Povest o diplomi

Povest o diplomi. Resnična povest. Ivan Lah

Izdano:	Slovenec 29/161–162, 1901
Viri:	dLib 161, 162
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Nadučitelju Mateju Madurju se je na stara leta pomladilo lice. Mnogo let je že prebil v istem kraju; bil je miroljubna duša. Rekli so, da se v vseh dolgih letih ni nič izpremenil, samo lasje so mu nekoliko osiveli, sicer pa da je bil vedno jednak. Živel je pač mirne dnove, kar je menda nanj zelo ugodno vplivalo. Zadnji čas pa so pravili, da se mu je pomladilo lice. Ali je to mogoče, ali ne, kdo ve. Nenavadno je vsekako, a v slučaju popolnoma verjetno ... Mogoče je, da so se varali, a zdelo se jim je tako. Nekateri so rekli, da zato, ker so se zboljšale gmotne razmere, drugi so pa menili, da je bilo bralno društvo, ki se je ustanovilo po njegovem dolgem, trudapolnem prizadevanju in ki se je v zadnjem času lepo razcvelo, da je torej to tisto čudno zdravilo, ki mu je vlilo novih močij in novega življenja v njegovo ostarelo telo. Drugi so trdili celo, da je oboje skupaj vzrok nenavadne prikazni, no, tudi to bi bilo mogoče; njegovo bralno društvo je lepo vspevalo, to jo bilo njegovo veselje, največje veselje, in nekateri so celo obsojali njegovo veliko vnemo za dobro stvar. Rekli so, da dela le za diplomo, samo za diplomo, za svojo korist, samo ker meni, da bo žel slavo, a ne z namenom, da bi koristil narodu; rekli so, da mu ni za občo korist, za probujenje naroda, ampak da išče lastnega dobička ... On se za to ni menil. Politik je bil sicer, a prepirov se je izogibal ...

2.

Tisti večer je obiskal Potaniča. Potanič je bil njegov največji prijatelj in njegov pomočnik pri trudapolnem delu v bralnem društvu.

»Kaj meniš, ali bi ne mogli naročiti diplomo Dragušu?«

Potanič je gledal molče pred-se.

»Čemu?« rekel je. »Čemu; kaj je storil on, kaj je storil? Nič ...«

Potanič je bil Dragušev sovražnik zaradi agitacije pri volitvah.

»On je zaslužen mož. Svojemu okraju je dosti pomagal in, in ...«

»In? ...«

»In? ... No, spodobila bi se mu diploma, saj bi ne stala take vsote.«

»A.«

»Pomisli, to nam prinese koristi.«

»A.«

»In je mogočna osebnost na svojem mestu in ima močno roko in ne prazen žep, kar je glavna stvar. Pomisli, ljubi moj!«

»To je nepotrebnost.«

»Draguš je le on, namreč Draguš.«

»Hm ... Ne, diplome od nas vsejedno ne dobi.«

»Zakaj ne?«

»Ker je ne zasluži.«

Mate Madur se je nekoliko nevoljen poslovil in znova sklenil, da ne odneha od svojega sklepa, ne, nikakor ne. On je predsednik društva: kar on sklene, kar on spozna za potrebno in pravo, to mora biti, zato je on predsednik. Kdo je ustanovil društvo? On ... Kdo skrbi zanj že toliko let, da se vzdržuje v svoji višini, da se vedno dviga, dviga? On ... Mate Madur. Kdo je branil društvo pred sovražnimi napadi, da ni propadlo v veliko zgubo cele okolice? Kdo? On in zopet on ... In zahvala za to? Kaka zahvala, kako plačilo? Nič! Kup skrbij, nepotrebnih skrbij, prepir, ki bi ga sicer no bilo, sitnosti, pota, stroški i drugo; a kaj ima od vsega? Nič. Nehvaležnost. Danes sta prvič prišla navskriž s Potaničem. On je bil sploh oblasten človek, svojeglav in je želel zapovedovati, kjer jo prišel do besede. Udajal se ni rad in hotel vedno, da je njegova prava, da naj torej njegova obvelja. Čuden človek ta Potanič. In z Dragušem si je nasproten, kar je v slučaju lahko zelo usodno za vse, za društvo in za občino. A ta politika. Potanič, Potanič!

In znova je sklenil Mato Madur, da ne odjenja, dokler ne bo videl diplome v sobi gospoda Draguša. Zmaga mora biti njegova in Potanič! On je oseben sovražnik Dragušev, on je, on je ... a ...

Mahnil je z roko, nasmehnil se in šel parkrat po sobi gor in dol. Na to se je vsedel k mizi in se zakopal v papirje in ž njimi vred v misli in v društvene račune ...

3.

Draguš je bil grajščak in večen kandidat. Njegova narodna zavest, so rekli, da ni gotova. Ljudje so mu bili nezaupni in zato nasprotni. No, kazal se je večkrat, posebno pred kakimi volitvami, ljudstvu zelo naklonjenega in celo vnetega za njegov blagor ... Mate Madur mu je bil največji prijatelj, dasi je bilo to nekaterim nerazumljivo.

In zdaj mu je hotel pokloniti diplomo. Hotel je to storiti in naj se vsi upirajo njegovemu sklepu.

In res je naročil diplomo, stala je nekaj denarja, a na to Mate Madur ni gledal, saj je bila diploma namenjena gospodu Dragušu.

In Potanič? On je molčal; sploh je malo govoril z Matejem Madurjem.

Prišla je diploma in Mate Madur je iskal podpisov.

Popoldne je bilo, ko je potrkal na Potaničeva vrata. Prijazno je položil diplomo na mizo.

»Kaj hočeš?« vprašal je Potanič.

»Podpiši se!«

Potanič je pomislil in se nasmehnil. Diploma je bila lepa, Draguševo ime se je svetilo v zlatih črkah, sicer pa so bile črke risane lepo umetno, ena vrsta je bila rdeča a druga modra. Res, vse prav lepo. Mate Madur ni ganil očesa od diplome in zdelo se je, kot da neprestano čita tisto lepo pisano vrsto črk:

Gospodu, gospodu Dragušu itd.

Potanič pa se je smejal skoraj prezirljivo.

»Koliko je stalo to?« vprašal je potem kakor nejevoljen.

»Ne dosti. Nekaj črez dvajset goldinarjev.«

»Hm.«

»Podpiši vendar!« Mate Madur je izvlekel tinto iz žepa in pripravil pero.

»Podpiši ...« in porinil je vse predenj na mizo.

Potanič je premišljal.

»Čemu?«

»To se vendar spodobi.«

»Jaz ne podpišem.«

»Prijatelj!«

»Vse zastonj.«

»Kaj vendar misliš?«

»Ne podpišem.«

»Neee?«

»Nikdar.« Potaničeva beseda je bila odločna.

»Podpiši vendar.« V Mateju Madurju je vskipela jeza, njegove koščene ostarele roke so se tresle.

»Za Boga, podpiši!«

»Oprosti, ne morem.«

»To je vendar diploma.«

»To vidim.«

»Namenjena je vsestranski zaslužnemu možu ...«

»Hm.« — In Potanič se je zopet smejal.

»Ti si mu pač politično nasproten.«

In zopet je proseč postavil predenj diplomo, tinto, pero.

In Potanič se je res vsedel. Tedaj pa se je storilo nekaj strašnega. Mato Madur je prevrnil s svojim širokim rokavom — tinto. In potem? Diploma je bila uničena. Črna reka je preplavila zlato Draguševo ime in se razlila črez vse tiste lepe rdeče-modro vrste. Mate Madur je globoko vzdihnil in molčal. Zvil je zopet uničeno diplomo, spravil tinto in pero ter — odšel brez vsake besede. Potaniču pa je zašumelo po glavi: sle transit ...

Diploma je bila torej uničena. To je bila njena določena usoda. In z diplomo je bil uničen Mate Madur. Uničen popolnoma. Povešal je glavo in na hrbtu mu je vzrastla grba. Pravijo, da se ni nikdar več veselo nasmejal. Pa kaj vse ljudje ne pravijo. No, jaz sem jim verjel. Njegova v starosti omlajena lica so se zgubančila, starost in veliko število let se je mahoma pokazalo na njegovem obrazu. Tako se jo končala povest o diplomi, ki se ni poslej nič več ponovila.

Kratka povest, a resnična. In resnica je vendar prva. To je prva stvar, da je povest resnična. In »povest o diplomi« je resnična, popolnoma resnična. Godila se je v časih »političnih bojev« med Slovenci. Res jo žalostna, celo ginljiva — toda — tako je bilo in njenega junaka ni več tu. Pravijo, da je večkrat rekel: O ta diploma. In včasih je še pristavil: in ta Potanič! Kdo je bil kriv?