Povest o cilindru

Povest o cilindru Josip Korban

Izdano:	Slovenski narod 24. oktober 1911 (44/245)
Viri:	245
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Odvetniški koncipient dr. Arnošt Klopotec v Celju se je odpravljal na potovanje ...

Posestnik Miha Joger v Gornjem gradu je rekel svojemu sosedu Janezu Sršenu: »Ti prokleti osel!« In temu »prokletemu oslu« se je imel dr. Arnošt Klopotec zahvaliti, da se je lahko pripravljal na prijeten izlet. Razžaljeni Sršen ni mogel namreč prenesti resnice. Resnica pač oči kolje! Dasiravno bi lahko cel trg s celo okolico vred pod prisego povedal, da se Miha Joger ni zmotil s svojo trditvijo, zlasti ker je Sršen obdarjen tudi na zunanje s takimi ušesi, ki močno spominjajo na oslovska, vložil je kljub temu tožbo po celjskem odvetniku proti svojemu sosedu. Hotel je še zvedeti, kakšnega mnenja je gornjegrajska sodnija v tej zadevi.

Dr. Klopotcu je ta tožba neznansko prav prišla, pa ne samo zaradi diet, ki itak niso ravno previsoko odmerjene. Arnošt je imel višje cilje. Njegov duh je hrepenel, da bi se vzdignil, srce ga je vleklo tja na tiste »krtine«, izpod katerih priteče bistra Savinja.

Slišal je večkrat praviti, kako prijetno je laziti po tistih »krtinah«, posebno če ima človek tako primerno dolge in suhe noge kakor ravno on, toda do sedaj ni bilo nobene prilike, da bi poizkusil.

Sedaj bo pa vendar enkrat izpolnjena njegova vroča želja. Njegov šef je dobra duša: tri dni dopusta mu je takoj dovolil ... Blagoslov vama, dična soseda, Miha Joger in Janez Sršen, ki sta mu dala lepo priložnost, da bom lahko združil koristno s prijetnim.

Veselo razpoložen, stoji dr. Arnošt Klopotec na peronu.

»Kam pa, Arnošt?« pozdravi ga prijatelj.

»V Gornjem gradu imam pijona, potem pa v hribe.« 

»V hribe? Pa menda vendar ne s cilindrom in v salonski suknji?« 

»Zakaj ne? Temu cilindru dež nič ne škoduje ... Suknje pa tudi ni škoda.« 

»O, ti presneti joger! Saj se le šališ!« 

»Prismoda, zakaj bi se šalil!« 

»To bo pa nekaj za urednika »Slovenskega ilustr. Tednika«. Prosim te, daj se fotografirati in mu pošlji sliko. Haha! To je že prenoro!« 

»Prismoda!« Tako sta se ločila prijatelja ...

V tistem času je prišlo od glavarstva poročilo, da se je Anglež Lord James Rainsford podal v Savinjske planine. 25. avgusta bi moral že biti v Ljubljani, kjer ga je pričakovala njegova mylady, a on se še do 2. septembra ni vrnil in sploh ni dobila več nikakršnega poročila od njega. Najbrž se je torej v planinah ponesrečil. Da bi se našlo njegovo truplo, je razpisala nagrado 2000 K. 2000 K zaslužiti na tako lahek način, to niso mačkine solze! Cela Gornjesavinjska dolina se je vzdignila kakor en mož. Vse je šlo iskat dragocene kosti plemenitega Angleža. Bil je res plemenit, dvakrat plemenit človek, da se je šel ubit ravno v Savinjske planine, ki potrebujejo tako krvavo reklame. Ali se je sploh že slišalo, da bi se bil kdaj poprej ubil v Savinjskih planinah kak turist? Smešno! To naj bodo Alpe? Če ni nobene nevarnosti? Kdo bo hodil po njih? Kvečjemu kak salonski turist, ki ne zna razločevati divje koze od domače ... Sedaj je pa postala stvar čisto drugačna. Ubil se je Anglež, imenitna oseba. Kake popise bodo prinesli veliki angleški listi! S kakimi izrazitimi besedami bodo slikali one temne zevajoče prepade, kjer počivajo zlomljene kosti dobrega sina ponosne Anglije! In kako se bo potem vzdignil tujski promet! Trumoma bodo romali Angleži v spodnještajersko Švico, vsak bo hotel videti mesto, kjer je napravil salto tale njihov slavni rojak.

Popis Jamesa Rainsforda je bil se precej natančen. Dolga, suha oseba, cilinder na glavi, angleško pristrižene brke, monokelj na levem očesu itd. Napraviti bi imel turo na Ojstrico, čez Planjavo na Kamniško sedlo in potem skozi Bistriško dolino v Kamnik.

Največ ljudi je šlo po d Planjavo ... Čampov Jernej, ki je »stregel divjim kozlom po življenju,« je trdil, da je ravno takega človeka videl na Planjavi, v resnici pa ga je srečal pod Ojstrico. Seveda tako nespameten Čampov Jernej ni bil, da bi jim povedal resnico. Dva tisoč kronic bi znal sam zapraviti.

Če je Anglež prišel na Planjavo, potem se gotovo že ni poprej ubil na Ojstrici. Naši ljudje znajo logično misliti. Nobeden ga ni iskal pod Ojstrico.

Ko so se po večdnevnem napornem iskanju vrnili v gorsko vas, so pa izvedeli žalostno novico, da se Anglež sploh ni ubil v naših planinah. Centov Jaka in pa Suhcev Francelj, ki sta gnala vole v Železno kaplo, sta se trikrat »krvavo« pridušila, da sta pri Sv. Lenartu videla dolgega človeka s cilindrom na glavi, na levem očesu je pa imel »pol cvikarja«.

Sedaj je bil vsak dvom izključen. Kislih obrazov, kakor bi pili »štacunski« jesih na tešče, odkurili so jo iskalci človeških kosti, vsak na svojo stran.

Čampov Jernej, ta je bil pa drug kavelj ...

»Sedaj bom pa drugje iskal, je rekel. »Dobro, da so se razšli, mi vsaj napotja ne bodo delali.«

Izostal je cel teden. V soboto zvečer jo je šele primahal. Čudovito resne poteze je imel na obrazu in bil je zamišljen, kakor kak nepriznan pesnik.

»Kje imaš Angleža?« ga je vprašal Kalanov Peter.

»Le tiho hodi, bratec! Ali si kaj žejen?«

»Žejen pa žejen.« 

»Danes plačam, kolikor boš hotel piti ... Če magari tudi 50 kronic zapijeva.« 

»A, res,« se je razveselil Peter, »torej si imel srečo? Oh, kako ti privoščim ... Daj roko!« 

Cela vas se je razburila, ko se je raznesla vest, da je Čampov Jernej našel zemeljske ostanke ponesrečenega turista. Eni so se jezili, da so prehitro odnehali, drugi so pa le zijali kakor kapelj v vaškem potoku in se čudili spretnemu lovcu. Zvečer se jih je pa takih, ki so Jerneju »privoščili«, toliko nabralo pri »Zadnjem grošu«, da je bila soba prenapolnjena. Liter za litrom je romal na mizo, seveda vse na Jernejev račun. Če človek tako hitro zasluži tisočak, kaj bi nekaj pijače ne privoščil svojim vedno žejnim prijateljem?

Ko se je zdanilo, so se šele razšli ... Jernej in Peter sta skupaj merila cesto, ker sta si bila najbližja soseda.

»Veš Peter, rad te imam,« je dejal Jernej, »moj sosed si in prijatelj. Zato si pa bova delila nagrado.« 

»Kaj te luna trka? Jernek, preveč si pil.« 

»Kar sem rekel, sem rekel. Polovico jaz, polovico ti. Ali ni prav tako?« 

»Da bi bilo le še kaj prostora v blazinici! Fant, ti nisi več pri zdravi pameti!«

»Prej, kakor ti, ki se braniš denarja. Saj ti ga ne mislim podariti vendar. Zaslužiti ga boš moral, zaslužiti.« 

»Kako to?«

»Kako? V ponedeljek boš šel z menoj v hribe, da najdeva glavo.« 

»Jezus Nazarenski, kralj judovski, se je ustrašil Peter, »kaj je še nisi našel? Al i smo pili kar na medvedovo kožo?!« 

»Ne bodi nor! Pojdi z mano, ti bom pokazal, kaj sem našel pod Ojstrico!« ...

Nekaj dni pozneje je prinesel časopis sledečo notico.

Lord James Rainsford se je ponesrečil na Ojstrici. Lovec Jernej Čampa je našel v nekem prepadu pod Ojstrico njegov cilinder. Vsak dvom izključen!

Ne dolgo potem je bilo čitati v drugem listu: Ne moremo razumeti, da nekateri časopisi — najbolje informirani seveda — se upajo slepiti javnost z izmišljenimi brzojavkami. Kako se bo človek ponesrečil na Ojstrici, če tamkaj še niti bil ni? Angleža so videli vendar v Železni Kapli. Najbrž je hotel iz bogve kakega vzroka zmešati sled in se zatorej ni držal prvotnega načrta.

Napadeni list je hotel imeti na vsak način zadnjo besedo in jo je tudi imel: »Resnici na ljubo konštatujemo, da ima najdeni cilinder v notranjem delu začetnici A. K. Brez dvoma last odvetniškega koncipijenta Arnošta Klopotca iz Celja, ki je tudi vpisan v turistični knjigi.« 

Ta notica je povzročila, da je takoj neki izboren slovenski turist začel pisati temeljito razpravo: »Kako bodi opravljen turist, ki gre v planine.« 

Povzročila je pa tudi, da je nekega dne potrkal na vrata stanovanja gospoda Arnošta Klopotca naš znanec Čampov Jernej.

»Kaj bi pa radi,« ga je vprašal doktor.

»Tale čelaster smo našli, pravijo, da je vaš.« 

»Da, moj je,« potrdi koncipijent nič kaj prijazno. Najbrže mu je vzbudil cilinder žalostne spomine.

»Pa bi vas prosil, da bi mi naklonili kako podporo. Zaradi tega čelastra imam veliko škodo.« 

»Prismoda, kakšno škodo neki?« »Ooh, ko bi vedeli, gospod. Šestdeset goldinarjev smo zapili.« 

»Kaj me to briga! ... Grozen pijanec morate biti! Če bi bili moj sin, bi vas že predelal. Ali ni škoda denarja?« 

»Pa ta sramota! Kako se mi smejejo! Kake priimke mi dajejo. Oh, da bi tistega nesrečnega Angleža nikdar ne bilo k nam!« 

»Tako, priimke vam dajejo? Žalijo vas na časti?«

»Kdo pa? Sedite malo!« 

»Macafurjeva Mica mi je rekla že trikrat, da sem največji tepec in bebec pod soncem.« 

»Čakajte, takoj bom zapisal.«

»Kozlevčarjev Janez me je zmerjal sredi vasi z oslom.« 

»Najboljše je, da tožimo. Pooblastilo mi boste dali.« 

»Prav rad. Kar tožite! ... Kaj pa zaradi podpore?«

»Podpora, podpora ... Obdržite cilinder, saj ga ne morem več rabiti. Ne bilo bi ga treba s sabo nositi. Kako vam je rekla Macafurjeva Mica? ... Da ste največji ... Vrane imajo strah pred črno barvo. Kar v koruzo z njim! Al i ga pa dajte otrokom, da se bodo igrali!«

Jernej je napravil smešno figuro in raztegnil svoja široka usta v zaničljiv smehljaj. »A, res ga meni podarite? Oh, kako ste dobri, kako sem vam hvaležen!« 

Zunaj pred vrati je pa krepko zaklel in si rekel: »Napil se bom, tako se bom napil, da bom rekel mački: botra. Potem bom pa kupil dinamita, toliko dinamita, da bom razstrelil vse naše planine, da ne bo k nam nobenega Angleža in ne celjskega dohtarja ...«