Povest o črnem mornarju
| Povest o črnem mornarju Ferdo Kozak |
| |||||||||||||
Helena je bile zlatolaska. Poti velikim alabastrovim čelom je sijalo dvoje lepih, modrih oči v svet, ki so sanjala vedno nekam daleč naprej ... Bila je vitkega stasa, kakor jelka, ki zašumi v gori s košatimi vejami v zlato pomlad in njene roke! Kako drobencane so se mi zdele takrat, ko sva sedela na Devinski skali in ko so me božali njeni mehki prstki.
Sladak večer je bil, blag in tih, kakor morje, ki je šumljalo pod nama. Komaj čutni vetrič je blodil skozi ciprese mimo razvalin dalje čez dolino v lepo noč. Kodrasti valčki so se lesketali v laninem svitu, kakor zlato in so se odbijali ob skalnem bregu. Doli v malem pristanišču so ribiči pripravljali svoje male ladjice, da odrinejo na morje in tu pa tam je dosegla kaka beseda najino uho.
Tiho sem se sklonil k Heleni:
»Gospodična!«
Vzdrhtela je. Menda se je ustrašila mojega pritajenega glasa.
»Gospodična, greste li večkrat sem gori?«
»Podnevi, da, ponoči me je pa nekoliko strah.«
»Česa?«
»Sama ne vem. Noč sama na sebi vpliva na človeka tako čudno, da ga strese groza.«
»Je-li vas nocoj kaj strah?«
Nič mi ni odgovorila. Zrla je v tla in nervozno vrtila malo rožico v roki.
»Povejte no gospodična ...«
»Saj ste vi pri meni.« Lahna rdečica jo je oblila. Sklonila je glavo še nižje, da so se zasvetili njeni kodri v medlo-zeleni mesečini.
Prijel sem jo za drobno desnico. Ah, kako je vztrepetala v moji roki, kakor tetiva, ako spustiš puščico.
»Gospodična Helena, ali ljubite vi bajke?«
»O, rada jih poslušam, samo ni kogar nimam, da bi mi jih pravil. Saj sem vendar tako sama v tem gnezdu galebov. Kako se razveselim, ako zanese pot kakega pešpotnika mimo našega kraja. Potem se človek vsaj za par ur reši morečega dolgčasa.«
»Ali vam smem povedati lepo bajko?«
»Prosim! Ampak prej pojdiva domov. Tam mi bodete povedali. Pozno je že in ribiči bodo kmalu odrinili.«
»Ali ribiče čakate.«
»Da, to je mora. Če grem zvečer ven, se moram vedno vsaj do tiste ure vrniti, ko gredo ribiči lovit.«
»Sedaj še ni prišla ta ura, gospodična. Počakajva toliko časa in potem bodeva pa peš šla. Ta čas vam pa že lahko pripovedujem mojo bajko.
Nič mi ni odgovorila, a iz njenega obraza sem bral, da posluša. Vsedel sem se malo bližje k njej in pričel:
»O vitezu iz davnih časov vam bom povedal.«
»Prav ob morju na visoki skali je stal grad viteza Fernanda. V vsej okolici ni bilo večjega čudaka, kakor je bil vitez Fernando. Bil je dolge, suhe postave, koščenega obraza in dolgi črni lasje so mu segali do ramen. Košate brke so mu krasile zgornjo ustnico, spodnjo pa mu je obkrožala dolga brada. Vitez Fernando je imel čudovito krasno ženo. Bila je Helena, kakor vi, gospodična, modrooka zlatolaska. Svojega moža ni ljubila. Vitez jo je namreč s silo odvedel na svoj grad. Zastonj so jo branili trije bratje, vitez Fernando jih je pobil s svojim strašnim mečem. Zaman je plakal sivolasi otec — zaprli so ga v globoko ječo brez božjega sonca. Mati pa je od žalosti umrla. Gospa Helena je samevala na prostranem gradu in oblak bolesti je pokril jasnino njenih oči. Gori ob linah je posedala in zrla na širno morje, ki se je kopalo v solnčnih žarkih. Včasih je kovala različne naklepe, kako bi prevarala svojega moža in mu ušla. A ni bilo mogoče. Stregel ji je on sam in trije zmaji so stražili vrata. Bila je zaprta za vedno.
Vitez Fernando pa je hodil okoli vedno potrt in zamišljen. Hrepenel je po Helenini ljubezni, a zaman. Polagoma sta se navadila na samoto, trpeča drug zaradi drugega.
Komaj se je nekoč prebudila rožnata Eros iz svojih sanj, ko je prijadral čez škrlatno morje mlad vitez v srebrnem čolnu. Lahni kodri so mu obkrožali moško lice in globoke rjave oči so zrle veselo preko morja. Sam je vodil veslo s krepkimi rokami, da se je penila voda krog čolna.
Isti čas je slonela pri svoji lini gospa Helena in videla je mladega viteza, ki je veslal pod njenim oknom. Srce se ji je prebudilo iz obupa in vsa je vzdrhtela.
Sklonila se je nekoliko nižje:
»Stoj, mladi vitez!«
Vitez se je ozrl naokrog:
»Kdo me neki kliče?«
»Čuj me, mladi vitez!«, je klicala Helena.
In on se je ozrl na visoki grad. Vztrepetala mu je nedolžna duša, neizkušena v ljubezni in solnce lepote mu je zaslepilo oči.
Položil je dlan k ustom in zaklical:
»Kaj hočeš od mene, ti jasna kraljica? Ako si zel demon, pusti me, da grem svojo pot, ako si pa živo bitje, tedaj me nikar ne izkušaj, da mi ne raniš prehudo mlade duše.«
»Ne boj se me, mladi vitez! Jaz sem uboga deklica, ki me je ugrabil zloben vitez. Brate mi je pomoril, očeta zagnal v ječo, mati je žalosti umrla, mene pa je odvedel v ta grad, kjer me čuva bolj, kot zenico svojega očesa. Reši me mladi vitez in ljubila te bodem vse žive dni.«
»O ti čista lepota, ti najlepša vseh deklet. Me-li res misliš ljubiti? Rešil te bodem in makari iz deset tako trdnih gradov.«
»Hvala ti vitez moj!«
»Ne rabim hvale, moja kraljica. Samo en tvoj pogled in moja duša je močna, ko nikdar poprej, moja pest se spremeni v jeklo in moja moč prezira orjake. Ali veruješ v mene in mojo pomoč?
»Verujem ti, moj lepi sokol. Le poleti kmalu k meni sem gori, da me poneseš ven v svobodo.«
»Kmalu, kraljica, se vrnem k tebi!«
Zavihtel je čelado v pozdrav, prijel za veslo in se uprl vanje, da je zdričal čolnič ko blisk po morski gladini.
Helena se je pa hipno tedaj nečesa spomnila.
»Kaj če pride ponoči s kitaro!« Sklonila se je k lini in klicala za njim. A nič več ga niso dosegle svarilne besede. Čoln se je počasi potapljal v dalji ...
Bolestno se je udarila Helena z drobno roko ob belo čelo:
»Kaj če pride? Seveda bo prišel in moj mož ga bo dobil. O jaz reva! Zakaj se nisem prej spomnila!«
Sesedla se je na svilene blazine in tiho zaplakala.
Hitro je tekel dan naprej. Čimbolj se je nagibale solnce k zapadu, tem nemirneje je tolklo Heleni srce. Že so se krvavo-rdeče zarje razlile čez morje in že je potemnelo ozračje. Vitez Fernando se je mudil še pri Heleni. Dolgo sta govorila in bila je zelo prijazna z njim. Ravno sta se menila o prvem skupnem izprehodu, ko je zagrmelo v daljavi. Nakopičili so se na zahodu črni oblaki in veter jih je hitro gnal čez nebo. Helena se je prestrašila. Vitez Fernando pa je odšel iz sobe da zapre vse grajske line.
Vihar je razsajaj in tulil okoli gradu, ko je Helena začula kitaro. Močni glasovi so prodrli do njenega okna. Doli v srebrnem čolnu na razburkanem morju pa je stal mladi vitez in igral kitaro. Tudi vitez Fernando ga je čul. Divje se je zasmejal, ko ga je videl pod oknom svoje žene in kljub viharju je odvezal svoj čoln. A mladi vitez ga je zapazil. Še enkrat je pogledal gori na visoke line, potem se jo pa uprl v vesla, da so zašumeli valovi. Tja v viharno noč med bučečo vihro sta zaveslala oba viteza in nikdo se ni več vrnil nazaj.
»Le ljudje pripovedujejo, da vstane ob vsaki nočni vihri vitez Fernando iz morja in vesla k gradu, da bi videl Heleno. Imenujejo ga črnega mornarja, ker se oblači v črno noč in v mračen vihar.«
»In Helena?«, je vprašala moja poslušalka.
»Ona je pa umrla od hrepenenja.«
Helena me je pogledala.
»Gospodična,« sem šepnil in ni se branila, ko sem ji desnico položil krog pasu in ni se branila, ko sem jo z levico prijel za roko, le zamižala je, ko sem jo poljubil na cvetoča ustna.
Ribiči so že davno odrinili iz luke in le srebrne brazde so se poznale za njimi preko spavajočega morja ...