Povest o Finici in Fifici
| Povest o Finici in Fifici Cvetko Golar |
| |||||||||||
Težko mi je srce, o gospoda slavna, ali stvar mora na dan, kakor se je vršila. Torej, ako dovolite, sedemo lahko o mraku, o hladnem, poletnem mraku, v gosto, zeleno uto, prav ko bo nebeški cerkovnik prižigal po sinjem oboku zlate zvezdice in ko bom jaz tako poln večerne melanholije. Da jo pozabim, da gre spat ranjeno srce, vam bom povedal veselo in kratkočasno zgodbico o dveh slavnih gospodičnah.
Prva je bila Finica, druga je bila Fifica, prva črnolaska, druga plavolaska, prva visoka in vitka, druga pa vitka in ne previsoka, prva rjavooka, druga sivooka. Finica je bila lepa, Fifica je bila krasna, prva je bila — ali, dragi moj sosed, zdi se mi, da ju že poznaš, da že poznaš, ti dve božji stvarci. Da, da, imaš prav, tisti sta, ki sta včeraj leteli mimo Petrovega okna.
Finica in Fifica sta bili prijateljici, neločljivi, vdani prijateljici. Zelo sta se ljubili in se radi imeli. Ako je Finico bolela glava, je bolela glava tudi Fifico, ako je hodila Finica po dvorišču z zateklimi rdečimi lici, je kar naenkrat stopila k njej Fifica in tudi ona je imela zatekla, rdeča lica.
Ali kaj se vse ne zgodi na svetu, vprašam vas, kaj se vse ne zgodi! Ne vem že, ali je bilo v ponedeljek ali je bilo v torek; zdi se mi pa, da je bilo v sredo, in sicer popoldne, natanko šest minut pred peto. Finica in Fifica sta sedeli za mizo in sta se gledali. Baš sta pozobali zavojček napolitank in sta se ravno z jezički oblizovali po škrlatnih ustkah. Ali v tem se Finica spomni:
»Ah, ah!«
Fifica je debelo pogledala, a naglo zavzdihne:
»Ah, ah!«
Fifica zameži, desnico položi na čelo, levico pa na srce in s turobnim, pretresljivim glasom, ki bi omečil tudi kamen na cesti in mu privabil solze v oči, reče:
»Ah, ah, ah!«
Fifica stori isto, njen glas je ihtel, kakor bi oplakovala viteškega ljubca, padlega na polju slave:
»Ah, ah, ah!«
»Moje srce, moje bolno srce!« pravi Finica.
»Moje srce, moje bolno srce!« ponovi Fifica.«
»Črne lase ima in belo lice, oči pa mu gore kot hudičku,« pravi Finica.
»Črne lase ima —« se je v naglici zmotila Fifica.
»Kaj?« je vzkliknila Finica. »Črne lase? Kaj misliš na moj ideal?«
»Zmotila sem se,« se je prestrašila Fifica, »oprosti, ti bom pa dala poljubček.« »Še enkrat od konca!« je velela Finica.
»Ah, ah, ah!«
»Ah, ah, ah!«
Črne lase ima in belo lice, oči, pa mu gore kot hudičku.«
Rumene lase ima in rdeče lice, oči pa mu gore kot satančku.«
»Včeraj sem ga videla, o, hitel je po cesti kot bog amor. Svetlih, zmagovitih oči in jasnega čela, kakor bi mu sijala zvezda sredi obrvi.« Finica je strmela v zrak in ves obrazek se je zdel spremenjen in objet od lepega čara. Ali že je spregovorila Fifica:
»Videla sem ga danes zjutraj, hejša, hej! Ponosnih korakov, kakor bi hotel vzplavati solncu za tilnik, je hitel mino mene. Na njegovih licih so se razcvitale rože in nad njegovim čelom je vzhajala jutranjica.«
»La-la-la-la,« je zapela in se zasmejala Finica. Plosnila je z rokami, skočila na noge in zaplesala okoli mize.
»Hejsa, hej, hej,« se je modro zasmejala Fifica. Okrenila se je in stekla po nasprotni strani okoli mize, in že čisto v kotu, ki se je polagoma mračil in zagrinjal s svilenim, črnim pajčolanom, sta se ujeli in poljubili.
»Moj ima črne oči in iskre se krešejo iz njih.«
V njegovih plavih očeh pa cveto sanjavi romantični cveti.«
Zasmejali sta se in poljubili. Imeli pa sta obe živo-rdeče, škrlatne ustnice in mlada, zdrava lica.
»Glejte si no,« bi se začudila gospodična Finica ali Fifica, »kaj je vse na svetu mogoče!«
Mislim, da je bilo v nedeljo zjutraj, in že se je vzpelo solnce na sredo modre nebeške poljane, in v Ljubljani so peli in zvonili šentpeterski zvonovi tako veselo, kakor nikoli. Dve ptici sta vihrali z zlatimi perotmi proti Rožniku, in ves zrak je bil poln slave božje, solnčnih žarkov in sladkega ognja dekliških oči.
Prijateljici in gospodični, Finica in Fifica — pardon!
Nekaj sem se spomnil, gospoda slavna. Znalo bi se zgoditi, da mi poreče ta ali oni mojih naklonjenih sosedov takšno ali enako besedo: »To je vse lepo, moj dragi, Finica in Fifica sta gospodični, da nič takih, ali vendar dovolite vprašanje, kaj pa sta Finica in Fifica? Ali je Finica dijaček ali divjaček, ali je Fifica lekarček ali pekarček?«
Res, to sem pozabil. A čemu ne bi povabil gospodične Finice in Fifice v našo utico?
»Prosim, gospodični, prosim, ako je vama drago, sedita na mojo desno stran.« Ali že se oglaša Finica:
»Veste, jaz nisem nobena gospodična.«
»Kaj pa ste?«
»Finica!«
»No, pa ste morda dijaček ali vsaj divjaček.«
»Tudi ne. Jaz sem jezna na vas.«
»Zakaj?«
»Zato, ker sem Finica, pa nič drugega!« mi zatrobi jezno na uho. No, sami ste slišali.
»A tu pa je gospodična Fifica.«
»No, pa ste morda lekarček ali vsaj pekarček.«
»Nisem. Jaz sem tudi jezna na vas.«
»Zakaj?«
»Ker sem Fifica, pa ne mesarček.«
»Da, da, ona je Fifica, pa nič drugega,« zagostoli Finica. »Klanjam se!«
Ker je sneg bel in so črešnje rdeče, zato se je zgodilo v nedeljo zjutraj naslednje:
Finica in Fifica sedita za mizo in molčita. Obe sta globoko zamišljeni, s pestjo si podpirata težki, misli polni glavici. Temno zardelih lic je lepa Finica, rožnonadahnjenih je krasna Fifica, zmedeni so črni lasje Finični, nervozno valujoči so plavi lasci Fifični, živo se utrinjajo rjave oči prvi prijateljici, motno se blešče sive oči drugi prijateljici.
Finica pogleda Fifico in se razjoka, Fifica pogleda Finico in se tudi razjoka. Obrišeta si solzne, čiste demante, na licih posušita biserni vrelec in se zopet zagledata druga v drugo.
»Ah, zaljubljena sem!« plane nenadoma Finica, skoči pokonci, sklene roke in zaječi: »Ah, ah!«
»Zaljubljena sem, ah, ah!« zakliče z vznešnim glasom Fifica, poskoči na lahke noge, sklene roke kakor k molitvi in dahne: »Adonis!«
»Ali jaz sem v resnici zaljubljena,« pravi skoro očitajoče Finica. »Ah, kako lepa je prava, čista ljubezen! Oči vidijo nebesa odprta, in srce uživa nebeško blaženost.« Stala je, in kot zamaknjene so ji bile oči, kakor bi gledala rajsko veselje.
»Ali jaz sem v resnici zaljubljena.« odgovori Fifica. »Visoka in nebeško lepa je prava ljubezen, in njena pesem mi doni veličastno in sladko na uho, o vse bajnejše kot zmagonosna tromba angela Rafaela. Moje oči gledajo vso nepopisno krasoto vrta ljubezni, po katerem se razliva rožna zarja.«
»Ali jaz sem prav zares zaljubljena,« se razjezi Finica in udari z nožico ob tla.
»Tudi jaz sem prav zares zaljubljena,« zažvrgoli Fifica in udari z roko ob mizo.
»O, kako je lep moj fant!« zapoje vsa očarana Finica. Skodrane lase ima, plave očke, in visok je in tako zal.«
»A moj ima tudi skodrane, rumene lase, plave očice kot modre zvezdice.«
»Ni res, lažeš! Moj je tak, a ne tvoj!«
»Ni res, lažeš! Moj je tak, a ne tvoj!« je prišlo kot odmev.
»Povej, kako mu je ime!«
»Ti prej povej, kako mu je ime!«
»Moj je študent!«
»Moj je tudi študent!«
»Mojemu je ime Boštjan!«
»Mojemu je tudi ime Boštjan!«
Finici je vsa kri vzvalovala v glavo, in temno-rdeče je bilo njeno lice, kipelo je in se zalivalo s srdom, a njene oči so se kresale in žgale, in iz njih so plapolale iskre. S snežnimi zobki je zagrizla v napeto spodnjo ustnico in jezno je dihala.
Tudi Fifica se je hudo, hudo razburila. Stala je pokonci, in plavi lasje so se ji vsuli čez čelo, a lice je ostalo bledo, in ni kaplja krvi ga ni pobarvala z rožnim leskom in v njenih očeh je tlelo; jezni žar se je nabiral v svetli zenici.
»Ti si predrzneš! Mojega fanta hočeš?«
»Ti si predrzneš? Mojega fanta hočeš?«
Stali sta druga ob drugi, oči v oči, in tak ogenj je dihal in vel iz obeh dekliških teles, da je v resnici pravi čudež, da se nista na mestu spremenili v pepel.
»Jaz ti napovem dvoboj!« je siknila Finica.
»Jaz ti napovem dvoboj!« je ponovila za njo Fifica.
»Na sabljice brušene!«
»Na sabljice brušene!«
»Na ljubljanskem polju pod Jureževo smreko.«
»Na ljubljanskem polju pod Jureževo smreko!«
Prezirno sta se poklonili druga drugi in ločili z gnjevom v srcu.
Finica in Fifica sta se sprli in začeli sovražiti na smrt. V dvoboju si stopita pred oči, in tam se ima odločiti, katera bo živela in ljubila, a katera umrla in šla v hladni grob.
Vse to pa zaradi tega nesrečnega študenta Boštjana.
Zasijalo je tisto žalostno jutro, ko se je imela odločiti usoda dveh junaških, zaljubljenih devojčic, Finice in Fifice. Ali jutro je imelo zlat obroč okoli čela in stopalo je s srebrnimi nožicami po lokah in livadah.
Navsezgodaj je ostala Finica, si opasala brušeno sabljico in odprla duri. Na pragu sta jo že čakala njena sekundanta, vsak s sabljico pod pazduho in z obvezami in leki za prvo silo, ako Finica pade v dvoboju.
Bila sta pa njena sekundanta — Čoki in Mavželj. Odpravili so se vsi trije proti ljubljanskemu polju, z bridkostjo v srcu, s srdom v očeh.
Korakali so po cesti, zatopljeni vsak v svojo misel. Finica je potegnila iz žepa velik kos papirja, kjer je imela sestavljen testament. Tam je vse stalo zapisano, kdo bo dedoval po njej, ako ji neusmiljeno Fifičino jeklo seže v srce, ako ji hladna smrt ponudi roko. Še enkrat je vse prebrala in debela, svetla solza ji je kanila na pismo. — Zares, hudo je umreti v cvetu let, v prvi zori mladosti, ko se iskri čista rosa po velih rožah. Kako se mi smiliš, uboga Finica!
Ljubljansko polje se je že danilo in odpiralo velike svoje oči. Solnce je sipalo zlato po njivah in travnikih, ptice so plavale pod nebom in vriskale, kobilice so skakale in se postavljale v zelenih frakih, murni so žvižgali in mak se je ženil v svoji škrlatni kapici. Samo Finica je šla žalostno — v smrt.
Prikorakali so do lepega gozdiča sredi polja, in evo, tam stoji Jureževa smreka, ki je tudi čudovita in vredna vsega zanimanja. Lani je namreč nenadoma zacvetela, žlahtne gavtrože so se zibale po vejah in vrhovih, in vsi Posavci, ki so jo videli, so se križali samega strmenja. Pričakovali so, da bo začela roditi šmarne petice in cekine, a ta up jim je šel po vodi, ker je neko noč prišlo dvanajst devic izpod zvona svetega Vida in je smreko dodobra obralo. Potrgale so vse gavtrože in jih dale svojim fantom, da bi jih bolj radi imeli.
No, Finica je prikorakala s svojima sekundantoma, Čokijem in Mavželjem, pod smreko, in glejte, njena sovražnica, Fifica, se je že sprehajala gorindol kot vojščak na straži, z bridko sabljico pod pazduho. Tudi ona je imela seboj dva sekundanta, in sicer sta bila to plemenita viteza, Žoki in Tavželj.
Finica in Fifica sta se postavili v pozituro in zgrabili za svetli sabljici. Čoki je dal znamenje: »V parado!«
Sablji sta švistnili in se z zvonkim hrskom odbili druga od druge, Finica je začela napadati svojo nasprotnico in jo v trenotku ovila z živo, bliskooko kačo; a Fifica se je branila imenitno. Letele so iskre od jekla, sablja se je odbijala od sablje, Finica je naskakovala z leve in desne, a doživa ni mogla svoji nasprotnici.
Dvakrat sta se že postavili nasproti in obakrat odstopili, ne da bi bila Finica ali Fifica oblagodarjena z najmanjšo ranico. Srd se jima je kuhal po žilah, trepetali sta razburjenosti, da si ne moreta ohladiti jeze. Skočili sta tretjič v boj, vsaka s trdim sklepom, da rani nasprotnico in čeprav ji ponudi golo mesto.
Vzdignili sta sablji in si jo zasekali druga drugi globoko v vrat. Zgrudili sta se na črno žemljico in vroča kri je z rdečim curkom lila iz ran in vzela s seboj mlado življenje. A kamor se je potočila kri, tam je vzrastla iz zemlje visoka, bela lilija, svetla in čista. Tako sta ležali v senci lilij Finica in Fifica.
Sekundantje pa so odšli v mesto naznanit prijateljem tožno novico.
Gospoda slavna, moja povest bi bila pri kraju, a zgodilo se je čudo: Mislil sem vam ponuditi veselo zgodbico, a tekom pripovedovanja me je prijela melanholija in mestu smeha imam na licih studenec svetlih solz.