, ko postavljajo tako velika znamenja. Kaj meniš, Tonca, kaj je to za en svetnik? Gotovo je velik pomočnik, ko ima tako znamenje.«
»To je sv. Prešeren,« poduči ga Tonca; »vsaj je gori zapisano.«
»Sveti Prešeren,« čudi se Čečk; »tega svetnika pa ni v litanijah in najbrže celo v pratiki ne.«
»Veš je bolj nove vrste,« razlaga mu Tonca. »Vsaj ni še dolgo tega, odkar so ga naredili za svetnika.«
»Kaj pa dela tista babnica vrh kamena?«
»To je pa taka, kakor s svetim Martinom in tistim beračem, kateremu je dal pol plašča. Sveti Prešeren je šel namreč enkrat po tehle ulicah, ki se zato imenujejo Prešernove ulice. Tu sreča vso razcapano žensko, ki je prosila vbogajme. On je pa pozabil ves denar doma. Niti vinarja ni imel pri sebi. Zato vzame ogrinjačo, kakor so jih nosili v tistih časih tudi možje, prereže jo z nožem na dvoje in da polovico beračici. Zato je pa tudi samo ona polovica ogrnjena.«
Tako je lagal Tonca; vsaj ni bil zastonj v Ameriki. Moral je pa s klobukom zakriti obraz, da ni opazil Čečk, kako ga sili smeh.
Ko opravljata možakarja tako svojo pobožnost pred »znamenjem«, pride čez frančiškanski most tisti dr. Štorklja, ki je vzel vso slovensko narodnost v zakup. Silno se začudi, ko zagleda naša Amerikanca odkrita pred spomenikom. Takoj skoči k njima in začne:
»Odkod sta pa vidva rodoljuba, ki tako častita našega velikana Prešerna?«
Čečk ga pogleda debelo, potem pa sune Tonco, češ, ti govori, ki znaš z gospodo hoditi v caker.
»Iz Kurjih črev sva,« se oglasi nato Tonca. »Tu sva se malo ustavila, ker hoče Čečk, ki ni bil še nikdar v Ljubljani, vse videti. Zvečer pa greva naprej v Trst.«
»Tako, tako, torej iz Kurjih črev sta, in kar je poglavitno, vrla narodnjaka, ki ljubita milo majko Slavo in častita njenega najslavnejšega sina, velikega svobodomiselnega pesnika Prešerna. V tako odlični družbi bi rad ostal malo dalje. Namenjen sem v gostilno h Koprivi. Pojdita z menoj! Par litrov za taka narodnjaka, kakor sta vidva, mi ne bo žal. Tudi vidva se ne bodeta kesala. Kajti Kopriva toči izvrstno kapljico.«
Tako jima je kvasil dr. Štorklja. Tonca se je komaj zdržal, da se ni zakrohotal na ves glas. Čečk je pa razumel samo to, da ju vabi na pijačo ter da bo on plačal. Obotavljala se nista prav nič, ampak sta jo takoj odkurila z njim.
Pri Koprivi je bilo že zbranih precejšnjo število tistih mladih starcev in starih mladcev, ki delajo neumorno za narod. Dr. Štorklja je vendar še dobil prostor zase in za svoja gosta. Takoj ukaže prinesti štefan cvička št. 3, natoči vsem trem — seveda šele potem, ko je prišlo vino na mizo — vstane in potrka na kozarec v znamenje, da hoče govoriti.
Takoj se začujejo glasovi: »Posluh, posluh! Štorklja hoče klopotati!«
Dr. Štorklja se pa odkašlja, potegne parkrat iz smodke, vtakne levico v žep, z desnico se pa nasloni slikovito ob stol in začne s hreščečim glasom:
»Slavno omizje! Dovolite mi, prosim, samo par besedi. Čast mi je, da vam tu predstavim dva dična rodoljuba, ki sta prihitela iz krasnih Kurjih črev počastit našega Prešerna. Videl sem ju stati pred spomenikom z odkritima klobukoma, to se pravi, z odkritima glavama, torej z glavami v rokah, ne, hotel sem reči z rokami v klobukih, ne, s klobuki v rokah. Oprostite, gospoda, jezik se mi nekoliko zapleta, ker sem šele danes prišel z narodnega kroka. — Torej odkrita sta stala ta dva moža pred Prešernom ter zrla s svetim navdušenjem v pesnika in divno njegovo meduzo, to se pravi muzo. Gospoda, to moram pribiti, da ne najdemo tako velikega navdušenja za sveto narodno stvar niti med našim razumništvom. Gospoda, da so pa med našim narodom tako zavedni narodnjaki, kakor sta častita naša gosta, je gotovo zasluga naših društev, ki trosijo ljudstvo med prosveto, ne, hotel sem reči prosveto med ljudstvo. Gospoda, čim več bodemo imeli takih mož, tem svetlejše bo sijala misel svobodne zvezde, ne, svobodna zvezda misli, tudi ne, naj bo že kakor hoče, zvezda bo sijala gotovo na nebu milega nam naroda. Zato, gospoda, ven med ljudstvo na narodno delo! Delati moramo na to, da postane zadnji slovenski mož tako prosvitljen in navdušen narodnjak, kakor sta naša gosta, katera imamo danes v svoji sredi. Zato dvignimo čase in zakličimo jima: Živela!«
»Živela!« In narodni delavci so »delali«. Oglasilo se je še nekaj govornikov. Govorilo jih je tudi več naenkrat, poslušal pa navadno nobeden. »Delalo« se je pa vedno huje. Natakarica je komaj sproti donašala snov za »narodno delo«.
Tudi Amerikanca sta delala, kar se je dalo. Čečk se je naposled celo tako ojunačil, da se je začel vmešavati v pogovor. Hotel je ravno izraziti svojo ogorčenost nad tem, da še niso uvrstili sv. Prešerna v litanije in pratiko. Tu ga pa dregne Tonca s komolcem in opomni, da je čas iti na vlak.
Prisrčno se torej poslovita od Koprive, potem se pa odgugljeta proti kolodvoru. Ko sta prišla mimo Prešernovega spomenika, sta se zopet odkrila in Čečk je celo to-le pripomnil:
»Sveti Prešeren pa mora biti res močan svetnik. Komaj sva ga malo počastila, že nama je pomagal, da sva se zastonj napila.«
Rad bi se mu bil še priporočil za srečno pot, toda Tonca ga je tiral naprej, ker ga je skrbelo, da ne bi zamudila vlaka. In res sta prišla ravno zadnji hip. Toliko da sta vstopila in že je mešanec počasi odhitel proti Trstu.
Cviček iz soda št. 3 je pa učinkoval za naša popotnika kaj dobro. Zazibal ju je namreč v tako prijetno spanje, da je imel izprevodnik v Trstu precej opraviti, predno ju je iz voza ven vrgel. Trajalo je pa še precej dolgo, predno sta se začenjala zavedati svojega položaja. Kajti pripeljala sta iz Ljubljane precejšnjega mačka, katerega je vožnja silno razdražila. Poznalo se je to obema.
Čečk je postal siten, ker ni takoj pred kolodvorom zagledal morja in ladij. Začel je kar očitno na cesti častiti Tonco s sleparjem.
Ta je bil pa tudi jezen, ker je videl, da Čečk vzbuja s svojim kričanjem pozornost nekaterih mož postave. Zakaj, bilo bi mu jako neprijetno, ako bi se ti kaj vtikali v njegove zadeve.
»Ne bodi siten, Čečk,« pravi mu nevoljen. »Kaj misliš, da te bo prišla ladja pred kolodvor čakat? Malo potrpi, pa boš videl morje in ladij, da boš sit. Midva greva najprej v kako gostilno, da spraviva zaboj. Vpričo vseh ljudi vendar ne boš lezel noter. Jutri zjutraj te pa zabijem in peljem na ladjo. Opoldne bova pa rekla: Z Bogom kranjska dežela! Časa imava torej še dovolj.«
Tonca je bil kaj premeten človek. Imel je vse tako vrejeno, da mu ni moglo izpodleteti. Zaboj je odložil v gostilni »Albergo all’ aquila nera«, potem je pa vodil Čečka, ki se je bil med tem že potolažil, po mestu ter mu razkazoval vse, kar ga je zanimalo.
Čečk se je najbolj čudil morju in ladjam. Slednjič ga je pa že začela glava boleti, ker ni bil vajen velikomestnemu hrupu. Da ga je pa ohranil pri dobri volji, vlačil ga je Tonca od gostilne do gostilne in plačeval zanj.
Čečk pa je bil res dobre volje, ker je mislil, da je in pije na Toncine stroške. Revež ni vedel, da plačuje Tonca z denarjem, ki ga je bil izvabil od njega že v Ljubljani. Drugo jutro se je pa moral Čečk podati na pot, oziroma v zaboj. Dolgo časa sta hodila krog »Čečkove ladje« in iskala pokrov, na katerem je bilo napisano: »Vino v steklenicah«. Mislila sta že, da je mizar pozabil napisati. Niti sanjalo se jima ni, da bi utegnil zaboj stati na pokrovu. Čez dolgo časa se šele domislita, da šeste ploskve še nista videla. Jezno prekucneta zaboj in varnostni napisi jima začrne nasproti.
Tonca odstrani pokrov, Čečk pa zleze počasi v zaboj. S sabo je vzel vrečico suhih hrušek, eno steklenico vode in eno majhno z žganjem.
»Tako mi je pri srcu, kakor Noetu, ko je šel v ladjo,« vzdilmil je revež in pomolil še enkrat glavo iz zaboja.
Tonca je pa urno poveznil pokrov in ga začel zabijati, kakor bi se bil bal, da se Čečk še zadnji hip ne skesa. Med zabijanjem mu je pa dajal še lepe nauke.
»Nič se ne boj,« tolažil ga je, »saj boš kmalu prestal. Glej, tudi Jona je prebil tri dni in tri noči v ribjem trebuhu, pa še brez hrušek in žganja. Gotovo je imel mokro, ti boš pa lepo na suhem. Samo toliko pazi, da se prehitro ne izdaš. Dva dni se ne smeš prav nič ganiti. Ako boš kaj premišljeval, pazi, da ne boš s seboj glasno govoril. Najvarneje je, če si zavežeš usta z robcem, da se ne spozabiš. Jaz bom pa gledal na to, da ne bodo preveč prekucavali zaboja. Ako boš pa moral za trenotek stati na glavi, pa potrpi! Misli na tiste krovce, ki jih boš zaslužil v tako kratkem času, potem boš lahko vse prenesel!«
Pri teh besedah se Tonca porogljivo zapači, ker ga Čečk ni mogel videti, zabiča mu še enkrat, naj bo miren, ter odide. Kmalu se vrne z voznim listkom v žepu in z dvema težakoma. Varno vzdignejo zaboj, neso ga po stopnicah doli ter ga nalože na voz.
Opoldne se je pa Tonca odpeljal s Čečkovim denarjem iz pristanišča, Čečk je pa čepel potrpežljivo v zaboju, ki je stal v skladišču južnega kolodvora, ter čakal, da ga odpelje tovorni vlak v Ljubljano. Mesto na ladjo spravil je zviti Tonca zaboj z živimi steklenicami na železnico in ga poslal na naslov dr. Štorklje, da mu je vrnil njegovo gostoljubnost. In še isti dan se je odpeljal Čečk proti Ljubljani kot živi znak globoke hvaležnosti slovenskega rodoljuba«, kakor je bilo zapisano v pismu, ki je šlo pred zabojem.
Čečku med vožnjo ni bilo sile; kajti delavci morajo lepo ravnati z zaboji, v katerih so steklenice. Dvomil pa ni prav nič, da se vozi po morju, ker se je tu pa tam zaboj vendarle precej potresel med vožnjo.
»Aha, ladja se guglje,« mislil si je Čečk ob takih prilikah. Tudi piskanje vlaka ga ni motilo, ker je vedel, da parniki tudi znajo tako glasbeno umetnost. Samo to se mu je čudno zdelo, da ladja tako ropota, ko vendar plava po vodi. Toda pomiril se je kmalu, ko se je spomnil, kak hrup so delali tisti mali parniki, katere je videl prejšnji dan švigati po pristanišču.
Ako bi bil mogel Čečk skozi zračne luknjice pogledati, bi bil kmalu spoznal, kakšen je parnik, v katerem se vozi. Toda vse luknje so bile izvrtane ravno tam, kamor ni mogel z očesom priti. Ker mu je postalo dolgčas, pojedel je par hrušk, poplaknil grlo z žganjem ter začel dremati. Enakomerno ropotanje kolesja ga je zazibalo polagoma v sladki spanec.
Sanjalo se mi pa ni prav nič, niti o morju ali Tonci, celo o Miconi ne. Škoda: jaz bi zelo rad opisal njegove sanje v zaboju, tako jih pa ne morem, ker jih ni imel. Iz trdega spanja ga slednjič zbudi krepek sunek. Naenkrat se zdrami popolnoma ter posluša, kaj se z njim godi. Tu začuti, da je nekdo zaboj vzdignil in da ga nekam prenašajo. Potem je nekaj zaškripalo, kakor bi kdo kaj naložil na voz, in zaboj je stal zopet mirno.
Čečk se je sprva zelo prestrašil; sedaj mu je pa odleglo. Toda naenkrat mu postane zopet toplo po celem telesu, ko zasliši nek glas:
»Porini zaboj bolj na sredo voza, sicer ti pade po poti na tla!«
Drugi glas je pa odgovoril:
»Nič bati! Do Šiške bom že pripeljal. Hi, luca!«
Tu je zropotal voz iz južnega kolodvora proti Dunajski cesti, Čečk je pa v zaboju kar otrpnil od strahu in žalosti. Spoznal je takoj, da so ga naložili na voz in da Tonce ni zraven. Kajti glasovi so mu bili popolnoma neznani. Toda, kam ga peljejo? Raznovrstne misli mu švigajo po glavi.
»V Ameriki še ne morem biti,« si misli. »Menda vsaj nisem prespal cele vožnje. Tudi ne verjamem, da bi tam vozniki govorili po naše. In v Šiško me peljejo. Kje neki je ta Šiška? Ime se mi zdi zelo domače. Da bi vsaj ne bil izročil Tonci denarja! Ta slepar me je gotovo ogoljufal. Kaj bo, če me je res pripravil oh vse premoženje?!«
Tu obstane voz in Čečk zasliši zopet prejšnji glas:
»Gospod doktor, vino sem pripeljal. Kam pa hočem postaviti zaboj?«
»Kar gori v mojo sobo. Tam bomo že sami izložili steklenice in tudi izpraznili. Imam gori več prijateljev, ki mi bodo radi pomagali. — Zaboj je pa presneto velik. Če le ni preveč slame notri.«
Glas, ki je to govoril, se je Čečku zdel precej znan. Vendar se ni mogel spomniti, kje ga je slišal. Utegnil pa ni več premišljevati, kaj se godi z njim, kajti naslednji dogodki so se prehitro menjavali. Butnil je z glavo sedaj na eno stran, sedaj na drugo. Enkrat je imel glavo spodaj, potem hrbet, nato trebuh, dokler se ni zopet postavil srečno na glavo. To njegovo čudno potovanje se da samo iz tega razlagati, da so zaboj po stopnjicah navzgor kar prekucovali, mesto da bi ga nesli. Seveda, manjkalo je skrbnega Tonce.
Naposled jc imel Čečk glavo zopet na pravem mestu. Gromoviti »Živio!« mu udari na uho, potem pa nastane naenkrat mir. Zaboj je stal na kraju svojega namena. Dr. Štorklja, obdan od svojih ožjih prijateljev, vzame v roko dleto in kladivo ter se pripravlja, da svečano odbije zaboj.
Tu pa naenkrat odleti najširja deska v pokrovu, in skozi odprtino se prikaže jokavi Čečkov obraz z debelimi očmi in odprtimi usti. Za obrazom se pa pribaše polagoma ves ostali Čečk, kakor je dolg in širok, iz zaboja.
O tem bi se pa dalo sedaj veliko govoriti, kdo se je bolj čudil, ali Čečk, ko je zagledal znance iz gostilne pri Koprivi, ali dr. Štorklja in njegovi prijatelji, ko je vstajal iz zaboja »živ znak globoke hvaležnosti slovenskega rodoljuba«. Tudi nočem opisovati na široko, kako je Čečk žaloval in obupoval, ko se je prepričal, da ga je Tonca nesramno goljufal. Zakaj, prepričan sem, da vsak, ki je pri tej ginljivi povesti prišel do tu, že pretaka solze nad žalostjo usode nesrečnega Čečka.
Kot nekak epilog naj vendar še navedem nekatere važnejše podatke.
Ko je prišel Čečk nazaj v Kurja čreva, dal je Miconi nazaj besedo, kakor mu je tudi ona svojo hvaležno vrnila. Tako se je ženitev razkopala. Nekaj tednov potem se je pa Čečk selil iz Kurjih črev. Vaščani niso namreč imeli z njim nobenega sočutja. Mesto da bi ga bili milovali, so ga celo zasmehovali. Zato je Čečk zapustil nehvaležna Kurja čreva ter odšel v kraje, kjer ne vedo nič o njegovem potovanju v Ameriko.