Povodni mož in Makov škrat

Povodni mož in Makov škrat
Jana Stržinar
Spisano: Pretipkala iz Povodni mož in Makov škrat, 2009, Janja Hojs
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


POVODNI MOŽ IN MAKOV ŠKRAT, 2009

V ribniku na jasi sredi gozda, prebiva Voltek povodnjak. Okoren je njegov korak, ko po kopnem hodi, in črn je njegov pogled. Mrko gleda izpod zelenih, štrenastih las. Če bi srečali ga, bilo bi vas strah …

Biti povodnjak v teh težkih časih, ko so vse vode tako umazane, sploh ni lahka stvar. Tudi Voltku je bilo nekoč težko, a je postal srečen povodni mož. Kako mu je to uspelo, vam pove ta pravljica.

Njegov ribnik je bila umazan in teman in vsepovsod je bilo polno smeti in raznovrstne šare – konzerve, vreče in raztrgani škrpeti so ležali vsepovsod, polomljena kolesa avtomobilske gume … Vodne trave so preraščale pošvedrane, raztrgane škrpete, ki so ležale vsepovsod. Tam, kjer je bila voda najbolj globoka, je ležal celo skelet avtomobila … Voltek je najbolj sovražil potonjene marele. Vanje se je kar naprej zapletal. Zbiral jih je in nosil na breg. Voltek je bil nesrečen in v skalnem gradu na dnu ribnika, ki je bil ves črn od umazane vode, strašno sam. Na bregu je poiskal kakšen kotiček brez smeti, tam otožno posedal in sanjaril.

Voltek ima rad lepe rožice. Pogosto je zahajal na travnik na drugo stran gozda, kjer je veliko makovo polje. Občudoval je mak, kdaj pa kdaj pa kakšnega tudi utrgal in ga odnesel v svoj podvodni grad. Mak na tem polju pa ni navaden mak, ki cveti samo dan ali dva in se nato osuje. To je čaroben mak Makovega škrata in cveti vse letne čase: jeseni, pozimi, spomladi in poleti. Škrat ga čuva in sadi, sam zanj skrbi, pleve ga in barva, da nikoli ne zbledi. Makov škrat je muhaste narave in do ušes zaljubljen v svoj rdeči mak. Je tudi ponočnjak, saj svoj mak najraje občuduje ponoči, ko na nebu zažarijo zvezde in polje obsije mesečina. V samotni tišini noči se mu zdi, da sta na svetu samo on in njegov mak. Škrat sanjave je narave in najbolj od vsega si želi, da bi po vsem svetu rastel samo mak. Vsak dan, ko vstane, se skoz vrt sprehodi in si takole govori: » Jaz sem škrat. Moj najljubši cvet je mak, barvam ga in zanj skrbim, zato sem Makov škrat. Ponosen je in lep moj rdeči mak, ponosen pa sem tudi jaz, ki sem Makov škrat.« Voltek je navadno prihajal občudovat mak v zgodnjih jutranjih urah, ko še ni bilo vroče. Prepričan je bil, da mak raste sam. Iz vsega srca si je želel, da bi lahko živel na polju in skrbel za mak. Voltek je s svojimi okornimi, velikimi stopali puščal zelo očitne sledi. Makov škrat je tako kmalu opazil, da po njegovem vrtu nekdo hodi. Ko je nekega dne našel dva maka polomljena, se je strašno razjezil: » Kateri spak je polomil moj lepi rdeči mak! Samo da najdem ga, zmikastim ga in mu pokažem, kdo je Makov škrat!« Ponoči je delal na vrtu in ko so zapeli prvi ptički, ni šel spat kot ponavadi. Skril se je med rdeče cvetove in čakal.

Kmalu je res prišel povodni mož. Glasno je občudoval mak in se okorno sprehajal po polju. Čisto blizu škratovega skrivališča je utrgal mak. Makov škrat je planil pokonci, se mu preteče približeval in ga tako prestrašil, da mu je cvet v trenutku padel iz rok: »Pa sem te dobil! Ti presneti spak! Ti si torej ta, ki mendra in krade moj lepi rdeči mak! Te bom tako zmikastil …«  Voltek se je od presenečenja umaknil za korak in ga zbegano nagovoril: »Pomiri se, no! Pa kdo si?«  »Jaz sem Makov škrat in to je moj mak.« Voltek mu je razložil, da tega ni vedel. Prepričan je bil, da nikogar ni, ki bi skrbel za mak: » Čudil sem se, kako je mak lahko tako lep, če raste sam.«

»Zakaj hodiš na moj vrt?« ga je Makov škrat nezaupljivo vprašal.

»Drugih rožic ne poznam. V ribniku živim, ki je umazan in teman in polno je v njem smeti … Samo rožica me lahko razveseli. V gradu na dnu ribnika jo dam v vazo. Občudujem rožico, ko v vazi zažari, in ne opazim več vseh smeti.« Makov škrat se je zamislil. Čez čas je pobral mak, ki je ležal na tleh, in ga mu ponudil: »Pa imej rožico.« »Če bi vedel, da je to tvoj mak, bi te vprašal, ali ga lahko utrgam,« mu je razložil Voltek. Nato sta ugotovila, da se nista srečala, ker je povodni mož prišel vedno zgodaj zjutraj, ravno ko je Makov škrat ponavadi šel šele spat. Sonce je že močno pripekalo. Voltek je postajal žejen in čisto izsušen. Njegova koža je prilagojena življenju v vodi. »Moram domov, se v vodi namočiti in se je napiti. Ali lahko še pridem?« »Pridi ponoči, ko bo polna luna. Moraš videti, kako lepo žari moj mak v mesečini,« ga je povabil škrat. »Pridem. Hvala za mak, Makov škrat!« se je zahvalil Voltek in hitro odšel čez polje k svojemu ribniku. Preden je spet zaplaval v umazani vodi, je za trenutek posedel na bregu in sam pri sebi razmišljal: »Zakaj moram biti povodni mož prav jaz in v teh težkih časih, ko so vse vode tako umazane? Zakaj ne morem biti kakor Makov škrat?«

Makov škrat je trdno zaspal v svoji postelji v hladu pod korenino mogočne smreke in spal bi še dolgo, če ga ne bi prišla obiskat rožica Marjetica. Ne sprehajajo se vse rožice. Samo začarane se lahko, ker so začarane tako, da lahko hodijo in nikoli ne ovenejo. Marjetica je bila nekoč navadna rožica. Zrasla je v rastlinjaku. Želela si je oditi na travnik, kjer bi jo lahko obiskovali metuljčki in bi ji nagajal veter. Nekega dne se je v rastlinjak pred nevihto zatekla prijazna čarovnica Zelena, ki razume govorico rožic in vse narave. Marjetico je začarala tako, da so ji zrasle nožice, in je lahko odšla. Zdaj se kar naprej potepa in vsak dan spozna kaj novega in zanimivega. Kadar postane mrzlo, se Marjetica zateče na polje Makovega škrata, ker med maki nikoli ni mraz. Ker pozna škratove navade, ni bila začudena, ko je slišala, da smrči v svoji postelji. Utrgala je travno bilko in ga požgečkala. Makov škrat je nejevoljen skočil pokonci: »Kdo mi ne pusti spati!« » Jaz sem te prišla obiskat – Marjetica. Kaj me nisi nič vesel?« »Saj sem vesel, samo spal bi še rad!« je zaspano odgovoril škrat.

»Kaj si pa ponoči delal?« je Marjetica vprašala Makovega škrata, čeprav je vedela, da je ponočnjak. Ko ji je povedal, da je ugnal tatu, da je bil ta tat pravi povodni mož, in ji do podrobnosti razložil, kako se je vse zgodilo, je Marjetica postala radovedna: »Še nikoli nisem videla povodnega moža. Povej, kje je doma, da si ga grem ogledat!« 

»To bi lahko bilo nevarno zate. Spak ima lepe rožice rad.« Toda ko se Marjetica odloči, da nekaj hoče, jo je nemogoče prepričati, naj tega noče. Makov škrat je vedel, da Marjetica ne bo odnehala, in ni mu preostalo drugega, kot da jo je pospremil do ribnika. Med potjo ji je žugal: »Biti moraš zelo previdna. Povodnjak je čuden spak.« Ko sta prišla do ribnika, sta nekaj časa brez besed tiho opazovala gladino umazane vode. Voltka ni bilo na spregled. Škrat je začel rožico pregovarjati, da bi se skupaj vrnila na polje, a je nazadnje odšel sam. »Obljubi mi, da boš takoj prišla nazaj.«  »Prišla bom takoj ko si bom ogledala povodnega moža!« mu je obljubila. Ko je Marjetica ostala sama, se je usedla v travo tik ob ribniku in čakala. Ker se ni nič zgodilo, je z nežnim glaskom začela klicati Voltka. Iz ribnika se je kmalu prikazala velika zelena glava. Z mokrimi razkuštranimi lasmi je bil povodni mož videti prav strašen. »Slišal sem tak nežen glasek! Kdo me kliče?« Voltek je zagledal lepo rožico in bil prvi hip prepričan, da le sanja. Da bi njega, ubogega povodnega moža obiskala takšna lepa rožica … Ni mogel verjeti svojim očem. Večkrat zaporedoma je pomežiknil, da bi pregnal privid, toda Marjetica je bila še vedno tam. Celo spregovorila je: »Pozdravljen, Voltek!«  »Ti, rožica, veš, kako mi je ime … Nisi le privid.« »Zate mi je povedal Makov škrat, pa sem si zaželela, da bi te spoznala. Marjetica sem. Strašen si in ves zelen, pa se te prav nič ne bojim!« »Le zakaj bi se me bala. Rožice imam rad. Tako lepe, kot si ti, še nikoli nisem videl.« Povodni mož je zlezel iz vode in se rožici tako približal, da je na svojem licu začutila njegovo sapo: » In prišla si prav mene obiskat? Tako lepa si, Marjetica, ali te lahko povabim v svoj podvodni grad?« ji je sladko šepnil in jo z lepljivo, mokro roko pobožal po rumeni glavici, da je začutila njegov hlad. Zdrznila se je in se odmaknila. Jecljaje mu je odgovorila: »Tvoj dom je pod vodo, jaz pa ne znam plavati. Utonila bi v mrzli vodi.« Voltek ni prenesel misli, da bi rožica odšla in je nikoli več ne bi videl. Še bolj se ji je približal: »Ne boš utonila! Ne, ne, z menoj se ti ne more nič zgoditi. Čuval te bom, rožica.!«

»V vodi je mraz. Vsaka rožica potrebuje sonce, tudi jaz. Vesela sem, da sem te spoznala, Voltek povodnjak. Zdaj pa moram iti. Čaka me Makov škrat. Moram k njemu. Obljubila sem mu, da se takoj vrnem.«

Zdaj se je Voltek v trenutku čisto spremenil. Grobo je zgrabil rožico in preteče dejal: »K Makovemu škratu pa ne boš šla. On ima že zadosti rožic, jaz pa prav nobene. Pri meni boš ostala. Tako lepo rožico, kot si ti, hočem imeti pri sebi, v svojem podvodnem gradu. Z menoj greš in za vedno boš samo moja rožica. Nikoli več te ne izpustim.« Marjetica se je otepala in prestrašeno vreščala: »Izpusti me! Ne grem s teboj! Bojim se vode! Ne znam plavati! Izpusti me!« Zdaj je bilo Marjetico zares strah, kot je ni bilo še nikoli. Zaman se je skušala izmuzniti iz trdnega prijema. Voltek jo je odnesel po vodi, ki je postajala vse globlja, in z gromkim glasom preglasil njene klice na pomoč: »Nikoli več te ne izpustim! Pri meni boš ostala in boš za vedno samo moja rožica! Za vedno …« je odmevalo, ko sta izginjala v globoki vodi. Voltek je z Marjetico v naročju odplaval v svoj podvodni grad, zgrajen iz od umazanije črnih skal. Vseokrog gradu so visele vreče in odpadki. Notri pa je bil grad pospravljen in čist, le hladno je bilo in temačno v njem, da je bilo Marjetici tesno pri srcu. V gradu je Marjetica kmalu začela neustavljivo trepetati od vlažnega hlada in tožiti, da jo zebe. Voltek jo je ves čas občudoval in božal, da jo je še bolj zeblo. Čeprav ji ni znal pomagati, si ni delal skrbi. Preveč je bil zadovoljen, da ima pri sebi rožico.

Makov škrat je Marjetico zaman čakal. Zaskrbljeno se je sprehajal po polju. Ko je sonce že zašlo in Marjetice še vedno ni bilo, se je vendarle odločil, da gre k ribniku pogledat, kaj se je zgodilo. Okoli ribnika je bilo vse tiho in mirno. Nikjer nikogar. Makov škrat ni izgubljal časa. Takoj je poklical povodnega moža. Voltek je slišal že prvi klic, a se ni hotel odzvati. Ker pa Makov škrat ni odnehal, se je čez čas prikazal na površje: »Pozdravljen, Makov škrat. Kaj bi rad?« »Iščem začarano rožico Marjetico. Tebe je šla obiskat,« mu je razložil škrat. »Nič ne vem in zdaj tudi nimam časa, imam obisk,« se je Voltek skušal izmuzniti.

»A res? Kdo pa je pri tebi na obisku?«

»To te nič ne briga,« je zabrusil Voltek in hotel odplavati. »Ugrabil si jo, Marjetico si ugrabil! To ni obisk.« »Nisem je ugrabil! Nobene Marjetice ne poznam!« se je zlagal Voltek.

»Še lagal boš in tajil! K tebi je šla. Ugrabil si jo,  sicer bi se že vrnila! Pa praviš, da imaš rožice rad!« se je Makov škrat razjezil.

»Saj jih imam. Marjetico bom vedno imel pri sebi.« »Vsaka rožica potrebuje sonce. Tudi Marjetica živi na travniku. Umrla bo v mrzli vodi! Kaj bi to rad?«  Voltek se je spomnil kako rožica trepeta in toži, da jo zebe. »Kaj se to lahko zgodi? Tega nisem hotel. Tako lepo rožico želim imeti ob sebi.« Makov škrat mu je ponovno razložil, da rožica ni prilagojena vodnemu življenju, da bo v mrzli vodi brez sonca umrla … Prepričal ga je, da je odplaval v svoj ribnik po Marjetico, a je minilo kar nekaj časa, da se je z njo vrnil. Najprej je z Marjetico v naročju plaval po ribniku in šele čez čas priplaval k Makovemu škratu, ki je na bregu potrpežljivo čakal. Položil jo je na travnik inob tem tožil: »Zakaj moram biti povodni mož prav jaz v teh težkih časih in živeti v teh težkih časih, ko so vse vode tako umazane, in živeti med vsemi temi smetmi. Tako nesrečen sem in sam. Nikomur ni mar zame. Še lepe rožice ne morem imeti.« »Saj boš prišel k meni, pa ti bom dal rdeči mak,« ga je skušal potolažiti Makov škrat. Vendar je bil Voltek tako zatopljen v svojo nesrečo, da ga ni slišal. Izpustil je rožico in se umaknil, a ni odplaval v svoj podvodni grad. Postopal je naokrog in ju od daleč žalostno gledal, dokler nista odšla.

Marjetica je bila škrata zelo vesela. »Pojdiva proč. Za nič na svetu se ne vrnem več tja dol.«  »Zakaj si sploh šla?« je zanimalo škrata. Slutil je, da ni šla po svoji volji, a se je hotel še prepričati. Marjetica mu je razložila, kako jo je Voltek zgrabil, in mu do potankosti opisala, kakšen podvodni gradima. »Med vsemi tistimi smetmi živi … Rada bi mu pomagala!« je nazadnje še prepričljivo dodala. »Rada bi mu pomagala, čeprav te je ugrabil?« se je čudil Makov škrat. »Saj ni zares hudoben, le žalosten je, ker mora živeti med vsemi tistimi smetmi.« »Kako bi mu lahko pomagala?« je zanimalo škrata. »Prijazno čarovnico poznam, ki sestavlja čarovnije za čiščenje umazanije v naravi.« Makov škrat je bil začuden, saj čarovnice Zelene še ni poznal. Marjetica mu je povedala, kako je čarovnico spoznala in kako jo je ta začarala. Odločila sta se, da jo bosta skupaj poiskala in jo prosila, naj gre očistit ribnik povodnega moža.

Čarovnica Zelena živi na jasi sredi gozda v leseni hišici, ki so jo prav zanjo zgradili palčki. Hišico je težko opaziti, saj je vsa obdana z rožami. Rože velikanke so celo večje od hišice. Skrivajo jo, da je ne bi opazile zlobne coprnice, če bi letale nad njo. Coprnice ne marajo, da so čarovnice dobre in prijazne.

Marjetica in Makov škrat sta čarovnico Zeleno našla doma. Ko sta ji povedala zakaj sta prišla je na svoji metli takoj poletela do ribnika povodnega moža in ga poklicala. Voltek je priplaval na površje in jo prijazno pozdravil: »Dober dan, zelena gospa?« Začuden si jo je ogledoval in se spraševal, od kod je prišla. Dnevi v ribniku so bili samotni in ni bil vajen obiskov. S kitkami v laseh in v dolgi svileni obleki je bila res videti kakor kakšna gospa. »Čarovnica Zelena sem in prišla sem k tebi s pravo čarovnijo. Poslala sta me Marjetica in Makov škrat.« Voltek jo je v eni sapi prosil, naj ga prečara tako, da se njegova koža na soncu ne bo sušila, da bo lahko kakor Makov škrat živel na travniku in skrbel za rožice. »Takšno čarovnijo poznam, vendar jo smem uporabiti le za kratek čas. Med prijaznimi čarovnicami je dovoljena samo za zabavo. Ostati moraš to, kar si - povodni mož!« Voltek se je razburil in začel tarnati, da je njegov ribnik umazan, da je povsod polno smeti in da noče več biti povodni mož. »Pomiri se, Voltek. Prišla sem očistit tvoj ribnik,« ga je prekinila. Spet ji je obupano razlagal, kako je že pospravljal ribnik in nosil smeti na breg, in zatrjeval, da se ga ne da očistiti … »S čarovnijo si bom pomagala, Voltek, s čarovnijo bo laže šlo,« mu je razložila. »Ali lahko kaj pomagam?« se je ponudil Voltek. »Če bi rad pomagal, odplavaj pred svoj grad in si predstavljaj, kakšen bi bil ribnik brez smeti, zraven pa stiskaj pesti. Močno si moraš želeti, da bi bilo še lepše, kot si lahko predstavljaš. Tako mi boš pošiljal moči.« Voltek je takoj odplaval in storil, kot mu je naročila. Usedel se je pred svoj grad in stiskal pesti tako močno, da je imel prste vse marogaste. Čarovnica Zelena se je nekaj časa sprehajala okoli ribnika, gledala v vodo in razmišljala, katero čarovnijo naj uporabi. Čez čas je začela čarati: »Pam, bam, sumburam, pidl, bidl, badl… bam, umazanija pojdi stran.« Čarovnijo je večkrat ponovila. In res, smeti so začele izginjati, sprva počasi, nato vse hitreje, očistila pa se je tudi voda. Voltek je med tem sedel pred svojim gradom, stiskal pesti in se čudil, ko so pred njegovimi očmi smeti začele izginjati. Bistrila se je tudi voda in pokazale so se prelepe vodne trave. Nenadoma je bilo povsod toliko prostora in njegov grad je postal skalno sive barve. Bil je tako vesel, da se tega z besedami sploh ne da povedati. Čarovnica Zelena je takoj, ko je videla, da je čarovnija uspela, začarala še nekaj rožic in odletela pisat nove čarovnije ... Razčarati mora še toliko smeti … Ni želela, da bi se ji povodni mož zahvaljeval. Voltek je ves vesel priplaval na površje, da bi se čarovnici zahvalil, in razočaran ugotovil, da je že odšla. Plaval je po svojem ribniku in občudoval rožice, ki je s čarovnijo nasadila, ko je čistila njegov ribnik. Odločil se je, da bo v čast čarovnici Zeleni pripravil gostijo in se ji tako zahvalil. Nanjo bo povabil tudi Makovega škrata, Marjetico in vse rožice sveta … Vsi so prišli, tudi veliko od čarovnice Zelene začaranih rožic. Makov škrat je spekel veliko makovo torto. Še dobro, da je Voltek pripravil gostijo. Na njej je izvedel, da mora svoj ribnik čuvati, ker čarovnija čarovnice Zelene drži samo za enkrat. Če se v ribniku spet naberejo smeti, ga ne bo več mogla očistiti. Odločil se je, da bo vsakega, ki se bo vodi preveč približal, zgrabil in ga odpeljal v svoj podvodni grad, da ga bo pometal … Zato pazite, ko boste šli mimo kakšnega ribnika šli, da vam po nesreči ne pade vanj kakšen papirček ali kakšna druga smet. Voltek vas res lahko zgrabi, saj se ne ve, v katerem ribniku živi. Lahko pa prav v vsakem, mimo katerega boste šli. Čuvajte vsak ribnik tako, kakor da ste vi tisti povodni mož, ki v njem živi.