Povest o hudem in silnem kovaču
| Povest o hudem in silnem kovaču. Cvetko Golar |
| |||||||||||||
V globokem, skalnatem jarku je stala kovačnica, ob bistro šumečem potoku, ki se je pretakal po gladkih pragih, se prelival po ozki strugi in pregibal in žarel v solncu, kakor da je pozlačen. Bila je v varnem zavetju bukovih lesov, ki so visoko in široko kraljevali nad njo kakor zeleni velikani, vršali in se košatili temni in hladni poglavarji. Njeni nizki zidovi so bili rdeče pobarvani in so sijali, kakor bi bili zmerom osvetljeni od večerne zarje; pokrita je bila z lesenimi deščicami. V njej je bilo prostora za delavnico, kjer je puhal zakajen kovaški meh v razžarjeno oglje, in je stalo v tleh težko naklo poleg rjastih, zlomljenih verig, skrhanih lemežev, topih sekir in enakega orodja, a na drugi strani je bila majhna izbica, zelo čista, sveže, nekoliko zelenkasto pobeljena. Skozi okenca se je vlivala vanjo luč v jasnem in svetlem pramenu. Dišalo je zelo prijetno po suhih krhljih in hruškah, ki so se sušili po peči v okrušenih lisastih skledah. Pisana skrinja, velika in mogočna, je stala pod starinsko uro z lesenimi kazalci in zatemnelo ploščico, rdeča klop se je tiščala peči pod zelenimi modnicami, v nasprotnem kotu pa, kjer so visele po zidu na šipo slikane podobe svete Genovefe, svetega Martina in še nekaterih drugih božjih izvoljencev, je stala trebušna, rjavo pobarvana mizica. In še nekaj je bilo: zibelka. Čisto sredi izbice se je šopirila s svojimi rožami in srčki in zvezdicami, naslikanimi na stranice, a v njej se je zibalo dete, majhna, rožasta punčka, ki je vpila in vekala iz vsega grla. Ličeca je imela zaripljena, čelo in sence so ji prepregale drobne, plavkaste vejice, in nožice in ročice je molil otrok od sebe. Bil je zdrav in močan jok, ki je udarjal kakor na ukaz, rasel in se krepil, dokler se ni nazadnje zadušil v togotnem ječanju, da se iznova povzdigne te nek glasek in napolni vso izbico.
In pred zibko je stal kovač. Bil visok, bil je širok v plečih kakor gorsko teme, njegove roke so bile trde in grčate kakor gabrova polena in dlani in prste je imel črne in ožgane od žerjavice. Sklanjal se je nad zibko, jo gugal z dolgim motvozom, in njegov mladi in zdravi obraz, z gostimi obrvmi nad očmi in rjavimi, poraščenimi lici je bil zakajen od dima ter se je hotel prijazno in sladko smehljati otroku. A bil je kljub temu ves žalosten in nesrečen, slab in pokoren, da bi se bil smilil vsakemu, samo ne drobni punčiki, ki je svojeglavno in hudo zahtevala nekaj, ali kaj bi to bilo, o tem kovač ni imel pojma. Stal je tam kakor prasel iz zemlje, krepak in silen, a zdaj je bil brez moči in ni vedel, kaj bi počel s temi močnimi in silnimi rokami, ki so pač vihtele najtežje kladivo kakor igračo, da je vse bobnelo in pelo in se treslo. Vzdignil bi naklo, je vrgel visoko, visoko in prej bi je zalučil v nebo, kakor potolažil ubogo bitje v zibki, ki se mu je smililo v srce, a ni mogel pomagati.
»Joj, joj, zala punčka, kaj ti je hudega,« je tolažil kovač. Nagibal je glavo in skušal položiti v glas mehko in milo strunico, ki bi prijazno zapela in zadonela punčiki v srcu. Hudi kovač pa je imel raskavo grlo in težek jezik in je bil zato slabe sreče tisto dopoldne. »Ali te je kdo udaril? Povej mi tistega, z menoj bo imel opraviti.«
Ker kovač ni zaupal sebi in svojim žuljavim rokam, ki so bile pač navajene železnih klad. a ne živih, nežnih stvaric, ki vriskajo in pojejo svoje posebne napeve, zato je niti poskusil ni vzeti v naročje, temveč se je pripognil in vzdignil kar celo zibko ter jo nosil po izbi. Kaj pa bi bilo, je kovač strahoma premišljeval, ako bi se mi izmuznila punčka in bi padla na tla! Saj bi se razbila in razletela na kosce kakor porcelanasta igrača. Zato se mu je zdelo najbolj varno, pestovati zibelko in punčko in je tako hodil semtertje, težak in velik in neroden.
»Punčka, saj si zala,« se je laskal prijazno, »zakaj se jokaš, čaki, čaki! Ne smeš, da te ne sliši mama, ki je v nebesih. – Oj, oj, kakšna grda deklinica si!«
Dete ni hotelo slišati, niti da je zalo, niti da je grdo, in je prepevalo dalje prelepo svojo pesem.
Kovač je hodil po izbi od duri do svete Genovefe in njene košute ter pravil povesti:
»Pa te bo slišala mama in dejala: »Kdo pa dela grdo z mojo punčko?« Pogledala bo skozi zlato okno in videla, kako te lepo pestujem, in bo rekla: »O, Boštjan je priden, le Minica je poredna.« Požugala ti bo s svojim drobnim prstom: »Ti, ti, punčka, ali ne boš pridna?« – Ne smeš, drugače bo jokala mama, ko bo stopila stran od okna, in njene oči bodo tekle naprej in naprej in zmočile njeno nebeško srajco, ki je vsa srebrna, iz zarje narejena in z zlatimi zobčki.«
Za trenotek je otrok utihnil, kakor bi razumel in poslušal, kaj se godi v nebesih, a potem se je zopet razletel presunljiv vrisk po izbi. Kovač je žalostno nagnil glavo in vzdihnil:
»Jerica, Jerica zakaj si umrla! Zdi se mi že cela večnost, kar si šla in te ni.«
In vendar je bil njegov spomin daljši od večnosti, njegova duša jo je hipoma preletela, in krotke oči kovačeve so zagledale tenko in vitko postavo njegove žene, bel, zamišljen obraz in plave, tihe oči.
Kovač ja položil zibko nazaj na tla, in ker se je dete razodelo, jo je začel zavijati v gorke in voljne plenice. Zazibal je in skušal zapeti tiho in milo in nežno uspavanko, kakor se je naučil od žene. A kje bo našel kovač v svojem grlu sladke glasove! Zategnjeno in zamolklo je tulil svoj aja tutaja, kot bi imel zarjavelo železo v grlu, in dete je od strahu zavpilo še glasneje, in nista minila dva hipa, že je bil otrok znova razgaljen in je kričal kakor lačen vrabček ter gomazal z vsemi štirimi. Zibal je hrabro in z vsem telesom, udano je gledal sitno stvarico in zavijal drobno telesce v odejo, ali kadar je skril ročice, so se odkrile nožice in zabrcale po zraku. Vsa izba ni vsi koti so bili polni joka, celo svetemu Martinu na steni in se je plašil konj.
Zunaj pred hišo je nekaj zašumelo in zavihralo, kakor bi kdo treščil jerbas zelenjave na tla, in v izbo je stopila stara kovačica. Otrok je zakričal tisti hip s podvojenimi silami obupen in tresoč glasek je letel skozi ušesa.
»Kaj pa si ji vendar naredil, Boštjan, naši Minici?«
Kovač je grdo pogledal svojo mater in se ni hotel umakniti, temveč je zibal dalje.
»Ti mala punčka, kaj pa ti je storil?« je govorila počasi in sočutno. »Ali te je prevrnil, ali te je udaril?« Začela je previjati otroka, a tudi njene roke so bile okorne in so se tresle od starosti.
»Kaj ji bom storil? Nič! Vi ste krivi, da joka. Ponoči pazite premalo nanjo, mogoče jo je strašilo, in zdaj ne more pozabiti.«
»Le kaj govoriš, Boštjan! Sama ne zmorem vsega in ne veva, kako se streže otroku. Jaz sem že pozabila, ti pa nikoli vedel nisi. Spet se ti bo treba oženiti.«
Kovač je stal pri zibki, in v srce se mu je smilila punčka. Poslušal je mater, in kakor is daljave je prihajal k njemu njen glas; v njegovem srcu se je jokala rajna Jerica, a tam nekje, kakor v solncu se je smejala radost in neka druga, mlada in lepa deklica je stala kakor svetnica v rožnem in razbleščanem oltarju.
»Mislite, mati! Ali kaj bo z otrokom?«
»Saj prav zato ti je treba ženske. Ali še nisi nič pogledal naokoli?«
Kovač je silno zazibal, zibka se je obrnila, in punčka je padla na tla. Od strahu mu je zastalo srce, lica so mu pobledela in ves je zadrhtel. Mala Minica je za trenotek utihnila, ker ji je v naglici zmanjkalo sape, a takoj se je oglasila s srditejšim vikom in vriskom.
»Še zibati ne znaš,« ga je karala mati. »Pa misliš, da boš lahko shajal sam. Jaz moram vsak čas na polje, da poplevem po njivi in opravim to in ono, a ti moraš biti v kovačnici. In otrok naj bo sam!«
Kovač je kimal z glavo ter z nepopisnim usmiljenjem gledal jokajočo punčko.
»Kaj pa naj storim? Ali ni prezgodaj, da bi se drugič?«
»Zakaj? Saj ne moreš drugače, in nihče ti ne sme očitati, da nisi žaloval za rajno. Nič se ti ni treba opravičevati, to se samo odgovarja.«
Nič ni dejal na to Boštjan, in njegov obraz se je raztegnil, da se ni vedelo, ali je bližji smehu ali joku.
»Kaj bi se držal kakor svete Lucije dedek, naglo se odloči! Saj poznaš staro Polinko, in tista vem, bi se ne branila ti dati svojega dekleta.«
Ko je mati to omenila, je kovaču udarila kri v obraz, srce mu je začelo treskati, kakor bi tolklo kladivo po nakovalu. V njem se je razžarel ogenj in plamen, zakaj nekdo je silno pihal in netil srčni požar. Iskre in žarki so leteli na vse strani, kakor bi se utrinjale zvezde, in bi padal zlat dež tako na gosto, da bi bila v trenutku vsa zemlja zvrhoma polna bleščečega cvetja. Ali odgovora ni zmogel njegov drhteči jezik.
Kovačica se je skoro smehljala, ko je videla njegov obraz, obsijan od notranjega ognja in prevzet od neznane sladkosti.
»Saj jo poznaš Minica ji je ime, kakor naši punčki, in videti je pripravna in pridna za delo. Kar v vas pojdi!«
»Kdaj pa naj grem?« je naglas povzel veseli kovač. »Toliko dela imam v kovačnici, pet lemežev moram sklepati in nabrusiti, topih krivačev in motik je poln kot.«
»Ob nedeljah se lahko odtrgaš, na punčko popazim ja. Kaj ji neki je?« se je iznova vprašala in gledala jokajočo stvarico.
Kovač se je tiho veselil in mislil, da bosta kmalu dve Minici pri hiši, ko jih bi imel že tako rad, da bi za vsako položil glavo na žrjavico.
»Nič drugega ne bo kakor to,« je menila mati, »za urokom je bolna. Otroka je nekdo urekel. Sinoči je bila še čisto zdrava, danes na vsezgodaj pa je neka baba lazila okoli hiše. Gotovo jo je tista.«
»Kako jo je?« je vprašal kovač ves zavzet in presenečen.
»Urekla jo je hudobna baba. Tako ji naredi, da je potlej bolna. Takšne oči ima hude, in skoraj gotovo je skozi okno pogledala punčko, da leži zdaj v vročici in glavica jo boli, le poglej, kako ima rdečo in vročo.«
»Zakaj je pa urekla punčko?« je vprašal kovač hudo, in obrvi so mu zatemnele oči. »Ali je komu kaj hudega storila?«
»Zakaj jo je urekla?« Jaz ne vem, zakaj jo je urekla. Saj pravim, hudobna baba.« Mati je nejevoljno metala svoje koščene roke po zraku, in gibala s suhimi ustnicami, da se ji je premikal ves obraz, ki je bil kot posušen v dimu.
»Jaz vas vprašam, ali je punčka komu kaj hudega storila? Saj še ne pozna nobene babe.«
»Saj ni treba, da bi punčka storila kaj hudega. Mogoče si ji pa ti prizadel kaj žalega in se zameril babi.«
»Kateri babi sem kaj hudega storil? Povejte mi! Pri tej priči si roko odsekam, ako sem kakšno babo samo postrani pogledal.«
»Saj ti nič ne očitam, a punčka je le uročena.«
»Kdo je pa ukazal babi, da mi gre ureči otroka?« je grmel kovač. Ako je jezna name, pa naj se maščuje nad menoj, tega ubogega crvička pa naj mi pusti na miru.«
»Seveda naj bi ga pustila, ali kdo bi ji to povedal,« je ugovarjala mati, ki se je skoro bala hudega sina.
»Povejte, kdo je ukazal babi!« Kovač ni poslušal matere in je rohnel dalje.
»Nihče ji ni ukazal. Saj ji ni treba ukazati hudobni ženski. Si ji že v pijanosti kaj prizadel.«
»Križ božji, v pijanosti sem ji kaj prizadel? Saj povem, da še pogledam nikoli ne nobene babe.«
»Potem pa jaz nič ne vem, ampak punčka je le uročena.«
»Kdo ji je pa dal pravico, ali jaz ali vi? Samo to mi povejte. Oh, vešča grda, jaz bi ji pokazal! In kje pa je tista baba, mati, povejte mi, kje je?«
Kovač je stisnil pesti, trde in težke, in lakti, pretkane z močnimi kitami kakor z vrvmi, so se napenjale.
»Ne vem, kje je, pa to bi lahko zvedeli.«
»Zvedeli bi? Nak, moramo zvedeti, da malo zaplešem ž njo. Moji punčki, ki jo imam od uboge Jerice, naredi, da je bolna. Kje je tista baba,« Se je razvnemal kovač in stopil k zibki, kje je ihtela mala Minica.
»Saj ti pravim, da bomo zvedeli. Pojdi v kovačnico po žrjavico in jo prinesi!«
Kovačnica je nalila v lonec vode, kovač Boštjan pa se je vrnil v izbo s polno lopato živega oglja.
»Toliko ga ni treba, no le pusti! Čakaj, ali je uročena ali ni.«
Z golo roko je trikrat segla po žerjavico in jo vrgla v lonec. Niti trenila ni z očmi in ni zadrhtela s prsti, kadar je zagrabila v oglje, iz katerega je vstajal žar in sopar. Njena dlan je bila kakor prevlečena z usnjem in ni čutila ognja. Kovač je stal ukopan na strani in gledal ves zaverovan materino početje.
»Le poglej,« je govorila, »oglje ni šlo na dno, ampak plava vrhu vode, in to je znamenje, da je otrok uročen.« Kimala je z glavo vsa razburjena in zavzeta, njen rjavi obraz se je podplul s krvjo, in šop sivkastih las ji je ušel preko razbrazdanega čela.
Kovač se je nagnil nad lonec in pozorno strmel, kako so plavali nad vodo drobci mrtvega oglja nad pepelom in prstjo.
»Kje pa je baba, ki jo je urekla?«
Mati ni odgovorila, temveč je naglo izpod otroka v zibki potegnila pest slame, izbrala tri bilke in jih spustila v lonec, ves čas skrivnostno tiha in zamišljena.
»Zakaj to! Rajši povejte, kje je?«
»Zdaj pristavim lonec k ognju, in ko bo vrela voda, pride baba k hiši. Tista jo je urekla in njo treba nabiti.«
Kovač se je oddahnil. Prsi so se mu razširile, kakor da je odletel zapah, ki mu jih je stiskal, in pesti so se mu krčile. Od zadovoljnosti si je mel roke, in zasmejal bi se bil na ves glas, da se ni zdaj že bolj poredkoma oglašal v zibki žalosten in bolesten jok. Takrat ga je vselej iznova zabolelo srce, in težka pest je zabobnela po mizi.
Sedel je k oknu in gledal na pot, ki je strma in peščena vodila k njegovi hiši. Videti ni bilo nikjer nikogar. Prazen in pust je bil jarek, le voda je bistro šumela in pršela pod nizkim jezom, časih se je zaletel veter v vodne curke in bel, voden prah je odnesel s seboj.
»Aha, kdo pa gre?« je v mislih vzkliknil kovač, ko je zagledal neko postavo daleč doli iti preko pota. Že se mu je zasvetilo lice, a brž je videl, da se je zmotil. Sosed, star in ubog kmet, je šel na njivo.
»Zdaj pa že vre voda,« se je oglasila mati v kuhinji. »Ali je še ni?«
Kovač je zagodrnjal in bil je hudo nejevoljen in še bolj mrk in ljut na babo, ki nazadnje niti k hiši ne pride. Po njegovem bi že imela biti zdavnaj tu, da prejme, kar je zaslužila. Čelo je gubal v hude in mračne proge in križe, vlekel obrvi nad oči, ki so v nemirnem pričakovanju romale po cesti.
Tako je čakal kovač hudobno babo.
V zibki je otrok za čas utihnil, in takrat je prišla v vas v mlado in zaljubljeno srce Boštjanovo Polinkina Minica. Na svetu ni bilo za kovača lepšega dekleta od nje, in kadar je le pomislil na njo, ali samo videl njenemu enako krilo, je zakipel, in po glavi mu je zablodilo sto prelepih stvari, in pred njegovimi očmi je zasijala roža pri roži. A kadar jo je srečal in zagledal njen obraz, takrat je izgubil pamet. Samo smeh je imel zanjo, in tudi ona se mu je smejala, in s tem sta si povedala vse. Razkrila sta srce drug drugemu, radost in lepoto in srečo, in čisto sta bila prepričana, da se srečata pred zlatim oltarjem v hiši svetega Andreja.
Punčka v zibki je zajokala in kovač se je zdramil.
»Pod streho grem po skles in metliko, mogoče ji bo pomagalo,« se je oglasila zunaj stara kovačica. »Ali je še ni?«
Kovač je samo zamrmral in bil je tako poln gnjeva in žalosti, da ga je dušilo v prsih, in je samo iskal, kam bi izlil svoj srd. Hodil je poizbi, ves besen, in lomastil nato v kovačnico. Ustavil se je pred naklom, se sklonil prav do njega in ga objel z rokami. Pokali so mu sklepi in mišice, in zdelo se je, da mu bo zavrela kri, tako je gorel v obraz, ko je vzdignil nakovalo in je prižel k srcu. Korakal je ž njim z izbo in se ustavil pred zibko, a otrok se je moral ustrašiti njegovega temnega pogleda, zakaj v tem trenotku je zavrisnil, zavpil in strepetal, da se je kovač na mestu obrnil in nesel tiho kakor hudodelec naklo nazaj na svoje mesto.
Vrnil se je k oknu in se ozrl na cesto. Razjasnila so se mu lisa, in kovač se je začel hahljati tako iz srca, kakor bi zagledal prezalo svojo nevesto in dvanajst voz svatov in godcev, ki prihajajo in muzicirajo, da ga spremijo v cerkev. A kovač vsega tega ni zagledal, temveč je videl le nekovo starikavo žensko, ki je bila suha in drobna in se je jadrno pomikala navzgor po klancu proti kovačnici.
»Baba gre,« je bruhnilo iz njega. »Mati, baba gre.«
A mati tega ni mogla slišati, ker je šarila pod streho in iskala dobrih rož za punčko.
»Zdajle boš videla, kaj se pravi, s kovačem se metati! Minica, le poslušaj, zdaj gre zate.«
Široko se je smejal in ni ga hotelo strpeti na mestu. Hodil je nekaj hipov od zibke do svete Genovefe, a nato je pogledal bolj natančno skozi okno. Ženska je bila že precej blizu, in takrat je kovača mrzlo spreletelo okoli srca, tako mrzlo, kakor bi se ga ovila ledena, gnusna kača.
»Križ božji saj ni mogoče, saj ni mogoče,« je drgetaje izustil. Prekrižal se je, sklenil roke in polagoma in plaho zopet pogledal na pot.
»Je že, čisto gotovo je! Rajši bi videl vraga, kakor njo.« Klel je in molil in vedel je samo to, da ga čaka nekaj strašnega.
»O, sveti Anton, ne daj, da bi prišla k hiši! Kaj dobrega ti bom storil, ako je ne pustiš k nam.«
Ves iz sebe in v ognjenih kleščah je bil kovač. Po poti je šla stara Polinka, mati njegove neveste, prelepe Minice. In v rokah je nesla verigo. Gotovo se je dobri ženi odtrgala liska v hlevu, mogoče je bila lačna in se je tako vlekla in vlekla, da se je zdrobil člen, in zdaj je nesla h kovaču verigo, da jo zvari in popravi.
»Ne daj, sveti Boštjan, moj patron, zares bom zmolil cel rožni venec, ako ne pride k hiši tale mati.«
Kovač je vedel, da bi se moral zgoditi čudež, ki bi odvrnil Polinko od njene poti. Bližala se je brez skrbi in nič hudega sluteča kovačnici. Hodila je mirno in naglo in na tihem je morda ugibala, ali ji bo kovač zastonj popravil verigo, ali ne. Po njenih mislih bi se to spodobilo, ker se ženi pri njenem dekletu, in bo delal tako rekoč zase, ako pride do ženitnine, o čemer skoraj ni bilo več dvoma. Sicer je dosti mladih kajonov, ki gledajo za njeno Minico, ali kaj hoče s temi! K hiši ne bi prinesli nič drugega kakor šest dni in nedeljo, in zato je kovač še najboljši od vseh. Kovačija res da ni bogvekaj vredna, ali nese precej, tudi se ga včasi kovač hudo napije, a je drugače golant mladi vdovec.
To je potegnilo premišljevati Polinova mati v tem je že stopila na prag ter pomolila verigo v temni prostor s temile besedami:
»Boštjan, ako si priden, bo jutri zvečer prišla Mi–«
Dobra žena je hotela izpregovoriti ime svoje edinke in kovačeve neveste, a tega ni več utegnila sebi na žalost in kovaču v škodo in neizrečeno gorje. Zakaj tisti trenotek je planil Boštjan brez misli in neumen od jeze in obupa izza meha in jo zgrabil za ramo.
»Zakaj ste mi to naredili! Čakajte, zdajle vam vse poplačam!« Že je mislil divje zamahniti kovač, hudi hrust, a takrat je zagledal osupli in strmeči obraz stare žene. Nekoliko je počakal, se obrnil v stran in zaklical iznova:
»Mati, vi ne veste, kako vas imam rad, a jaz vas moram.« Prijel jo je z levico, a desnico je neusmiljeno in težko položil na pleča njena.
»Srce me boli, pa jaz ne morem živeti, ako vas ne natepem.« Gledal je v stran, zamahnil in udaril drugič z vso močjo, da je slabotna mati padla na kolena.
»Zakaj ste mi urekli punčko, zakaj ste tako neusmiljeni!«
»Čaki me, tolovaj ožgani!« se je takrat oglasila tepena žena. Strašno urno se je vzdignila s tal in se izmuznila skozi duri na cesto.
»Ti mrcina zakajena, samo pomisli še enkrat na našo deklino, naj te le vidim, da se boš potikal pod njenim oknom! Celo drvarnico bom razbila na tvoji buči!«
»O, karlinč, to so pa jezna tale mati!« je sklenil Boštjan in se skrival za očrnelo steno, odkoder je oprezno pogledoval na cesto. »Samo dvakrat sem jo buknil, pa je tak vrišč, kaj bi šele bilo, če bi jo bil začel po resnici obdelovati.«
»Seveda pretepal me boš, ti rabelj osmojeni, mene, staro ženo!« Mati ni mogla pozabiti kovačevih pesti in se je prijemala za pleča, kamor jo je vdarila težka njegova jeza. »Precej zapovem deklini, da te še pogledati ne sme več, ti sajasti razbojnik!«
»Joj, joj, strašno grda imena mi daje, ampak dobila jih je pa le. Samo da bi kdo ne slišal, ali pa ne izvedel, kako me zmerjajo ta sapramihelska mati.«
Čakal je in čakal, da je vse utihnilo na cesti, predno si je upal na prag. Pogledal je navzdol po klancu, kjer se je počasi pomikala in hudo šepala Polinka po robatem kamenju.
»Mogoče sem jo pa vseeno prehudo,« je v skrbeh pomislil kovač. »In sedaj ne bo pozabila zlepa, nazadnje mi bo še sitnosti delala pri Minici.«
Kakor da je slišala kovačeve misli, se je žena obrnila in zakričala:
»Le zapomni si, kdaj si me udaril! Nikoli ti ne dam dekline, in če po golih kolenih prideš k nam!« Zagrozila mu je s pestjo in se skrila za ovinkom.
»Zares ne vem, če je bilo dobro, kar sem storil. Lahko mi napravi kakšne neumnosti, saj je Minici mati in huda ženska je, kakor sem videl. Ampak samo da bi to moji punčki pomagalo, drugo se bo že kako naredilo.«
Zamišljen je bil kovač ter v dvomih, ali je bilo prav ali ne, kar je storil, in tako je stopil v izbo. Čudil se je nekoliko, da punčka več ne joka, a naglo se je razveselil, češ, moje zdravilo, ki sem je dal Polinovi materi, je pomagalo. V zibki se je smejala Minica, in nad njo se je sklanjala kovačica ter prijazno kramljala z otrokom. Ko pa je zaslišala za seboj korak, se je naglo obrnila ter z nejevoljnim očitanjem v glasu izpregovorila:
»Ali veš, da si neumen trot? Nate se res ni nič zanesti in še otroka ti ne morem samemu pustiti! Ni čudo, da je revica jokala, saj ni od jutra pa do opoldne ničesar dobila v usteca; zakaj ji pa nisi dal mleka, ki sem ga zanjo pripravila v lončku? Ali ti nisem naročila, predno sem odšla?«
Kovač je stal okamenel in top, in ni mogel in ni vedel najti besede. Samo toliko se mu je posvetilo v glavi, da je nekaj storil, kar ni bilo prav ne dobro, in da niti mala, niti velika Minica ne more biti ž njim zadovoljna.
»V resnici si pravi oča! Torej sestradati hočeš otroka, ubožico nebogljeno, ti Boštjan boštjanasti! Povej mi vendar, kaj si mislil pravzaprav, čemu imaš pa glavo? Komaj sem nasitila revico, poln lonček je izpraznila in še ji ni bilo dosti.«
»Na to pa zares nisem pomislil, da bi utegnila biti lačna.« Kovač je bil odkritosrčen in se je zdaj čudil in strmel, kako je bilo mogoče pozabiti na to. In hudo, hudo se mu je zasmilila punčka, ki se je zaradi njega postila vse božje dopoldne. »To je bilo grdo od mene,« je tiho dejal in s strahom pomislil, kaj bo zdaj?
»Ali ni bila uročena?« je strmel. »Saj ste dejali, da je uročena.«
Mati zdaj ni hotela ničesar več slišati o tem in je prav grdo izpod obrvi pogledala sina.
»Ti si uročen, ne pa Manica.« Seveda, ako ne dobi jesti, mora jokati. Božica ne zna povedati, ti si pa kot štor v lesu, ki ničesar ne misli, ampak samo čaka, da suneš vanj. Oh, človek ti ne more reči dobre besede.«
»Jaz sem pa pretepel tisto mater, ki jo je urekla.«
»Katero mater, koga je urekla?«
»Polinovo mater sem pretepel, ki je prišla k nam, ko je vrela voda in oglje.« Kovač si je bil svest svoje nedolžnosti in svoje krivice. K tepežu ga je zapeljala mati, a do slabega sveta je pripomogel sam, ker je stradal punčko.
»I, koga je pa urekla?«
»Saj ste vi dejali, da je Minica uročena in naj pretepem babo.«
»O, ti koloburnež strupenski! Na, zdaj pa vidim, da ti ni pomagati! Torej Polinovo mater greš pretepat! Kaj ti je vendar padlo v glavo! Namesto, da bi nakresal samega sebe, ki si edini vsega kriv, se nad njo izpozabiš! In zdaj ti bo seveda dala svojo hčer, saj gotovo komaj čaka, da prideš in jo ubiješ! Ti si pokora zame in za otroka! Še od lakote bo vaju konec, ko mene več ne bo. O, saj tebi bi se prav godilo, le Minica se mi smili! Za Polinovo se pa le obriši pod nosom, ali kjer se hočeš.«
Strašno huda je bila kovačica, in ne da bi pogledala svojega korenjaka, ki je bil zdaj ves pobit in obupan, je odšla iz izbe.
»Kaj bo, kaj bo,« je tarnal kovač. »Ojoj, prejoj, kaj sem storil! Na kakšno božjo pot bi se zaobljubil, ako bi vedel, da bo pomagalo! Ojoj, prejoj!«
Žalosten je bil kovač, in polno bolečine je bilo njegovo srce. Glavo je stisnil v pesti in strmel v tla, ves razrovan od ljutega jada.
»In Polinkina Minica je šla rakom žvižgat. Nič več se mi ne bo smejala, nikoli, nikoli več, in midva s punčko pojdeva živa v zémljo, ojoj! Kdo bi si mislil, da bom jaz tako nesrečen, da me bo taka hudo udarila šiba božja. Kar po svetu jo odrinem in se skrijem kam, da bom delal pokoro. O, jaz grešnik, o uboga punčka! V Rim bi šel po odvezo k papežu, mogoče mi spregledajo.«
Takrat pa je zaslišal prevesel smeh, ki je žvrgolel in ščebetal v zibki. Pogledal je svojo hčerko in v trenotku je bila pozabljena vsa žalost in jeza in nesreča. Njena ličeca so sijala, bleščala in cvetela, vsa jasna in svetla, kakor bi angelci sadili po njih božje rožice, njene oči so žarele in so utrinjale, kakor bi angelci lučice prižigali.
Kovač se je sklonil nizko k zibki, in dete, sladko in milo dete, ga je pobožalo po obrazu.
»Minica, ali si huda name?«
In Minica se je zasmejala in pobožala v drugič svojega očeta, hudega in silnega kovača.
Drugi dan je bil kovač že na vsezgodaj na delu. Toliko je kladivo, razbeljenih lemeži so odskakovali in plesali po klubu, ki je trdo donelo in trmoglavo podstavljalo kovačevim udarcem svoje čelo. Meh je sopel in škripal in puhal veter in sapo v žrjavico, da se je zazihavala kovačnica in je odsevalo naokoli, kakor bi hodila v vas jutranja zarja in bi stikala po kotih s svojimi rožnimi prsti.
Kovač je bil zopet sam doma in je varoval punčko. A danes je ni izpustil iz spomina in je dobro vedel, kaj mu je storiti, kadar se oglasi njen jok. Že dvakrat je oprezno pogledaval skozi mično srčasto okence v durih, in dozdaj se je še vse dobro izteklo. Punčka ja ležala in spala pod rožno odejico, kakor jo je pustila stara kovačica, zato je imel kovač mirno vest in lahko srce, in je bil s seboj zadovoljen. A ker se le ni zbudila, ga je zaskrbelo, kaj je ž njo? Mogoče je pa danes v resnici uročena, in lačna je tudi, in zdaj je preslabla, da bi se zdramila iz hudih sanj, ki se ji motajo po glavici. Prijel se je kovač za lase in šel ves vznemirjen v izbo, kjer se je vstopil pred zibko.
Punčka se je v spanju smejala, gotovo je bila pri njej mati in jo je pestovala na mehkih rokah in kramljala ž njo sladko in veselo; ali pa sta trgali rože po rajskih gajih, in biserni smehi so se lovili s sapicami in žametnimi metulji. Zato se je zasmejal tudi kovač, zakrohotal se je iz vsega srca tako naglas in razposajeno, da se je Minica zbudila. Zasijala sta plava cveta njenih oči; na licih ni ugasnila zarja nebeških gajev, in še lepši smehljaj je igral na njenih ustnicah.
»Ali bodo vstali oni,« se je pokratkočasil kovač in se sklonil nizko do zibke ter pritisnil svojo trdo, bodečo brado k njenemu obrazku. Za takšen izraz udanosti in naklonjenosti pa mala princezka ni imela dovolj smeha, zakopala je svoje prstke kovaču v lase in začela orati z nohtki po njegovih licih.
»Ojoj, ali tako! Naj vendar malo počakajo, da se vsaj nakosijo, preden začno vojsko.« Kovač se je smejal, da so mu solze zalile oči, in ni vzdignil glave, šele jezen krik, ki se je vrisnil iz malih ust, ga je spravil pokoncu.
Izza železnega pokrova, ki je ležal pred pečjo, je prinesel lonček, v katerem se je grelo mleko, posadil je punčko na kolena, in njegova roka, otovorjena s cinasto, globoko žlico, je začela romati v lačna usteca. Hudo neroden je bil kovač pri tem delu, roka se mu je tresla in prelivala belo močo, da je prinesel po navadi samo pol žlice do rdečih duric, ki so žejno in nestrpno odpirale in čakale, kdaj privesla od nekod tista črna pest s sladko pijačo. Dolgo, dolgo sta zajemala, in kovač je tudi vsakokrat široko zinil, kadar je žlica srečno prijadrala do svojega cilja, in je hlastnilo dete s smehom po njej. Mleko se je cedilo po kovačevih kolenih in kapljalo od otrokove bradice ter teklo po slinčku, privezanem okoli njegovega vratu, a črna roka je bila dobra in neutrudljiva, čeprav se je tresla, kakor bi ves dan lomila kamenje, in se je včasi hudo zmotila, ker je nesla v tista usta, ki so ji bila bližja. Lonček se je skoro spraznil, a žlica je še zmeraj hodila svojo pot, tja in nazaj, dokler ni Minica napravila vsemu kraj. Zacepetala je z nožico, in v trenotku je ležal na tleh v razvalinah lončeni grad.
»Na,« je zmagoslavno vzkliknila, in razposajen smeh je zažvrgolel po izbi.
»Ojoj, punčka, kaj si storila,« je karal kovač. »Spet nisva nekaj prav naredila.«
Razumno in modro se je pogovarjal z otrokom, ki je poskakoval v njegovem naročju ter svetlo gledal okoli.
»Še ena Minica bi morala priti k hiši, da bi te pestovala, a sedaj so jezni Polinova mati, ki jo imajo. Tista Minica je vse bolj pridna od naju in se nič ne joka in ne razsaja. – A zdaj moraš spet spančkati, grem v kovačnico, kjer je puh – puh.«
Postlal ji je v zibki, ali otrok je s krepkim kričanjem pravil, da mu ni prav, kar se pripravlja zanj. Ni bilo drugega, kakor da je vzdignil in prenesel zibko v kovačnico.
Zopet se je utrinjala zarja po kotih, gromelo je in zvenelo, in Minica je ploskala puhanju meha, zlatim iskram in bobnenju kladva.
Naslednji dan kovača ni trpelo v kovačnici, kjer je strmela vanj pusta tema, zakajene stene in rjasto železo. Nekaj bi bil rad videl, kar bi bilo rdeče in polno kot zrele češnje in živo in bistro in sladko, kar mora biti nekje, zakaj zdelo se mu je, da je že videl nekaj podobnega. Spomin na tisto veselo stvar ga je napolnil s hrepenenjem in nezadovoljstljo, da ni vedel česa mu manjka.
»Ali te je Lenart srečal?« ga je pozdravila stara kovačica, ko je stopil v izbo, dolgočasen in slabe volje. »Stari Jakopin pride zvečer po motike, trikrat že je vpil nad menoj, naj te priganjam. Kaj te je pa prineslo v hišo?«
Kovač je sedel na klop k peči, oprl komolca ob kolena in se naslonil na dlani.
»Kaj me naj prinese v hišo? Ali ne smem priti? Kdo pa sme, ako ne jaz?«
»Saj res! Ti kar za peč zlezi, ako te boli delo, se bo že samo vse naredilo. Kaj bi se trudili!«
Kovač ni poslušal. Gledal je v zibko, kjer je spala Minica in dihala in sanjala tako pokojno in lahno, kakor bi jo zibali angelci.
»Ali si tisto verigo že popravil, ki ti jo je prinesla Polinka?«
»Zakaj bi jo že popravil?«
»Ali ti ni dala vedeti, da bi jo rada kmalu imela?«
»Zakaj bi mi dala vedeti?«
Kovačica je izpod obrvi pogledala svojega sina.
»No, no, le tako delaj! Prav lepo si si nadrobil. Najprej jo pobiješ na tla, in zdaj namestu da bi se ji skusil prikupiti, pa takole delaš. Že imaš njeno deklino, kar misli si! Isti Micin Janez, ki rudo koplje, tudi vozi za njo. In gotovo ni tak divjak, kakor si ti.«
Kovač je vstal, napravil korak, in njegova pest je zagromela po mizi. Izba se je tresla, in v zibki je zavekal otrok.
»Vidiš ga! Meni udari, saj drugega tako nimam pričakovati od tebe. Vse pobij in še sebe povrhu!«
»Kaj govorite, ali sem že koga pobil?«
Kovač je sedel nazaj k peči, in zdaj je videl pred seboj tistega Janeza, bledega patrona, ki neki gleda za Minico, in na misel mu je prišlo rdeče bleščeče jabolko, po katerem leze slinast polž. Streslo ga je, in nič jeze ni čudil, samo nekaj grenkega je bilo v njem in žalostnega, kakor bi tista svetnica, ki je tako lepa kakor Minica, stopila is oltarja.
»Nazaj, nazaj,« je zavpil kovač in potisnil z roko predse. »Minica ne hodi.«
Globoko je bil zatopljen in je videl natanko svetnico in je videl zlat žar okoli njenega obličja. In glej, zdaj je zajokala, in solza je zasijala in kanila Minici iz oči. Solza je polzela po licih in se utrnila kakor zvezda.
»Oj-oh, pre-joh,« je vzdihnil kovač in se zgrabil za senca.
»Ali muhe preganjaš ali kaj? In nekaj godrnjaš, da te je čudno slišati. Pojdi v kovačnico, tam te bo delo ozdravilo, ako si bolan.«
»Nič več, nikdar nikoli več! Dajte mi tistega Janeza, da se poskusim ž njim.«
»Ali nisi nekaj rekel? Ves si razmršen, kakor bi se s vetrom tepel, in tak si kot smrtno kosilo. Ali ti Polinova ne da miru?«
»Pustite me!« Kovač je zarohnel in grdo pogledal mater.
Ves tisti dan je hodil brez glave okoli, in ponoči je v sanjah opravljal težka dela: Bilo mu je, kakor da pride oblake in vali brezdna in gore skozi šivanko.
»Oj-oh, sprejoh, ojoh, sprejoh! Kakšna čudna je to!«
Kovač je tiščal glavo v pesti.
»Nič me ne kolje in tudi trge me ne, samo vročina me sprehaja, in duši me nekaj v prsih. To menda ni krč, ako bi bil kakšen notranji prisad. – Torej bom res moral pod zemljo, in nihče ne pojde z menoj! Ojoj, sprejoh!« Žalostne so bile kovačeve misli in smilil se je sam sebi, tako je bil zapuščen in reven.
»Punčka, Minica, očeta boš izgubila! Kdo te bo pestoval, kdo te bo zibkal in oblačil?« obstal je pred zibko, in glej, dete se mu je smejalo poredno in nagajivo. Dve plavi tenki lučki sta se bleščali pod snežnim čelom, in kakor dve rdeči rožici v mleku so bila njena lica.
»Oj-oh, sprejoh, ojoh, sprejoh! To je očitna kazen božja za moje grehe. Nisem še slišal za takšno bolezen, in ne poznam zdravila. Oh, da bi me vsaj Polinkina Minica videla, predno umrjen, da bi vedela, kako trpim! In njena mati mi ni odpustila, in jaz pojdem s sovraštvom na oni svet.«
Še zmiraj je tiščal glavo v pesti in hodil od oken do vrat s težkimi koraki, da so se tresle šipe. In iz zibke ga je gledalo dvoje očese, in tih smehljaj ga je spremljal.
»Oj-oh, sprejoh! Več ni časa za pokoro! Predlogo sem odlašal in se obljubljal na božjo pot. Težko je, težko. Ampak kako je to, da se vseeno močnega počutim, in me obhajajo tako čudne želje! O Minica, zakaj ne smem k tebi, mogoče bi mi ti povedala kaj dobrega.«
Zmeraj hitreje je hodil kovač in bil je ves nemiren in ni ga več strpelo v izbi. Odprl je duri, hrumel v kovačnico, in meh je začel škripati in puhati. Takoj je imel zlato verigo v kleščah in na naklu. Vzel je kladvo, zamahni in kamor je padel udar, je odnehal člen. Kakor bi hrustal železo, tako je šlo vse nadvoje. Sprevidel je kvaro svojega početja, zato je zalučil kladvo od sebe in stopil na prag. Nekaj ga je samo od sebe potisnilo skozi duri in zagnalo na cesto, da je priletel kakor iz viška. Nič se ni pomišljal, ampak je začel teči; in preden se je zavedel, ali se povprašal, kod in kam, je bil le daleč zunaj vasi. Nenadoma se je ustavil in povesil glavo, zblaznjen in temen njegov pogled se je zagledal v tla.
»Kam naprej, kam?«
Glava bi šla nazaj, ali noge ji niso bile pokorne in so hotele dalje, kamor je želelo in hrepenelo srce, ki se je zaletavalo in butalo v prsih.
»V kovačnici gori ogenj, in punčka se je mogoče zbudila,« je pomislil s strahom. Obrnil se je proti domu, predirjal cesto do vasi, ali tam se je zopet ustavil in šel s hrbtom naprej. Ni vedel, kdaj se je okrenil, in nehote začel znova bežati, bežati.
Naenkrat je bil pred hišico z rožami na oknih, skočil je brez sape na prag in se zmašil skozi ozke in nizke duri. Pred njim je stala jezna mati – njegove Minice.
»Tukaj sem, napravite z menoj kar hočete.« Kovač je sklonil glavo, in nič moči ni bilo v njem, ne volje, na junaštva. Narajši bi se bili stisnil v kot, da bi ga ne bilo videti, rad bi bil majhen in droben kakor palček, a ne velik in širok. Kam bi del te roke, kam bi pogledal?
Polinka je pokladala ravno polena v pečnico, ker je kuhala v kotlu lug za perilo, ko se je stemnilo v veži. Povzdignila je oči in zagledala kovača na vratih. Njene kalno-sive oči so oživele in urno, kakor mlada deklina se je zagnala v kot, kjer so slonele burkIje, omelo in enake kuhinjske priprive.
»Zdaj te pa imam, cigan črni,« je zavpila mati in vzela v roke pihalnik, s katerim je malo prej pihala v žrjavico. »Pokaj si pa prišel, ti kleščar dimasti? Ali bi me rad do dobrega potolkel, in ti še ni dosti, da si mi oni dan skoraj utrl pleča? Ampak ti bom že pokazala, le glej me božjastno kakor podlesk, ti pokora grešna!«
Polinka je planila proti kovaču in ga udarila s pihalnikom po čelu.
»Na, na, kače se bijejo po glavi, in ti si takšna strupena golazen. Pride k hiši potepeno kakor rokovnjač in čaka priložnosti, kdaj bi ti skočil za vrat! Na!« Udarila ga je drugič, da se je kovaču pokazala kri nad obrvmi.
»Mati, le dajte me, saj sem zaslužil.«
A takrat so se odprle hišne duri, in Minica, prelepa deklica, je stopila na prag ter se vrgla med mater in kovača.
»Mati, ne njega, mene udarite, jaz sem kriva, on je nedolžen.«
Svetla rosa ji je zasijala v očeh, še bolj so zacvetela njena lica, in zaihtela je, zajokala naglas, ko je zagledala tenko rdečo sled, ki je tekla po kovačevih licih.
»Da si boš zapomnil za drugič kako se dela s takim človekom, kakor si ti! O, ne boš me dobil več v svoje klešče, se bom že vedela ogibati tebe in tvoje bajte.«
»Mati, ne govorite tako, saj ni tak!« je zaprosil nežen in mil glas.
»Kaj, sedaj se pa še ti potegni zanj, v resnici je lepo od tebe. Iz pasjega repa je urezan, in čisto nič mu ni zaupati. Kdaj sem mu storila kaj hudega, samo dobro sem mu hotela, on je pa tak z menoj.«
»Le kregajte me, saj nisem drugega vreden.«
Minica je prijela kovača za roko in ga peljala v hišo.
»Moj ubogi Boštjan, ali te hudo boli? Naša mati so pa res takšni kakor huda ura. Kar zagrme in udarijo, potlej se pa kesajo in so koj dobri. Nič se ne boj, saj ne bo hudega. Čakaj, z vodo ti bom izprala senca in čelo, kar nagni se nad skledo, vidiš tako, saj se ti ne bo skoro nič poznalo.«
Kovač je ves drhtel, in srce se mu je hahljalo in igralo v prsih in čudne sladkosti so ga obhajale. Kako prijetno in mehko ga je božala in ščegetala drobna dekletova ročica, ki je brbljala in tipala po njegovi glavi in laseh! »Oh, oh, da bi me bili mati le še bolj udarili,« je mislil, »bi imela Minica vsaj delj opravka z menoj.«
»Vidiš, Boštjan, takoj bo vse dobro. Samo malo se ti pozna, čakaj, to belo ruto ti zavežem okoli čela!«
Kovač ji je pogledal hvaležno v oči, v njih so sijali gorki žarki in se bleščali, da je kovaču skoro vzelo pogled in je moral zamižati. In mahoma so se sprožile njene ustnice, smehljajoč angel je zdrsnil preko njih in po licih, ki so se zdele kovaču take neizrekljive lepote, da bi jim zastonj iskal enakih po vsem svetu. Sedla sta za mizo in se gledala.
»Ali te hudo boli? Le potrpi malo, saj taka stvar hitro mine,« je tolažila Minica, ki je mislila slišati, da je zdihnil kovač, in so se zasolzile njegove oči, in so mu šle ustnice na čuden smeh.
»Nič me ne boli, še prijazno mi dene.« Kovaču je podrhteval glas od sreče, in rad bi, da bi ga bolelo. Zdelo se mu je, da bi bile prijetne bolečine pod Miničino rutico, ki je dišala po nageljnovih žebicah, in v njeni bližini.
Takrat pa so se odprle duri, in mati je prinesla na mizo skledo mlečne kaše in tri žlice in dala je vsakemu eno. Molče je sedla na stol in začela naglo zajemati. Njej je sledila Minica, in kovač je storil isto. Malodane je imel strah pred jezno materjo in skrivoma jo je pogledaval izpod čela. Tiho in urno so hodile žlice svojo pot, edino Minici se ni nič kaj odsedala jed. S šegavimi očmi je bliskala proti kovaču, ki še nikoli ni okusil tako slastne kaše in je jedel z očmi in usti. Samo to mu ni bilo prav, da mati nič ne govori. »Poprej je imela tako hiter jezik, kakor bi ga gnal narasel hudournik, zdaj pa ne zine ne bele ne črne. Saj niti ne vem, ako še zna prijazno govoriti,« je mislil kovač, ki je imel velik sklep v svoji glavi. Pomeniti se je hotel z njo, ali kako bi opravil to stvar, ako mati ne pogleda ne na levo, ne na desno in se pogovarja samo z žlico, drugače pa molči, kakor bi imela jezik pristrižen. »Moram, pa moram,« si je dajal poguma, in že je imel besedo na koncu jezika, a zopet mu je ušla nazaj v grlo.
»Bes te plentaj, le kako bi zadel v živo!« Pogledal je Minico, ki ji imela polna usta samega smeha in z glavo mu je pokimala, kakor da vidi njegove misli in ga hrabri k težkemu koraku.
»Mati,« je planil in zakričal nenadoma kovač tako glasno, da je ženi od strahu padla žlica iz roke. »Ali bi res skočil nadme,« je pomislila, ko pa je videla njegove dobre in prijazne oči, je vedela, da se ji bati ničestr.
»Mati, ali mi daste Minico?«
Polinka je samo pogledala kovača s hladnim in skoro prezirljivim pogledom, ne da bi mu odgovorila. Bila je kakor prej nema in gluha.
»Mati jaz vas vprašam, ali mi daste Minico, ali mi je ne daste!«
Deklici se je razlil čist in bister smeh iz ust, kakor bi zapela lastavica, a mati se je še enkrat temno ozrla, na kovača.
»Kaj? Ali si ob pamet? Tebi naj dam deklino, da boš naju nabijal kar po vrsti. Danes mene, jutri pa njo!«
»Ojoj mati! Jaz da bi udaril Minico! Prej si roko na naklu odbijem, kakor da bi njej prizadel kaj žalega. Le delal bom ves dan.«
»Vem, kako znaš delati! Od mene je že ne dobiš to ti povem. Manj nesrečna bo, če jo kača z devetimi glavami piči, kakor da bi tebe za moža dobila.«
»Ako bi vedeli, kako jo imam rad, in kako mi je hudo, da je prišlo do tistega.« Kovača je bilo sram, kadar se je spomnil, kako hrabro je vojsko vodil s staro materjo.
»Ti jo le rad imej, ampak Minica ne bo tvoja. Hvala Bogu, da sem te spoznala! Še v sanjah mi ne pride na misel, da bi jo dala takšnemu divjaku, ki samo gleda, kdaj bo lahko udaril.«
»Saj ni tak,« je glasno pomislila Minica, ki je zdaj zabelela kakor sneg, zdaj ni bila rdeča in vroča.
»Poglej jo! Le zagovarjaj ga! Torej bi rada bila takšna zajokana nevesta, ki si nikoli ne more zbrisati solz iz oči. Zahvali Boga, da imaš mene, ki mislim namestu tebe.«
Minica je skrila obrazek v dlani in nejevoljno zmajala z glavo.
»Mati, jaz ne vstanem od mize, ako mi je ne obljubite!« Kovač je našel izgubljeno srce, ker je vedel, da je Minica na njegovi strani.
»Bomo videli, ako boš vstal od mize, ali ne!« Mati je hudo zagrozila, ali kovač ni izgubil poguma.
»Ne bom, pa ne bom! Minica mora biti moja! Bolan sem, ako je ne vidim, vse me boli tukaj notri, in tako mi je težko!«
»Je že prav tako, zakaj si pa takšen! Ali misliš, da ti bom dala Minico za deklo?«
»Nak, nak! Jaz bom delal, in ona bo le pestovala otročičke. Na vas še v mislih ne bom položil roke, mati!«
»Boštjan, nisi je vreden, in ne vem, ako bo kdaj tvoja, pregrdo si ravnal z menoj.«
»Joj-joj, po resnici mi je hudo! Mati, dajte se pregovoriti.«
»Zdaj že govoriš tako! O, le počakaj! Bomo videli, kako se boš obnašal!«
Kovaču se je začelo smejati srce.
»Mati, jaz ne grem iz hiše, ako mi precej ne obljubite Minico.«
Zdaj se je zaslišal vesel smeh za dekletovo roko, in med prsti so se svetila goreča lica.
»Boštjan, kakšen pa si! Ne dobiš je ne kar meni nič, tebi nič! Potlej bo pa jok v kovačnici!«
»Nikar tako ne govorite! Nikoli ne bo jokala Minica, poglejte mati, na tehle rokah jo bom nosil.«
Veselje ni utihnilo in celo jezna mati je iskala smeha na svojih ustih in je skušala vse bolj prijazno gledati.
»Jaz grem k gospodu!« je rekel kovač, ki mu je to dalo veliko srčnost. »Nikdar ne recite, da ne smem! Slišite, kajne, da lahko grem?«
»I, kaj pa boš pri gospodu?«
»Naročil bom, naj narede poroko.«
»Zlomek,« je zaklela mati, »saj niti ne veš, ako te mara Minica.«
In nato je dekle pogledalo kovača tako lepo, da je mati pri tisti priči vedela, kaj je z njeno hčerjo, in kako je kovač pri nje zapisan.
»Mati, recite, da smem iti. Recite, da je Minica moja! Jaz že grem!«
Vstal je od mize in niti utegni ni, da bi se pokril.
»Vse bom povedal gospodu in naročil, da se mudi s poroko,« je dejal med vratmi.
»Ha-ha-ha,« je ploskala Minica, »hiti, hiti, Boštjan!« Stala je pri odprtem oknu in gledala na cesto, kjer se je pokazal kovač razoglav in s klobukom pod pazduho.
»Hiti, hiti. Boštjan!«
In obe sta se smejali, mati in hči, in se ozirale za kovačem, ki je tekel, tekel, tekel ...
In zdaj odlagam pero. Kaj mi je začeti, siromaku, brez junaka. Zakaj hudega in silnega kovača ni več, sedaj je krotak kakor jagnje in pohleven kot ovčica. A kakšne stvari bi jaz še povedal o njem! Vsi bi se spogledali! Povedal bi, kako je pridirjal na vrat, na nos k gospodu župniku, ki je bil blag in dober mož, in je ves začuden skočil s stola ob prikazni kovačevi. Razodel bi, kako se je vozil v pokori, in je bil tako zal in prazničen, kakor bi imel svet dan na sebi. Opisal bi, kako je zavriskal pred cerkvijo in rajal na ženitnini, kjer je prepival in prepeval, da nikoli tako. – Ali kako naj vam opiše moje zvesto pero vse te sprelepe stvari? Hudi in silni kovač se mi je izmuznil ter uskočil v ženski tabor in v sveti zakon, ki je po mnenju izkušenih mož zlata kletka, v katero silijo tisti, ki so zunaj, a tisti bi radi ven, ki so se vjeli. Bog usliši te in one!