Sokoli bratje, sestre Sokolice,
slovanskega sveta ponos in kras,
kje naj dobim besedo, da resnice
dovolj krepak in jasen bodi glas,
da to, kar čutim in kar v srcu klije,
v pozdrav navdušeno naj vse odkrije.
Kot da iz čudotvornega studenca
življenja vode vrelec zašumi,
pred žarno lučjo se umakne senca,
ko v žilah nam zapolje vroča kri,
ko dvignejo se ponosito glave
in naše se razgrnejo zastave!
Bobneč stopinja vsakemu odmeva,
naš ščit — Sokolstva neporazna čast;
in gora in dolina nam odpeva,
vsa zemlja z nami vriska — naša last,
last naša, kamorkoli vid zakroži
do tja, kjer brat še danes v sponah
toži ...
Ves stari svet prevare in krivice,
ki rod naš teple so in križale,
porušile so krepke nam desnice,
da bodo duše se približale
zapovedi spoznanja in razuma:
ustvarjaj s silo lastnega poguma!
Od srca k srcu gre le ena cesta,
ljubezen bratovska je naša to;
tako globoka, verna je in zvesta,
da ni lepote in moči nad njo.
V blaginji skupni pijem slast edino,
edino znam in ljubim domovino!
Njej Sokol vdan je iz srca globine,
njej suženj je in sin in gospodar;
do solz prevzet od njene je miline,
a levjo silo v njem zbudi vihar,
ki v njej bi in nad njo začel hrumeti
— za njo velja živeti ali mreti!
Sokolu ni življenje sen in pena,
ker je lepote venec vanje vtkan,
in delu našemu je dana cena,
ker dvigajo zakladi se na dan
vrlin telesnih, duševnih kreposti,
a zmagane beže laži in zlosti!
Iz enega so debla naše veje,
zato med nami pač razlike ni:
vsa srca nam ljubezen ena greje
in enemu namenu vsak živi,
da lepo, blago in tvoreče vedno
življenje vsako je življenja vredno!
Kdor si željan svobode, bodi z nami,
na vsak ukaz pripravljen vedno stoj!
Na živo borbo naše delo drami,
naš je poklic napor, za pravdo boj,
in vekomaj ostane nam poslanstvo:
Sokolstvo in človeštvo in Slovanstvo!
