Povodnji mož, balada iz Valvasorja
| ← Poletni vezher. | Povodnji mosh, balada is Valvasorja. Zbirka Krajnska zhbeliza, 1 Dr. P. |
Shenjize. → |
V Poezijah je l. 1847 prva slovenska balada izšla pod naslovom Povodni mož.
| |||||||||||
Od nékdaj Ljubljanke ſo lepé ſlovele,
Al’ lepſhi od Salke ni bilo nobene,
Nobene ozhém ni blo bolj sasheljene
Ob zhaſu nje zvetja, ne dvize, ne shene. —
Daniza med svesdam’ je nár bolj ſvitlà,
Med deklizam’ Salka nar lepſhi je bla.
Mnogtere divize, mnogtere shenize
Okó je na ſkrivnim ſolsé prelivalo,
Ker ſrze je ljubiga ſe Salki vdalo;
Al’ Salki je ljubih blo vedno premalo,
Kar ſliſhala moſhkih okrog je ſlovét’,
Skuſhála jih v’ mreshe raspete je vjet’.
Je snala obljubit’, je snala odrezhi,
In biti perljudna, in biti prevsetna,
Mladenzhe unemat’, bit’ ſtarſhim prijetna,
V’ svijazhah, ko nekdaj Armida, umetna,
Moshake je dolgo vodila sa noſ,
Ga ſtakne na sadnje, ki bil ji je koſ.
Na ſtarimu tergu pod lipo seleno
Popoldan ſo ene poletme nedele
Trobente, in goſli, in zimbale pele,
Pleſale s’ mladenzhi divize veſele;
Bla pleſa kraljiza je Salka brhkà,
Al’ dolgo per volji pleſati ni bla.
Jih doſti jo proſi, al’ vſakimu odrezhe,
Preſherna ſe brani in pleſ odlaſhuje,
Isgovore nove ſi vedno smiſhluje,
She ſonze je nisko, ſe mrak perblishuje;
She oſem odbila je ura in zhes,
˛S jela ravnat je Salka na pleſ.
Al’ ker ſe osira, pleſavza ſi sbira,
Sagleda pri misi rumeni junaka.
Enaz’ga pod ſonzam mu ni korenjaka,
S’ njim rajati voſhi ſi dekliza vſaka —
Rosalka ga sala omreshit’ shelí,
Saljubljeno v’ njega obrazha ozhí.
To vidit’ mladenizh ſe Salki perblisha:
»Bi hotla li s’ mano pleſati?« ji pravi;
»Usame imé tam kjer Donava ˛Savi,
Od tvoje lepote saſliſhal ſim davi,
Rosalka she sala pred tabo ſim sdaj,
Rosalka presala perpravljen na raj.«
To rezhe in ſe ji globoko perklone, —
˛Se Salka je sala ſladko poſmejala:
»Nobene ſtopinjze ſhe niſim pleſala
Bi rekla, de nalaſh ſim tebe zhakala,
Satorej le hitro mi roko podaj,
Lej ſonze sahaja, jenjuje she raj!« —
Podal ji mladenizh prelepi ji roko,
˛Sta s’ urnim’ petami po pódu sletela,
Ko de bi lahké peretnize imela,
Al’ bila bres trupla okol ſe vertela,
Ne vidi ſe, kdaj de pòd noga udar,
Pleſala ſta, ko bi ju noſil vihar.
To viditi, drugi ſo vſi oſtermeli,
Od zhudesha godzam roké ſo saſtale,
Trobente glaſova ker niſo vezh dale,
Mladenzha nogé ſo terdo sazeptale:
»Ne maram,« savpije, »sa goſli, sa baſ,
˛Strun drugih, ko pleſhem, sapoje naj glaſ!«
˛So brsh perdrvili ſe zherni oblaki,
Saſliſhi na nebu ſe ſtraſhno germenje,
Saſliſhi vetrov ſe ſovrashnih verſhenje,
Saſliſhi potokov derezhih ſhumenje,
Prizhjozhim po konzu ſo vſtali laſjé,
Oh, Salka presala, sdaj tebi gorjé!
»Ne boj ſe, ti Salka, le hitro mi ſtopi,
Ne boj ſe,« ji rezhe, »ne boj ſe germenja,
Ne boj ſe vetrov mi prijasnih verſhenja,
Ne boj ſe potokov ti mojih ſhumenja,
Le urno, le urno obrni peté,
Le urno, le urno, ker posno je she!«
»Ah, majhno poſtojva, preljubi pleſaviz!
De de ſe oddahnem, de noga pozhije.«
»Ni bliso, ni bliso do daljne Turzhije,
Ker v’ Donavo ˛Sava ſe biſtra islije,
Valovi ſhumezhi te, Salka, shele,
Le urno, le urno oberni peté!« —
To rezhe, hitreji ſta ſe saſukala,
In dalej, in dalej od poda ſpuſtila,
Na bregu Ljubljanze ſe trikrat savila,
Pleſaje v’ valove ſhumezhe planila. —
Vertinz ſo tam vidli zholnarji derezh,
Al’ Salike vidil nobeden ni vezh.
Dr. P.