Pozabljena pipa

Pozabljena pipa Mihael Levstik

Smešna dogodba

Izdano:	Ameriška domovina 46/104–110, 1943
Viri:	dLib 104, 105, 106, 107, 108, 109, 110
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Štefan, i nehaj vendar! Pojdi z menoj k vinogradu, nastavila bova tisti sod, veš tam v kotu. Pa ga bova kako majoliko potegnila in se zraven še pomenila! Ura je že sedem, torej danes ne bodeš več nič opravil.«

Tako je nagovarjal sosed Potočnik svojega prijatelja Seljaka, ki je že nekaj dni posedal v drvarnici in pridno ostril, da pripravi dovolj trsja, ker bode kmalu privez v vinogradu. Prijazno xxxxxx ob plotu slonečega soseda je razvedrilo Štefanov v delo zamišljeni obraz.

»Misliš,« pravi mož, se skloni po koncu, zaseka sekiro v drvo in stopi čez dvorišče proti mestu, kjer je slonel Potočnik.

»Veš, sosed, ravno sem bil zamišljen sam nad sabo.

Nekdo me je res precej užejal, rad bi bil stopil v klet in si privoščil kak požirek, ali dva, ko sem v jeseni že vsega porabil! Ne, tega pa ne storim, ker prihraniti hočem zanaprej kak sodček za dom, da bo okrepčilo ob hudem delu. Saj človek samo enkrat živi.«

»Prav imaš Štefan,« pritrdi Potočnik; »saj pravim: ko bi bil ne imel te ljube vinske trtice, bi bilo neznansko pusto. Zato pojdiva.« Seljak gre urno v hišo po suknjo.

»Žena,« še zakliče ženi, ki je delala na vrtu, »s sosedom greva k vinogradu, pazi na dom.«

»Pa le pridi ob času,« zakliče odhajajočim skrbna gospodinja, možaka pa jo zavijeta po stezi med gričevje.

*

Potočnik in Seljak sta bila bližja soseda. Samo plot jima je ločil dvorišči, drugače bi bilo hiš četrt ure daleč na razen. — Oba sta imela precejšnji posestvi; redila sta lahko par lepih volov in pridelala ob ugodnih letih toliko žita, da je ostalo za prodajo. Oba sta imela v gričih za selom vinske gorice in sta dobila v dobrih letih marsikateri stotak. Ali vendar se je godilo Potočniku dosti bolje kot Seljaku. Ko je bil namreč prevzel kmetijo za svojim očetom, dobil je povrhu tudi nekaj stotakov. Mimo tega je priženil lepo doto, potreben je bil ves čas, tedaj xxxxx, da mu v kleti navadno zmanjkalo vina, in da mu je bil dolžan ta ali oni kak stotak. On je bil poštena duša skozi ves čas; rad je pomagal xxxxxx, kadar in koliko je mogel, zato je bil pa tudi spoštovan daleč na okoli.

Zelo dobra soseda sta bila Seljak in Potočnik celi okolici za v vzgled. Že nad dvajset let sta gospodarila, pa še ni bilo slišati o kakem razporu med njima. Zvesto sta si pomagala pri delu in česar ni mogel eden, dobil je pri drugem. Kadar so imeli koline pri Potočnikovih, povabili so Seljakove in kadar se je obhajal kakršen že koli domač praznik pri Seljakovi hiši, so bili tam tudi Potočnikovi. Še v cerkev in iz cerkve sta vselej skupno korakala Potočnik in Seljak. Radovedni ljudje so že ugibali, da bi Seljakov sin utegnil enkrat dobiti Potočnikovo edino hčerko Zaliko in so govorili, da bi ta združitev prav nič ne bila napačna.

Potočnik je imel Seljaka zares prav rad. Dobro mu je bilo znano, da je navadno prišla suša v Seljakovo klet, kadar so okopali v vinogradu. Kadar je prišel ta za soseda bolj žalostni čas, je imel Potočnik vedno kaj opraviti pri vinogradu. Vselej pa je povabil za pomočnika pri teh opravkih soseda Seljaka, samo, da mu je lahko po večkrat ponudil kupico vina. Ravno tako je Potočnica povabila sosedo Seljakovko marsikatero nedeljo in ženi sta potem šli k vinogradu »pogledat, kako neki možaka gospodarita v kleti«.

V seveda jako novih in zanimivih razgovorih o letošnji letini, o živinski ceni in o drugih tako važnih zadevah prikorakala sta do vrha srednje visokega griča, kjer je stala med lepo razpeljanimi brajdami lična Potočnikova klet.

»Hvala Bogu, lepo je zastavljeno grozdje,« de Seljak, ko ogleduje brajdo ob vrhu vinograda; »če nam Bog ne pošlje ujme, imeli bodemo prav veselo trgatev.«

»Kaj ne, Štefan,« odgovori zadovoljno smeje se Potočnik; »le poglej ta le peček! Trs ima skoraj več grozdov kakor listov! Tudi črnina je letos lepo zastavljena; le glej, grozd ob grozdu in pa kakšni! Veš kaj, Štefan, če nama Bog da zdravje, pa ga še bova!«

Tako sta možaka ugibala o prihodnji trgatvi, ko sta hodila med brajdami, in zlasti Seljak ni mogel dosti prehvaliti lepega in bogato zastavljenega trsja. Pravici na ljubo moramo pripoznati, da Seljak tega ni storil iz licemerskih nagibov. Potočnik je skrbel za svoj vinograd kakor malokdo. Vsako zimo je navozil gnoja, da so se mu ljudje kar čudili. Obrezoval je trsje vselej sam. »Na sebe se človek lahko najbolj zanese,« je dejal, »pri rezi se lahko polovica trgatve zareže.« Njegov vinograd je bil vselej po trikrat okopan in čist, da ni bilo travice najti v njem. Zato pa je imel tudi v vinogradu najlepše trsje, vsako jesen najlepše grozdje in je prideloval najboljše vino v celem gričevju.

II.

»Veš, tako sem žejen, da komaj diham,« reče Potočnik, ko sta že nekaj časa ogledovala lepo zastavljene brajde; »kar potegniva jo v klet, da si ugasiva žejo.« Kmalu ju je objel prijeten vonj in dobrodejno hladen zrak, kakoršen človeku posebno ugaja v dobro založeni vinski kleti. Gospodar potegne iz kota malo, nizko mizico, jo postavi na sredo kleti, čedno obriše in položi nanjo lep krajec domačega kruha in kos povojene svinjetine. Potem sname izpod trama snažno omito stekleno natego, poišče na polici mali kijec, vzame ondi tudi lepo pisano majoliko in jo potisne Seljaku v roke. »Drži, tegale bova nastavila« — in bum bum bum, bum bum bum, potrkuje veho s kijcem od vsake strani, jo previdno potegne iz soda in skrbno pogleda, če bi se ne bil na vrhu pod veho morebiti naredil kan. — »Ej, popolnoma čisto je, sedaj pa le!«

In mož potegne polno natego božje kapljice, jo obrne proti večernemu solncu in prijateljema že zlatorumena barva vinca ugaja tako, da jima postane kar mokro v ustih. Napolnita si majoliko do roba in se vsedeta vsak na nizko, nalašč zato pripravljeno klado ob mizico.

»Ker nama je vroče, prigrizniva kruha poprej,« de previdno gospodar, ponudi sosedu hrano in možaka začneta staviti pravo podlago pomembni misiji.

»Pij, Štefan,« veli čez nekaj časa Potočnik. Seljak, ki je že čakal na to prijetno povabilo, malce pokašlja, povzdigne majoliko in jo z besedami: »Dobro zdravje, sosed!« nastavi, počasi potegne požirek in zadovoljno zamežika z očmi. Parkrati zacmoka z usti in vedro pogleda prijatelja.

»To ti je roba; takega vina pa nimajo v treh farah na mizi.«

Po tej poskušnji in čisto vsaki sodbi nastavi Seljak majoliko vnovič ter pije in pije. — Počasi odstavi okrepčevalno posodo, obriše si z levico mokri ustni in reče: »Hvala ti, človeku se zdi, da mu po vseh žilah švigne ta božji dar!«

»Res je, res, Bog bodi hvaljen, po težavnem delu res ni boljšega zdravila, kakor pa kupic dobrega vina. Bog te živi, sosed!« nazdravi Potočnik. Po tako izvrstnem in poštenem domačem vincu sta se soseda dobro imela. Spočetka sta bila nekoliko bolj redkobesedna. Toda, ko sta potegnila vsak parkrati ognjeviti xxxxxx iz precej velike majolike, pa sta jima jezika nekoliko nemirna. Razvnel se je takrat živahen in vedno glasneji pogovor, kakor bi bili v družbi vsaj štirje in bi imeli v pogovoru kakšno posebno važno garantijo.

Kmalu je bila majolika prazna. Potočnik seže vnovič po xxxxx in veli Seljaku držati majoliko.

»Matevž, kaj pa, ko bi potem zabila sod, sva potem brez skrbi,« nasvetuje Seljak.

»Bova ga, bova, saj je še čas za to,« pravi Potočnik; »pipo imam v žepu ovito in namazano delo naju ne bode dosti utrudilo.«

Možaka se zopet vsedeta in nadaljujeta živahen razgovor. Ta pripoveduje, kolikokrat je kdo že nasrkal v Potočnikovi kleti, in Potočnik zatrjuje, da bi ne mogel imeti boljšega soseda, kakor je Seljak.

Tako je sosedoma hitro prešel čas. Solnce je že davno šlo za hribi in večerni hlad se je začel širiti po gričih. Ko se je v dolini oglasil večerni zvon, prenehala sta važne razprave. Potočnik je molil kot hišni gospodar angelsko češčenje, Seljak pa za njim, kolikor najbolje je znal. Pač sta molila moža z dobrim duhom, toda jezik jima je pogosto omagoval. Vino jima je že precej stopilo v glavo.

Potočnik vzame iz stenske omare svečo in jo prižge. Zopet prisedeta k mizici in še živahnejši postane razgovor. Matevž prične z rokama mahati proti Seljaku, trdeč, da ga v nikdar zapustil ne bo, a tudi Seljakova desnica je že neštetokrati zaokrožila po zraku kot poudarek obilnim zagotovilom, da ga ni boljšega gospodarja v okolici, kakor je Potočnik. Dobro vince je možema jezik močno razvnelo. Ko sta izpila že drugo majoliko, natočila sta si tretjo, a še predno je ta zmagala, zavozljala sta se jima jezika.

»Poveš, ti, ti, ti Šte-Štefan, pa n-nastavila; po-potem pa brez skrbi Še-Šentjanževko.«

S precej negotovimi koraki prišedši Matevž k sodu ter odvije kijec. Štefan pa se zateče v kot, iskaje vedro, da bi pri nastavljanju podstavil čep. Pri tem postrežnem početju mu spodrsne, seveda le zavoljo teme, da pade za sode in prevrže z velikim ropotom v kotu priveznjene brente. Vendar se mu vkljub ti sitni nezgodi posreči, vloviti vedro. Malo težko se Seljak pripogne in pripravi z vedrom tako, da bi prestregel vince, kar bi ga pri nastavljanju ušlo. Potočnik pa je bil pozabil pritisniti veho v sod, ko je polnil zadnjo majoliko, a ta pozabljivost je postala usodepolna za vinska bratca. Ljuba majolika je spravila drugače vedno natančnega Potočnika ob vso previdnost, da začne odbijati čep, ne da bi se bil prej spomnil tudi na pipo. Komaj je bil čep nekoliko odbit, uide mu iz prstov, in vino zasvrši v mogočnem curku po kleti.

»Štefan, zategni!« zavpije Potočnik. V trenutku je Štefanov kazalec v čepovi luknji.

»Kje imaš pipo?« krikne Seljak.

Potočnik hlasno pretiplje vse žepe svoje suknje, toda pipe ni nikjer.

»Ježeš, doma na polici sem jo pozabil!«

*

Res je bil tisto jutro kupil od slovaškega krošnjarja novo pipo, a siromak jo je pozabil doma na polici.

Možaka jameta v veliki razburjenosti hropeče dihati ter upreta drug v drugega v silni skrbi izbuljne oči.

»Daj čep in zopet zabijva sod, če nimaš pipe!«

Matevž priklone glavo in osupnjen gleda prazni roki, zakaj tudi čepa ni več. Zopet si pretiplje žepe, ali zaman, čepa ni nikjer!

»Matevž, iz rok ti je ušel, na tleh ga išči!«

Potočnik prime svečo s tresočo roko, stopica kakor brez uma po kleti in išče izgubljeni čep. Z okorno nogo pa zadene ob prevrženo brento in hkrati se kakor snop zvrne po tleh. Med padcem zamahne z roko po sodih in udari s svečnikom s toliko silo ob nje, da mu sveča mahoma ugasne in zleti s svečnikom vred Bog ve kam.

»Naaa,« reče Potočnik in spravlja svoje neokretne in nekoliko potolčene ude v pravcati egiptovski temi z veliko težavo po koncu.

»Kaj bo pa sedaj?« vzdihne Seljak, tiščoč kazalec v sod.

»Štefan, ma-malo še po-potr-pi, kar domov stopim po pipo in po luč.«

Predno je mogel izreči Seljak svoje mnenje o tem za nocojšnje okoliščine vendarle precej nevarnem sklepu, jo je Potočnik že ubral skozi duri in se spustil po precej strmi stezi navzdol skozi vinograde. Toda vkljub skrbi in strahu mu niso bile noge nič kaj pokorne; nerodno so se mu zapletale, težko telo se je čedalje bolj sililo v tek. Nič ni pomagalo, da je mož mahal in klatil z rokama, na vse kraje, da bi si vzdržal ravnotežje. Iz kostanjevega drevesa je bila padla suha veja na pot, in ta se mu je zapletla med noge, da se je ubogi Potočnik s toliko silo prevrgel v vinograd, da je zahreščal kol, lomeč sej pod težo njegovega telesa.

»Naj bo božje ime,« je zastokal potrpežljivi Matevž in se je potem, ko je še nekaterekrat bil treščil ob tla, s težavo zravnal zopet po koncu ter spustil vnovič navzdol proti domu. Velika sreča, da je bila noč, zakaj drugače bi bil lahko marsikdo videl, da je bil Potočnik še nekaterekrati položil svojega rojstva kosti po bregu, predno je ves razpraskan z blatno obleko in brez klobuka prikolovratil domov.

Potočnikova rodbina se je bila davno spravila k počitku. Marjeta, skrbna gospodinja Potočnikove hiše, položila je, kakor navadno, tudi ta večer ključ od hišnih vrat na okno, da si mož lahko odpre vežo, ne da bi mu bilo treba dramiti druge. —

Nakar se potresejo vrata, da je po celem poslopju odmevalo. Matevž je sicer iskal ključ, ali zdaj se mu ni posrečilo, da bi zadel. Zatorej je poklical na nenavaden način domače, da bi soseda Seljaka tem preje mogel rešiti iz jako sitnega položaja, zakaj na neljubi dogodek v kleti oče Potočnik še nikakor ni bil pozabil.

»Kaj je?« oglasi se žena in gre po koncu. Tudi Zalika vstane vsled nenavadnega ropota.

»Odpri Marjeta, jaz sem!«

»Sezi vendar po ključ, saj veš, kje je!«

»Ne morem ga najti; odpri mi!«

Žena je segla skozi okno po ključ, vrata se kmalu odpro in mož prikobaca v vežo. Še v njemu tudi v temi dobro znanem prostoru bi se mu bila godila slaba, ko bi ne bila Marjeta brž pripravila luči.

»Kakšen pa si?« krikne presenečena žena, ko ga vidi povaljanega in popraskanega.

»Oče, pobili ste se!« zavpije Zalika in se spusti v jok. Celo hlapec Boštjan je na ta hrup prilezel iz svoje postelje in začuden ogledoval nocoj tako nenavadnega gospodarja.

»Nič pobil, pipo mi daj, pipo, grem nastavljat vino, grem ...« jeclja Potočnik zibajoč proti polici, kamor si je bil včeraj pripravil pipo.

»Oj, tako se ga še pa nisi napil,« de žena nekoliko utolaženo, ko je videla, da se mu ni zgodila posebna nesreča. »Ne le da sta vino nastavila že xxxxxx, pa siliš za pip! Kar v posteljo pojdi, pa zaspi.«

Ženi seveda ni moglo priti na misel, kakšen vzrok je prinesel moža domov.

»Pipo, pipo, pa luč; Štefan čaka!«

»Ne bodi nor, s Štefanom sta xxxxx že doma; pojdeta pa enkrat zopet k vinogradu,« pripoveduje mu žena. Mož pa z roko po steni, zakaj ni imel toliko moči, da bi bil mogel seči naravnost na polico.

»Marjeta, veš, pipo mi donesi, da grem nazaj; Štefan čaka.«

»Nič Štefan, v postelj pojdi, pa je!«

III.

V kleti je torej ostal Seljak sam. Čepel je pri sodu in skrbno tiščal kazalec v čepovo luknjo, da ne bi ušla tudi kapljica prežlahtnega vinskega soka. Skrb in strah sta mu precej xxxxxxx glavo. Dobro je vedel, da se ne sme ganiti iz mesta. Previdno je pokleknil na eno koleno, postavil je za vsak slučaj z levico vedro pod sod, naslonil je glavo ob sod in potrpežljivo čakal, da se pojavi sosed s pipo in lučjo.

Nekaj časa je bil mož še miren. Toda, čas je tekel in okoli njega je bilo vse tiho kakor v xxxxxx. Skozi odprta vrata se je zazrl včasih v mirno poletno noč. Iz doline se je slišala cerkvena ura, ki je odbijala četrt za četrtjo.

Zopet jame njeno kladivo udarjati ob veliki zvon in Štefan prestrašen našteje — xxxxxx. Pretekla je torej že cela ura, odkar je sosed odšel, in vrniti bi se moral že davno. Skrb obide Seljaka, da mu postane mokro pod klobukom. Kaj, ko bi se bil Potočnik po strmi poti pobil? Ali morda se samo prevrgel, pa je obležal xxxxxx? Morda je celo pozabil na me in na klet?

Take in enake misli mu počnejo rojiti po glavi. Z vso silo napenja siromak svoje možgane, da bi iztuhtal pot, po kateri bi se rešil iz neprijetnega položaja. Previdno se skobaca na noge in tiplje z levico po sodu, po podlogah in po tleh, da bi našel čep ali vsaj veho. Če najdem vsaj veho in sod zgoraj zaprem, teklo bode vino le počasi pri čepu. Kar bode odteklo, prestreglo se bode v vedro. Lahko pustim potem sod ter poiščem luč in kakšen zamašek.

Tako ugiblje Seljak in tiplje po temi okoli, kakor daleč le more seči, toda vse zaman. Niti čepa niti vehe ne more najti.

Žalosten poklekne zopet na tla, naslone glavo ob sod ter čaka in čaka. Kaj mu je početi? Prsta ne sme izmakniti, drugače si pa pomagati ne more. Kolena ga začno skeleti. Spodnese si torej nogi in se vsede na tla. Ura iz doline mu naznanja, da se bliža polnoč. Ne moremo trditi, da bi bil Seljak strahopetec. Po svojih opravkih prehodil je sam marsikatero ponočno uro. Toda nocoj, ko sam sloni pri sodu v tuji kleti, ne da bi se smel le za trenutek ganiti kam, nocoj mu postaja vendar nekako tesno pri srcu.

Slišal je že premnogokrat praviti, da dobe, ko ura odbije polnoč, duhovi pravico, da se smejo prikazati in strašit ljudi. In ravno na ti kleti so našli pred nekaj leti neznanega berača — mrtvega. V hudi zimi je bil namreč zlezel po noči lesem pod streho, ter se zavil v plevel, kateri so Potočnikovi nasušili po leti in tukaj imeli shranjenega. Ali je revež zmrznil, ali mu je drugače ura dotekla, kdo ve? Hlapec ga je neko jutro našel, ko je prišel po shranjeno krmo.

»Hm, ko bi pač tisti berač me prišel strašit,« misli Seljak. Ta misel mu vzbudi prav neprijetne občutke; mož zameži, ali spomin na mrtvega berača ga ne pusti.

»Bog mu daj miren počitek,« vzdihne, »molil bodem zanj, vsaj se morda nihče ne spominja njegove duše.«

Ne vemo sicer, ali je mož iz golega strahu pred mrtvim beračem, ali z resničnim namenom, koristiti njegovi duši, storil ta sklep. Bodi si, kakor hoče; Seljak potegne z levico raz glave svoj oguljeni klobuk in se hoče pokriževati z desnico. Ali nemogoče mu je, zaznamovati se spoštljivo z znamenjem sv. križa, kakor je bila sicer njegova navada. Desnice ne more odmakniti od soda; moral je tedaj prikloniti glavo prav nizko k palcu desnice, da se mu je bilo mogoče pokrižati vsaj na čelu in ustih. Ko je to storil s precejšnjo težavo, začne pobožno moliti. — —

Kamen se mu je odvalil od srca, sedaj je bil vsaj varen pred strahovi.

Zopet se zatopi v misli. Ko bi bil naš poštenjak togotne narave, gotovo bi se bil hudo jezil in klel nad svojo nocojšnjo nesrečo. Ker je pa bil mož dobra duša, udal se je končno svoji usodi. Le to ga je silno skrbelo, da bi se sosedu ne bila pripetila kakšna nesreča. Tolažil pa se je zopet nekoliko z nado, da je mož domov grede pozabil na svoj namen in doma mirno zaspal. Seveda mu ta tolažba ni bila v posebno veselje. —

Iz Potočnikove kleti je hoditi pot v pičlo četrt ure v sosedno vas Bukovje. Po tej so hodili Bukovčani navadno radi v cerkev. Po dnevi je prišel marsikdo mimo. Zastonj je bilo Seljakovo čakanje, da bode prišel nocoj kdorkoli mimo in mu pomagal iz smešnega stanja. Žive duše ni bilo. Da bi si prikrajšal čas, se mož zamisli v svojo xxxxx in ugiblje, kdaj bode kositi trav v Globoki dolini, koliko bode dobil za marogastega junca, ki ga misli prodati. Dalje premišljuje, da bi neki oskrbel svoje xxxxxxx, da bi bilo bolj prav, in enemu izmed teh bi neki izročil kmetijo, kadar bosta izpregla z Mico in šla v prevžitek preudarja tudi, kakšen znesel si bo izgovoril, da bo zanj in za ženo prav. Toda ugibanja mu končno xxxxxx. Narava zahteva svoj dolg, tudi Štefana se loti zabloda, da se nagne nad sod in si ga popije.

IV.

Boltetov Matizelj je bil v treh vaseh še dalje dobro znana oseba. Sicer je bil ob tem času, ko se je vršila naša povest, še fant, čeprav je že preživel življenja lepšo polovico, vedno je bil vesel; koder je vriskal in pel in povsod so ga imeli radi tega vednega možica, akoravno je sproti vsak prisluženi krajcar zapravil. Vedno je imel nerodno navado, da je včasih rad več povedal, kakor je bila resnica. Xxxxxx je Matizelj vsebensko Boltetovej bajti že lepo vrsto let, zato so mu sploh pravili Boltetov Matizelj. —

Vsi so tisto jutro dremali xxxxxx, petelini na svojih gredal, ko je Matizelj že zaukal po vasi in jo mahnil na parcelo — Matizelj je bil zidar — v dve uri oddaljeni vasi. Ubral je svojo pot mimo Potočnikove kleti. Vštric kleti je prišel, ko nekdo glasno zavriska.

Matizelj se vzdrami dremajoči in — »hoj« — se odzove.

Glas ni ušel Matizeljnovim ušesom, zakaj hipoma se je obrne proti kletnim vratom.

Strah mu šine v srce in ude, vidi, da so vrata na stežaj odprta in da mu zija iz kleti tema nasproti.

Matizelj ni bil bogsigavedi kaj korajžen, ali vendar se zbere toliko, da zakliče, čeprav s trepetajočim glasom: »Kdo je v kleti?«

»Kdo si?« oglasi se iz teme.

»Ti nisi Potočnikov glas, tolovaji so v kleti!« to prepričanje se poloti Matizeljna po blisku naglo.

»Xxxx ko bi se tolovaji dali xxxxx — štirje vsaj morajo biti — to bi bilo imenitno!« — Matizelj se prihuli k zidu, pridrži sapo, previdno prisluškuje in kuka v klet; a tema je še taka, da ničesar ne more videti. Pač pa se mu zabliska ključ, ki je tičal v vratih. »Xxxxx,« misli si prebrisani Matizelj, »grdobe so gotovo ključ vkradle pri Potočniku, da bi imele ložje delo. Le počakajte, zasolil vam bom!«

Hitro, kakor bi prenil, popade ročaj pri vratih, jih zaloputne, da se strese klet in zavrti ključ.

»Juhej, imam jih!« zavriska Matizelj in zdirja kakor blisk proti Bukovju.

»Ho-o-o-o, ho ho-o-oj, vstanite ljudje božji, tolovaji, tolovaji, ho ho-o-oj!« gromel je Matizelj po vasi in naenkrat je bilo živo v Bukovju. Psi so jeli lajati, okna so se odprla, vaščani pa so zaspani tiščali glave skozi okna in prestrašeni popraševali, kaj je neki.

»Tolovaji, tolovaji, štirje so v Potočnikovi kleti,« je vpil Matizelj in kmalu je imel okoli sebe kolobar na pol opravljenih, pa toliko bolj radovednih vaščanov. Ves razvnet je klatil okoli sebe in sopihaje je pripovedoval, kako je našel odprto Potočnikovo klet, da je slišal v nji najmanj štiri tolovaje in da je vse štiri srečno zaklenil.

»Brž naj pograbi vsak nekaj pripravnega, pa planimo nad nje, vse bodemo polovili!«

Kakor bi trenil, so se razpihnili Matizeljnovi poslušalci in v hipu je bilo vse Bukovje po koncu. Navadno pri razširjanju novic vselej nekaj pridenejo in tako postane včasih res slon iz komarja. Tudi ta novica se je močno odebelila, preden je prišla do zadnje hiše. Pri Ožganu v sredi vasi je Hlačunov Matija udrihal z okleščencem po hlevskih vratih in kričal spečim fantom: »Alo vstanite, v Potočnikovi kleti je šest tolovajev!« Na koncu vasi pa je razbijal občinski sluga Abtaht z ročnikom svoje stare sablje po oknih Boltetove hiše in vpil: »Vstanite, oče župan, dvanajst roparjev je v Potočnikovi kleti!« —

Abtaht je za občino Bukovje in tudi za našo povest tako imenitna oseba, da bi storili bralcem krivico, ko bi jih ne seznanili nekoliko natančneje s tem junakom.

Prav za prav je bilo njegovo pravo ime Boštjan Komar; toda daleč na okoli mu nihče ni dejal drugače kakor »Abtaht«. Kako je prišel do tega čudnega imena?

Boštjan je bil izkusil že precej sveta. Ko je bil še mlad in so tedaj v Bukovju skoro pri vsaki hiši izdelovali glinene lonce, je raznašal ta slavni izdelek svoje rojstne vasi po desetih župnijah in še dalje. Pozneje so ga vzeli med vojake. Služil je zvesto cesarju cela tri leta in prelival je celo svojo kri za tlačane kristjane v Bosni. Turška sablja mu je grdo razmesarila desno lice, da je prinesel nevšečno brazdo domov. Ali na to znamenje in srebrno kolajno, katero je bil zaslužil s svojo hrabrostjo, je bil naš junak precej ponosen. Tudi to ni bilo karsibodi, da je po svoji spretnosti in bistroumnosti dosegel veliko čast in postal »frajtar«. Ko se je zopet povrnil v domačijo, se mu ni več ljubilo raznašati loncev. Ob mali pokojnini, katero je prejemal kot vojaški ranjenec, se seveda ni dalo živeti; pomagal si je, da je pisal za Bukovčane tu pa tam kak list in tolmačil jim dopise od gosposke, kakor je vedel in znal. No, za pijačo mu ni bilo treba preveč skrbeti. Vsako nedeljo popoldne je šel v vaško krčmo in tam opisoval gostom tako zanimivo svoje vojaške dogodbe in čudeže turških dežel, da so ga pivci poslušali z odprtimi usti in mu poplačali njegovo zgovornost z marsikatero kupico vina.

Pri pripovedovanju je kaj rad povdarjal: »Ko je stotnik komandiral: »abtaht«; ali: Ko smo stali pred generalom »abtaht«; ali: »Abtaht«, da vam povem ...« Vsled te navade so mu kmalu stari in mladi splošno rekali samo: Abtaht.

V posebno srečo za Abtahta zbolel je tedanji občinski sluga, Škofjanov Tonač, in nazadnje je celo tudi umrl. Ni ga sedaj bilo sposobnejšega za to imenitno službo kakor Abtaht, zato so občinski možje enoglasno njemu izročili velevažni posel.

Xxxxx na čast treba poudariti, da je Abtaht v dolgih letih svojega službovanja vseskozi skrbno skrbel za ljubi mir v Bukovju. Cigani, potepuhi in xxxxxxx so se ga strašno bali. Kadar mu je prišel izmed le-teh v pest, ga je on utel in mu vmes nekaterikrat gromovito zaklical: »Abtaht!« —

Matizeljnova novica o tolovajih je seveda vzbudila tudi za javno varnost v Bukovju vsevažnega veljaka, da je vtaknil v obleko in si xxxxx mogočno sabljo, katero so še Francozje izgubili v boju v onih davnih časih, ko so rogovili po naših krajih. Spodobi se, da se takšna novica, kakršno je prinesel Matizelj brž sporoči občinskemu gospodu. To nalogo je v službeni navdušenosti prevzel Abtaht in je z mogočnim korakom in silnim krikom bukovskega župana iz sladkega sna, kakor smo že sporočili.

»Kaj pa je, da kričiš, kakor bi bila polna vas tolovajev?« zakrmilijo oče župan, ko xxxxxx svojo mršavo glavo skozi malo okence Boltetove hiše.

»Tolovaj je pa tudi — abtaht — v Potočnikovi kleti jih je dvanajst. Le vkup, le vkup,« vpije razvneti klicar, »vsak naj vzame, kar more. Vile, sekira, vse, kar je, bo dobro. Abtaht, špage in vrvi, da povežemo tolovaje! Ho-o-o ho-o-oj, možje, fantje!«

Tam je bilo skoro vse mogoče zbrano pod vaško lipo. Bila je pravcata črna vojska. S sekirami, vilami in kiji oboroženi junaki so obkolili vas in čakali njegovega ukaza. Celo oče župan so že bili na pozorišče in prinesli na rami mogočen capin in vrvi, da povežejo tolovaje.

»Abtaht, da vam povem! Dvanajst tolovajev je, pa mi vsi! Ali se jih bojimo?«

»Ne,« zagromi junaška armada, »vse bodemo polovili in ujeli!«

»Abtaht, to vam povem: Čim prej jo mahnimo h kleti drug poleg drugega okoli poslopja. Ko pride tolovaj ven, ga ujamemo in zvežemo; kdor se bode postavil po koncu, po njem udarimo!«

»Udarimo!« duše se vaščani in stisne krepkeje svoje orožje.

»Ste vsi pripravljeni?« vpraša poveljnik.

»Da,« oglasi se oboroženi zbor.

»Abta-a-aht, sedaj pa le!« vsa vojska se začne pomikati proti kleti, na čelu ji silni Abtaht, za njim Matizelj in oče župan, potem drugi možje in fantje, gotovo nad trideset mož skupaj.

Ko se je na vzhodu rdečilo xxxxx gost jutranji mrak padal po okolici. In to je bilo jako dobro, zakaj, ko bi bilo dovolj svetlo, bi se bilo videlo nekaterim, da se jim lov tolovajev ni zdel ravno xxxxxx, niti posebno prijeten. Če ga ne bi bilo sram, popihal bi bil ta in oni najraje zopet domov. Čim bližje so prišli h kleti, tem nemirneje so jim bila srca, in ko so došli na xxxxxx se je strahu marsikateri xxxxxx.

V.

Xxxxxxx je razstavil Abtaht vso grmado okoli kleti. Spredaj pred vrata je nastavil v boj tudi najbolj srčne korenjake izmed fantov, ki so molili vsak svoje gnojne vile proti vratom. Možje in manj srčni fantje pa so obstopili poslopje, ki je bilo torej tako varno obkoljeno, da bi niti miš ne bila mogla uiti. A vse te priprave so se izvršile brez najmanjšega šuma, še sopsti si niso upali hrabri oblegovalci. Ko so bile vse priprave končane, potegne Abtaht sabljo in namigne Matizeljnu, naj odklene vrata.

Rahlo in od strani se jim Matizelj približa, zavrti v hipu ključ in skoči kakor blisk nazaj v varno vrsto oblegovalcev.

»Abta-a-aht,« zakliče poveljnik in mogočno dvigne svojo sabljo; »roparji, da vam povem, ujeti ste! Najmanj sto fantov in mož je obstopilo klet. Ali ni res tako?«

»Res je!« zagrome Bukovčani.

»Torej, tolovaji da vam povem: oče župan iz Bukovja in jaz, Boštjan Komar, občinski redar, vam zapoveva v imenu postave: udajte se!«

»Udajte se!« zavpijejo za njim Bukovčani.

A v kleti je vse tiho, nihče se ne oglasi.

»Še enkrat vam rečem: udajte se!« vpije Abtaht. »Najprej naj pride eden preko pragu; ko tistega zvežemo, pokličemo drugega in tako naprej, da vas povežemo vse! Alo! Prvi naj pride!«

»Prvi naj pride!« zakriče tudi Bukovčani, toda — tolovaja ni iz kleti. Oblegovalci se jamejo spogledovati in poprej tako zmagonosnemu Matizeljnu začne prihajati nekako vroče. Počasi se približa korajžen poveljnik kletnim vratom, nastavlja uho in prisluškuje, pa ničesar ne sliši.

Ravno se pripravlja, da bi odrinil vrata, ko se oglasi iz trope Hlačunov Matija: »Matizelj se je zlagal, za norca nas ima!«

V trenutku so bili tolovaji pozabljeni, v trenutku zaplamti v navzočih silen srd nad Matizeljnom in to tem bolj, ker so že zdavna vedeli, da se jako rad laže.

»Kaj, ti pasja dlaka, ti nas vodiš za nos? Čakaj, pokazali ti bodemo, kaj se pravi za norce imeti poštene ljudi!«

Silen krik nastane in roke razkačenih Bukovčanov so začele nevarno dvigati grozno orožje proti Matizeljnu, ki se je tresel v jutranjem mraku kakor šiba na vodi. No, da bi mu bili krotki in pošteni Bukovčani šli na življenje, to bi se seveda ne bilo zgodilo, ali da bi ga bili do dobra premikastili, je pa čisto gotovo.

V največji nevarnosti za Matizeljnove kosti se postavi poveljnik črne vojske predenj in zavpije:

»Abtaht, možje Bukovčani! Ne pretepajte Matizeljna, to bi bilo zoper postavo!«

Možje in fantje povesijo takoj preteče orožje.

»Vprašam te pa, Matizelj, ali si se res predrznil imeti nas za norce?«

»I, Bog obvaruj! Tako gotovo ne, kakor gotovo je Bog v svetih nebesih,« opravičuje se Matizelj, ko ga je Abtahtova previdnost rešila iz hude nevarnosti. »Poslušajte me, ljudje božji! Ko sem šel poprej tukaj mimo, sem ravno vštric kleti zaukal. Nato je tu notri zarentačil neznan glas; videl sem klet na stežaj odprto in slišal sem tudi, da je notri nekaj šumastilo. Bog mi je priča, da je vse to čista resnica!«

»Naj pa gre Matizelj v klet po tolovaje, kaj bodemo čakali, kdaj pride kateri ven!« rečejo nekateri.

Toda Matizelj, ki ni bil Bog ve kako srčen, začne se odmikati v stran. »Prosim vas za pet ran božjih, za ves svet tega ne storim!«

Kaj storite? Mnogo korenjakov je močno dvomilo o Matizeljnovih besedah, ali vstopiti v klet si vendarle nihče ni upal.

Nenadno se ohrabri Abtaht in stopi bližje, toda iz previdnosti ne k priprtim vratom, ampak k ozki špranji, ki je bila na okenski steni namesto okna. Xxxxxx in rahlo prisloni lice in posluša s pridržano sapo. Ali skozi tenko uho ne sliši ničesar razumljivega. Ko Bukovčani vidijo, da se mu ne zgodi nič hudega, pristopijo drug za drugim za njegov hrbet, da je imel xxxxxx in ob stranem polno prislonjenih glav, ki so z njegovo vsled neznansko radovedne xxxxxx v temno klet.

»Ali je kdo v kleti?« vpraša Abtaht na videz korajžno, v resnici pa s precej tresočim glasom.

»Poberite se vendar domov, xxxxxx!« zagromi iz teme Seljakov glas, ki je pa v tistem hipu razburjenim Bukovčanom neznan. Tega odgovora se namreč prestrašijo tako, da odskočijo od zidu, kakor da bi ustrelil med nje. Hlačun, ki je seveda tudi xxxxx klet, je držal svoje cepe za hrbtom. Ali ko je odskočil z drugimi vred, zapletli so se mu cepi med noge, da je z njimi telebnil ob tla. Ob njega so se spoteknili drugi in padli tako da se je valjal za njim ob steni precejšen kup xxxxxxx junakov, a na vrh kupa je priletel celo mogočni Abtaht.

Nato se zravnajo po koncu in prestrašeni se pogledajo. »Razbojniki so v kleti,« odloči xxxxxx.

»Tolovaji so vendarle v kleti,« pravijo Bukovčani in zopet sežejo čvrsteje za orožje.

Začeten strah pa jih je vendarle nekoliko minil, zakaj sveže jutro je pregnalo skoro spotoma nevarno nočno xxxxx, truma se povrne pred vrata; spoznali so, da lopovi drugje ne morejo priti.

Nato se modri Abtaht pripravi, da bi se ob priprtih vratih začel zopet pogajati s tolovajem, ko krikne Matizelj: »Potočnik!«

Vsi se urno ozro proti strani, kjer so imeli Potočnikovi vinograd.

Ne da bi ga kdo podil, hite Potočnik po stezi navzgor. V nekaj trenutkih stoji ves moker vkopan v sredi množice.

»Kaj vendar pomeni ta straža?« vpraša s hropečim glasom.

»Abtaht, da vam povem, tolovaji so v vaši kleti!«

Potočnik se prestraši, da se mu začnejo šibeti kolena.

Torej Korenova Liza vendar ni lagala. Babnica je xxxxxx jajca, piščance, in pa drugo tako ropotijo, ki jo je nosila v mesto na prodaj. Vsako jutro je po svoji bajti hitela mimo Potočnikove v Bukovje. Ali, ko je našla zbrane Bukovčane in izvedela, kaj imajo, zasuknila je na mah ter v skok drvela k Potočnikom s strašno novico.

Seljak. Kaj, ko bi ga xxxxx tolovaji? Strašna slutnja spreleti Potočnika. V grozni skrbi za prijatelja in soseda se ne zmeni za nevarnost in hoče xxxxxxx planiti v klet.

»Za Boga svetega, nikarte, če vam je ljubo vaše življenje!« zavrešče Bukovčani in xxxxx za prime najmanj deset rok, da bi mu ubranili vstopiti med razbojnike.

Ko vidi, da se rešiti ne more, zavpije Potočnik na ves glas: »Kdo je v moji kleti?«

»I, Bog te je dal, saj vendar veš! Spravi norce domov, pa pridi, da me rešiš,« oglasi se Seljak. Potočniku je ta odgovor mahoma umiril v strahu trepetajoče srce. Iztrga se previdnežem iz rok, telebi z nogo ob vrata, da se odpro na stežaj in najde — zvestega soseda Seljaka, ki še vedno sedi sključen pri sodu in tišči kazalec v čep!

»Štefan, zlata duša, ne zameri! Moja žena —«

»E, kaj se boš izgovarjal! Daj brž pipo, nosil si jo dovolj časa!«

Brž pristopi Potočnik in porine pipo v sod, ko je Seljak izpipal s težavo kazalec iz luknje.

Ker je siromak celo noč čepel pri tleh, se komaj zravna po koncu. A potem srdito pogleda Matevža, zapreti mu s pestjo in reče:

»Veš kaj, Matevž! Vse, kar je prav! Dobra sva si bila toliko let in mislil sem, ničesar ne more raznesti najinega prijateljstva. Res, storil si mi mnogo dobrega, zahvalim te lepo! Ali, da si se ti, moj stari prijatelj, tako brezvestno pošalil z menoj, tega ti ne odpustim nikdar, da bodeš vedel, nikdar!«

»Štefan, lepo te prosim, poslušaj, naj ti povem —«

»Nič, ta sramota, to je preveč!«

Razljuten razmakne gnječo strmečih Bukovčanov, potisne klobuk na oči in hiti navzdol proti domu.

Žalostno pogleda Potočnik za urno odhajajočim prijateljem, a Bukovčani, ki so kakor okameneli gledali kratek prizor, začno se spogledovati in ugibati, kako je prišlo do tega čudnega slučaja.

»Pila sta ga sinoči!« pošepečejo oče župan.

»Čep jima je menda ušel,« ugiblje Abtaht.

»Oče Potočnik so ga šli iskat, pa so se izgubili med potjo,« se pošali Hlačunov Matija.

In Bukovčani zaženo silen krohot, kar sicer jako poparjenega Potočnika vendarle hudo razkači.

»Spravite se, zijala, odkoder ste prišli! Sram vas je lahko, da rjujete zavoljo take malenkosti, kakor ko bi bil Turek v deželi.«

Pogledal jih je grozno srdito in tudi čvrsto oprijel v kotu slonečo motiko, da so hrabri junaki takoj stopili nekaj korakov nazaj. —

»Lepo smo obsedeli, smejali se nam bodo,« zamrmra Ožganov Janez.

»Pi ti šalobarda neumna, ti si rogovilil tako in kričal, da jih je dvanajst!« zarentačijo oče župan nad Abtahtom, ki je svojo silno sabljo zopet ponižno vtaknil v nožnico in se osramočen potisnil v ozadje.

»Matizelj je vsega kriv,« huduje se Hlačunov Matija; »sam sem slišal, da je vpil: »Štirje so!«, pa še enega ni bilo!«

»Za norce nas je imel ta potepuh!« zakriči nekdo. Ta krik takoj ohrabri osramočenega redarja. Urno plane v sredo med razljutene Bukovčane.

»Abtaht, da vam povem! Za norce vas je imel in to tudi naju, občinsko gosposko, očeta župana in mene, občinskega redarja! To je zoper postavo! Zvežimo ga!«

»Zvežimo ga!« zahrujejo tudi drugi. A Matizeljna ni nikjer. Ko je uvidel, kako grdo je grešil sebe in Bukovčane, se je mimo izmuznil in jo ubral xxxxxxxx na svojo pot, s trdnim prepričanjem, da se nekaj tednov ne pojavi v Bukovju.

Xxxxxx godrnjaje se napotijo Bukovčani proti domu, pa orožje ne neso zmagonosno na rami, ampak za hrbtom ga drže skrivaj za sabo. Tudi ni hrupa in vpitja; vsak se splazi na svoje dvorišče, kakor ko bi prišel iz ponočnega vasovanja. Ženske pa, ki so počakale nekaj v strahu, nekaj xxxx radovednosti, kdaj pridejo možki in priženo tolovaje, otvorijo sedaj zaporovje zgovornosti in njih xxxxxx, zabavljanja in zbadljivega posmehovanja ni bilo danes in še nekaj dni pozneje ne konca ne kraja. Bukovški možje so zasloveli daleč na okoli, ker so tako junaško in xxxxxx lovili tolovaje pri Potočnikovi kleti.

VI

Xxxxxx ni novega pod solncem živ krst bi ne bil mogel misliti, da si bosta prišla kdaj v lase Potočnik in Seljak, in le je prišlo tako. Po tistem večeru, ko sta tako malo xxxxx nastavljala vino v Potočnikovi kleti, je postal Seljak sovražnik svojemu sosedu.

»Xxxxxx,« je dejal tisto jutro, ko je bil rešen obleganja bukovskih junakov, »ne bi bil mislil, da me bode kdaj tako hudo speljal na led! Nalašč me je pustil pred sodom, pa celo xxxxxx. In tako sem postal v xxxxxx bukovškim zijalom! Pravim, človek človeka nikoli ne pozna dovolj. Znositi se e mislil nad mano, grdoba, ko se dedec malo pokori, pa ga je že dostikrat xxxxx moji kleti! Res, mnogokrat ga je dal kak požir, pa pot pod noge ne dam, pa xxxxx pa rečem: nikoli ne pozabil te sramote in najino prijateljstvo je proč. On, xxxxx bo za se, jaz, siromak tudi za se, pa bode!« —

»Hvala Bogu, da ste vendar tu,« je zaklical Seljakov sin, ko je oče primahal po poti, »povsod smo vas že iskali. Mislili smo, da ste se zamudili v kleti, pa ste šli spat na skedenj. A ko vas davi nisem našel, ko xxxxx živini, prestrašil sem se. Kaj sta počela; menda nikar nista zaspala pod xxxxx.«

Seljak ni odgovoril ne bev ne mev, ampak vzel je koso, grablje in zavil jo je po xxxxxxx.

»Počakajte me; k zajutrku pojdem!«

Xxxxxxx, da je bila nad novim početjem Matevža Seljačka silno presenečena. Da bi se ga bil xxxxxx tako nalezel, da bi ne mogel domov, to se še ni zgodilo, odkar je ona gospodinja na Seljakovem. Pa, da bi mož popihal od doma, ne da bi zajel okusnih, z mlekom ajdovih žgancev in ne bi ji povedal vzroka, to ji ni moglo iti v glavo. Komaj je čakala, da je mož prikrevsal pred kosem zopet domov, xxxxx je zgodilo še le, ko je že xxxxxx za kosilo.

S strahom ga je ogovorila in gledala je tako dolgo čedno ona njega, da ji je povedal vse.

Seljak in njegova zakonska ženka sta živela že toliko let skupaj, pa se nikdar nista sporekla. Kar je rekel ali storil, temu je pritrdila vselej ženka. Ni čuda tedaj, če je xxxxx, ko ji je mož povedal, kako ga je bil Potočnik xxxxx v kleti, postala tudi ženka hudo razjarjena, da je začela, čeprav prvokrat v svojem življenju, grdo krmiliti zoper soseda.

Ko je kmalu potem na tnalu tik plota ob Seljakovem dvorišču Potočnica nabirala suhljadi za kurjavo, začelo je hudo vreti po Seljakovi hiši. Duri so treskale, burki je ropotale, pominjke so se metale po trdih kuhinjskih tleh, da je bilo kar groza. Seljakova mati so bili jezni, kakor še menda nikoli z poprej. —

To se ve, Potočnika je silno težilo, da je sinoči tako osoden polno izpodletelo nastavljenje k soda. Vedno sta si bila on in Seljak dobra soseda, nikoli se nista bila grdo pogledala. Ali sedaj, zavoljo te nesrečne pipe, pozabljene doma na polici, je postalo naenkrat konec prijateljstva.

Celi dan ni bilo možu nič kaj dobro; sram ga je bilo, težilo ga je, da se tako hudo zameril Seljaku, in vrhu vsega tega je še njegova Marjeta ves božji dan regljala zavoljo sinočne komedije. — No, popoldne ga je že vest toliko pekla, da jo je zavil na Seljakovo dvorišče z namenom, pogovoriti razdraženega soseda, naj velja, kar hoče.

Moža ni bilo doma, odšel je za drugimi na polje.

»Bog daj srečo!« je ogovoril Potočnik sosedo, ki je danes z nenavadno korajžo v veži gonila pinjo.

»Bog jo daj!« zarenči ona, ne da bi pogledala soseda.

Ta je že čutil, da se mu kuha nekaj nenavadnega, vendar se je toliko ohrabril, da je še vprašal: »Kje pa je Štefan?«

»Kaj vam to mar!« razljuti se žena; »sram vas bodi, da ste imeli sinoči mojega moža tako grdo za norca. Res nismo premožni, pa zavoljo tega nas bogatini še ne boste imeli za norca, ne, da boste vedeli!«

To rekši jo pobriše žena v kuhinjo in zaloputne duri za seboj, da se strese cela hiša.

Potočniku pa se je zdelo, kakor bi ga kdo polil z mrzlo vodo, in klaverno se je vrnil na svoje dvorišče.

Prvo nedeljo po teh dogodkih pa so se ljudje hudomušno namuzavali, ko Potočnik in Seljak nista po stari navadi korakala skupaj od cerkve, ampak vsak s svojo družbo daleč vsaksebi. —

Bog ve, koliko časa bi bila trajala ta napetost, ko bi ne bilo prišlo nekaj posebnega, kar je srečno zopet poravnalo nenavadni razpor.

Prve dni po kresu je bilo ja-ko lepo vreme, kmetje so kosili, kar se je le dalo, in nekega posebno vročega dne je Seljak že takoj po kosilu pripravljal vozove za seno, ki bi se imelo še le proti večeru spraviti iz Globoke doline.

»Ne vem, če bode pravo, preveč soparno je,« dejal je mož sam pri sebi, ko je opazoval razžarjeni nebesni svod. In res, preden sta pretekli dve uri, so se na zapadu že kopičili temni oblaki in zamolklo grmenje je oznanjevalo bližajočo se hudo uro. Potok, kateri se je vil čez Globoko dolino, je vzkipel že ob srednjih nalivih in poplavil ob straneh ležeče travnike. Oblatil je travo in odnesel že pokošeno seno. Tega so se Seljakovi silno bali, zato so delali tisti dan za žive in mrtve.

Eden voz že vlečejo voli domov in ko se vrnejo, naloženi bode drugi. Toda hudourni oblaki se pode bližje; nevihta utegne prihruti morda predno bode spravljen drugi voz, ali lepega, ravno prav suhega, sladkega sena je še najmanj za tri voze.

Seljakovi hite, da jim pokajo žile in se jim cede debele kaplje znoja po licu.

Kar zaropočejo prazni vozovi po cesti izza ovinka. Kakor da bi bežal pred sovražnikom, tiral je Potočnik svoja vola, katera sta vlekla dva voza, drug za drugega priklenjena. Mati in Zalika pa sta hiteli zadaj. Meni nič, tebi nič jo krenejo na Seljakov travnik in se lotijo dela s toliko urnostjo, da je bilo vse seno spravljeno pod kozolcem, ko se je vlila ploha.

»Hvala Bogu!« izpregovori Potočnik, ko je izpregel vola.

»Prav res, hvala Bogu in tebi sosed,« de Seljak. »Brez tvoje pomoči bi je bilo dva voza zmočilo in morda še tudi odneslo.«

Mržnja je bila pozabljena in možaka sta začela kramljati, kakor ko bi med njima prav nič ne bilo prišlo navskriž.

Iz travnika domov grede premagala se je tudi Seljačka in začela še dokaj prijazno govoriti s sosedo.

Mir je bil torej sklenjen, česar so bili veseli vsi prebivalci dveh srečnih domov, toda nihče ne bolj, kakor Seljakov Matevž in Potočnikova Zalika.

Prvo nedeljo po srečno dognani spravi je bila v Potočnikovi kleti zbrana mala pa vesela družba: Potočnik, njegova Marjeta in Seljak se svojo Mico. Gospodar kleti je povabil soseda in njegovo ženko, da bi se povsem poravnala storjena krivica in sicer ondi, kjer se je bila začela.

Že so dobili majoliko tretjokrat polno na mizico, ko se začne Potočnik pripravljati za posebno važno napitnico. Odkašlja se parkrati, prime majoliko v roko in takole govori:

»Štefan, vedno sva si bila dobra soseda. — — — Tudi najini ženi sta si bili vedno dobri prijateljici. — — Pa zadnjič sem te razžalil. Nisem mislil tako storiti, pa vince me je zapeljalo. — — Nevoljen si bil na mene in to me je hudo bolelo. — —« Možu začne nekako grguliti v grlu in solze se mu udero. »Nikar tako več, bodimo si dobri tudi zanaprej tako, kakor smo si bili že toliko let. Veš, z mojo staro sva se namenila, da bodeva odložila gospodarstvo. Treba dobe torej mladega v našo hišo. — Z Marjeto sva se dogovorila. — — Tvoj Matevž in naše dekle se menda rada vidita, — če je vama všeč — Bog daj srečo — naj pa bo —!«

Bog ve, če bi bila Matevž in Zalika že tako naglo prišla do zaželjene sreče, ko bi ne bil oče Potočnik pozabil oni večer na pipo!

(Konec)