Povest o lepi ženi
| Povest o lepi ženi Cvetko Golar |
| |||||||||||
Zdi se mi, da je imela črne oči, in da me ni ljubila. Da je to resnica, lahko prisežem, ker je bil njen mož zelo lep, plavolas človek z ostro kozlovsko brado. In vendar se je zgodilo, da mi je ta žena ponudila najvišjo ljubezen vkljub temu, da sem jaz začudo zoprn človek pokvečene nizke postave in grbastega hrbta. Glejte, in bilo je tako:
Sedel sem kakor ponavadi za mizo in sem šival, ne vem že, ali sosedove opanke ali novelo o hudi mačehi in zlati pribi, ali o Janezu Kapistranu in golobradi ovci. Šivam, šivam, in baš sem zapisal lep stavek, težko, če se ni glasil takole: »In njene oči so bliskale žrjavico, in čelo je plamenelo kakor biserna gora v srebrnem svitu belih oblakov.« In tedaj, prijatelji moji, je planila ona v sobo.
Bila je grozno lepa. Takšne še nisem videl nikoli prijateljeve žene, čeprav sem jo gledal vsak dan in vselej, kadar sem prišel obiskat njenega moža, svojega vrlega tovariša, ki je tudi šival. Samo s to izjemo, da je on šival židane cilindre in pisane škrate, bele lilije in narodne devojke v tirolskih avbah in pečah s petelinčki.
Bila je torej grozno lepa. Njene oči — naj jih omenim najprej — so bliskale groze, in bilo me je v resnici strah teh strašnih, črnih oči. In lasje so ji v ostri sapi, ki je privihrala z njo skozi duri, plamteli do stropa. Usta je imela napol odprta in njeni zobje, kot led brušeni, so sijali v bolnem, neizrečeno bolnem izrazu, ki je objel vse njen obraz.
»Rešite me, rešite me! Pri Kristusovih ranah vas prosim: rešite me!«
In padla je pred menoj in poljubila tla in po kolenih se mi je bližala in nervozno ihtela in hitela:
»Rešite me, gospod Peregrin, dragi gospod Peregrin!«
»Ljuba gospa Karola,« sem dejal plaho in ponižno, »ljuba gospa Karola, kaj se je zgodilo, prosim vas, vstanite, prosim vas, vstanite in odpustite! Pri Bogu vas rotim, jaz nisem kriv, da ste se vrgli na tla, in nočem vas videti!«
A ona je vsa drhtela, tako je drhtela, kakor da vidi smrt pred seboj, in klicala brez prestanka:
»Rešite me, gospod Peregrin!«
A tisti trenotek so se zaslišali skozi okno trdi in nagli koraki, doneli so osorno s ceste. Gospa Karola je skočila kvišku in se me ovila okrog vrata:
»Moj Bog, moj Bog, skrijte me! Moj mož me išče! Ubije me, kadar me najde, ubije me.«
»Prokleto!« Nekdo je klel in razbijal na vežne duri. Spoznal sem ga: Bil je moj vrli prijatelj.
»Skrijte me!« je hitela lepa gospa Karola, blazno so strmele njene oči.
Prijel sem jo za roko, odklenil omaro in jo zaklenil. Gospo Karolo sem zaklenil. In nato sem veselo zažvižgal in stopil k oknu.
»E — glej ga, ti si, prijatelj, najmlajši Jakobovih sinov! Kaj je, Benjamin!«
»Odpri prijatelj, nekaj nujnega!«
»Kaj takšnega? Ali si je zlomila nogo tvoja kraljična?«
»Ali si videl mojo ženo? K tebi se je skrila pravkar. Videl sem jo, in nikar ne taji!«
»Prijatelj!«
»Hitro pridi in odpri. Zakaj mi zaklepaš pred nosom!«
»Ali kaj takšnega!«
»Ustrelim te, ako v hipu ne odpreš.«
Grem in odprem.
»Kje je Karola, moja žena?«
»Zmotil si se! Včeraj sem jo zadnjikrat videl, in niti ne vem, ako je še pomnim. Pa kaj naj dela pri meni?«
»Skrila mi se je! Pravkar sem jo zalotil v objemu mladega oficirja. Vidiš, in s tem samokresom sem mu raztreskal črepinjo. Ves kanape je okrvavljen z njegovimi možgani —«
In takrat, glejte, se je zaslišal rahel stok iz omare, kjer je bila zaprta lepa Karola.
»Ha!« je zakričal njen mož. »Ta glas? To je ona! Pokaži mi jo! Nič ne pomaga tajiti, drugače — padeš ti.«
»Za božji čas!« sem se začudil. »kako ona? Ali si znorel, ubožec, ali ne slišiš, ali ne vidiš moje stare mačke?«
Začudeno me je pogledal in ves je drgetal.
»Ali ne poznaš moje mačke?«
Glejte, prijatelji dragi, to je bilo tako: Ko mi je teta umrla je rekla: »Ljubi Peregrin! Denarja nimam, da bi ti ga zapustila, ampak za spomin naj ti bo tale siva mačka.« In od takrat gledam in gojim dragi spomin na teto.
In prav tisti trenotek, vam povem, ko je moj prijatelj Benjamin drgetal pred menoj, je kihnila moja stara mačka.
»Ali ne slišiš, da kiha mačka?«
Prijatelj je pogledal in zapasil mojo sinoro, kako se davi pod mizo.
»Glej kakšen si! Moja mačka je, a ti jo imaš za svojo ženo!«
Zmedeno in jezno me je pogledal ter skočil skozi duri.
Ko je odšel po cesti in so odbrzeli njegovi grozeči koraki za voglom, sem zaklenil vežne duri, zavrtel dvakrat ključ v hišnih durih in odprl omaro.
Gospa Karola se je zbujala iz nezavesti. Skočila je nato predme ter poljubila moje noge in hitela:
»Moj rešitelj! Zdaj sem tvoja! Vzemi me, zdaj sem tvoja! Kako si krasen, kako si lep!«
Klečala je pred menoj kakor pred Bogom in mi gledala v moj grdi, ciganski obraz, v mojo pokvečeno, nizko postavo z znamenito grbo na hrbtu.
»Kako si krasen, kako te ljubim! Ljubim te!«
In ona, tako divna in čarna, jasna in ponosna, je klečala pred menoj. Razjokal sem se kakor otrok; bile so solze nebeške blaženosti.
Vzdignil sem jo in objeto in oblito z mojimi solzami položil v zibel ljubezni.
»Nič nočem vedeti o njem, naj beži strah in smrt od mene! Morda sem jutri že mrtva! Nocoj naj ljubim — zadnjikrat!«
Bila je prelepa. In ta žena mi je podala najvišjo ljubezen.
Mojega ubogega prijatelja Benjamina so odvedli blaznega, a lepa Karola mi je izginila izpred oči.
Nedavno sem slišal, da je v samostanu, drugi zopet so jo videli v hiši blodnic. A jaz mislim, da sem nedolžen.