Pozdrav (Ada Negri)
- Za druga istoimenska dela glej Pozdrav.
| Pozdrav Ada Negri |
| |||||||||||
Na borce mislim jaz motike — krepki
kljubujejo nalivom šumnim, solncu
in kopljejo iz zemlje vse razžgane
borni si kruhek.
Jaz mislim na junake krampa — črne
in silne borce v vročih rudokopih,
hropeče v neprodirni kleti temi
brez odpočitka.
...Čuj, grom se plazi gluh iz dalj — in
poka
in ruši se obok z mogočnim hrumom
in vse je prah, teman prepad in dolgi
smrtni vzdihljaji.
Zijá osrčje hriba iz kamenja
in zmagovita para se izgublja,
pozdravlja jo ob priborjenem izhodu
solnce blesteče. —
...Na borce misli mislim, duh gori jim
ves plemenit v mrzličnem hotenju,
vodniki, mučeniki v topem ljudstvu
kličejo v bitko:
Jaz mislim na vsakogar, ki se trudi,
bedi, umira nepoznan. Iz prsi
mi klic prek zemlje gre, da vse odmeva:
Zdravi, junaki!
* * *
Pozdravljena, železna gola prsa,
telesa silna, mišičaste roke,
utrujene v grmečem kriku, šumu
tvornic, delavnic!
Pozdravljeni vsi vi, ki delo vnema
ponos vam sveti, vsi, ki mrete v delu,
vi vsi, ki misli, dleta ste, sekire,
borci neustrašni!
Pred mano gibljejo v prikazni grozni
obrazi se delavk, vsi smrtnobledi,
se ladje zibljejo in tonejo v viharju
divje nevihte,
otroci trudni, starci osiveli,
razbita trupla, spačeni obrazi
in vsa in vsa neskončna nedogledna
bleda množica.
Od daleč slišim šum glasov, mrmranje,
udarce krampov, kladiv, težkih drogov,
in nad tem hrumom, ki zemljo oživlja,
prosta prepevam!
O tebi pojem, razkropljena in trpeča
človeštva vélika družina!... Bij se,
in upaj, trpi, delaj, ne počivaj:
hip je življenje!
Na bitke dela! Na glave zmagalcev
in na premagancev boj zadnji smrtni
zre jasni in nesmrtni pógled božji
solnce bleščeče!
(A. Remec.)