Povesti paglavcev

Povesti paglavcev Ljudevit Thoma

Izdano:	Proletarec, Chicago, 1907.
Viri:	Proletarec, 1907, št. 7 in 9.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kriva prisega.

Šušnikov Janez mi je rekel, da mu je mati prepovedala občevati z menoj, ker se obnašam nekam surovo, in ker me bodo tudi spodili kmalu. Povedal sem pa Sušnikovemu Janezu, da se ne zmenim za njegovo mater, in da sem vesel, če ga ne smem obiskovati, ker v njegovi sobi po plesnjobi smrdi.

On se je pa odrezal, da sem neotesanec, in priložil sem mu gorko zaušnico in vrgel sem ga ob pečobran, da se je zvrnil.

In zlomil se mu je en zob, njegove žametaste hlače so pa kazale veliko luknjo na kolenih.

Popoldne je prišel pedel v naš razred in povedal, da moram h gospodu rektorju.

Odšel sem, pri vratih sem pa spačil obraz, da so se morali vsi smejati. Zatožil me ni nobeden, ker je vsakdo vedel, da ga bom plačal. Sušnikov Janez me ni videl, ostal je doma, ker ni imel zoba.

Drugače bi me bil že zatožil.

Moral sem takoj k rektorju, ki mi je s svojimi zelenimi očmi kaj ostro gledal:

»Ti si, ti neporedni deček,« je dejal, »ali nas še ne boš zapustil.«

Domišljal sem si, da bi bil vesel, če bi mi ne bilo treba gledati tega grduna, toda sam me je poklical.

»Kaj misliš postati?« je pričel z nova, »ti surovina? Ali misliš, da boš kdaj dokončal humanistične študije?«

Rekel sem, da upam. Sedaj me je pričel zmrjati in sicer tako glasno, da je pedel lahko vse slišal. Rekel je, da imam hudodelsko naravo, da sem katilinarična ekzistenca, da bom k večjem postal preprost rokodelec, da so tudi v starem veku vsi zavrženi ljudje tako začeli, kakor jaz.

»Gospod deželni svetnik Šušnik je bil pri meni,« je dejal, »in mi razobložil žalosten stan svojega sina,« in potem mi je pa prisodil 6 ur karcerja. Moji materi je pa deželni svetnik poslal račun, naj plača 18 kron za razstrgane hlače.

Mati je hudo plakala, ne radi denarja, dasiravno ga ni skoro nič imela, ampak radi tega, ker vedno kakšno uganem. Bil sem sila jezen, ker se je mati tako žalostila, in odločil sem, da se Šušnikovemu Janezu ne bo godilo dobro.

Deželni svetnik nam ni izročil strganih hlač, dasi je zahteval nove.

Prihodnjo nedeljo so me zaprli v rektorski urad. To je bil dolgčas.

V sobi sta bila sinova gospoda rektorja. Eden je moral prevajati in imel je same debele knjige na svoji mizi, po katerih je moral listati. Kedar je vstopil njegov oče, je vselej neznansko hitro listal po knjigah in gorindol kimal z glavo.

»Česar iščeš moj sin?« je vprašay rektor. On ni odgovorii takoj, ker je imel kos kruha v ustih. Vendar ga je pa naglo pogoltnil in rekel, da išče grško besedo, katero najdeti ne more.

Bila je laž ; on sploh ni iskal, ker je vedno lomil kruh po žepu in ga nosil v usta. Opazil sem dobro to.

Rektor ga je pa vseeno pohvalil.

Kvasil je nekaj, češ da bogovi bolj ljubijo delo kot čednost.

Potem je šel k drugemu sinu, ki je stal pred slikarskim stojalom in nekaj risal. Slika je bila skoro dovršena. Bila je pokrajinska slika z jezerom, na katerem je plulo mnogo ladij. Tudi gospa rektorica je vstopila in g. rektor je bil zelo dobre volje. Rekel je, da bo ob zaključni veselici razstavljena in da bodo vsi obiskovali lahko uvideli, kako se gojijo lepe umetnosti.

Potem so odšli, sinova tudi, ker je bil čas za obed. Ostati sem moral sam, pa jaz jesti tudi nisem dobil.

Nisem žalostil radi tega. S sabo sem imel salamo in mislil sem : »Oba suha rektorjeva sina bi bila vesela, če bi kaj takega dobila.

Starejši je postavil svojo sliko v bližnjo sobo na okno. Videl sem dobro. Čakal sem, da so bili vsi zunaj, potem sem pa čital povest o črnem volku, znamenitem vodju Apačev, katero sem skrivaj prinesel s sabo.

Ob štirih me je pedel izpustil. Rekel je : »Ta pot, si pa dobro sedel.« Jaz sem odgovoril : »Ah, kaj še !« vendar je pa bilo nekaj, ker je bilo tako dolgčas. V pondeljek je prišel rektor v razred. Bil je rdeč kot puran.

Kričal je, ko je ustopil : »Kje je Thoma ?« Ustal sem. Pričelo je grmeti. Rekel je, da sem zvršil hudodelstvo, kakeršno še ni zabeleženo v šolski zgodovini, delo Herostrata, ki se lahko primerja z zapalenjem svetišča Diane. Svoj položaj si pa lahko zboljšam, ako vse skesano priznam.

Pri tem je pa odpiral svoja usta, da so bili videti grdi zobje, pljuval in obračal je svoje oči.

Rekel sem »Jaz nič ne vem ; saj nisem nič storil.«

Imenoval me je zakrnega lažnjivca, katerega bo zadela jeza z neba.Ttoda rekel sem : »Jaz nič nevem !« Potem je vprašal vse v razredu, ako nič o meni povedati ne vedo.

Obrnil se je proti profesorju in mu povedal, da so v jutro zaznali, da je nekdo kamen vrgel v sobo poleg rektorata. Velik kamen je ležal na tleh, ki je preluknjal tudi sliko, katero je slikal njegov sin.

Profesor se je ustrašil, ježili so se mu lasje na glavi. Skočil je proti meni in zakričal : »Priznaj, zavrženec! Ali si ti zvršil to malopridno delo?« Odgovoril sem, da nič ne nevem, da mi že preseda, da za vsako stvarco le mene obdolže.

Rektor je zopet zakričal : »Gorje ti, trikrat gorje. Ako te razkrinkam ! Saj mora priti na dan.«

Potem je odšel. Po eni uri je prišel pedel in me pozval v rektorat. Čakala sta me učitelj veronauka in rektor. Slika in kamen sta ležala na stolu. Pred stolom je pa stala majhna mizica pogrnena z črnim prtom, na njem razpelo, poleg pa dvoje goreč sveč.

Učitelj veronauka je položil roko na mojo glavo in bil je zelo prijazen z menoj, dasi me navadno ni rad videl.

»Ubogi, zapeljani deček,« je pričel, »očisti svoje srce in priznaj mi vse. Saj bo tebi dobro in olajšal boš svojo vest.«

»Tudi svoj položaj si boš zboljšal,« je pristavil rektor.

»Jaz nisem bil, jaz nisem vrgel kamen v okno,« sem odgovoril.

Učitelj veronauka me je zelo hudo pogledal in potem dejal rektorju : »MI bodemo kmalu vedeli resnico. To sredstvo gotovo pomaga.« Peljal me je pred mizo, kjer sta goreli sveči in svečano izgovoril :

»Sedaj te vprašam pred gorečima svečama : »Ti poznaš zle posledice krive prisege iz veronauka. Uprašam te : Si ti vrgel kamen ? Da – ali ne?«

»Nisem vrgel kamna,« sem odgovoril.

»Odgovoril da – ali ne, v imenu vsega svetega.«

»Ne,« sem dejal.

Učitelj veronauka je skomiznil in rekel :

»On ni bil. Sum goljufa.«

Rektor me je odslovil,

Bil sem zelo vesel, da sem lagal in ne priznal, da sem v nedeljo zvečer vrgel kamen v okno, kjer sem vedel, da stoji slika. Jaz bi si ne bil poboljšal svojega položaja. To je rektor rekel nalašč. Spodili bi me bili. Jaz pa nisem neumen.

Stric Frane.

Nekega dne je dobila mati list od strica Franeta, penzioniranega majorja. Rekla je, da se veseli, da je stric pisal in da bo naredil iz mene dobrega človeka in da stane 80 kronic na mesec. Moral sem v mesto, kjer je stanoval stric. Bil sem žalosten. Treba je bilo hoditi preko štirih stopnjic, naokrog so pa bile same visoke hiše in nikjer vrta.

Igrati se nisem smel nikdar, pa saj tudi ni bilo nikogar. Bila sta le stric Frane in teta Ana, ki sta vedno hodila gorindol, da bi se nič ne zgodilo. Stric je bil zelo strog in vselej je dejal, kedar me je pogledal : »Čakaj, paglavec, tebe bom že še ukrotil.«

Iz okna se je lahko pljuvalo na cesto in počilo je vselej, če je pljunek padel na trotoar. Ali če je pljunek zadel kakšnega človeka, potem je dotični hudo zabavljal in zmerjal. Takrat sem se smejal, drugače pa nisem bil nikdar vesel.

Profesor me je čmrno gledal, češ, da sem prinesel slab glas s sabo. To ni bila resnica. Slabo spričevalo sem dobil, ker sem gospej rektorici vskipevalni prašek vrgel v neko slabo dišečo posodo.

Ali od tega je že nekaj časa minolo in profesor bi me ne bil smel radi tega tako guliti. Stric Frane je bil njegov dober znanec in ga je večkrat obiskal.

In na takih obiskih sta se dogovorila, kako me bodeta ujela.

Kadar sem iz šole prišel, sem moral takoj delati naloge.

Stric je pazil na mene in dejal : »Že zopet neumno izdeluješ? Čakaj, paglavec, jaz ti že uro navijem.«

Nekoč sem imel zvršiti matematično nalogo. Nisem jo mogel skončati in uprašal sem strica za pomoč, ker je materi obljubil, da mi bo pomagal. In tudi teta je pripovedovala, da je stric pameten človek in da se pri njemu marsikaj lahko naučim.

Radi tega sem ga poprosil, naj mi pomaga. Prečital je nalogo in rekel : »Že zopet nič ne znaš, ti malopridni paglavec. Ta naloga je lahka.«

Usedel se je in pričel. A ni mu šlo izpod rok. Računil je ves popoldan in če sem ga uprašal, ali je nalogo že dovršil, me je pa prav grdo ozmrjal.

Še le pred večerjo mi je prinesel nalogo in rekel : »Sedaj jo lahko prepišeš. Bila je lahka, a moral sem zvršiti nekaj drugega. Ti tepec, ti !«

Prepisal sem jo in zročil profesorju. V četrtek sem dobil zvezek nazaj. Mislil sem, da bom dobil enojko. Ali bila je četvorka in cel list je bil prekiržan z rdečimi črtami. Profesor je pa rekel : »Tako bedasto pa le kak osel lahko izdela račun.«

»To je moj stric,« sem odgovoril. »On je zvršil nalogo, jaz sem jo le prepisal.«

Vsi učenci so se smejali, profesor je pa postal rdeč kot kuhan rak.

»Ti si lažnjivec,« je zarohnel profesor nad menoj. »Ti boš umrl v ječi.«

Zaprl me je za dve uri.

Doma me je čakal že stric, ki me je vselej neusmiljeno pretepel, če sem bil zaprt. Že pri vstopu sem kričal, da je on kriv, če sem bil zaprt, ker je napačno rešil nalogo in da je profesor rekel, da le osel lahko zvrši tako nalogo.

Sedaj me je še le prav fino našeškal, potem pa odšel. Klančnikov Jože, moj prijatelj mi je pa povedal, da je videl profesorja in njega na ulici živahno razgovarjati.

Drugi dan me je profesor poklical in dejal : »Jaz sem tvojo računsko nalogo še enkrat pregledal. Rešena je dobro, seve po stari metodi. Ker si bil zaprt, se ti ni krivica zgodila, ker si prepisu napravil napake.«

Tako sta se dogovorila s stricem kajti stric je takoj rekel, ko sem domu prišel : »Govoril sem s profesorjem. Naloga je bila rešena pravilno. Le ti paglavec si napravil napake, ko si jo prepisal.«

Mati mi je pa pisala, da mi stric ne bo več pomagal, ker še navadnih računov prepisati ne znam in mu vsled tega delam neprilike.

Ta je podel človek.

Poboljšanje.

Ko sem se peljal na velikonočne počitnice, je rekla teta Fanika: »Morda pridemo na obisk k tvoji materi. Povabila nas je tako uIjudno, da jo ne smemo žaliti.«

In stric Jože je pa rekel, da ne ve, če pojde, ker ima tako mnogo dela, ali vendar uvideva, da ne more več odložiti obiska. Prašal sem ga, če bi ne bilo boljše, da bi prišel poleti, sedaj je še mraz, in ne ve se, če ne bo nakrat snežilo. Ali teta je rekla: »Ne, tvoja mati bo huda, mi smo ji že tolikokrat obljubili. Ali jaz vem, zakaj hočejo priti: ob veliki noči imamo šunko, jajca in potico, in stric Jože pa tako rad jé. Doma ne sme toliko jesti, ker ga teta Fanika takoj opominja, če ne misli na svojega otroka.

Spremila sta me do poštnega voza, in stric Jože je bil prijazen in rekel, da je tudi dobro za mene, če pride, ker bo pomiril vihar radi mojega slabega spričevala.

Resnica je, da je spričevalo slabo, ali jaz nisem bil še nikdar v zadregi glede izgovorov. Za to ga nepotrebujem.

Jezil sem se, da sta me spremila, ker sem hotel kupiti smodke, in sedaj jih pa nisem mogel. Fric je pa sedel v vozu in je rekel, ako jih ne bo zadosti, da jih lahko kupiva na kolodvoru v Ljubljani.

V poštnem vozu nisva smela pušiti, ker sta v njem sedela višji sodnik Klečeplazec in njegov sin Henrik. Mi dva sva pa vedela, da je prijatelj rektorja in da bi naju ovadil.

Henrik mu je takoj povedal, kdo sva. Zašepetal mu je v uho, in slišal sem, ko je izgovoril moje ime, da je rekel: »On je zadnji v našem razredu, v veronauku ima pa četvorko.«

Sedaj me je višji sodnik pogledal, kakor če bil jaz utekel iz kakega zverinjaka, in nakrat je meni in Fricu rekel:

»No, mladeniča pokažita mi spričevala, da ju primerjam s spričevalom Henrika.«

Rekel sem, da je moje spričevalo v kovčegu, ki je pa na strehi. Sedaj se je nasmejal in. rekel, da že razume. Dobro spričevalo se ima v žepu. Vsi ljudje v poštnem vozu so se smejali, jaz pa Fric sva se jezila, dokler nisva izstopila v Ljubljani.

Fric je rekel, da obžaluje, zakaj mu ni povedal, da morajo le rokodelski pomočniki kazati svoja spričevala orožnikom. Ali bilo je prepozno. Na kolodvoru sva pila pivo in bila sva zopet vesela, ko sva vstopila v železniški voz.

Sprevodniku sva povedala, da hočeva v voz za kadilce. Dobila sva ga, a v njem so sedeli že druigi ljudje. Nek debeluh je sedel pri oknu, na verižici žepne ure je pa visel srebrn konjiček.

Kedar je zakašljal, je konjiček zaplesal in zaklepetal na njegovem trebuhu. Njemu nasproti je sedel majhen možicelj, ki je debeluha vedno nagovarjal z gospod deželni svetnik, debeluh se mu je odzval z gospod učitelj. Mi dva sva tudi opazila, da je učitelj, ker ni imel odrezanih las.

Ko je vlak odrdral iz postaje, je Fric zapalil smodko in puhal je dim proti stropu. Tudi jaz sem tako naredil.

Poleg mene je sedela neka ženska, ki se je takoj odmaknila in me gledala debelo. Tudi v drugem oddelku so ljudje vstali in naju gledali. Mi dva sva se veselila, da se vsi tako čudijo, in Fric je rekel na glas, da bi si bó te vrste smodk naročil kar pet zabojčkev.

Tedaj je pa rekel debeluh: »Bravo, tako raste mladina,« in učitelj je pa sekundiral: »Ni čudo, kar čitamo, ako gledamo surovo mladino.«

Mi dva sva se pa obnašala, kakor da bi nama nič mar ne bilo, in ženska se je vedno bolj odmikovala, ker sem tako grdo pljuval. Učitelj je naju tako strupeno gledal, da sva se morala jeziti. Fric je pa rekel, če vem, zakaj toliko učencev v prvi latinski šoli tako slabo napreduje, in da on misli, da so temu vzrok slabe ljudske šole. Zdaj je pa učitelj grozno zakašljal in debeluh je vprašal, ako res ni nobenega sredstva za nesramne paglavce.

Učitelj je rekel, da se jih ne sme več rabiti radi napačne humanitete, in ker je človek kaznovan, če se paglavca le malce poboža po glavi.

In ljudje v kupeju so godrnjai: »To je res,« in žena poleg mene je rekla, da morajo stariši biti še hvaležni, ako se take paglavce dobro našeška tam, kjer hrbet izgubi svoje pošteno ime. In zopet so vsi godrnjali in neki velik mož je rekel z nizkim basom: »Žal, žal, da ni več pametnih starišev na svetu..«

Fric si ni iz tega nič storil, še sunil ime je z nogo, da naj bom vesel. Vzel je moder ščipalnik iz žepa in si ga nataknil na nos, bodril je vse ljudi, dim pa spušal skozi nos.

Na prihodnji postaji sva kupila pivo in izpila sva ga naglo. Čaše sva vrgla skozi okno, da bi zadela kakšnega železniškega čuvaja.

Sedaj je zakričal veliki mož: »Te pobe je treba kaznovati,« in učitelj je pa pristavil: »Mir, če ne dobita še par klofut!« Fric je pa odgovoril: »Poskusite, če imate korajžo.« Zdaj se pa učitelj ni upal in klaverno je dejal: »Nikogar se ne sme udariti po glavi, ker drugače je človetk sam kaznovan.« Veliki mož je pa zopet rekel: »Le počakajte, jaz bom ta dva poba že naučil.«

Odprl je okno in se drl:

»Sprevodnik, sprevodnik!«

Vlak je ravnokar vstavil in sprevodnik je prisopihal, kakor da bi gorelo za njim. Vprašal je, kaj je, in veliki mož je pa rekel: »Ta dva poba sta čaše za pivo metala skozi okno. Mora se ju aretirati.«

Ali sprevodnik se je razjezil, ker je mislil, da se je pripetila kaka nesreča, pa ni bilo nič.

Rekel je možu: »Radi take malenkosti vam ni treba provzročiti tak kraval.« Nama je pa rekel: »Kaj takega ne smeta delati, gospoda.« To me je razveselilo, in rekel sem: »Oprostite, gospod nadsprevodnik, nisva vedela, kam bi morala postaviti čaše, ali sedaj ne bodeva več metala čaše vun.« Fric ga je vprašal, če ne želi smodke, ali on je odgovoril, da ne ljubi močnih smodk.

Potem je odšel, in veliki mož je rekel, da je sprevodnik najbrž Ljubljančan. Vsi ljudje so zopet strašno godrnjali, učitelj je pa rekel: »Gospod deželni svetnik, komaj se premagujem, ali ne sme se nikogar pobožati po glavi. «

Peljali smo se dalje in na prihodnji postaji sva zopet kupila pivo. Ko sem je izpil, se mi je pričelo vrteti v glavi in vse je plesalo okoli mene. Držal sem glavo skozi okno, da bi mi odleglo. Ali ni se obrnilo na bolje, delal sem se močnega, da bi ljudje ne mislili, da ne prenesem pušenja.

Pomagalo ni nič več in vzel sem naglo svoj klobuk.

Žena je odskočila in vsi ljudje so se dvignili raz sedeže, učitelj je pa rekel. »Tukaj ga imamo.« ln veliki mož v drugem oddelku je pa rekel: »To so pobje, kateri postanejo kasnejše anarhisti in socialisti.

Meni je bilo vseeno, ker mi je bilo grozno slabo.

Mislil sem, če ozdravim, da ne bom nikdar več kadil smodk in vedno vbogal svojo mater. Mislil sem, kako lepo bi bilo, če bi bil sedaj zdrav in imel dobro spričevalo v svojem žepu, kakor da držim klobuk v roki, v katerega sem bljuval.

Fric je rekel, da mi je najbrž škodovala sklobasa.

Hotel mi je pomagati, da bi ljudje mislili, da sem že star kadilec.

Ali to ni bilo prav, da je lagal.

Nakrat sem postal dober sin in sovražil sem laž.

Obljubil sem ljubemu bogu, da ne bom več grešil, če me ozdravi. Žena poleg mene ni vedela, da se hočem poboljšati in radi tega je v enomer vpila, koliko časa ji bo treba še prenašati smrad.

Sedaj mi je Fric vzel klobuk iz rok in ga spraznil preko okna. Ali onečedil je stopnjice. Komaj je vlak pridrdral v postajo, že je ekspeditor vpil: »Kdo je bil ta svinja?« 

Veliki gospod je pa rekel: »Tisti je, ki meče preko okno čaše. Vi ste mu pa to dovolili.« 

»Kaj imam jaz s čašami?« je vprašal ekspeditor.

»Vi ste prost človek,« je rekel sprevodnik, »ako trdite, da sem jaz dovolil, da sme razmetavati čaše.«

»Kdo sem jaz?« je vprašal veliki gospod.

»Vi ste prost lažnjivec,« je odgovoril sprevodnik, »jaz mu nisem dovolil.«

»Nikar tako ne kričite,« je rekel ekspeditor, »mi moramo urediti stvar mirnim potom.«

Vsi ljudje v kupeju so kričali križem, da sva midva taka paglavca, kakeršna je treba takoj aretirati. Najglasnajši je bil učitelj, ki je vedno ponavljal, da je pedagog. Jaz nisem nič odgovoril, ker sem bil preslab. Ali Fric je govoril za mene in je vprašal, če se človeka mora res aretirati, ker je pojedel otrovano klobaso v železniški restavraciji. Nazadnje je pa ekspeditor rekel, da me ne bodo aretirali, pač da moram plačati kronco za očiščenje stopnjic. Na to se ja vlak odpeljal, jaz sem pa molil glavo skozi okno, da bi mi odleglo.

V Divači je izstopil Fric, na drugi postaji pa jaz.

Moja mati in Anica sta me čakali na kolodvoru.

Še vedno mi je bilo malo slabo, bolela me je glava.

Vesel sem bil, da je bila noč in da se ni dala opaziti mrtvaško bleda barva na mojem obrazu. Moja mati me je poljubila in me takoj vprašala: »Po čemu pa dišiš?« In Anica je pa pristavila: »Kje pa imaš klobuk, Ljudevit?« Sedaj sem se spomnil, kako bi bili obe žalostni, ako bi vedeli resnico, zato sem rekel naglo, da sem v Ljubljani povžil staro klobaso in da bi bil vesel, če bi imel malo kamelijskega čaja.

Šli smo domov. V sobi je gorela svetilka, na mizi je bilo pa vse pripravljeno za večerjo.

Urška, naša stara kuharica, je takoj prihitela in zaklicala: »Jezus Marija, kakšen pa je naš fant? To je radi tega milostljiva gospa, ker mora preveč študirati.«

Moja mati je povedala, da sem pojedel nekaj slabega, in da naj mi napravi čaj. Sedaj je pohitela Urška v kuhinjo, jaz sem se pa vsedel na zofo.

Naš Pazi je vedno skakal v mene in me hotel oblizati. Sploh so bili vsi veseli, da sem tukaj. In ko me je moja ljuba mati vprašala, če sem bil priden, sem odgovoril, da, ali da bom v prihodnje še pridnejši.

Rekel sem, da ko sem snedel otrovano klobaso, sem se spomnil, da bom moral morda umreti in da ljudje mislijo, da ni škoda za mene: Tedaj sem sklenil, da bom postal drug človek, da bom le to naredil, kar bo moji materi všeč, da se bom pridno učil in ne bom nikdar več kaznovan v šoli.

Anica me je pogledala in rekla: »Najbrž si slabo spričevalo prinesel domov.«

Ali moja mati ji je prepovedala zmerjati me rekla je: »Nikar ne govori tako, ko je bolan in je sklenil, da se bo poboljšal.«

Sedaj sem moral jokati in tudi stara Urška je slišala, da sem pred smrtjo odločil poboljšati se. Jokala je na glas in vpila: »To je od prevelikih študij in vi bodete še našega fanta umorili.« Moja mati jo je tolažila, ker ni hotela nehati.

Sedaj sem zlezel v posteljo, in prijetno je bilo, ko sem ležal v nji. Moja mati je pri vratih še enkrat posvetila in rekla: »Le počivaj dobro, dete.« Jaz sem še dolgo časa bdel in razmišljal, kako bom sedaj priden.