Povodni mož v Savinji

Povodni mož v Savinji
Lojze Zupanc
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


POVODNI MOŽ V SAVINJI uredi

Pod ljubenskim mostom je v Savinji globok tolmun. V tem tolmunu je nekoč živel povodni mož. Skrival se je v svojem skalnatem gradu, ki je bil ves prekrit z zelenim mahom, ter vse dneve in noči prežal na ribe, ki jih je lovil ter se mastil. V mesečnih nočeh je zapustil skrivališče in se ves sluzast izkobacal na suho ter zapiskal na piščal. Na njegov klic so na bregove zelene Savinje prihitele vile pogorkinje z Rogatca, se prijele za roke in zaplesale vilinsko kolo. Plesale in plesale so vse dotlej, dokler jim je povodni mož iz Savinje piskal in igral na svirko. A vile z Rogatca so najraje plesale na tistih travnikih, kjer so Ljubenci imeli senene kope. Med plesom so razmetavale seno po košenici, da so ga morali kmetje naslednji dan spet zgrabiti na kupe in zložiti v kope. Ljubenci so dobro vedeli, kdo jim v jasnih nočeh razdira kope in ostrvi. Ker pa se vilam niso hoteli zameriti, so rajši potrpeli in naslednji dan pograbili seno ter ga zložili v stoge. A vsi Ljubenci le niso bili tako potrpežljivi! Pod ljubenskim mostom je živel v svojem mlinu godrnjav mlinar, ki se je zmeraj jezil, kadar je moral grabiti na lokah seno, ki so mu ga ponoči razmetale vile. Ko je bil nekoč vsega naveličan, je zaklel: »Vrag naj vzame vile in povodnega moža!« Tega bi ne bil smel izreči! Zameril se je vilam in povodnemu možu iz Savinje. Ta je sklenil, da se bo mlinarju za kletev kruto maščeval. In res, no dolgo čakal, kmalu se mu je izpolnila želja. Še tisto leto je mlada žena ljubenskega mlinarja dobila otroka. Otrok je rasel in rasel, a ko je k letu shodil, se je nekega dne sam igral na bregu bistre Savinje. Ko je povodni mož zagledal dečka, je pod vodo priplaval k bregu, pograbil s sluzastimi rokami otroka, ga potegnil v tolmun in zaprl v svoj podvodni grad. Mlinarjeva žena je noč in dan jokala, misleč, da je njen sinček utonil v narasli reki. In nikoli več ni pela kakor prej. Obupani mlinar se je tri dni in tri noči prevažal s čolnom po Savinji ter metal v vodo ribiško mrežo, da bi našel vsaj otrokovo trupelce. A ves njegov trud je bil zaman. Bil je žalosten in nikoli več ni veselo žvižgal kakor prej. Minilo je leto. Mlinarjev sinček se je že privadil povodnega moža in življenja v njegovem gradu, ko je lepega sončnega dne povodni mož splaval iz svojega gradu na lov, da bi nalovil rib za obed. Ker pa je bil povodni mož že star in pozabljiv, je pozabil zapreti za seboj vrata svojega gradu. In tako je otrok šel iz gradu, sedel na grajski prag ter se igral z ribicami, ki so poplesovale krog skalnatega gradu v tolmunu. Tistega dne pa je tudi mlinar lovil ribe. Ko se je s čolnom pripeljal pod ljubenski most in vrgel ribiško mrežo v tolmun, je vanjo ujel otroka. Potegnil je težko mrežo v čoln, pogledal vanjo in se razveselil, ko je v njej zagledal sinčka. Vesel je odnesel otroka domov, kjer ga je objela še presrečna mati. Poslej je mlinarjeva žena spet pela, vsa srečna in vesela, da se je njen ljubljeni otrok vrnil domov. Tudi mlinar je poslej vsak dan od zore do mraka veselo žvižgal okrog mlina. Nikoli več pa se ni jezil, kadar so mu vile z Rogatca v jasnih mesečnih nočeh, plešoč vilinsko kolo, razmetale ostrnice in senene kope.

VELIKAN V ŠOKATU uredi

V Šokatu pri Gornjem gradu je v hribu živel velikan, ki je rad pomagal kmetom in bajtarjem, kadar so le-ti zašli v težave. Bil je višji kakor najvišja smreka, saj je lahko pogledal čez vršiček vsakega drevesa v hosti in videl, kaj se dogaja v dolini. Zato so mu Šokatarji dali ime- Vršiček. Velikan Vršiček ljudem ni bil v nadlego kakor drugi velikani v Savinjski dolini, ki so kmetom kradli ovce in goved in jim jemali zrnje iz kašč, saj je imel lastno ovčjo in kozjo čredo. Četudi si je vsak dan na ražnju spekel ovco ter jo pojedel z mesom in kostmi vred, mu hrane ni nikoli zmanjkalo, čreda se mu je večala iz dneva v dan. Kadar je ljudem pri delu trda predla, so prosili velikana za pomoč. Velikan Vršiček je vsakemu ugodil, a najrajši je pomagal bajtarjem, ki niso imeli vprežne živine. Bilo je neke pomladi, ko je uboga bajtarica iz Šokata ojarmila pred ralo izposojeno kravo, da bi zorala njivo. Toda krava, ki jo je posodil sosed, je bila preslabotna za oranje. Na lepem se je ustavila na na pol zorani njivi ter žalostno zamukala; bajtarica je zajokala: » Oh, ko bi vsaj prišel velikan Vršiček in mi pomagal!« Velikan, ki je v hribu pasel svojo čredo, je slišal njen jok, se zravnal, pogledal čez vršičke visokih smrek in bukev ter zagledal bajtarico. Trikrat, štirikrat se je prestopil- in že je bil na njeni njivi. Izpregel je kravo, nakar se je sam ojarmil in oral in oral, dokler ni njive zoral. Potlej je nekega dne revnemu kmetu v Šokatu poginila edina krava. Drugega mu ni ostalo kakor polna hiša otrok, ki so jokali; pri hiši ni bilo niti kaplje mleka. Velikan Vršiček je zvedel za kmetovo nesrečo, brž pomolzel koze in odnesel otrokom veliko latvico mleka. In vsako jutro je poslej postavil polno latvico pred hišne dveri, da so otroci imeli mleka na pretek. Pozimi pa je velikan Vršiček pomagal kmetom pri drvarjenju in pri spravilu drv iz hribovitih host v dolino. Nič ni žagal in sekal! Objel je drevo, ga izpulil s koreninami vred ter ga treščil ob skalo, da se je razletelo v cepi. Klaftro drv pa je kar meni nič tebi nič povezal v velikansko butaro, si jo naložil na široka ramena in jo zanesel kmetu pred bajto. Končno so se kmetje in bajtarji v Šokatu že tako navadili na velikanovo pomoč, da so ga za vsako težje delo klicali: »Vršiček, pridi pomagat!«  Na njihov klic je prilomastil iz gozda, poprijel tu, poprijel tam – in delo je bilo opravljeno. Tako bi se godilo najbrž še naprej, ko bi neki skopuški kmet iz Šokata ne napravil zla. Lepega dne je vso srenjo sklical k sebi in pričel sosede hujskati, da je škoda, ko ji v hosti in na fratah napravljajo velikanove koze in ovce, večja kakor korist, ki jo imajo kmetje od pomoči. »Kar poglejte naokrog!« je kričal skoporitec in sejal mržnjo do velikana v preprosta srca. » Poglejte in precenite, kakšno škodo imamo od njegove črede! Vse je pomendrano od njegovih nog, vse popaseno od koz in ovac. Če bo šlo tako naprej, bo naša živina kmalu grizla prazne jasli!«  Nihče si ni upal ugovarjati. Velikanu pa se je za malo zdelo, ko je zvedel, kako nehvaležno ga imajo Šokatarji v zobeh, zato se je s svojo čredo predelil na Menino planino, kjer so hoste, kamor še ni stopila človeška noga. Od takrat se velikan Vršiček nič več ne pokaže živi duši. A kadar žvižga svojim ovcam, če se razbeže po hostah, pravijo Šokatarji in Gorogranci, da čez Menino planino vleče burja. Kadar pa velikan kriči nad ovcami in kozami ter jih zganja s frate na frato, pravijo, da nad Menino planino grmi.

ZAKLAD KAČJE KRALJICE uredi

Kačja kraljica je bela kača, ki človeku ne stori nič žalega, če je reven, delaven in usmiljenega srca. Takšen je bil orglar, ki je pred davnim časom v solčavskih hribih napravljal kope in kuhal oglje. Nekega dne je globoko v hostah, kamor sonce ni nikoli posijalo, našel podzemsko jamo. Vstopil je v zijavko, kjer je bilo svetlo, da je kar vid jemalo. Vsenaokrog so bili razsuti zlatniki – toliko zlata oglar še ni bil videl svoj živi dan! Ta zlati zaklad je čuvala kačja kraljica, ki je spala v zijavki. Oglar je brž pobral en sam zlatnik ter jo ucvrl iz jame. Zdaj je imel zlatnik in ni hotel več delati. »Vrag naj vzame še oglarske kope,« je zagodrnjal in odšel v Solčavo, kjer je v tamošnji krčmi popival in popival, dokler ni zlatnika zapravil, potlej pa se je spet napotil v skrivno zijavko. In ker je kačja kraljica še vedno spala, se je opogumil ter tokrat pobral s kupa kar tri zlatnike. Tudi za ta denar je pijančeval, dokler ga ni zapil; delal ni pa nič. Prihodnjič pa je v zijavki pobral že sedem zlatnikov. Za ta denar je potlej skoraj leto in dan posedal v krčmi ter pijančeval, pa še prijatelje je nacejal z vinom. Ker pa se je krčmarju le čudno zdelo, od kod ima oglar toliko denarja, ga je vprašal: »I, kje pa jemlješ zlatnike, da jih tako brezskrbno zapravljaš?« Oglar pa se je pijano zakrohotal: »Ker si že tako radoveden, ti pa povem, da mi jih daje kačja kraljica! Nič ne sprašuj, kje in kdaj, rajši nam daj vina!« Toda že to, kar je povedal, je preveč povedal. Ko je zapravil vseh sedem zlatnikov in se spet napotil k zijavki, da bi si nabral zlatega denarja, je našel pred zijavko tolikšno skalo, ki je zapirala vhod v zakladnico kačje kraljice, da bi je nobena sila na tem svetu ne odvalila več izpred nje. Tako je moral oglar spet prijeti za delo, da si je prislužil denar za ovseni kruh.


JEŽ - PASTIR uredi

Jež je sovražil lisico, ker ga je bila nekega dne napadla, da ji je komaj komaj ušel; zvit v klobčič se je skotalil v dolino med pečevje in trniko, kamor lisica ni mogla za njim. Nekega jesenskega jutra pa je ježek prišel v sadovnjak nekega kmeta, da bi si nabral drobnih hrušk za zimo. Za njim se je v sadovnjak pritihotapila lisica in se skrila za drevo ter čakala, kdaj bo kmet odprl kokošnjak, da bi ukradla jarčico. Ježek se je brž pritajil za kokošnjak in zakričal z moškim glasom: »Hoj, lisica, če hočeš odnesti zdravo kožo, brž izgini od tod, drugače te bom ubil!« Lisica se je ozirala in ozirala, ker pa ni opazila žive duše, je vprašala s sladkim glasom: »I, kdo pa si, ki mi groziš?« »Kokošji pastir sem,« je odgovoril skriti jež. »I, kje pa si, da te ne vidim?« »Za kokošnjakom stojim z nabito puško v rokah. Ne boš me prelisičila! Izgini pri tej priči, kurja tatica, ali pa te počim!« Lisica jo je ucvrla v dir, da še nikoli tako! Jež pa se je zadovoljno smejal, naglo pridrobencljal izza kokošnjaka in odšel v sadovnjak drobne hruške krast. Takrat pa se je z drevesa oglasila domača mačka: »Hej, jež, ti si pa zares pastir in pol! Lisici braniš krati, sam pa si tat! Če brž ne izgineš iz sadovnjaka, bom poklicala gospodarja, ki ima puško, pa te bo zares počil!« In ježek jo je ubral iz sadovnjaka, da si je dodobra obrusil pete. Za kokošjega pastirja pa ni bil nikdar več.

TRIJE BRATJE-TRIJE VESELJAKI uredi

V revni bajti ob zeleni Dreti so živeli trije bratje, trije vsi takšni veseljaki, kakršnih na Gorogranskem ni bilo ne prej ne poslej. Prvi brat je bil takšen pevec, da so še vile na Menini sredi petja utihnile, kadar je on zapel, ker je lepše pel kot one. Drugi brat je tako lepo žvižgal, da so še ptičice po drevju obmolknile , kadar je on zažvižgal, ker je žvižgal lepše od njih. Tretji brat pa je imel takšno svirko, da bi ga človek poslušal dan in noč, kadar je zaigral… Pa so sklenili trije bratje veseljaki, da bodo odšli po svetu ter s petjem , žvižganjem in igranjem zabavali ljudi. In zares, kamorkoli so prišli, povsod so jih bili ljudje veseli. Prvi brat je zapel, drugi je zažvižgal, tretji pa je zaigral na svirko; a vsi trije so urezali še takšno pesem, veselo in poskočno,da so vsakega, ki jih je slišal, zasrbele pete. Tako so bratje veseljaki obiskovali svate in godovnike po vsej Zadrečki dolini; a ljudje so jih povsod, kamorkoli so prišli, obdarovali z jedačo in pijačo. Iz leta v leto so trije bratje veseljaki srečno živeli tja v tri dni in zabavali ljudi. A ko so se nekoč na kresno noč z veselega godovanja vračali domov, jih je pot peljala mimo Gradišča, kjer so razvaline starega gradu. Prvi brat je vprašal:«Hej bratca, ali se spominjata, kaj nam je v maldih letih pripovedovala naša mati o Gradišču?« Drugi brat je odgovoril: »Rekla je, da v razvalinah gradiškega gradu spi velika kača.« Tretji brat je zamodroval: »A to ni prava kača, ampak zakleta grajska hči, ki se na kresno noč lahko spremeni v prelepo deklico.« »Haha, saj nocoj je kresna noč!« se je zasmejal prvi brat. »Hoho, potlej pa kar prikličimo gradiško kačo izpod razvalin!« se je zakrohotal drugi brat. »Pa dajmo, urežimo poskočno pesem, da jo prebudimo iz spanja!« je hudomušno vzkliknil tretji brat. In glej – ko je prvi brat zapel, drugi zažvižgal, tretji pa zaigral na svirko, se je zgodilo čudo: izpod leščevja, ki je raslo okrog razvalin, se je k njim priplazila velika kača, se pred njimi spremenila v deklico in rekla: »Zahvaljeni za lepo pesem, trije bratje! Revna sem, a kar imam, to vam dam!« In je vsem trem darovala toliko lešnikov, da jih je vsakdo imel poln klobuk, potlej pa se je znova spremenila v kačo in se odplazila v peščevje. Trije bratje velikani pa so odšli dalje proti domu. »Slabo plačilo je to,« je spotoma zanergal prvi brat in stresel lešnike iz klobuka v deročo Dreto. »Lupinice so trde, jedrca majhna – te siroščine že ne bom nosil domov!« se je zasmejal drugi brat in stresel lešnike iz klobuka v vodo. Tretji brat pa je bil varčen človek. Žal mu je bilo lešnikov, ki sta jih brata zavrgla, svoje pa je prinesel domov. Ko pa je drugi dan potolkel lešnike, da bi pojedel sladka jedrca, je iz vsake lupine izluščil zlat lešnik. Tako je tretji brat zabogatel, onadva pa sta vseeno ostala vesela kakor prej ter s petjem in žvižganjem razveseljevala žalostne ljudi.

ŽABJA KRALJICA uredi

V davnih časih je bilo blizu Vologa v Savinjski dolini majhno jezero, v katerem je bilo toliko rib, da so jih domačini lovili kar z rokami. Lepega dne pa so se preobjedli rib in si zaželeli srnjega mesa. Zato so po bližnjih hostah srnam nastavljali zanke. To pa se je zamerilo vilam, ki so v jasnih nočeh pasle srne po voloških tratah in fratah. Nad dolino so priklicale neurje . in Voložan je toča sklestila vsa žitna polja. Poslej Voložani niso več preganjali srnjadi, pač pa so pričeli v jezerce metati kruh, da bi se ribe v njem čim bolj zaredile in namnožile. A tudi tega jim vile niso dopustile! Kruha bi ne smeli metati v vodo, zato se je jezero sušilo in sušilo, dokler se ni spremenilo v mlako. Z jezerom vred so izginile še ribe, v mlaki pa so se zaredile žabe. Zdaj je Voložanom začelo zmanjkovati vode in od žeje jim je poginjala živina, ki so jo včasih vsak večer gonili k jezeru. Nekega večera je najstarejši Voložan žalostno posedal ob žabji mlaki in milo tožil in prosil vile, naj mlako spremene v jezero. Takrat pa se je v mlaki oglasila žaba: »Kvak – kvak, to je vrag, če za živino in ljudi pitne vode ni in ni. Kvak – kvak!«

Ded se je začudil žabji pesmi in je vprašal: »Kdo pa si, ki govoriš s človeškim glasom?« »Žabja kraljica sem; največja žaba v mlaki, kvak!« je odgovorila žaba. »Pa nam ti pomagaj, žabja kraljica, če moreš in znaš, da se bo mlaka spet spremenila v jezero!« je zaprosil ded. »Oj dedej, če me preneseš, če me preneseš pod onole pečino,« je zakvakala žabja kraljica in poškilila proti skalini skonca trate, »bo že jutri osorej tod jezero, še večje kot je bilo prej!« »Le kako naj te prenesem, ko se pa bojim, da bi imel vso roko krastavo, če te bom prijel,« se je branil ded. »Zavij me v blato in prenesi me!« je zatrmoglavila žabja kraljica. In ded je pričel z rokami brozgati po blatu, da bi prenesel žabo iz mlake pod pečino. Ker pa so se mu od starosti tresle roke, je zadel ob žabo in ji zbil kronico z glave, da se je pogreznila v mehko blato. Žabja kraljica pa je zajokala:

»Kje je moja krona, ded, Kam si jo zapravil? Z njo bi lahko bolne zdravil Ali pa postal vseved!«

In potopila se je v mlako,da nikdar in nikoli več ni nihče videl niti nje niti njene kronice. Dobre vile pa so se le usmilile Voložanov! Da bi jim živina še naprej ne poginjala od žeje, so izpod skale, kamor se je hotela preseliti žabja kraljica, priklicale na dan studenec, ki so mu Voložani v spomin na nekdanje jezerce vzdeli ime – Jezerec. Tako imajo tamkaj danes vode na pretek,rib pa ne, ker jih v jezercu ni!

PASTIR S ČUDEŽNIM KRAVJIM ROGOM uredi

Na Menini planini je pasel krave mlad pastir, ki je bil reven, a tako postaven in zal, da se je vanj zagledala najmlajša in najlepša vila z Menine planine. Vilinskemu kralju pa to ni bilo všeč, zato je hčerko začaral v kravo in zakričal: »Kar pojdi, neumnica, k umazanemu pastirju! Ko ti jih bo s palico naložil po grbači,boš že spoznala, kako zlobni so ljudje!« Tako se je vila, spremenjena v kravo, morala pridružiti pastirjevi kravji čredi. Zdaj ni več marala pastirja, želela si je samo to, da bi spet postala vila. Vsa preplašena se je tresla od strahu, kdaj jo bo udaril z gorjačo. Ko je pastir zagledal neznano kravo, ki je bila najlepša v čredi, je stopil k njej, jo počohal med rogmi in prijazno del: »Od kod pa si se ti zatekla v mojo čredo, Belka?« Belka ji je dal ime, ker je bila bela kakor sneg. Krava je žalostno zamukala. Ko pa je spoznala, da ji pastir noče nič žalega, ga je z dolgim, hrapavim jezikom obliznila po obrazu. Še tisto noč, ko je pastir zaspal, so prišle v kravjo stajo vile in povedale Belki, da jo bo vilinski kralj ponovno spremenil v vilo, kadar jo bo pastir trikrat udaril in ji odbil rog. Tretji dan je Belka zbezljala po pašniku ter taako dolgo divjala, da jo je pastir v jezi udaril z gorjačo. Takrat pa je Belka obstala ko pribita, a iz hvaležnosti, ker jo je pastir udaril, ga je obliznila po rokah in obrazu. Ponoči pa so se tri kravi v staji otelile… Sedmi dan je Belka spet zbezljala. Divjala je po pašniku in vsako kravo, ki jo je dosegla, sunila z rogmi v vamp. Krave so se plašile; nastal je takšen direndaj, da se je pastir razjezil in udaril podivjano kravo Belko. Ta pa se je potlej, ko je začutila gorjačo na grbači, v trenutku umirila. Iz hvaležnosti, ker jo je udaril, pa je pastirja obliznila po rokah in obrazu. Tisto noč pa se je v kravji staji otelilo sedem krav… Deveti dan pa je Belka tako podivjala, da kaj takšnega pastir še ni videl svoj živi dan. Tekala je za preplašenimi kravami, jih z rogami suvala v vampe in bezljala po pašniku, da jo je pastir komaj dohitel. Jezno je zamahnil z gorjačo in jo udaril po grbači. Ker pa je še kar naprej in naprej z rogami suvala neko čado v vamp, je pastir zamahnil še enkrat in ji s palico odbil rog. Takrat se je Belka spremenila v prelepo vilo, da se je pastir od strahu kar sesedel. Vila pa je spregovorila: »Zahvaljen, dobri pastir, ker si me rešil očetovega prekletstva. Za plačilo naj ti ostane kravji odbiti rog. Kadar boš v sili in nesreči, zatrobi nanj!« To je rekla in izginila tako naglo, kakor izgine megla pred soncem. Pastir je pobral rog in zatrobil: še tisti trenutek so vse krave prihitele k njemu in zvedavo bulile in bulile vanj. »Hoho,saj tale kravji rog pa ni kar tako!« se je razveselil pastir, ki mu poslej ni bilo več treba tekati za kravami po obsežnih fratah in pašincih ter jih seganjati, kadarkoli so se le preveč oddaljile od njega. Rajši je poležaval v senci in žvižgal in pel, kadar pa je zatrobil na čudežni rog, so vse krave pritekle k njemu kakor krotke ovce. Še tisto noč pa se je v kravji staji otelilo devet krav… Prirastka pa je bil pastir tako vesel, saj so mu kmetje v Zadrečki dolini obljubili lepo plačilo za pastirjevanje, za nameček pa še vse teličke, ki bi jih povrgle krave na Menini. S to obljubo pa so se le šalili, saj je vedel,da so Zadrečani poslali na planino same jalovke. Hej, zdaj pa je imel kar dvanajst telet, ki so bila vsa njegova! Potlej je nekega dne zagledal ogromnega medveda, ki je hlačal proti kravji čredi, da bi največjo kravo ubil in požrl. Pastir je pohitel v stajo in zatrobil na čudežni rog; in vse krave so odbezljale v stajo, on pa je brž zaprl leso, medvedu pa se je posmehoval: »No, le pridi noter, kosmatinec, če moreš in znaš, pa si izberi najdebelejšo kravo, haha!« Razočarani medved je zagodrnjal in odšel, krav na pašniku pa ni več napadal. Pa se je zgodilo,da je napadel kravjo čredo gladni volk. Že je skočil na najlepšo kravo, da bi ji pregriznil vrat, pastir pa je zatrobil na čudežni rog. In glej – zgodilo se je čudo; komaj se je rog oglasil, je pastirjeva gorjača sama od sebe kar po zraku pohitela k napadeni kravi in treščila požrešnega sivca po butici,da se je pri priči mrtev zgrudil na zemljo. Pastir se je smejal, odrl volka in si iz volčje koze sešil zimski kožuh. Neke noči pa so v kravjo stajo vdrli roparji, da bi ukradli najlepšo kravo in jo spekli na žaru. Pastir se je prebudil, zatrobil na čudežni rog – in spet je gorjača švistnila po zraku ter roparje tako namlatila, da se jim je kar kolcalo. Praznih rok so se umaknili v noč, pastir pa se je smejal, da nikoli tako. Tako je srečno pasel iz leta v leto, nikoli pa na Menini planini ni zgubil niti ene krave. »Takšnega pastirja še nismo imeli!« so se hvalili Zadrečani. Ko pa je pastir umrl, se je čudežni rog izgubil. Pastirji ga še danes iščejo po Menini planini, da bi jim ne bilo treba tekati za kravami po pašnikih; da bi jim živine ne napadali volkovi in medvedje; da bi tako srečno pasli, kakor je včasih pasel srečni pastir, v katerega se je bila zaljubila vila in mu podarila čudežni rog. A doslej ga še nihče ni našel.

PREBRISANI PASTIR uredi

Davno je že minil čas, ko je v Solčavi živel kmet, ki je imel toliko ovac, kolikor je dni v letu. Ker pa je bil skopuh, ki svojim poslom ni privoščil niti tega, da bi se vsaj enkrat na dan dosita najedli, ni nihče hotel služiti pri njem. Tako skopuški kmet ni imel niti pastirja, zato je moral samcat pasti svoje ovce. Pasel je in pasel, ko pa se je naveličal pastirovanja, je razglasil, da bo tistemu pastirju, ki bo leto in dan pasel ovce, dal za plačilo poln klobuk srebrnikov. To je zvedel mlad, a reven pastir iz bljižnih Luč. Napotil se je h kmetu in se mu udinjal za ovčarja. Skopuški kmet ga je sprejel, a le pod pogojem, da ves čas ovčarjenje ne bo izgubil niti ene ovce. »Če pristaneš – parv, če ne – pa nič!«je zanergal kmet, ker je pastir še premišljal, ali naj sprejme službo ali ne. >>Pristanem!<< se je zasmejal pastir, pograbil veliko sekiro, prislonjeno v kot, da bi ovce branil pred medvedom, in odgnal ovčjo čredo v solčavske hribe. Potlej ja vsak dan od jutra do večera pasel ovce, ko pa je zašlo sonce, je čredo zvabil v ovčnjak, legel k ovcam in zaspal. Nekega dne pa seje ovcam na pašniku približal medved. Pogumni pastir ga je napadel z balto in mu razklal glavo. Ponoči pa se je v ovčjo stajo vtihotapil volk. Pastir se je prebudil iz spanja in volku zagnal sekiro pod noge, da jo je le-ta tuleč ucvrl, ker so ga takoj minile želje po ovčini. Potlej je prišel v planino gospodar in zahteval od pastirja najlepšo ovco, češ da ima doma goste, v skledi pa nobenega mesa. »Ne dam!«se je odrezal pastir. »Ne daš?« se je začudil kmet. >>Saj so ovce vendar moje!<< »Naj le bodo!« se je zasmejal pastir. »Toda midva sva se pogodila, da se ves čas ovčarjenja ne smem izgubiti niti ene ovce.« >>Pa si jo sam vzamem, če mi je ne daš,<< se je kmet približal čredi. >>Niti medveda niti volka se nisem zbal, ko sta napadla ovce. Prvemu sem razklal glavo, drugega pa v noge ranil z blatom. Vam bom pa sekiro zapodil v glavo, če se boste ovce samo dotaknili!<< je zagrozil pastir. Kmet ja spoznal, da zgrda nebo nič opravil, pa je pričel pastirja prositi in moledovati, naj mu vendar da vsaj jagenjce, če mu že ovce noče dati. Pastir pa je odgovoril: >>Dam vam ovco, če mi poljubite roko!<<In kmet se je vdal. Poljubil je pastirju roko, češ saj me nihče ne vidi. Potlej pa je najlepšo ovco pograbil za runo in jo odgnal v dolino. Minil je čas pastirjevega ovčarjenja, pa je ovce prignal h kmetu in zahteval obljubljeno plačilo. Kmet je najprej preštel ovce. Ker je ena manjkala, je dejal: >>Ena ovca manjka. Pripelji jo, pa boš dobil plačilo.<< »Več je vreden poln klobuk srebrnikov ko ena ovca,« si je mislil prebrisani pastir in še isti dan pohitel domov k materi ter edino ovco, ki sta jo imela, odgnal v ovčnjak skopuškega kmeta. »Pripeljal sem ti ovco, ki je manjkala v vaši čredi,« je dejal in zahteval plačilo. A kmet, ki ni pozabil, da se je moral pred pastirjem ponižati in mu poljubiti roko, se je zakrohotal: »Plačilo boš dobil v nedeljo, ko bom možil hčerko!« V nedeljo pa je skopuški kmet poklical pastirja v hišo, kjer so za mizo sedeli veseli svatje. Da bi ga zasmehoval, je postavil na mizo zvrhan klobuk srebrnikov, pastirju pa izročil prazno vrečo in zahteval: »Dobil boš obljubljeno plačilo – poln klobuk srebrnikov – a prej moraš napolniti vrečo z besedami. Ko bo vreča polna, jo zaveži in pokonci postavi v kot!« »Tako se nisva pogodila!« se je uprl pastir. »Saj besede nisi zanje, da bi z njimi lahko zvrhal vrečo.«  »Če nočeš – pa nič!«se je zarežal skopuški kmet. Takrat pa je pastir ponesel prazno vrečo k ustom, jo zaprl in pričel vanjo govoriti: »Leto in dan sem pasel gospodarjeve ovce. Napadel me je medved, pa sem ga ubil. Ovce je napadel volk, pa sem ga z balto ranil, da je zbežal praznih zob. Nazadnje je prišel v planino gospodar in zahteval ovco zase. Nisem mu je dal, on pa me je prosil, da sem se ga le usmilil in mu ovco dal. A za odkupnino mi je gospodar polju - - - -» »Nehaj!«je zakričal kmet, ki je uganil, kaj misli povedat pastir, pa ga je bilo sram, da bi svatje zvedeli, kako je umazanemu ovčarju poljubljal roko. »Nehaj!«Vreča je že polna!« In potegnil je vrečo pastirju iz rok ter jo vrgel v kot. Prebrisani pastir pa je pograbil polni klobuk srebrnikov ter se hahljajoč napotil proti domu.

KOVAČ IN GRAŠČAK uredi

V gradu ob Savinji je živel graščak, ki svojim tlačanom ni prizanašal s tlako. Ni mu bilo dovolj, da so mu revni kmetje tlačanili na grajskih njivah in grajskih hostah ob delovnih dneh, hotel je, da bi mu delali še ob nedeljah. Neke nedelje je spet poslal grajske valpte v vse vasi, ki so mu bile podložne, ter jim naročil, naj vse za delo sposobne može priženejo na grajsko dvorišče. Grajski hlapci so zajezdili konje jahance ter se pognali v lov za tlačani. Prijezdili so tudi v Ljubno in ukazali ljubenskemu kovaču, naj takoj odide v grad na tlako. Kovač pa je bil star in bolehen, zato je rekel: >>Z menoj si grajski gospod pač ne bo pomagal, saj vidite, da sem nadložen in star.<< >>Nikar ne ugovarjaj, pasji sin!<< ga je ozmerjal valpet in z bičem oplazil starčka po hrbtišču. >>Če ne boš za drugo rabo, boš pa graščaku muhe odganjal.<< Kaj je hotel kovač? Obul je škornje, zataknil za štibalo kovaško kladivo in odšel v grad. Tamkaj je graščaku povedal, kaj mu je velel valpet. Graščak pa se je zakrohotal in dejal: >>Hej, moj valpet je zvita buča! Saj res, mi boš pa muhe odganjal, če za drugo delo nisi!<< Nato je vse tlačane nagnal v hosto in jim naročil, naj posekajo toliko dreves, da bo grad za sedem let priskrbljen z drvmi. Tlačani so odšli, kovač pa je ostal na dvorišču, dokler ga ni graščak poklical k sebi v sobo in dejal: >>Od same lenobe sem utrujen. Malo bom zaspal, ti pa pazi da me ne bodo sitne muhe med spanjem nadlegovale in me budile. Ali si tudi ti len?<< Stari kovač je spoznal, da se graščak norčuje iz njega. Četudi je bil od dolge hoje utrujen, tega ni smel priznati, kaj šele, da bi rekel, da je len… Ponižno se je priklonil pred graščakom in odgovoril: >>Prav nič nisem len, milostni gospod! Res je, da sem star in betežn, a muhe vam bom zlahka odganjal. S seboj imam kladivo; in če vam je prav, bom vsako muho, ki jo bom dosegel, kar s kladivom ubil.<< >>Meni je prav,<< se je zasmejal graščak, zazdehal, se zvalil na dolgo klop in zadrnjohal ko nažrti medved. Kovač pa je potegnil izza štibale kladivo ter pričel oprezati za muhami. Ko je prva muha sedla na mizo, je udaril po nje in jo ubil; ko je druga muha sedla na steno, se ji je približal in – lop! – po njen s tolikšno silo, da je muho ubil, spečemu graščaku pa nos odbil, potlej pa brž izginil iz grada, da ga nikoli več niso našli niti graščak niti njegovi valpti.

VELIKANČEK uredi

Tamkaj, kjer je danes gora Olševa, so v davnih davnih dneh živeli trije velikani: oče velikan, mati velikanka in sinček velikanček. Ta je bil velik ko najvišji hrast, a je segal materi le do pasu. Mati velikanka je bila velika ko najviška smreka, pa je segala možu le do ramen. Kolikšen je bil pa oče velikan, si potemtakem lahko sami mislite. Velikani so imeli toliko ovac, da bi jih nihče ne preštel. Na sedmih ražnjih so si vsak dan spekli sedem janjcev, a ovce so se iz dneva v dan množile, da so velikani imeli zmeraj jela na pretek, žejo pa so si gasili v bistri Savinji. Nekega dne pa je sinček velikanček, ki je imel na tratah pasel ovce, zagledal v oddaljeni dolini žitno polje. Radovedno je pohitel tjakaj in se začudil, ker je žitno bilje v redeh padalo na zemljo. »Le kdo izpodjeda žito?« je zagodrnjal.A že je opazil drobno bitje, ki e izpodjedalo pšenico.. Pograbil ga je in odnesel staršem. »Mati, mati, ulovil sem miško, ki je izpodjedala pšenično bilje!« je že od daleč kričal, da je odmevalo od planin. Ko pa je mati velikanka videla, da ima sinček v pesti trepetajočo žanjico, ki je od strahu brcala in vreščala, je dejala: »Oj, sinček, to ni miška, ampak človek! Takoj žanjičico odnesi tjakaj, kjer je žela!« »Oh, vsaj malo naj se igram z njo,« je zaprosil velikanček. »Ne!« je zakričala mati velikanka s takšnim grmečim glasom, da bi bila žanjica skoraj oglušela. »Takoj jo odnesi, da ne bo nesreče!« Rečeno – storjeno! Velikanček je odnesel žensko tjakaj, kjer jo je dobil. Tej pa ni bilo več mar žetja, ampak je odhitela v vas ter povedala vaščanom, kaj je doživela. Naslednji dan je velikanček, ki je v rebreh pasel ovce, zagledal v oddaljeni globači travnik. Pohitel je v dolino in se začudil, ker je trava v redeh padala na zemljo. »Le kdo izpodjeda zemljo?« je zamomljal. Pa je na robu ravnika opazil drobni bitji, ki sta izpodjedali visoko travo. Pograbil je vsako v eno pest ter u odnesel k staršem. »Očka, očka, ulovil sem kobilici,ki sta izpodjedali visoko travo!« je že od daleč kričal, da je odmevalo od gora. Ko je oče velikan videl, da ima sinček v pesteh dva kosca, ki sta preplašeno kričala in brcala, je del: »Oj, sinček, to nista kobilici, ampak moža! Takoj odnesi kosca tjakaj, kjer sta kosila!« »Oh, vsaj malo naj se z njima igram,« je poprosil velikanček. »Ne in ne!« je zarjovel moče velikan, da bi od njegovega grmečega glasu oba kosca skoraj oglušela. »Takoj ju odnesi, da ne bo nesreče!« Kakor je oče velikan ukazal, tako je storil sinček velikanček. Oba kosca je odnesel tja, kjer ju je ulovil. Njima pa ni bilo več do košnje, ampak sta zdrvela v vas in povedala ljudem, kaj sta doživela. Potlej je nekega dne mlad gospodar iz Solčave s konjem in plugom odšel na oddaljeno strnišče, da bi ga preoral v repišče. Oral je in oral er ni opazil, kdaj se mu je priblčižal velikanček, ki je zapustil ovce na očetovem pašincu er se potepel v dolino. Ker velikanček še nikdar ni videl konja, je pograbil konja, ralo in orača ter vse skupaj strpal v torbo in se vrnil k ovcam. Tamkaj se je potlej s konjem, plugom in oračem pač tako igral, da je podil konjiča in orača s plugom po pašincu vse dotlej, dokler ni bil ves pašnik preoran. Tako je orač podoral prav vso njivo na pašincu, ovce pa, ki zemlje niso mogle jesti, so že naslednji dan poginile od gladu. Zdaj so ttudi velikani ostali brez mesa, ker so bili ob ovce, pa so drug za drugim pomrli od lakote. Njihova trupla je prekrila zemlja, ki jo je z bližnjih planin izpiral dež. Ptice so na naneseno zemljo nanosile še semenje, da je tamkaj zraslo drevje. Tako je nastala gora Olševa.

MLINAR IN KLEPETULJE uredi

V mlinu ob Dreti je živel mlad mlinar, ki je bil velik šaljivec, bogat pa tudi kakor vsak milijonar… marsikatera deklica bi ga rada imela za moža, on pa je dejal, da bo vzel za ženo tisto dekle, ki ne bo klepetulja. To je zvedela bogata vdova iz sosednje vasi, ki je imela tristo ovac in hčerko edinko. Prišla je k mlinarju in rekla: »Za ženo vzemi našo pužo, ki je pridna in molčeča! Za doto ji bom dala sto ovac in pehar srebrnikov.« »Dota res ni slaba,« se je zsmejal mladi mlinar in naročil ženski, naj pošlje hčerko k njemu v mlin, da se bosta vsaj spoznala. Ko je prišla ženska domov, je v nečke natrosila zrnja, hčerko pa poslala v mlin, rekoč: »Nesi pšenico v mlin in počakaj, da jo bo mlinar zmlel! Pa nikar preveč ne govori, ker mlinar ne mara klepetulj!« Dekle je odšla v mlin. Mlinarju je lepotica ugajala, da bi pa preizskusil njeno molčečnost, ji je pred odhodom rekel: »Rad bi te imel za ženo. A moram ti povedati, da sem včeraj ubil krošnjarja in ga zakopal v zemljo. Če me vseeno maraš, bom poslal prošnjače k tvoji materi.« Dekle ni nič odgovorila, ampak je pohitela domov in rekla materi, da ubijalca pač ne mara za moža. »I, koga je pa ubil?« je vprašala mati. »Krošnjarja!« je odvrnila hčerka. Komaj je ženska od začudenja ulovila sapo, že je k njej prišla soseda, ki je bila namenjena po vodo, pa je mimogrede prišla še k bogati vdovi na klepet. »Tvoja puža je že godna za možitev,« je rekla. »Kdaj jo boš omožila?« »Oh,saj bi se lahko že omožila z mlinarjem, pa mu je ne dam, ker je ubijalec,« se je pobahala bogata vdova. »I, koga je pa ubil?« je zaradovedila soseda. »Krošnjarja je ubil in ga zakopal v zemljo!« je ženska izdala mlinarjevo skrivnost. Soseda je od začudenja izrogačila oči, plosnila z rokami in kakor veter je pohitela s praznim škafom k vodnjaku, kjer so že ženske iz vasi zajemale vodo. Brž je zaklicala: »Hej, ženske, ali že veste?« »Kaj pa?« so zaregljale v odgovor. »Da je mlinar ubil krošnjarja?« »Joj, joj, kaj ne poveš!« so vse ženske hkrati plosknile z rokami in pohitele s polnimi škafi vsaka na svoj dom. Preden je zašlo sonce, so že vsi ljudje v Zadrečki dolini vedeli, da je mlinar ubijalec. To je zvedel tudi gorogranski knez, ki je poslal biriče po mlinarja. Odšli so v mlin, zvezali mlinarja in ga vklenjenega prignali v knezov grad. »Ubijalec si!« je zagrmel knez. »Za ubijalce pa imam na Homu zidane vislice. Ker si ubil krošnjarja, boš jutri še pred sončnim vzhodom obešen!« »Res je, ubil sem ga,« je mlinar sklonil glavo. »Z njim pojdite in pokaže naj vam kraj, kamor je zakopal ubitega krošnjarja!« je knez ukazal hlapcem. In mlinar je peljal grajske hlapce in biriče za svoj mlin ter pričel kopati s kopačo. Grajski hlapci so zijali in zijali, dokler ni mlinar izkopal ubitega polža. »Saj to je vendar polž!« so se začudili biriči. »A polžu pravimo pri nas krošnjar, ker nosi svojo hišo kakor krošnjar svojo krošnjo,« se je zasmejal mlinar. Ko je gorogranski knez zvedel za mlinarjevo ukano, se je smejal tri dni in tri noči. Mlinar pa se s pužo ni oženil, ker se je prepričal, da je klepetava kakor vse gobezdulje. Če pa je kdaj pozneje našel deklico, ki bi ne bila klepetava, in če se je z njo poročil, tega pa zares ne vem.

ZMAJ V LOGARSKI DOLINI uredi

Tamkaj, kjer je danes prekrasna Logarska dolina, je bilo v davnih davnih dneh jezero. V tem jezeru je v podvodnem gradu živel strahovit zmaj, ki je bil takšen požeruh, da so mu morali Lučani in Solčavani vsak dan pripeljati na jezerski breg deklico, ki jo je večno lačni pozoj povlekel po vodo, kjer jo je zadavil in požrl. Tako je gladni zmaj sčasoma požrl že toliko deklet, da v vsej dolini ni bilo več niti ene deklice razen v gradu pod Raduho, kjer je za življenje trepetala grajska hči. Graščak pa svoje hčerke ni hotel dati zmaju, zato je razglasil po vsej deželi, da bo tistemu mladeniču, ki bi umoril zmaja, daroval grad, pa še hčerko mu bo dal za ženo. Prvi je šel nad zmaja grajski hlapec, ki je bil mlad in pogumen fant. Graščak mu je dal oster meč in mu naročil, naj triglavemu zmaju odseka srednjo glavo. Hlapec je odšel na jezerski breg; in ko se je iz vode prikazal zmaj, je slabo meril ter odsekal zmaju eno stransko glavo. Ranjeni zmaj je zarjovel; in preden mu je hlapec ušel, je odprl gobec srednje glave, popadel hlapca z ostrimi zobmi ter ga požrl. Drugi dan je šel nad zmaja mlad drvar, ki je bil pogumen in močan, da mu enakega ni bilo v vsej dolini. Graščak mu je dal oster meč ter mu zapretil, naj dobro meri in odseka zmaju srednjo glavo. Drvar je odšel na jezerski breg in tamkaj čakal in čakal, dokler se ni iz vode pokazala zmajeva glava. Zavihtel je z ostrim mečem in posekal zmaju drugo stransko glavo. Ranjeni zmaj je strahovito zarjovel, drvar pa se je tako prestrašil, ko je spoznal, da ni posekal prave glave, da jo je ucvrl v beg. Malo živ je pritekel v grad pod Raduho in dejal graščaku: »Zmaju sem odsekal glavo. Zdaj pa mi dajte grad in hčerko, kakor ste obljubili.« Grajska hči pa mu je prinesla ogledalo in rekla: »Kar poglej se, kakšen si!« drvar se je pogledal v ogledalo in ostrmel, ko je opazil, da je od strahu osivel. Takega grajska hči ni marala za moža. Ko pa je graščak še istega dne zvedel, da zmaj še kar naprej rjove in rjove v jezeru, je osivelega drvarja nagnal iz gradu, rekoč: »Naročil sem ti, da posekaj zmaju srednjo glavo, ti pa si mu odsekal stransko. Nisi se držal najine pogodbe, zato izgini iz gradu!« Tretji dan pa se je oglasil v gradu mlad pastir. »Če mi boste dali grad in hčerko, bom uničil zmaja!« se je junačil. »Kar se obljubil, bom storil,« je potrdil graščak in mladeniču prinesel oster meč ter mu naročil, naj odseka zmaju srednjo glavo. »Stranski dve sta mu posekala že hlapec in drvar,« je dejal. »Ti pa mu odsekaj še srednjo glavo in dobil boš grad in hčerko za ženo.« Pastir pa se je zahvalil za graščakov meč. »Z zmajem bom opravil tudi brez tega,« je zamahnil z roko in odšel na grajsko pristavo, zaklal največjega vola, mu iztrebil vse drobovje, nasul vanj sedem veder živega apna, potlej pa volovsko kožo zašil. To vabo je prepeljal k jezeru in jo pustil na bregu. Gladni zmaj, ki že tri dni ni nič jedel, je planil nad vola ter ga požrl z živim apnom, kostmi in dlako vred. Živo apno pa je zmaja v želodcu peklo. In da bi pogasil pekočo bolečino, ker ga je apno v želodcu žgalo ko živ ogenj, je pil in pil, dokler ni vsega jezera popil, a vendar je poginil. Prebrisani pastir je mrtvega zmaja zagrebel v zemljo, se vrnil v grad pod Raduho in se oženil z grajsko hčerko ter postal graščak. Tamkaj, kjer je v davnih davnih dneh bilo jezero s požrešnim zmajem, je danes prekrasna Logarska dolina. Grad pod Raduho pa je že zdavnaj razpadel, da o njem ni več sledu.


SVIRKA GOZDNEGA MOŽA uredi

V majhni vasi pod Menino planino je živel ubog bajtar, ki je imel sinčka edinčka. Ta je po fratah Menine planine pasel ovce sosednjega kmeta, ki je bil bogatec, a takšen skoporitec, da ubogemu pastirčku za ovčarjenje ni dal nobenega drugega plačila razen kosa trdega ovsenjaka, ki mu ga je vsako jutro potisnil v pastirsko torbo, potem pa je pastirčka nagnal ovce past. Pastirček pa si je zaželel svirke, da bi na paši piskal ovcam in si krajšal čas. Prosil in prosil je bogatega kmeta, ta pa ni in ni ustregel otrokovi želji. Potlej pa se je nekega vigrednega dne odpravil v gornjegrajski semenj njegov oče. Sinček edinček je prosil očeta, naj mu v semnju kupi svirko. »Prinesel ti jo bom, če bom na semnju prodal kozo,« je obljubil oče. »Pa bo lepa svirka?« je vprašal sinček edinček. »Lepa in takšna, da bodo šle vse ovce za teboj, kadar boš zapiskal nanjo.« »Saj potem mi pač ne bo treba več od jutra do večera tekati za ovcami in jih seganjati!« se je razveselil sinček. Ubogi bajtar se je zasmejal, pogladil sinčka edinčka po glavi ter odšel s kozo v semenj. Tamkaj je ves dan ponujal kozo na prodaj, a nihče je ni maral kupiti, kajti bajtarjeva meketača je bila suha, da je kazala rebra. Bila je že noč, ko se je bajtar vračal s kozo proti domu. Vso pot je glasno tožil: »Oh, zakaj nisem prodal koze! Sinček edinček bo žalosten, ker mu nisem kupil svirke. Zdaj sem brez denarja in brez svirke. Le kako bom sinčka edinčka potolažil, ko bo jokal?« Pot ga je vodila mimo temne hoste, kjer se je tačas potikal gozdni mož. Le-ta je slišal bajtarjevo žalostitev, pa mu je zastavil pot in zamomljal: »Svirko bi rad za sinčka edinčka? Kaj mi daš zanjo, pa ti jo dam! Takšno čudežno svirko imam, da bodo vse ovce pritekle k pastirju, kadar bo zapiskal nanjo.« »Kaj naj ti dam, ko pa drugega nimam ko to kozo,« je odvrnil bajtar. »Pa mi daj kozo za svirko,« je rekel hostnik. »Toda pazi, kaj zahtevam! Če mi koza ne bo dajala mleka, ti jo bom vrnil, za plačilo pa odnesel sinčka edinčka, da bo pasel moje ovce!« »Če boš kozo dobro pasel, ti bo dajala dosti mleka,« je obljubil bajtar. »Prav!« je zagodrnjal gozdni mož in dal bajtarju svirko, kozo pa odgnal v temne hoste Menine planine. Toda hostnik je bil hudoben kakor vsi gozdni možje! Na kozje mleko se je samo izgovarjal, bajtarju pa je dal drugačno svirko, kot je obljubil. Doma je srečni oče obdaril sinčka edinčka s svirko gozdnega moža. Ko pa je le-ta drugo jutro pasel ovce bogatega soseda, je zapiskal nanjo. In glej – vse ovce so se razbežale v temne hoste Menine planine, kjer jih je polovil hudobni gozdni mož ter si jih – vsak dan eno – spekel na ražnju ter požrl. Tako je pastirček brez ovac prijokal domov. Skopuški sosed ga je neusmiljeno pretepel in nagnal. Ko pa je gozdni mož požrl že vse ovce, ki so ušle pastirčku, se je nekega dne pojavil pred bajto, kjer sta za izgubljenimi ovcami jokala ubogi bajtar in njegov sinček edinček. Mršavo bajtarjevo kozo, ki je hostnik zanalašč ni dobro pasel, je privezal k stari jablani pred bajto, potlej pa zakričal, da je odmevalo od Menine planine: »Hej, bajtar, ti si prevarant! Takšno kozo si mi dal za čudežno svirko, da od nje nisem namolzel niti kaplje mleka! Zato sem ti jo prignal nazaj, ti pa mi daj sinčka edinčka, da bo pri meni pastirjeval! Takoj naj pride ven, če ne – ti bom porušil bajto!« Ubogi bajtar bi bil rad odgovoril, da mu je tudi hostnik dal drugačno svirko, kakor je obljubil. A ker se je gozdnega moža bal, je molčal. Glasno je zajokal, ker mu je bilo hudo za sinčka edinčka, ta pa se je ustopil na bajtin prag ter zapiskal na svirko. In glej – komaj je zapiskal, že se je pričela koza trgati, da bi zbežala. Vlekla in vlekla je za vrv, s katero je bila otvezena na jablano. Kmalu bi se zadavila, a z mesta ni in ni mogla. Ko pa je pastirček zapiskal drugič, je gozdni mož zbežal, kakor so pred dnevi zbežale ovce bogatega kmeta. Tako jo je že ucvrl, da se je kar kadilo za njim. In nikoli več ga ni bilo na spregled. Ubogi bajtar je s sinčkom edinčkom še dolgo srečno živel v svoji bajtici. Sinček edinček je poslej pasel kozo, da sta oba imela mleka na pretek. Na svirko gozdnega moža pa je zapiskal samo še tedaj, kadar je na frato, kjer je pasel kozo, pritacal požrešni medved. Bajtar in sinček edinček pa sta umrla, kakor morajo nekoč umreti vsi ljudje. Že zdavnaj ni nobenega več v bajtici pod Menino planino. V bajtici in krog nje pa pastirji še dandanes iščejo izgubljeno svirko gozdnega moža. Srečen bo tisti, ki jo bo našel! Z njo bo lahko odganjal medvede, ki po fratah Menine planine kradejo pastirjem ovce ter jih žro.

VRAG – TESAR uredi

V starih časih, ko na Ljubnem še ni bilo mostu čez Savinjo, so Ljubenci kar s splavom prevažali živino na nasprotni breg, kjer so imeli pašnike. Ko pa so se tega naveličali, so se dogovorili, da bodo čez reko postavili most. Najprej so na rečni breg navozili zadosti lesa, potlej pa pljunili v roke in se lotili tesanja. In ker so vsi ljubenski možaki znali vihteti tesle, so tesali in tesali, delo pa jim je vseeno šlo tako počasi od rok, da so se jim sosednji Gorogranci posmehovali in jih dražili: »Hej, Ljubenci, vaš most bi bil že zdavnaj narejen, če bi tesali sir in če bi Savinja bila opojno vince!« Ljubenci pa so se jezili: »Zmerjati je lahko, k nam pa ni nobenega vraga, da bi nam pomagal tesati …« To pa je slišal vrag in si mislil: »Glej, glej, na pomoč me kličejo.« Še tisti trenutek je prišepal k njim in dejal: »Klicali ste me, da bi vam pomagal pri tesarjenju, pa sem prišel.« »I, kdo pa si?« so ga vprašali, ker ga niso prepoznali. »I, kdo neki, če ne vrag!« se je zakrohotal šepavec. »Vrag?« so se ustrašili Ljubenci. »Ali pa znaš tesati?« »Znam.« »Kaj pa zahtevaš za plačilo?« »Tistega, ki bo prvi šel čez novi most,« si je vrag izgovoril plačo, potihem se že veseleč, da bo prvega človeka, ki bo šel čez novi most, pograbil in pobasal v svojo malho. »Dobil boš, kar želiš,« so pristali prebrisani Ljubenci. In vrag se je lotil dela. Tesal je in tesal, dokler ni bil most gotov. Po končanem delu so Ljubenci odšli domov, vragu pa so naročili: »Ti pa, šleva kosmata, le tukaj ostani in potrpežljivo čakaj tistega, ki bo prvi prišel čez novi most.« »Le brez skrbi! Čakal bom in pričakal,« se je režal vrag, sedel na most in čakal. Čakal je prvi dan, čakal je drugi dan, tretjega dne pa so se Ljubenci s splavom prepeljali na nasprotni breg, od tamkaj pa po mostu zakotalili proti vragu star, obrabljen brusni kamen in zakričali: »Hej, vrag, prvi že teče čez most! Drži ga! Drži!« Vrag je ujel brusni kamen, ga dvignil in ogledoval. Ljubenci pa so se na vsa usta drli: »Hoj, vrag, cel hlebec sira si ujel! Kar ugrizni vanj!« Vrag je bil zares takšen bedak, da je zagrizel v brusni kamen in si polomil zobe. Zaklel je in izginil, še prej pa je brusni kamen treščil v Savinjo, kjer leži še danes. Kdor ne verjame, naj gre v Ljubno, se nasloni na ograjo lesenega mostu ter tako dolgo gleda v bistro Savinjo, da bo na rečnem dnu zagledal – kamen.


KAKO SE JE GOŽ OŽENIL uredi

V rebreh planine Konjščice je samši živel kmet, ki je imel tri hčerke, vse tri takšne lepotice, da jim nobena deklica ni bila enaka ne v dolini bistre Drete ne v dolini zelene Savinje. Prva je bila jezikava zaderika, zato je nihče ni maral za ženo, četudi je bila lepa. Druga je bila ošabnica, da se ji je vsakdo že od daleč izognil, četudi je bila zala. A tretja hčerka je bila dobrega in usmiljenega srca. Njo je oče imel najrajši. Ta kmet je imel vsega na pretek, le pri konjih ni imel sreče. Najsi je kupil še tako močne konjičke, kadar je oral strme rebrnine, so mu omagali sredi oranja. Ko pa je nekega dne drvaril v gozdovih Konjščice, je nedaleč vstran slišal kričanje: »Rad bi se oženil! Rad bi se oženil! Če mi daš eno hčerko za ženo, ti ne bo žal, ti ne bo žal! Povedal ti bom, kaj moraš storiti, da bodo tvoji konji spešno orali v rebreh!« »Hej, tole pa meni nekdo kriči,« si je dejal kmet in pohitel tjakaj, od koder je prihajal glas. A kako se je začudil, ko je zagledal goža, ki se je ovijal okrog debele bukve in se drl: »Rad bi se oženil …« »Ali to meni kričiš?« je kmet vprašal kačo, ki je bila dolga najmanj dva metra. »Tebi!« je odvrnil gož. »Tri hčerke imaš. Daj mi eno, pa boš s konji srečno oral v rebreh!« Kmet se je popraskal za ušesi. Bil je v zadregi, a ker se je velike kače bal, je dejal: »Hm, hm, jaz ti jo že dam, a vem, da te nobena hčerka ne bo marala.« »S seboj me vzemi, pa jih vprašaj!« je gož tiščal svoje. »Pa pojdi z menoj!« se je odločil kmet, zadel sekiro na ramena in odšel domov. Za njim se je plazil dolgi gož. Ali ko sta prišla domov, so se hčerke tako ustrašile velike kače, da so zavreščale in poskakale na peč. Oče pa jim je povedal, kako in kaj. »Goža že ne maram za moža!« se je zadrla prva hčerka. »Rajši grem živa v grob!« »Tudi jaz ga ne maram,« je druga hčerka ošabno zavihala nos. »Rajši se nikoli ne omožim!« Tretji hčerki pa se je oče smilil, smilili pa so se ji tudi konji, ki so tako težko plužili po strmih njivah, zato je tiho odgovorila. »Oče, če bodo poslej naši konji zares laže vlekli plužno po rebreh kakor doslej in kakor obljublja gož, bom pa jaz šla z njim v zamož.« Komaj je spregovorila, je gožu počila na hrbtu koža in iz kačje levi se je izmotal prelep mladenič, ki je objel svojo nevestico in del: »Pred dolgimi dolgimi leti, ko je na Teru še stal grad, me je moj oče graščak preklel, ker se nisem hotel oženiti po njegovi všeči. ,Da bi postal gož!´ je zaklel. ,In da bi se prej iz kače ne spremenil v človeka, dokler se ne boš oženil!´ - Očetova kletev se je uresničila. Še zdaj bi se plazil po pečevju Konjščice, če bi ne bilo tebe! Tvoja dobrota me je rešila. Kar pa našega gradu ni več, bi rad ostal kar pri vas in kmetoval.« Srečni oče je pripravil gostijo, ki je trajala tri dni in tri noči. Vsi svatje so veselo gostovali in rajali, le prve in druge hčerke ni bilo na spregled. Najstarejša, ki je bila surova zaderika, si je od kesanja, ker ni vzela goža za moža, pulila lase. Druga hčerka, ki je bila ošabnica, pa se je od črne zavisti z glavo zaletavala v zid … Tretji pa je od sreče sijal obraz, da je bila še lepša kakor prej. Ko pa je gostija minila, je oče vprašal zeta, kaj naj stori, da bodo konji zlahka orali v strmih rebreh. »To skrb pa kar meni prepustite!« je odvrnil zet. »Poznam skrivnost, za katero vi ne veste.« In šel je po kačjo lev, ki jo je bil pred dnevi, ko se je rešil prekletstva, spravil v kaščo, jo zvezal v bič in z njim pognal konje, ki so pred težkim plugom kar zdirjali po strmi njivi. Tako so konji orali kakor še nikdar prej. Toda vsaka stvar ima svoj konec. Kmet in njegov zet in tri hčerke so pomrli, a bič, spleten iz kačje levi, je tudi preminil. Dandanes pa po strminah Konjščice nič več ne orjejo ne s konji ne z volmi, ker kmetje ne vedo, da bi lahko orali po teh rebreh samo tedaj, če bi odrli živo kačo in njeno lev zvezali v bič. Ako pa bi se s takšnim bičem samo dotaknili para konj ali volov, bi ti potegnili težje breme, kakor ga more vleči sedem parov konj ali volov.


VELIKAN V ŠOKATU uredi

V Šokatu pri Gornjem gradu je v hribu živel velikan, ki je rad pomagal kmetom in bajtarjem, kadar so le-ti zašli v težave. Bil je višji kakor najvišja smreka, saj je lahko pogledal čez vršiček vsakega drevesa v hosti in videl, kaj se dogaja v dolini. Zato so mu Šokatarji dali ime – Vršiček. Velikan Vršiček ljudem ni bil v nadlego kakor drugi velikani v Savinjski dolini, ki so kmetom kradli ovce in goved in jim jemali zrnje iz kašč, saj je imel lastno ovčjo in kozjo čredo. Četudi si je vsak dan na ražnju spekel ovco ter jo pojedel z mesom in kostmi vred, mu hrane ni nikoli zmanjkalo, čreda se mu je večala iz dneva v dan. Kadar je ljudem pri delu trda predla, so prosili velikana za pomoč. Velikan Vršiček je vsakemu ugodil, a najrajši je pomagal bajtarjem, ki niso imeli vprežne živine. Bilo je neke pomladi, ko je uboga bajtarica iz Šokata ojarmila pred ralo izposojeno kravo, da bi zorala njivo. Toda krava, ki jo je posodil sosed, je bila preslabotna za oranje. Na lepem se je ustavila na na pol zorani njivi ter žalostno zamukala; bajtarica je zajokala: »Oh, ko bi vsaj prišel velikan Vršiček in mi pomagal!« Velikan, ki je v hribu pasel svojo čredo, je slišal njen jok, se vzravnal, pogledal čez vršičke visokih smrek in bukev ter zagledal bajtarico. Trikrat, štirikrat se je prestopil – in že je bil na njeni njivi. Izpregel je kravo, nakar se je sam ojarmil in oral in oral, dokler ni njive zoral. Potlej je nekega dne revnemu kmetu v Šokatu poginila edina krava. Drugega mu ni ostalo kakor polna hiša otrok, ki so jokali; pri hiši ni bilo niti kaplje mleka. Velikan Vršiček je zvedel za kmetovo nesrečo, brž pomolzel koze in odnesel otrokom veliko latvico mleka. In vsako jutro je poslej postavil polno latvico pred hišne dveri, da so otroci imeli mleka na pretek. Pozimi pa je velikan Vršiček pomagal kmetom pri drvarjenju in pri spravilu drv iz hribovitih host v dolino. Nič ni žagal in sekal! Objel je drevo, ga izpulil s koreninami vred ter ga treščil ob skalo, da se je razletelo v cepi. Klaftro drv pa je kar meni nič tebi povezal v velikansko butaro, si jo naložil na široka ramena in jo zanesel kmetu pred bajto. Končno so se kmetje in bajtarji v Šokatu že tako navadili na velikanovo pomoč, da so ga za vsako težje delo klicali: »Vršiček, pridi pomagat!« Na njihov klic je prilomastil iz gozda, poprijel tu, poprijel tam – in delo je bilo opravljeno. Tako bi se godilo najbrž še naprej, ko bi neki skopuški kmet iz Šokata ne napravil zla. Lepega dne je vso srenjo sklical k sebi in pričel sosede hujskati, da je škoda, ki jo v hosti in na fratah napravljajo velikanove koze in ovce, večja kakor korist, ki jo imajo kmetje od pomoči. »Kar poglejte naokrog!« je kričal skoporitec in sejal mržnjo do velikana v preprosta srca. »Poglejte in precenite, kakšno škodo imamo od njegove črede! Vse je pomendrano od njegovih nog, vse popaseno od koz in ovac. Če bo šlo tako naprej, bo naša živina kmalu grizla prazne jasli!« Nihče si ni upal ugovarjati. Velikanu pa se je za malo zdelo, ko je zvedel, kako nehvaležno ga imajo Šokatarji v zobeh, zato se je s svojo čredo preselil na Menino planino, kjer so hoste, kamor še ni stopila človeška noga. Od takrat se velikan Vršiček nič več ne pokaže živi duši. A kadar žvižga svojim ovcam, če se razbeže po hostah, pravijo Šokatarji in Gorogranci, da čez Menino planino vleče burja. Kadar pa velikan kriči nad ovcami in kozami ter jih zganja s frate na frato, pravijo, da nad Menino planino grmi.


NAJDRAŽJI ZAKLAD uredi

Gorogranci pripovedujejo, da je pod Menino planino podzemska jama, ki se vsakih sto let odpre samo enkrat, in še to le na kresni večer. Odpre pa se samo tistemu, ki se je tudi sam rodil na kresni večer. Vhod v jamo zapira velika skala. Kdor hoče noter, mora z vrbovo vejico udariti po skali. V jami je skrit zlat in srebrn zaklad. Baje je v njej toliko srebra in zlata, da je svetlo kot ob sončnem dnevu. Blizu Gornjega grada je nekoč v revni bajti na samini živela uboga bajtarica, ki ni imela drugega kot dete. In ker se je ta ženska rodila na kresni večer, je nekega kresnega večera vzela v naročje svojega otroka ter odšla srečo iskat. V grmu ob Dreti je odlomila vrbovo vejico in udarila po skali, ki zapira vhod v jamo z zakladom. In glej: jama se je odprla, uboga bajtarica pa je ostrmela in skoraj oslepela od bleščave zlata in srebra. Stopila je v jamo, odložila otroka na skalo ter pričela v predpasnik grabiti zlato in srebro, ki ga je bilo tamkaj več ko kamenja na cesti. Ko je imela že poln predpasnik, je zaslišala skrivnosten glas: »Zdaj pa brž od tod, ker se bo jama zdaj zdaj spet zaprla, zaprla za sto let!« Srečna žena je pohitela iz jame – in že se je velika skala premaknila ter zaprla vhod v jamo. Šele zunaj se je spomnila, da je otroka pozabila v jami. Zajokala je in pričela z vrbovo vejico tolči po skali – a vse zaman; skala se ni premaknila. Jokala je in jokala pred zaprto jamo vse dotlej, dokler se je ni usmilila vila z Menine planine, ki je prišla k njej in rekla: »K letu osorej pridi spet na to mesto! Jama se odpre le vsakih sto let enkrat, a tebi se bo odprla, če jo boš zalivala s solzami. V jami boš našla svojega otroka, a samo tedaj, če boš vrnila vse zlato in srebro, ki si ga to noč nagrabila v predpasnik.« Vila je izginila, bajtarica pa je odšla domov in dan in noč jokala za izgubljenim otrokom. Toliko solz je v dolgem letu potočila, da bi z njimi lahko vso pečino umila. K letu je na kresni večer spet odšla k pečini. Zajokal je tako presunljivo, da se je je še kamen usmilil. Skala se je odmaknila in mati je planila v jamo, stresla iz predpasnika zlato in srebro, domov pa odnesla speče dete. Radostno je pohitela v svojo revno bajto, saj je na rokah nosila najdražji zaklad.


KAČA ZAGLAVAČA uredi

V Solčavi je živela bajtarica, ki je imela dečka in kozo. Sinček edinček je pasel kozo, ki je dajal vsak dan toliko sladkega mleka, da sta ga mati in sinček imela več ko preveč. Ko pa je sinček edinček odrasel, ni nič več hotel pasti koze. Mati ga je vsako jutro ob sončnem vzhodu klicala: »Sinček edinček, vstani in pojdi kozo past!« Le-ta pa je kar naprej leno poležaval in matere ni in ni ubogal. A ko ga je mati zjutraj spet poklicala, naj vstane in gre kozo past, je zakričal: »Jaz nisem sinček, ampak pob! Zatorej tudi koze ne bom več pasel! To je za otroke. Kar sami jo pasite!« Mati se je ujezila in zaklela: »Vražji pob, da bi postal kača zaglavača!« Tisti trenutek se je sin spremenil v kačo s človeško glavo. Od sinčka edinčka je ostala samo še glava, vse drugo pa se je spremenilo v kačje telo. Tako je neubogljivi sin postal kača zaglavača, ki se je še nekajkrat zvila na postelji, nato pa zlezla na tla in smuknila čez hišni prag v pečevje bližnje hoste. Potlej je kača zaglavača vsako jutro prijokala pred domači prag. Mati se je kače silno bala, a nekega jutra se je le opogumila, da je stopila na preddverje in zajokala: »Sinček edinček, se boš še kdaj vrnil k meni?« »Oj mati moja, jaz nisem več vaš sinček edinček, ampak kača zaglavača. Močno, močno trpim, pa tudi lačen sem, ker jesti nimam drugega kakor droben pesek.« Nesrečna mati je odšla v kozji hlevček, brž pomolzla kozo in prinesla kači toplega mleka. Kmalu zatem je mati od žalosti umrla. Zapuščena koza je v hlevčku meketala in meketala, dokler je ni soseda odpeljala na svoj dom. Ta soseda je imela hčerko, ki je poslej pasla kozo po strmih solčavskih fratah. Nekega dne se je kozarici približala kača zaglavača. Ko je deklica zagledala kačo s človeško glavo, se je prestrašila, da nikoli tako. Kača zaglavača pa je spregovorila s človeškim glasom: »Nikar se ne boj, deklica! Jaz sem v kačo zakleti sinček edinček moje pokojne matere. Ker nisem hotel pasti koze, me je mati zaklela v kačo zaglavačo.« Prav takrat je deklica nabirala po grmovju črne jagode. Te jagode pa so bile strupene. In ko jih je deklica hotela jesti, je kača zaglavača rekla: »Teh jagod nikar ne jej! To niso užitne jagode, ampak kačevje, ki so ga kače strupenjače spihale na grmovje. Ko so v grmovju sikale, so jim iz gobcev pršele sline na vejice, kjer so obvisele kot jagode.« Hvaležna deklica je odvrnila: »Rešila si mi življenje, kača zaglavača. Kako naj ti povrnem to dobroto?« »Pridi čez sedem let na dan, ko bo Jakob godoval, spet na ta kraj. S seboj prinesi enoletno leskovko in švrkni trikrat po meni, da ne bom mogel ne naprej ne nazaj.« »A kako naj te prikličem?« je vprašala deklica. »Kar požvižgaj mi!« je odgovorila kača zaglavača in se skrila v peščevje. Čez sedem let je revno, a lepo dekle prišla na domenjeni kraj. Zažvižgala je, in že se je iz bližnjega peščevja priplazila k njej kača zaglavača z zlato kronico na glavi. Zvijala se je in sikala, da je dekle kot obnemela obstala od groze. Končno pa se je le opogumila in z enoletno leskovko trikrat udarila kačo zaglavačo. Ko jo je udarila prvič, je kači zaglavači padla zlata kronica z glave in se skotalila dekletu pod noge. Ko jo je udarila drugič, je kači počila koža nahrbtu. A ko je kačo zaglavačo udarila tretjič z leskovko, je iz kačjega leva skočil lep mladenič in obstal pred začudenim dekletom. »V zahvalo, ker si me rešila prekletstva, vzemi zlato kronico! Jaz pa bi tebe rad za ženo,« je spregovoril mladenič. Še isti dan sta se poročila. Doma je mlada žena skrila kačjo krono v kaščo in jo zaprla v skrinjo, kjer so imeli žito. In glej: v skrinji ni nikdar zmanjkalo zrnja, da so pri hiši imeli belega kruha na pretek, četudi niso ne orali ne sejali. Ko pa sta srečna lastnika kačje krone umrla, je tudi krona izginila iz kašče. Še danes pa je na solčavski frati vidna skala, kjer se je kača zaglavača spremenila v mladeniča. Domačini ji pravijo – Gadovka.


GRAD NA TERU uredi

V davnih davnih dneh je na Rogatcu pasel ovce mlad pastir, ki je bil ubog ko nihče daleč naokrog, saj ni nič drugega imel ko drobno svirel, na katero je na paši piskal in si krajšal čas. A ko je nekega dne na strmih fratah seganjal ovce, je v pečini zagledal lepo, prelepo ženo z razpletenimi lasmi in solznimi očmi. Sedela je na skali in jokala, ker si je izpahnila nogo in ni mogla dalje. Pastir je bil usmiljenega srca, pa je dejal: »Povej mi žena, od kod si, pa te ponesem tja, kjer si doma.« Mlada žena je pastirju pokazala luknjo prav pod vrškom strmega Rogatca in odgovorila: »V onile zijavki sem doma, pa me zanesi tja, če si dovolj močan!« »Močan za tri, če le pogledam v tvoje prelepe oči!« ji je odvrnil pastir, ki je ugotovil, da je neznanka žalik žena. Dvignil jo je v naročje in odnesel do zijavke. A preden se je vrnil k ovcam, je žalik žena rekla: »Za plačilo ne boš vprašal?« »Kaj bi le vprašal, ko pa si revna kakor jaz, ki drugega nimam ko tole svirko,« je odvrnil pastir. »Kar želiš to dobiš!« je ponovila žalik žena. Pastir pa se je zasmejal. »Veš kaj si želim? Samo to, da bi se vsakdo zavrtel, komur bi zapiskal na svirko.« »Pa zapiskaj!« je velela žalik žena. In pastir je zapiskal na piščal. Takrat je žalik žena poskočila, se nekajkrat zavrtela, nato pa odplesala v temno zijavko ter se skrila začudenemu pastirju. Zdaj je imel pastir čudežno piščal. Kamorkoli je prišel, povsod je bil lepo sprejet. In komurkoli je zapiskal na piščal, vsakdo se je zavrtel in se vrtel in vrtel ter plesal vse dotlej, dokler je pastir igral na svirko. Poslovil se je od ovac in gospodarja ter odšel po svetu. Nič ni delal, pa je le veselo živel, ker ga je preživljala čudežna čudežna piščal. Zadrečani in Savinjčani so ga vabili na veselice, svatbe in gostije, kjer jim je takšne okrogle piskal, da je vsakdo vriskal, kdor je le zašel v veselo družbo. Tisti čas je v mogočnem gradu na vrhu Tera živel graščak, takšen vrag, da so ga tlačani v Ljubnem in Radmirju bili siti so grla in še malo čez. Gonil je uboge kmete na trdo tlako, za desetino pa jim je iz hlevov jemal najlepšo živino. Tlačani so razmišljali, kako bi ugnali zlobnega terskega graščaka, a nihče ni uganil prave, dokler jim ni priskočil na pomoč pastir, ki je bil bistre glave. Lepega dne se je napotil v tersko graščino. A komaj je stopil na grajsko dvorišče, že ga je grajska deklina, ošabno babišče, ozmerjala: »Kam pa greš, lenuh in potepuh? Če te bo videl naš graščak, te bo brcnil čez prag, da boš z nosom zaoral!« »Že vidim, že vidim, da si gos!« ji je vrnil pastir. Takrat pa je deklina zavreščala, da so na dvorišče pritekli vsi hlapci in valpti. Povedala jim je, kaj ji je dejal pastir, pa so planili nadenj, da bi ga pretepli in nagnali. A pastir – ne bodi len! – je brž zapiskal na čudežno piščal. In glej! Vsi hlapci in valpti ter deklina so se zavrteli in plesali, da je nastal takšen direndaj in rej kakor še nikdar prej. Iz gradu je prirohnel graščak in zagrmel: »Kakšna norčija pa je to? Ob belem dnevu se vrtite? Takoj se izgubite na delo!« A pastir je graščaka samo pisano pogledal in dalje piskal. Še tisti trenutek se je tudi graščak zavrtel in se vrtel in vrtel, dokler ni omedlel. Komaj se je ovedel ter skočil na noge, da bi se umaknil v grad, je pastir spet zapiskal. In graščak se je spet zavrtel ter se toliko časa vrtel in vrtel, dokler mu – debeluharju – ni pošla sapa, da se je mrtev zvalil na zemljo. Pastir je odšel z grajskega dvorišča. A ker je še kar naprej in naprej piskal na čudežno piščal, so za njim odplesali grajski hlapci, valpti in deklina ter plesali in plesali, dokler niso po beli cesti ob Savinji odplesali na drugi svet. Graščaka so požrli krokarji, grad na Teru pa je razpadel, da ni ostal kamen na kamnu. A kem je izginil pastir s čudežno svirko, tega še danes nihče v Savinjski dolini ne ve. Ljubenci in Radmirčani pripovedujejo, da bo tisti srečnik, ki bo našel njegovo čudežno svirko, čez noč zabogatel. Opolnoči bo odšel na Ter, zapiskal na svirko, pa se bodo razmaknile skale in razvaline, pod katerim je skrit zaklad: trije škafi srebra in sedem kadi zlata.


PRIPOVEDKA O SKALI IGLI uredi

Na Raduhi planini je živel velikan, ki je bil takšen hrust, da je v hosti izpulil smreko, osmukal njene veje – pa je imel popotno palico. Potikal se je po hostah med Lučami in Solčavo ter lovil medvede, gamse in jelene, si jih pekel na ražnju in se mastil, žejo pa si je gasil v Savinji. Vsega je imel, le žene ni imel! A tudi ženo je dobil. Toliko časa se je klatil po hostah Savinjske doline, da jo je našel, ki mu je bila všeč. Velikanova žena je bila takšna baba, da je bila višja ko najvišja smreka, a vendar je svojemu možu segala komaj do ramen. Kadar je velikanu prala hlače dopetače, je Savinja tri dni in tri noči umazana tekla skozi Luče. Srajce velikan ni imel, ker so ga grele dlake, s katerimi je bil poraščen po širokem hrbtu in po močnih prsih. A neke mrzle zime si je tudi srajco zaželel. Prosil je svojo ženo Velebabo, naj mu jo sešije, ona pa je rekla: »Kako naj ti sešijem srajco, ko pa nimam igle!« Takrat se je velikan povzpel na vrh Raduhe in od vrha skalnate gore odtrgal veliko skalo ter jo oglodal, da je postala okrogla kakor igla. Potlej je iz dneva v dan pohajal na lov, dokler ni pobil s svojo popotno palico toliko divjadi, da je bilo dovolj odrtih kož za srajco. Dal je kože in kamnito iglo Velebabi ter velel: »Takšno srajco mi sešij, da me tudi v najhujši zimi ne bo zeblo!« Velebaba je nabirala v hosti dolge in debele vitice srobotovine, jih vdevala v iglo in šivala iz dneva v dan, da bi možu sešila srajco. A preden je srajco končala, se je od vrha Raduhe planine odtrgala skalina, zgrmela na frato, kjer je sedela Velebaba, ter jo ubila. Ko se je velikan vrnil z lova na domačo frato in zagledal mrtvo ženo, ja zatulil, da je odmevalo od planin. Žalosten in besen je pograbil iglo ter jo zalučal v dolino, da se je ob cesti nad Savinjo zapiknila v zeljo, kjer je še danes. On sam se je skril v zijavko, da ga nikoli več ni videla živa duša. Medvede, merjasce, jelene in gamse pa še zmeraj lovi po raduških hostah, jih peče na ražnju in se z njimi masti. Žeje pa si nič več ne gasi v Savinji. Pit hodi v podzemsko luknjo, kjer se nabira voda Presihajočega studenca. Kadar upade voda v tem studencu, takrat si gasi žejo v zijavki. Če boste kdaj šli v Logarsko dolino, boste blizu Solčave zagledali Presihajoči studenec, kjer voda vsakih nekaj minut upade, nato pa spet naraste. Nedaleč v stran boste videli visoko, tanko, osamelo skalo Iglo, ki je Velebabi rabila za iglo.


JAKEC PAMETNJAKEC uredi

V Dolu pod Menino planino je živela mati, ki je imela sinčka Jakca. Jakec je bil pametnjakec, da mu nihče ni bil enak. Nekega dne je odšla mati na semenj, Jakcu pa je naročila, naj za obed skuha kislo zelje. »Pa še svinjski rep daj v zelje, da bo južina bolj mastna!« je dejala in odšla z doma. Jakec pametnjakec je z burklami porinil poln lonec zelja v peč, a namesto da bi bil prekajeni svinjski rep vzel iz dimnice, je pograbil nož, odšel v svinjak, odrezal pujsu rep in ga vrgel v lonec z zeljem. Ko je skuha v loncu prevrela, je Jakec pametnjakec odšel za materjo na semenj. Zagledal jo je sredi množice sejmarjev ter se zadrl na vso grlo: »Mati, brž domov! Zelje je že kuhano. Tudi svinjski rep sem vrgel v lonec, kakor ste mi naročili. Ali pujs, ki sem mu odrezal rep, zdaj že vse dopoldne cvili, cvili, da je joj!« Mater je bilo sram, da je njen Jakec pametnjakec takšen bedak, zato je še isti trenutek zapustila semenj in odšla domov. Spremljal jo je smeh sejmarjev, zato je spotoma sina opominjala: »Oh, sinček Jakec, drugič raje molči, da se nama ne bodo ljudje smejali!« Naslednji dan je poslala sinčka Jakca v mlin po moko. V mlinu se je Jakec pametnjakec domislil, kaj mu je včeraj mati rekla, zato je molčal in tamkaj stal ter pasel zijala do trde noči. Domov se je vrnil praznih rok. »Si prinesel moko?« ga je vprašala mati. »Nisem!« se je odrezal. »Pa zakaj ne?« »Mlinar mi je ni dal.« »Pa zakaj ne? Si ga vprašal ali je naše zrnje zmlel?« »Nisem!« »Pa zakaj ne?« »Zato ker ste mi včeraj rekli, naj drugič rajši molčim, da se nam ljudje ne bodo smejali.« »Pa si ves dan kar molčal?« »Sem!« »Oh, sinček Jakec, drugič rajši reci: ,Vprašam vas, ali ste že zmleli.‘ Pa bo prav!« Naslednji dan ga je mati poslal v Gornji grad k mesarju po meso. Jakec pametnjakec je prišel pred mesnico prav takrat, ko je gorogranski mesar kričal in bentil, ker živega prašiča ni in ni mogel spraviti v klavnico; držal je pujsa za rep in rep vrtel, kakor da bi meso za klobase mlel. Prašič je seveda cvilil od bolečine, v klavnico pa ne in ne. Kar je mesar zagledal Jakca, ki je vse to opazoval in se smejal. »Kaj pa zijaš?« se je zadrl mesar. »Vprašam vas, če ste zmleli,« je odvrnil Jakec. »A tako! Še norčeval se boš?« je zavpil jezljivi mesar, skočil k Jakcu, ga zlasal in nagnal domov. Doma je Jakec pametnjakec povedal materi, kako klavrno je opravil pri mesarju, mati pa je rekla: »Oh sinček Jakec, moral bi bil reči: ,Kam pa peljete to svinjo?‘ Pa bi bilo prav!« Še tisto popoldne je Jakec pametnjakec sredi vasi srečal vesele svate, ki so z nevesto šli k poroki. Zijal je vanje in zijal, hudomušni svat pa mu je zaklical: »Kaj pa zijaš? Ali ne boš pozdravil?« Jakec se je spomnil davišnjega materinega naročila in vprašal: »Kam pa peljete to svinjo?« Svatje so ga prebunkali, da se je komaj še malo živ privlekel domov. Povedal je materi, kaj se mu je zgodilo, ona pa je vzdihnila: »Oh, sinček Jakec, moral bi bil reči: ,Kam pa peljete nevesto?‘ Pa bi bilo prav!« Tri dni zatem je Jakec pametnjakec srečal kmeta, ki je staro bušo gnal na semenj, pa ga je nagovoril: »Kam pa peljete nevesto?« Kmet ga je obrcal, da je spet prijokal domov. Povedal je materi, kako in kaj, ona pa ga je poučila: »Drugič raši reci: ,Lepa krava!‘ Pa bo prav!« Naslednji dan je Jakec pametnjakec srečal pijanca, ki se je zibal sredi ceste in se s težavo premikal dalje. Jakec ga je gledal in gledal, bal se ga je, da bi ga ne premlatil kakor svatje, če bi ne pozdravil, pa je brž dejal: »Lepa krava!« A pijanec je imel še toliko moči, da je planil k Jakcu in ga počil za uho. Fantè je pricvili k materi, ona pa je dejala: »Oh, sinček Jakec, pa imaš res smolo! Če bi bil rekel: ,Ste dobre volje, kaj‘, pa bi bilo prav.« Pa se je namerilo, da je Jakec pametnjakec nekaj dni zatem srečal pogreb. Stal je kraj ceste in zijal v pogrebce, ki so jokali in smrkali za krsto. »Ste dobre volje, kaj?« jim je zaklical. Mlad pogrebec je skočil iz vrste in ga nekajkrat klapouhnil, da je fant spet prijokal domov in povedal materi, kaj je doživel. Mati pa je rekla: »Moral bi bil reči: ,Slava blagemu pokojniku!‘. Pa bi bilo prav.« Še tisto jesen je sosed zaklal pujsa. Ko ga je pred kaščo deval iz kože, je mimo prišel Jakec pametnjakec in vzkliknil: »Slava blagemu pokojniku!« Sosed je bil dobre volje, pa je zaklanemu prašiču odrezal rep in ga dal Jakcu, češ: »Si že priden Jakec! Na, tu imaš svinjski repek, da boš še ti imel koline. Obesi ga v dimnico, pa bosta z mamo jedla mastno zelje.« Jakec pametnjakec je prinesel pujsov rep domov, mati ga je obesila v dimnico na podstrešje in — — — — — — in pripovedka se lahko spet prične.


DEKLICA IN PALČKI uredi

V vasi pod Raduho je živel bogat kmet, ki je bil takšen zavistnež, da bi najraje vse, kar je bilo užitnega, sam požrl. Imel je poln lonec srebrnikov — najbogatejši človek je bil daleč naokrog; med Lučami in Solčavo mu ni bilo enakega — pa še ni bil zadovoljen. Pri njem je služila za pastirico majhna majhna deklica — sirotica. Pasla je njegove ovce po obsežnih fratah Raduhe. Vsak dan ji je gospodar dal za pastirjevanje majhen hlebček črnega kruha, drugega pa nič. A deklica je bila zadovoljna tudi s tem plačilom. Če bi še tega ne imela, bi umrla od gladu. Nekega dne pa je na paši izgubila ovco. Ko je zvečer prignala čredo domov, je gospodar pogrešil eno ovco. »Takoj se vrni izgubljeno ovco iskat!« je zarjovel. »Prej se mi ne prikaži pred oči, dokler je ne boš našla!« Deklica je zajokala in odšla v noč. Tekala je po obsežnih fratah Raduhe in klicala: »Kje si, ovčica? Vrni se k meni! Gospodar me je nagnal, brez tebe se ne smem vrniti domov. Vrni se k meni, očica!« Njen jok je zbudil ptičko, ki je spala v grmovju. Deklica se ji je zasmilila, pa je zapela:

»Kaj bi iskala ovčico, ko je ne boš našla!? Požrl jo je grdi medved — té ne boš več pasla!«

Deklica je še huje zajokala. Njen jok je privabil palčke z Raduhe, ki so pohiteli k njej in ji zapeli:

»Nič ne jokaj, deklica, če nisi ovce našla! Tudi mi imamo ovce — boš pa naše pasla!«

In potolažena deklica je odšla s palčki v podzemski svet ter se pri njih udinjala za pastirico. Ovčice, ki so jih imeli palčki, pa so bile majhne ko murenčki. Ko je deklica pasla prvi dan, dneva ni in ni hotelo biti konec. »Oh, le kdaj bo zašlo sončece?« je vprašala palčke, ker je bila že močno zaspana. »Oj, na našem svetu pač ni sončka!« so se zasmejali palčki. »A svetloba? Od kod jo imate?« je vprašala deklica. »To nam daje rumeno zlato, ki ga imamo v grajskih sobanah na pretek!« so ji odgovorili. A da bi deklica lahko mirno spala, so palčki še tisto uro vse zlato iz grajskih soban prenesli v temne grajske kleti. In pastirica je legla ter zaspala. Spala je in spala tako dolgo, da so ovčice postale lačne. Beketale so v stajici, ker bi rade šle na pašo, toda njihovo blejanje je bilo tako slabotno, da pastirice ni zbudilo. Zato so prišli palčki in jo prebudili ter prosili, naj žene ovčice na pašince. Deklica si je pomela oči in rekla: »Oh, le zakaj me budite? Saj je še noč! Luna še ni zašla za gore.« »Oj, na našem svetu pač ni lune!« so se zasmejali palčki. »A ta srebrni sij? Od kod ga imate?« je vprašala deklica. »Tega nam daje belo srebro, ki ga imamo v grajskih sobanah na pretek!« so ji odgovorili. In da bi deklica vstala, so palčki še tisto uro vse srebro iz grajskih dvoran zanesli v grajske kleti, zlato pa iz kleti prenesli v sobane. Tako je zasijal nov dan; in deklica je vstala ter odšla ovčice past. Dolgo dolgo je deklica služila pri palčkih za pastirico. Ko pa je minilo sedem let, je zaprosila, naj jo puste nazaj na zemljo. Palčki so ji pokazali pot na zemljo, še prej pa so jo bogato nagradili: toliko zlata in srebra so ji naložili v predpasnik, da je komaj komaj nesla prisluženi zaklad. Srečno se je vrnila v vas pod Raduho. Ko pa je njen prejšnji gospodar, zavistnež in goltnež, zvedel kje je pastirica dobila zlato in srebro, si je dejal: »Če so palčki dali srebra in zlata tej zanikrni puži, ga bodo dali tudi meni!« In šel je v trdi noči na obsežne frate Raduhe ter vekal in prosil, da bi se ga palčki usmilili. Namesto palčkov pa se mu je od zadaj približal medved, ga raztrgal in požrl. Deklica pa je še dolgo dolgo živela srečno in veselo.

ŠKRATELJ IN GRAŠČAK uredi

Ob Dreti pod Menino je stal grad, v njem pa je živel graščak, hudoben ko sam spak. Na tlako je gonil ne samo tlačane, ampak tudi njihove otroke, ki so morali po obsežnih fratah Menine planine pasti grajske ovce. Takrat je v revni, polrazpadli bajti na Homu živela uboga vdova s sedmimi otroki. Kadar so ti siroteji prišli na vrsto, da so morali oditi grajske ovce past, so od strahu pred zlobnim graščakom jokali, da je odmevalo od Menine planine. Nekega jutra pa je v bajto revne vdove prišel škratelj z Menine planine in dejal: »Če mi daš jesti, bom šel danes jaz namesto tvojih otrok grajske ovce past.« Vdova je bila revna, a škrateljna je vseeno pogostila. Povabila ga je k mizi, kjer je njenih sedem otrok že jedlo žgance s kozjim mlekom. Škratelj se je dosita najedel, potlej pa je pohitel v grad ob Dreti. »Namesto homskih otrok sem danes kar jaz prišel vaše ovce past!« je pozdravil graščaka, ko je prispel na grajsko dvorišče. A graščak,, ki škrateljna ni prepoznal, je mislil, da stoji pred njim postaran tlačan. Starcev ni maral na tlako, zato se je na vse grlo zakrohotal in dejal: »Le goni ovce na pašo, kržljavec! A pazi, da boš zvečer prignal vse ovce v grajsko stavo; če ne, ti bom populil brado!« Škratelj je požvižgal ovcam, ki so se drenjale v staji, in vsa čreda je oddrobnela za njim. Graščak pa je gledal za starcem, si od zadovoljstva gladil brado in se tiho veselil: Ta dedej je majhen, nadložen in slab. Sedem pastircev je na fratah komaj vardévalo ovce; ni vrag, da ne bi njemu le katera ušla! Haha, zvečer mu bom populil brado! — — — Ob sončnem zatonu pa se je škratelj vrnil z ovčjo čredo v grad. Graščak je preštel ovce — niti ena ni manjkala! »Dobro si pasel, starec, četudi si majhen in slab!« ga je pohvalil graščak. »Zdaj lahko greš domov. Homski vdovi pa povej, naj pride jutri grajsko ajdo žet!« Škratelj pa se je zlagal: »Davi sem bil pri njej in sem jo bolno našel v postelji. Če dovolite, bi jutri kar jaz lahko opravil njeno tlako.« »Saj ne znaš žeti!« se je zarežal graščak. »Pa tudi star si. Jaz pa potrebujem takšne žanjce, ki so močnih rok.« »Star sem res,« je prikimal škratelj, »a žanjec sem vseeno takšen, kakršnega še niste imeli.« »Pa pridi jutri žet, da bomo videli, če je vse res, kar govoriš!« je privolil graščak. Škratelj pa sploh ni odšel domov, ampak je noč prespal kar v grajskem hlevu. Ker ga nihče povabil na večerjo, si je sam postregel: sredi noči je pomolzel grajske krave in se napil toplega mleka, da se mu je kar pehalo od sitosti. Drugo jutro so prišle tlačanke iz Zadrečke doline grajsko ajdo žet. Vse so bile urne žanjice, toda šratelj je bil že takšen žanjec, da ga nobena ni dohajala, ko je žel in požeto ajdo sproti vezal v snopje. »Hej, dedej, žanjete pa že tako ko vrag!« so se čudile ženske. »Le kdo vas je naučil žeti?« Škratelj je pa kar molčal in žel in žel, dokler ni bila vsa ajda požeta. In ko je pod večer prišel še sam graščak pogledat, kako kaj napreduje žetje, se je začudil, ker je bila dolga njiva, za katero so doslej potrebovali kar tri dni,požeta v enem samem dnevu. »Dobro si žel, starec, četudi si majhen in slab,« je pohvalil škrateljna. »A da ne boš dejal, da sem skopuh in požeruh, bom tebi, ki si bil najboljši žanjec, dal žetvino.« »Koliko mi daste?« je škratelj hitro vprašal. »Toliko, kolikor boš lahko sam odnesel,« se je graščak zlobno zasmejal. Škratelj pa — ne bodi len — je vse ajdovo snopje zmetal v stog, si stog naložil na grbačo in odšel. »Glej ga, vraga! Saj je pobral vso ajdo!« se je začudil graščak in brž naročil hlapcem, naj pohite v grajski hlev in odvežejo bika ter ga napode za starcem. Rečeno — storjeno! Hlapci so odvezali bika in ga nagnali na ajdovo strnišče. Podivjani bik je zarjovel in se v dir pognal za škrateljnom, da bi ga nasadil na roge. Ali komaj se mu je približal, že ga je škratelj z eno roko pograbil za roge in ga zavihtel na grbačo, na vrh ajdovega stoga, ter z ajdo in bikom odšel dalje. Graščak se je tako razjezil, da se je od jeze razpočil. Tako so se tlačani s Homa rešili hudobnega graščaka in grajske tlake.


GRAŠČAK NA TERU IN TRIJE PASTIRJI uredi

V davnih dneh je na Teru ob Savinji stal mogočen grad, v gradu pa je živel graščak, ki je imel tristo ovac. Ta graščak je bil hudoben ko sam vrag, zato noben ovčar ni vzdržal v njegovi službi dlje ko en dan. V Ljubnem pa so v revni bajti živeli trije bratje, vsi trije veliki siromaki. Ker niso imeli svoje zemlje, da bi jih preživljala, so se odločili, da se bodo udinjali pri terskem graščaku. Prvi dan je odšel v graščino najstarejši brat. »Kaj bi rad?« ga je vprašal graščak, ko je siromak prestopil grajski prag. »Slišal sem, da imate tristo ovac, pa nobenega ovčarja. Vaše ovce sem prišel past, če vam je prav.,« je odvrnil prvi brat. »Velja!« je odgovoril graščak. »Vzamem te v službo. Že jutri boš zarana odgnal moje ovce na pašo. A če bo zvečer manjkala le ena ovca, te bom nagnal brez plačila.« Naslednje jutro je prvi brat izpustil ovce iz staje ter jih nagnal na terske frate. Sredi dopoldneva pa je k njemu prisopihal grajski oskrbnik in dejal: »Eno ovco mi daj! Graščak ima obisk. Ukazal mi je, naj njegovim gostom spečem na ražnju najlepšo ovco.« Oskrbnik je bil gospod, prvi za graščakom! Kdo bi se mu upiral!in pastir je pograbil najlepšo ovco za runo ter jo izročil oskrbniku. Zvečer je graščak preštel ovce in zakričal: »Ena ovca manjka!« »Oskrbniku sem jo dal! Saj ste poslali ponjo, ne?« se je izgovarjal pastir. A graščak je zagrmel: »Ker me nisi ubogal, kakor sem ti naročil, izgini, od koder si prišel!« In ga je brez plačila pognal iz gradu. Naslednji dan je v tersko graščino odšel drugi brat in se ponudil za ovčarja. »Ovčarja že imam,« se je zlagal graščak. »A kravjega pastirja bi zares potreboval.« »Prav, bom pa krave pasel!« se je zasmejal drugi brat. »Velja, vzamem te v službo,« je pristal graščak. »Že jutri boš zarana gnal vse grajske krave na pašo. A če zvečer ne bo v čredi toliko repov, kolikor jih boš zjutraj odgnal, te bom brez plačila nagnal.« Pastir se je zasmejal in si mislil: »Kar pride naj tvoj oskrbnik po kravo, kakor je včeraj prišel po ovco, pa bo praznih rok odšel v grad.« Drugo jutro je z grajskimi kravami odšel na terske pašnike. A med kravami je bila breja čada, ki je sredi dne na pašniku povrgla. In ko je pod večer veseli pastir prignal kravjo čredo na grajsko dvorišče, je zraven čade tekel še teliček. Graščak pa je repe preštel in del: »En rep je preveč!« »Je!« se je pastir zadovoljno nasmejal. »Čada je na paši povrgla telička.« »Kar izgini, ker se nisi držal najine pogodbe!« je zagrmel graščak in pognal pastirja iz gradu. Tako je tudi brat izgubil službo v terskem gradu. Tretji dan je odšel v grad tretji, najmlajši brat. »Kaj bi rad?« ga je nadrl graščak, ko je prestopil grajski prag. »Slišal sem, da iščete kravjega pastirja, pa sem prišel vaše krave past,« je ponižno odvrnil tretji brat. »Kravjega pastirja že imam,« se je zlagal graščak. »Toda konje bi pač lahko pasel, če ti je po volji in če se konj ne bojiš.«  »Velja!« je pristal najmlajši brat. »A pazi!« je naročil graščak. »Če se jutri zvečer ne boš vrnil v grad z vsemi konji, ki jih boš jutri zjutraj odgnal na pašo, te bom brez plačila nagnal.« »Kar brez skrbi bodite!« se je zasmejal pastir. »Vse konje bom prignal domov.« In drugo jutro je graščak izpustil vse konje iz grajskih hlevov. Med njimi je bil tudi vranec, divji jahanec, ki je na gospodarjev žvižg kot veter pridirjal k njemu in med tekom pomandral prav vse, kar je dosegel. Konji so se pasli in pasli, sredi dne pa je graščak odšel pred vrata grajskega dvorišča in zabrlizgal na prste. Vranec je zarezgetal, a preden je odpeketal, se je tretji brat pognal na njegov hrbet. Komaj je konj začutil jezdeca na svojem hrbtu, je kakor veter oddirjal proti gradu. Med tekom pa ga je pastir še s petami suval v trebuh, da je podivjani konj na grajskem dvoru pomendral graščaka, ki se mu ni umaknil pravi čas. Tako je hudobni graščak s Tera umrl pod kopiti lastnega jahanca. Pastir pa konja ni razjahal. Pojezdil je na bližnji semenj in ga prodal za poln klobuk srebrnikov. Tako se je naplačal za poldnevno službo v terski graščini. Po graščakovi smrti pa je grad razpadel v razvaline, ki jih še danes lahko vidite na Teru.


TRIJE BRATJE –— TRIJE VESELJAKI uredi

V revni bajti ob zeleni Dreti so živeli trije bratje, vsi trije takšni veseljaki, kakršnih na Gorogranskem ni bilo ne prej ne poslej. Prvi brat je bil takšen pevec, da so še vile na Menini sredi petja utihnile, kadar je on zapel, ker je lepše pel kot one. Drugi brat je tako lepo žvižgal, da so še ptičice po drevju obmolknile, kadar je on zažvižgal, ker je žvižgal lepše od njih. Tretji brat pa je imel takšno svirko, da bi ga človek poslušal dan in noč, kadar je zaigral… Pa so sklenili trije bratje veseljaki, da bodo odšli po svetu ter s petjem, žvižganjem in igranjem zabavali ljudi. In zares, kamorkoli so prišli, povsod so jih bili ljudje veseli. Prvi brat je zapel, drugi je zažvižgal, tretji pa zaigral na svirko; a vsi trije so urezali že takšno pesem, veslo in poskočno, da so vsakega, ki jih je slišal, zasrbele pete. Tako so bratje veseljaki obiskovali svate in godovnike po vsej Zadrečki dolini; a ljudje so jih povsod, kamorkoli so prišli, obdarovali z jedačo in pijačo. Iz leta v leto so trije bratje veseljaki srečno živeli tja v tri dni in zabavali ljudi. –— A ko so se nekoč na kresno noč z veselega godovanja vračali domov, jih je pot peljala mimo Gradišča, kjer so razvaline starega gradu. Prvi brat je vprašal: »Hej, bratca, ali se spominjata, kaj nam je v mladih letih pripovedovala naša mati o Gradišču?« Drugi brat je odgovoril: »Rekla je, da v razvalinah gradiškega gradu spi velika kača.« Tretji brat je zamodroval: »A to ni prava kača, ampak zakleta grajska hči, ki se na kresno noč lahko spremeni v prelepo deklico.« »Haha, saj nocoj je kresna noč!« se je zasmejal prvi brat. »Hoho, potlej pa kar prikličimo gradiško kačo izpod razvalin!« se je zakrohotal drugi brat. »Pa dajmo, urežimo poskočno pesem, da jo prebudimo iz spanja!« je hudomušno vzkliknil tretji brat. In glej –— ko je prvi brat zapel, drugi zažvižgal, tretji pa zaigral na svirko, se je zgodilo čudo; izpod leščevja, ki je raslo okrog razvalin, se je k njim priplazila velika kača, se pred njimi spremenila v deklico in rekla: »Zahvaljeni za lepo pesem, trije bratje! Revna sem, a kar imam to vam dam!« In je vsem trem darovala toliko lešnikov, da jih je vsakdo imel poln klobuk, potlej pa se je znova spremenila v kačo in se odplazila v pečevje. Trije bratje veseljaki pa so odšli dalje proti domu. »Slabo plačilo je to,« je spotoma zanergal prvi brat in stresel lešnike iz klobuka v deročo Dreto. »Lupinice so trde, jedrca majhna –— te siroščine že ne bom nosil domov!« se je zasmejal drugi brat in stresel lešnike iz klobuka v vodo. Tretji brat pa je bil varčen človek. Žal mu je bilo lešnikov, ki sta jih brata zavrgla, svoje pa je prinesel domov. Ko pa je drugi dan potolkel lešnike, da bi pojedel sladka jedrca, je iz vsake lupine izluščil zlat lešnik. Tako je tretji brat zabogatel, onadva pa sta vseeno ostala vesela kakor prej ter s petjem in žvižganjem razveseljevala žalostne ljudi.


PASTIR S ČUDEŽNIM KRAVJIM ROGOM uredi

Na Menini planini je pasel krave mlad pastir, ki je bil reven, a tako postaven in zal, da se je vanj zagledala najmlajša in najlepša vila z Menine planine. Vilinskemu kralju pa to ni bilo všeč, zato je hčerko začaral v kravo in zakričal: »Kar pojdi neumnica, k umazanemu pastirju! Ko ti jih bo s palico naložil po grbači, boš že spoznala, kako hudobni so ljudje!« Tako se je vila, spremenjena v kravo, morala pridružiti pastirjevi kravji čredi. Zdaj ni več marala pastirja, želela si je samo to, da bi spet postala vila. Vsa preplašena se je tresla od strahu, kdaj jo bo udaril z gorjačo. Ko je pastir zagledal neznano kravo, ki je bila najlepša v čredi, je stopil k njej, jo počohal med rogmi in prijazno del: »Od kod pa si se ti zatekla v mojo čredo, Belka?« Belka ji je dal ime, ker je bila bela kakor sneg. Krava je žalostno zamukala. Ko pa je spoznala, da ji pastir noče nič žalega, ga je z dolgim, hrapavim jezikom obliznila po obrazu. Še tisto noč, ko je pastir zaspal, so prišle v kravjo stajo vile in povedale Belki, da jo bo vilinski kralj ponovno spremenil v vilo šele takrat, kadar jo bo pastir trikrat udaril in ji odbil rog. Tretji dan je Belka zbezljala po pašniku ter tako dolgo divjala, da jo je pastir v jezi udaril z gorjačo. Takrat pa je Belka obstala ko pribita, a iz hvaležnosti, ker jo je pastir udaril, ga je obliznila po rokah in obrazu. Ponoči pa so se tri krave v staji otelile… Sedmi dan je Belka spet zbezljala. Divjala je po pašniku in vsako kravo , ki jo je dosegla, sunila z rogmi v vamp. Krave so se plašile; nastal je takšen direndaj, da se je pastir razjezil in udaril podivjano kravo Belko. Ta pa se je potlej, ko je začutila gorjačo na grbači, v trenutku umirila. Iz hvaležnosti, ker jo je udaril, pa je pastirja obliznila po rokah in obrazu. Tisto noč pa se je v kravji staji otelilo sedem krav… Deveti dan pa je Belka tako podivjala, da kaj takšnega pastir še ni videl svoj živi dan. Tekala je za preplašenimi kravami, jih z rogmi suvala v vampe in bezljala po pašniku, da jo je pastir komaj komaj uhitel. Jezno je zamahnil z gorjačo in jo udaril po grbači. Ker pa je še kar naprej in naprej z rogmi suvala neko čado v vamp, je pastir zamahnil še enkrat in jis palico odbil rog. Takrat se je Belka spremenila v prelepo vilo, da se je pastir od strahu kar sesedel. Vila pa je spregovorila: »Zahvaljen, dobri pastir, ker si me rešil očetovega prekletstva. Za plačilo naj ti ostane odbiti kravji rog. Kadar boš v sili in nesreči, zatrobi nanj!« To je rekla in izginila tako naglo, kakor izgine megla pred soncem. Pastir je pobral rog in zatrobil: še tisti trenutek so vse krave prihitele k njemu in zvedavo bulile in buljile vanj. — »Hoho, saj tale kravji rog pa ni kar tako!« se je razveselil pastir, ki mu poslej ni bilo treba več tekati za kravami po obsežnih fratah in pašincih ter jih seganjati, kadarkoli so se le preveč oddaljile od njega. Rajši je poležaval v senci in žvižgal in pel, kadar pa je zatrobilna čudežni rog, so vse krave pritekle k njemu kakor krotke ovce. Še tisto noč pa se je v kravji staji otelilo devet krav… Prirastka pa je bil pastir tako vesel, saj so mu kmetje v Zadrečki dolini obljubili lepo plačilo za pastirjevanje, za nameček pa še vse teličke, ki bi jih povrgle krave na Menini. S to obljubo pa so se le šalili, saj je vedel, da so Zadrečani poslali na planino same jalovke. Hej, zdaj pa je imel kar devetnajst telet, ki so bila vsa njegova! Potlej je nekega dne zagledal ogromnega medveda, ki je hlačal proti kravji čredi, da bi največjo kravo ubil in požrl pastir je pohitel v stajo in zatrobil na čudežni rog; in vse krave so odbezljale v stajo, on pa je brž zaprl leso, medvedu pa se je posmehoval: »No, le pridi noter, kosmatinec, če moreš in znaš, pa si izberi najdebelejšo kravo, haha!« Razočarani medved je zagodrnjal in odšel, krav na pašniku pa ni več napadal. Pa se je zgodilo, da je napadel kravjo čredo gladni volk. Že je skočil na najlepšo kravo, da bi ji pregriznil vrat, pastir pa je zatrobil na čudežni rog. In glej — zgodilo se je čudo: komaj se je rog oglasil, je pastirjeva gorjača sama od sebe kar po zraku pohitela k napadeni kravi in treščila požrešnega sivca po butici, da se je pri priči mrtev zgrudil na zemljo. Pastir se je smejal, odrl volka in si iz volčje kože sešil zimski kožuh. Neke noči pa so v kravjo stajo vdrli roparji, da bi ukradli najlepšo kravo in si jo spekli na ražnju. Pastir se je prebudil, zatrobil na čudežni rog — in spet je gorjača švistnila po zraku ter roparje tako namlatila, da se jim je kar kolcalo. Praznih rok so se umaknili v noč, pastir pa se je smejal, da nikoli tako. Tako je srečno pasel iz leta v leto, nikoli pa na Menini planini ni izgubil niti ene krave. »Takšnega pastirja še nismo imeli!« so se hvalili Zadrečani. Ko pa je pastir umrl, se je čudežni rog izgubil. Pastirji ga še danes iščejo po Menini planini, da bi jim ne bilo treba tekati za kravami po pašnikih; da bi jim živine ne napadali volkovi in medvedje; da bi tako srečno pasli, kakor je včasih pasel srečni pastir, v katerega se je bila zaljubila vila in mu podarila čudežni rog. A doslej ga ni še nihče našel.


POTUJOČA SEKIRA uredi

Živel je oče, ki je imel lenega sina. Nekega dne ga je poslal na Menino planino, rekoč: »Sin moj, nabrusi sekiro in pojdi v hosto ter posekaj bukev! Zima bo, pri hiši pa ni drv.« Sinu pa se ni ljubilo brusiti sekire. Pograbil je skrhano balto in odšel na Menino planino. Ker pa je bil len ko svinja v blatu, je sredi hoste legel v praprotje, sekiro pa prislonil na bukev, češ da se za sekanje še ne mudi. Takrat pa je sekira spregovorila: »Zakaj ne sekaš, leni drvar?« »Zato, ker nisi ostra!« se je zagovarjal lenuh. »Čakaj, videla bom, če sem zadosti ostra ali ne!« se je sekira ujezila in se zavrtela na peti ter stekla v vas k brusaču. Lepo se je priklonila in vprašala: »Oj brusač, povej mi, ali sem zadosti ostra ali ne? Če nisem, me nabrusi, da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil.« Brusač je poškilil na sekiro in odgovoril: »Joj, joj, kakšna pa si! Tvoje toporišče je počeno; s takšnim pa zares ni mogoče delati! Nabrusil te bom, ko boš imela novo toporišče.« Sekira se je jezno zaobrnila na peti in odšla ter zaloputnila z vrati. Pohitela je h kolarju. Lepo ga je pozdravila in s sladkim glasom zaprosila: »Oj kolar, napravi mi nov topor, da me bo brusač nabrusil, da bom zadosti ostra in da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, češ da ne more delati z menoj, ker nisem ostra!« Kolar je pogledal sekiro in sekirišče ter dejal: »Hej, saj si zares že takšna skrha, da nisi več za rabo! Napravil ti bom novo toporišče, ko boš v ognju prekaljena. Sekira se je užaljeno zaobrnila na peti in stekla k vaškemu kovaču. Lepo ga je pozdravila, se mu priklonila do črne zemlje in zaprosila: »Oj kovač, prekuj me in prekali, da mi bo kolar napravil novo toporišče, da me bo brusač nabrusil, da bom spet ostra in da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, češ da ne more sekati z menoj, ker nisem ostra!« Kovač si je sekiro dobro ogledal, potlej pa si je zavihal sajaste brke in zagodrnjal: »Saj bi te prekoval in prekalil, pa nimam oglja!« Sekira se je jezno obrnila na peti, zapustila čadasto kovačnico in zdirjala k oglarju. Lepo se mu je priklonila in zaprosila: »Oj oglar, nažgi kopo in skuhaj oglja, pa ga daj kovaču, ki ima mrzel vigenj, da me bo v ognju razžaril, prekoval in prekalil, da mi bo kolar napravil novo toporišče, da me bo brusač nabrusil, da bom zadosti ostra in da me leni drvar, ki polega v senci, ne bo zmerjal in grdil, češ da ne more delati z menoj, ker nisem ostra!« Oglar se je popraskal za ušesi, se zasmejal, da je pokazal bele zobe, in odgovoril: »Prav rad bi nažgal kopo in skuhal oglje, pa nimam drv! Pojdi k drvarju in mu reci, naj poseka bukev in nacepi sedem sežnjev cepanic, pa bo kovač dobil oglja, kolikor bo hotel.« Sekira se je jezno zaobrnila na peti in se vrnila v hosto k lenemu drvarju in mu povedala, kaj ji je naročil oglar. Drvar pa se je leno pretegnil in zagodrnjal: »Ali ti nisem že dejal, da bi sekal, če bi bila ostra? Nikar ne sitnari! Izgini mi izpred oči!« In tako je šla sekira spet na dolgo dolgo pot ter obiskala brusača, kolarja, kovača in oglarja, dokler se ni spet vrnila k lenemu drvarju. Menda še danes potuje v tem začaranem krogu, zato tej pravljici ni konca…


ZAKLAD V TRBIŠKI ZIJAVKI uredi

Med Lučami in Solčavo je podzemeljska jama, ki se imenuje Trbiška zijavka. V njej je skrit zaklad, ki ga čuva žalik žena. Pred davnimi davnimi časi je sredi viharne noči prišla žalik žena iz Trbiške zijavke k sodarju Pečovniku, ki je živel na bližnji kmetiji. Prosila ga je, naj gre za njo, da ji bo z novimi obroči okoval staro, preperelo kad. Mladi sodar pa žalik žene ni spoznal, zato je dejal: »Zaradi ene same muhe si še pajek ne splete mreže! Ti pa hočeš, naj bi v tej viharni noči šel s teboj na eno samo tvojo kad nabijat nove obroče? Nikamor ne grem! Saj nisem nor, da bi šel sredi noči z doma.« Zlat ključ odpre vsaka vrata, zato je žalik žena odgovorila: »Kdor doma tiči, se malo nauči! Z menoj pojdi in ne bo ti žal! Za delo te bom bogato nagradila: dobil boš poln klobuk zlatih novcev.« Lepa beseda nikomur ne preseda! Tudi sodarja je zamikalo obljubljeno zlato, pa je pograbil kladivo, si ovesil prek ramen železne obroče ter se poslovil od mlade žene, ki je prav ta čas zibala sinčka. Tako je mladi sodar odšel z žalik ženo v noč. Ker pa je poznal vsa pota in steze v bližnji okolici, je vzlic temi uganil, da ga neznana ženska vodi proti Trbiški zijavki. Komaj sta prispela v zijavko, je žalik žena potrkala na pečino, ki se je na njeno trkanje razmaknila, da se je sodar skoraj sesedel od začudenja, saj je v podzemeljski dvorani zagledal toliko kadi, napolnjenih s suhim zlatom, da bi jih človek ne preštel svoj živi dan. Ko sta vstopila v dvorano z zlatim zakladom, je žalik žena pokazala prišleku najmanjšo kad in rekla: »Tale kad je stara in obroči na njej so zarjaveli. Premenjaj jih in kad prekuj, pa boš dobil obljubljeno plačilo!« Sodar se je kar precej lotil dela. Nabijal in nabijal je na kad nove obroče ter se med delom potil, dokler ni kad imela novih obročev. Ko pa je končal delo, se je odkril in pomolil žalik ženi prazen klobuk, rekoč: »Zdaj mi ga pa le napolni z zlatniki, kot si obljubila!« »Kar sam si vanj nagrabi zlata, da bo zvrhano poln, potlej pa brž izgini od tod!« je velela žalik žena. »Nikomur pa ne smeš povedati, kje si bil to noč in kaj si videl.« Sodarja je zlato tako premamilo, da ni vedel, kje naj prej začne jemati. V prazni klobuk je pričel grabiti zlatnike kar iz prve kadi, a preden ga je napolnil, je zagledal v drugi kadi manjše in tanjše novce. »Teh bi lahko še več spravil v klobuk,« si je mislil in naglo iztresel že nabrane zlatnike iz klobuka v prvo kad ter pohitel k drugi kadi. Grabil je zlatnike, grabil v klobuk, a preden ga je bil napolnil z zlati, je opazil v tretji kadi še manjše in tanjše cvenke. »Ojej, če bi si pa teh nabral,« je škilil na zlatnike v tretjo kad, »bi lahko imel še več zlata!« In že se je približal tretji kadi. Bolj in bolj je v njem rasla lakomnost. Najrajši bi bil videl, da bi se vsi zlatniki spremenili v zlati prah, ki bi ga lahko še največ naphal v svoj klobuk. Žalik žena je lakomnika ves čas tiho opazovala in se smejala. Ta pa je brezumno skakal od kadi do kadi, napolnjeval klobuk in ga spet izpraznjeval, dokler ni pri tem poslu ostarel. Ni se zavedal, da je izbiral leta in leta; in ko je končno le zapustil zijavko, noseč zvrhan klobuk zlatnikov, se je za njim zaprla peč, ki zakriva vhod v dvorano s polnimi kadmi zlata. Presrečni sodar se je vrnil domov, a pri Pečovnikovih ga ni nihče več poznal. Njegova žena in sinko sta že zdavnaj umrla, v hiši pa so živeli njegovi vnuki, ki so se mu v brk smejali, ko je zatrjeval, da je to njegova domačija. »Pa nam povej, dedej, kdaj si živel tod?« so ga nazadnje le vprašali. »Komaj sinoči sem šel z doma,« jim je zatrjeval. Prinesli so mu ogledalo. In ko se je pogledal vanje, je ostrmel: bil je upognjen starec z dolgo sivo brado, ki mu je segala do pasu. Povedal je vnukom, kje je hodil in kaj je videl. A tega ne bi smel storiti! Ker je pozabil, kaj mu je bila ukazala žalik žena, se mu je zlato v klobuku spremenilo v oglje. Zdaj je bil siromak brez doma in brez zlata. Še tisto noč je od žalosti umrl. Lučani in Solčavani pa še dandanašnji hodijo v Trbiško zijavko in iščejo tisto skalo, ki zakriva vhod v dvorano žalik ženem kjer je skrit zlat zaklad. Bližnji Ljubenci, ki se radi šalijo, pa jim nagajajo, da bodo v Trbiški zijavki našli zaklad šele takrat, kadar bo Savinja tekla od Luč proti Solčavi.


PREBRISANI PASTIR uredi

Davno je že minil čas, ko je v Solčavi živel kmet, ki je imel toliko ovac, kolikor je dni v letu. Ker pa je bil skopuh, ki svojim poslom ni privoščil niti tega, da bi se vsaj enkrat na dan dosita najedli, ni nihče hotel služiti pri njem. Tako skopuški kmet ni imel niti pastirja, zato je moral samcat pasti svoje ovce. Pasel je in pasel, ko pa se je naveličal pastirovanja, je razglasil, da bo tistemu pastirju, ki bi leto in dan pasel ovce, dal za plačilo poln klobuk srebrnikov. To je zvedel mlad, a reven pastir in bližnjih Luč. Napotil se je h kmetu in se mu udinjal za ovčarja. Skopuški kmet ga je sprejel, a le pod pogojem, da ves čas ovčarjenja ne bo izgubil niti ene ovce. »Če pristaneš – prav, če ne – pa nič!« je zanergal kmet, ker je pastir še premišljal, ali naj sprejme službo ali ne. »Pristanem!« se je zasmejal pastir, pograbil veliko sekiro, prislonjeno v kot, da bi ovce branil pred medvedom, in odgnal ovčjo čredo v solčavske hribe. Potlej je vsak dan od jutra do večera pasel ovce, ko pa je zašlo sonce, je čredo zvabil v ovčnjak, legel k ovcam in zaspal. Nekega dne pa se je ovcam na pašniku približal medved. Pogumni pastir ga je napadel z balto in mu razklal glavo. Ponoči se je v ovčjo stajo vtihotapil volk. Pastir se je prebudil iz spanja in volku zagnal sekiro pod noge, da jo je le-ta tuleč ucvrl, ker so ga takoj minile želje po ovčini. Potlej je prišel v planino gospodar in zahteval od pastirja najlepšo ovco, češ da ima doma goste, v skledi pa nobenega mesa. »Ne dam!« se je odrezal pastir. »Ne daš?« se je začudil kmet. »Saj so ovce vendar moje!« »Naj le bodo!« se je zasmejal pastir. »Toda midva sva se pogodila, da ves čas ovčarjenja ne smem izgubiti niti ene ovce.« »Pa si jo sam vzamem, če mi je ne daš,« se je kmet približal čredi. »Niti medveda niti volka se nisem zbal, ko sta napadla ovce. Prvemu sem razklal glavo, drugega pa v noge ranil z balto. Vam bom pa sekiro zapodil v glavo, če se boste ovce samo dotaknili!« je zagrozil pastir. Kmet je spoznal, da zgrda ne bo nič opravil, pa je pričel pastirja prositi in moledovati, naj mu vendar da vsaj jagenjce, če mu že ovce noče dati. Pastir pa je odgovoril: »Dam vam ovco, če mi poljubite roko!« In kmet se je vdal. Poljubil je pastirju roko, češ saj me nihče ne vidi. Potlej pa je najlepšo ovco pograbil za runo in jo odgnal v dolino. Minil je čas pastirjevega ovčarjenja, pa je ovce prignal h kmetu in zahteval obljubljeno plačilo. Kmet je najprej preštel ovce. Ker je ena manjkala, je dejal: »Ena ovca manjka. Pripelji mi jo, pa boš dobil plačilo.« »Več je vreden poln klobuk srebrnikov ko ena ovca,« si je mislil prebrisani pastir in še tisti dan pohitel domov k materi ter edino ovco, ki sta jo imela, odgnal v ovčnjak skopuškega kmeta. »Pripeljal sem ovco, ki je manjkala v vaši čredi,« je dejal in zahteval plačilo. A kmet, ki ni pozabil, da se je moral pred pastirjem ponižati in mu poljubiti roko, se je zakrohotal: »Plačilo boš dobil v nedeljo, ko bom možil mojo hčerko!« V nedeljo pa je skopuški kmet poklical pastirja v hišo, kjer so za mizo sedeli veseli svatje. Da bi ga zasmehoval, je postavil na mizo zvrhan klobuk srebrnikov, pastirju pa je izročil prazno vrečo in zahteval: »Dobil boš obljubljeno plačilo – poln klobuk srebrnikov – a prej moraš napolniti vrečo z besedami. Ko bo vreča polna, jo zaveži in pokonci postavi v kot!« »Tako se nisva pogodila!« se je uprl pastir. »Saj besede niso zrnje, da bi z njimi lahko zvrhal vrečo.« »Če nočeš – pa nič!« se je zarežal skopuški kmet. Takrat pa je pastir ponesel prazno vrečo k ustom, jo zaprl in pričel vanjo govoriti: »Leto in dan sem pasel gospodarjeve ovce. Napadel me je medved, pa sem ga ubil. Ovce je napadel volk, pa sem ga z balto ranil, da je zbežal praznih zob. Nazadnje je prišel v planino gospodar in zahteval ovco zase. Nisem mu je dal, on pa me je prosil in prosil, da sem se ga le usmilil in mu ovco dal. A za odkupnino mi je gospodar polju - - - -« »Nehaj!« je zakričal kmet, ki je uganil, kaj misli povedati pastir, pa ga je bilo sram, da bi svatje zvedeli, kako je umazanemu ovčarju poljubljal roko. »Nehaj! Vreča je že polna!« In potegnil je vrečo pastirju iz rok ter jo vrgel v kot. Prebrisani pastir pa je pograbil polni klobuk srebrnikov ter se hahljajoč napotil proti domu.


ZMAJ V LOGARSKI DOLINI uredi

Tamkaj, kjer je danes prekrasna Logarska dolina, je bilo v davnih davnih dneh jezero. V tem jezeru je v podvodnem gradu živel strahovit zmaj, ki je bil takšen požeruh, da so mu morali Lučani in Solčavani vsak dan pripeljati na jezerski breg deklico, ki jo je večno lažni pozoj povlekel pod vodo, kjer jo je zadavil in požrl. Tako je gladni zmaj sčasoma požrl že toliko dekletm da v vsej dolini ni bilo niti ene deklice razen v gradu pod Raduho, kjer je za življenje trepetala grajska hči. Graščak pa svoje hčerke ni hotel dati zmaju, zato je razglasil po vsej deželi, da bo tistemu mladeniču, ki bi umoril zmaja, daroval grad, pa še hčerko mu bo dal za ženo. Prvi je šel nad zmaja grajski hlapec, ki je bil mlad in pogumen fant. Graščak mu je dal oster meč in mu anročil, naj triglavemu zmaju odseka srednjo glavo. Hlapec je odšel na jezerski breg; in ko se je iz vode prikazal zmaj, je slabo meril ter odsekal zmaju eno stransko glavo. Ranjeni zmaj je zarjovel; in preden mu je hlapec ušel, je odprl gobec srednje glave, popadel hlapca z ostrimi zobmi in ga požrl. Drugi dan je šel nad zmaja mlad drvar, ki je bil pogumen in močan, da mu enakega ni bilo v vsej dolini. Graščak mu je dal oster meč ter mu zapretil, naj dobro meri in odseka zmaju srednjo glavo. Drvar je odšel na jezerski breg in tamkaj čakal in čakal, dokler se ni iz vode pokazala zmajeva glava. Zavihtel je z ostrim mečem in posekal zmaju drugo stransko glavo. Ranjeni zmaj je strahovito zarjovel, drvar pa se je tako prestrašil, ko je spoznal, da ni posekal prave glave, da jo je ucvrl v beg. Malo živ je pritekel v grad pod Raduho in dejal graščaku: »Zmaju sem odsekal glavo. Zdaj pa mi dajte grad in hčerko, kakor ste obljubili.« Grajska hči pa mu je prinesla ogledalo in rekla: »Kar poglej se ,kakšen si!« Drvar se je pogledal v ogledalo in ostrmel, ko je opazil, da je od strahu osivel. Takega grajska hči ni marala za moža. Ko pa je graščak še isti dan zvedel, da zmaj še kar naprej in naprej rjove v jezeru, je osivelega drvarja naglal iz gradu, rekoč: »Naročil sem ti, da posekaj zmaju srednjo glavo, ti pa si mu odsekal stransko. Nisi se držal najine pogodbe, zato izgini iz gradu!«  Tretji dan pa se je oglasil v gradu mlad pastir. »Če mi boste dali grad in hčerko, bom uničil zmaja!« se je junačil. »Kar sem obljubil, bom storil,« je potrdil graščak in mladeniču prinesel oster meč ter mu naročil, naj odseka zmaju srednjo glavo. »Stranski dve sta mu posekala že hlapec in drvar,« je dejal. »Ti pa mu odsekaj še srednjo glavo in dobil boš grad in hčerko za eno.«  Pastir pa se je zahvalil za graščakov meč. »Z zmajem bom opravil tudi brez tega,« je zamahnil z roko in odšel na grajsko pristavo, zaklal največjega vola, mu iztrebil vse drobovje, nasul vanj sedem veder živega apna, potlej pa volovsko kožo zašil. To vabo je prepeljal k jezeru in jo pustil na bregu. Gladni zmaj, ki že tri dni ni nič jedel, je planil nad vola ter ga podrl z živim apnom, kostmi in dlako vred. Živo apno pa je zmaja v želodcu peklo. In da pbi pogasil pekočo bolečino, ker ga je apno v želodcu žgalo ko živ ogenj, je pil in pil, dokler ni vsega jezera popil,a vendar je poginil. Prebrisani pastir je mrtvega zmaja zagrebel v zemljo, se vrnil v grad pod Raduho in se oženil z grajsko hčerko ter postal graščak. Tamkaj, kjer je v davnih davnih dneh bilo jezero s požrešnim zmajem, je danes prekrasna Logarska dolina. Grad pod Raduho pa je že zdavnaj razpadel, da o njem ni več sledu.

PALČEK V ČEDRI uredi

V Doli, majhni vasici pod Menino, je v stari bajti živel dedek, ki ni imel ne žene ne otrok. Dokler je bil mlad, je pridno delal in si služil vsakdanji kruh, ko pa se je postaral in je obnemogel, ni imel žive duše , ki bi mu pomagala; zato je dedek čisto gladoval. Ničesar ni imel razen čedre, pa še ta mu ni kaj hasnila, ker ni imel denarja za tobak. Nekega dne je bil spet zelo lačen, pa je zajokal: »Oh, ko bi mi vsaj kdo pomagal v teh revah! Nimam ga človeka, ki bi se me usmilil. Če bi mi kdo dal vsaj skorjico kruha, bi jo s solzami omehčal in pojedel, pa četudi bi bilo kruha tako malo, kolikor ga more neti palček…«  Ni še dobro zgovoril, ko je pod posteljo zaklicalo s tenkim glasom: »Dedek, dedek, ali me ti kličeš?«  »I, kdo pa je?« se je začudil dedek. »Jaz sem! Palček!«  »I, kje pa si, palček?«  »Pod posteljo sem, dedek! Prinesel sem ti kruha, da ne boš umrl od gladu.«  Dedek se je pripognil in izpod postelje potegnil palčka, majhnega možička, ki je v drobcenih rokah držal majcen majcen hlebček kruha. Palčka je postavil na mizo, se od sreče zjokal, potlej pa pojedel hlebček. In glej: nasitil se je ko še nikdar in nikoli. »Kar pri meni ostani, ljubi palček,« je poprosil dedek. »Oh, oh, saj bi ostal, ko bi me tako ne zeblo! Tamkaj, kjer sem jaz doma, res ni sončka, ampak v mojih podzemskih kamricah je vseeno toplo.«  Dedek pa je vzel v roke svojo pipo za tobak, odprl čedrni pokrovček in v čedri postlal palčku s suhim listjem, potlej pa ga položil vanjo, da je takoj zaspal. Kadar je bil poslej dedek lačen, je prebudil palčka in ga iztresel iz čedre. Ta pa je lahko skozi vsako mišjo luknjo pohitel v svoj podzemski grad in prinesel dedku, kar si je poželel. Tako je dedek imel vsega na pretek, le mleka ni imel. Tega pa mu tudi dobri palček ni mogel dati. Zato je nekega dne prinesel dedku zlat novčič in dejal: »Jutri pojdi v semenj in si za zlatnik kupi kozo, pa boš imel zadosti mleka, še preveč!«  Drugo jutro je dedek navsezgodaj vstal, da bi zarana prišel v semenj. Že je hotel oditi, ko je palček v čredi zakričal: »Dedek, vzemi me s seboj! Vzemi me s seboj!«  Dedek je vtaknil pipico med zobe in odšel od doma. V gornjegrajskem semnju je pristopil k njemu star mešetar in pričel mešetiti. »Oho, dedek, kako lepo čedro imate! Ali mi jo prodaste?«  »Nak, ne prodam je!« se je odrezal dedek. Potlej se je ustavil pred hribovcem, ki je prignal v semenj lepo kozo. Dedek si je kozo dolgo ogledoval, nazadnje pa vprašal: »Koliko pa zahtevaš za tole mekatačo? »Dajte mi zlatnik in čedro, pa bo vaša!« je odvrnil sejmar. »Zlatnik že dam, čedre pa ne,« je ponudil dedek. »Če ne daste čedre, pa nič!« je zatrmoglavil hribovec. Dedek je šel dalje, koza pa je za njim meketala: »Me-e-e, kupi me! Kupi me, me-e-e!«  »Ne maram te!« je odgovoril dedek. Neki sejmar je opazil, da je dedova čedra mrzla, zasmilil se mu je revni dedek brez tobaka, pa je zaklical: »Hej, dedek, prazno pipo žulite! Semkaj pridite, vam bom dal tobaka!«  Dedek pa je šel kar dalje. K njemu je pristopil drug sejmar in rekel: »Jej,jej dedek, saj vam je pipa ugasnila! Čakajte no, da vam jo prižgem!«  In že je vlekel iz malhe kresni kamen ter gobo, dedek pa se je ustrašil: »Oh, oh, samo ognja nikar!«  Navsezadnje pa se je dedek le namahnil na kozo,ki mu je bila všeč. Plačal je zanjo zlatnik in jo odgnal domov. Potlej je imel do konca svojega življenja zadosti kruha in kozjega mleka. Ko pa je umrl, so ga vaščani pokopali in odnesli iz njegove bajte vse, kar je bilo še porabno, le stare čedre ni nihče maral. Vrgli so jo v kot, kjer mogoče še zdaj leži. Če bi kdo od vas, otroci moji, rad imel pri sebi palčka, naj gre v Dol v prazno dedkovo bajtico in poišče zavrženo čedrico. Vesel bo tisti, ki jo bo našel, kajti v njej mogoče še zdaj spi palček, ki prinaša srečo.

DESETI BRAT uredi

Neka revna mati v Zadrečki dolini je imela devet sinov. Ko pa se ji je rodil še deseti, so sredi nočio k otrokovi zibelki prišle vile z Menine planine in mu prerokovale, kako bo živel, ko bo odrastel. »Ker je deseti brat, bo moral zapustiti mater in brate ter oditi v tuji svet!« je rekla prva vila. »Ljudje ga bodo podili od praga do praga. Nihče ga ne bo maral, saj ljudje verujejo, da jim deseti brat prinaša zgolj nesrečo!« je dejala druga vila. »Pa bo vseeno srečen in bogat!« je odločila tretja vila. Vile so odšle, otrok pa je rastel in rastel, dokler ni odrastel v fanta. Takrat pa mu ej mati rekla: »Deseti brat si, zato ti je usojeno, da greš od doma. Pojdi v tuji svet in si poišči srečo, ker doma ni za vse zadosti kruha.«  Deseti brat je povezal culo in pozdravil: »Srečno mati! Srečno, bratje! Zdravi ostanite! Jaz grem v tuji svet, domov pa bom prišel umret!«  Mati je zajokala, devetim bratom pa je bilo tudi hudo, da še nikdar tako. Nihče pa mu ni rekel, naj ostane, ker doma ni bilo za vse zadosti kruha. V tretji vasi se je deseti brat udinjal za ovčarja. Pasel je ovce, a ker je na paši eno izgubil, ga je gospodar že tretji dan nagnal: »Kar pojdi, od koder si prišel! Saj sem vedel, da s teboj ne bom imel dobička, ker si pač deseti brat! Prinašaš mi nesrečo! Kar drugam pojdi!«  Deseti brat se je poslovil: »Srečno! In zdravi ostanite! Grejm pa drugam dela iskat. Svet je velik. Nekje bom že našel kruh.«  V sedmi vasi se je deseti brat udinjal za kravarja. Šest dni je srečno pasel krave, sedmi dan pa mu je najlepša krava padla v prepad, zato ga je gospodar napodil: »Kar izgini, od koder si prišel! Vedel sem, da si s teboj ne bom pomagal,ker si pač deseti brat. Nesrečo mi prinašaš! Še kam drugam pojdi škodo delat!«  In deseti brat se je poslovil: »Srečno! In zdravi ostanite! Grem pa drugam srečo iskat! Svet je velik! Nekje se tudi zame peče kruh.«  V deveti vasi pa se je deseti brat udinjal za hlapca. Pred ralo je vpregel konja in odšel orat. Osem dni je srečno oral, deveti dan pa se je konj spotaknil in si zlomil nogo. Gospodar pa je besnel: »Takoj izgini, od koder si prišel! Privabil si mi nesrečo, ker si pač deseti brat. Še kam drugam pojdi srečo iskat!«  Tako se je deseti brat poslovil tudi od tretjega gospodarja. »Pa srečno!« je pozdravil ob slovesu. »Če me ne marate več, grem pa drugam delo iskat. Svet je velik! Nekje mi bodo že dali delo in jelo!«  Hodil je in hodil ter zašel v gozd, kjer ga je našla noč. Splezal je na debelo bukev, da bi v rogovilah prespal noč. Sredi noči pa so ga prebudili tatje, ki so se s kraje vrnili v gozdno skrivališče. Luna je sijala, da je bilo svetlo ko podnevi, in deseti brat je naštel dvanajst tatov in še trinajstega, ki je bil njihov poglavar. Slednji se je ustavil pred pečino, trikrat potrkal nanjo in zaklical: »Oj pečina, brž odpri vhod nam v skrivališče, ki ga nihče ne poišče, kdor ne šteje prej do tri!«  »In glej, komaj je trinajsti tat spregovoril te besede ter naštel do tri, se je skala razmaknila in tatovi so odšli v podzemeljsko votlino. Ko pa so tatje naslednje jutro odšli, je deseti brat splezal z bukve, potrkal trikrat po pečini ter zaklical: »Oj pečina brž odpri vhod mi v skrivališče, ki ga nihče ne poišče, kdor ne šteje prej do tri!« Skala se je razmaknila in deseti brat je stopil v podzemeljsko dvorano, kjer so tatovi imeli skrito zlato in srebro. Najbral si je zlatih novcev ter odšel domov in z njimi obdaroval mater ter devet bratov, pa še mu je ostalo toliko zlatnikov, da ni vedel kaj z njimi. Zato je odšel v tretjo vas in dal gospodarju, pri katerem je tri dni služil za ovčarja, tri zlatnike za izgubljeno ovco. Odšel je tudi v sedmo vas in dal gospodarju, pri katerem je sedem dni služil za kravarja , sedem zlatnikov za izgubljeno kravo. Nazadnje se je napotil še v deveto vas in gospodarju, pri katerem je devet dni služil za hlapca, izplačal devet zlatnikov za ponesrečenega konja. Zavistni gospodar, ki je pri bivšem hlapcu opazil zlat denarm pa je povprašal: »I, kje pa si dobil zlatnike?«  Deseti brat mu je povedal, kako in kaj, pa še pesmico mu je zaupal, ki odpira skalo v votlino z zlatniki in srebrniki. Lakomnik se je napotil v gozd, trikrat udaril po pečini ter zapel: »Oj pečina, brž odpri vhod nam v skrivališče, ki ga nihče ne poišče, kdor ne šteje prej do tri!« To je še zapel, ni pa naštel do tri, ko so z bukve skočili nadenj tatovi ter ga nažgali, da se mu je kar kolcalo in da se je komaj še živ privlekel domov. Deseti brat pa je z materjo in devetimi brati srečno živel v domači bajti, dokler ni umrl.