Povodna moža se spopadeta
| Povodna moža se spopadeta Pripovedke z Martinj Vrha Ivan Tušek |
| |||||||||||
Svoje dni je pasel pastir ovce za Ratitovcem v Jelovici blizu Črnega jezera. Sedel je vrh roba v bližini jezera, pod njim so se na trati mirno pasle ovce. Za kratek čas si je pel pesmice, po svoje, kakor je vedel in znal, in s šibo, ki jo je držal v roki, delal čudne podobe po zraku. Kar nekaj za njim zašumi. Plašno se ozre in vidi moža, ki prihaja izza grmovja in se mu naglo bliža. Mož je bil čudne postave, kakršne pastir še nikoli ni videl; zdelo se mu je, da je bil mož po stegnih ves luskinast. Deček je ostrmel, ko ga je tujec vprašal, kje je Črno jezero. Tujec je opazil dečkov strah in je rekel: »Nikar se me ne boj, nič hudega ti ne bom storil, le pokaži mi tja! Tam namreč stanuje povodni mož, ki je prišel nekega dne k meni v jezero na Praprotno, in ker mene ravno ni bilo doma, mi je ženo zapeljal. Zato sem prišel gor na Jelovico in se hočem nad njim maščevati.« Pastir vstane in skuša trdno stopati, čeprav so se mu od strahu hlačice tresle, ter pelje moža skozi grmovje k Črnemu jezeru. Mož mu reče: »Tu grem zdaj pod vodo, da se bom bojeval s tem tu notri. Počakaj in glej v vodo. Če pridejo bele pene vrh vode, bo to znamenje, da sem jaz zmagal, in tedaj le počakaj: bogato te bom obdaril; če pa pridejo rdeče pene na vrh, bo to znamenje, da me je oni užugal. In ko bi se to zgodilo, kar beži, da se ti kaj hujšega ne primeri...« Ko je povodni mož to povedal, se je spustil na glavo v vodo, pastir pa je strahoma čakal, kaj se bo zgodilo. Dolgo je čakal. Kar naenkrat prišumijo krvave pene vrh vode in deček je tekel, kar je mogel, k svoji čredi in jo hitro gnal domov. Še zmeraj trepetaje je doma pri večerji pripovedoval, kaj je doživel za Ratitovcem pri Črnem jezeru.