Pozdrav z gor
| Pozdrav z gor Ivan Lah |
| |||||||||||||
Hej, ali nas vidiš na današnji dan, ti kraljevič naš, ko prihajamo z gorskih grebenov, obdajajočih zemljo slovensko!
Naši konji vihrajo v zraku nad temeni gor kakor lahni oblački, ki vstajajo nad njimi svetlikajoči se v visokih zarjah.
Njih grive so se razigrale v vetrovih in plapolajo okrog ovenčanih glav prepletene z žarki žarečega solnca.
Njih uzde se svetijo od zlata in njih jermenje je kakor z blestečimi biseri posuto. Njih sedla so vezana z drago svilo in njih stremena so s srebrom okovana.
Tako plavajo naši konjiči razigrani nad temeni gor, ponosno hržejo in rezgečejo, zelene šopke krog sebe mečejo, s solncem se pozdravljajo in pogovarjajo in s trdimi kopiti ob skalne vrhove udarjajo, da se iskre krešejo in plešejo okrog nas, kakor da gore pod nami trepečejo in neso nas naprej in naprej.
Kajti mi gremo na svatbo.
In kakšni smo mi?
Svatovski smo in fantovski smo, da nikoli tako! Z rožami smo se ovenčali in zelene vence smo vrgli čez rame, pa praporje v roke, da visoko nad nami sevajo in solnčna luč v očeh in sama radost in smeh in naše pesmi po naših gorah odmevajo, da nas vidi in sliši svet in poreče: poglejte tam svatovski fantje prepevajo.
Kajti mi gremo na svatbo.
Ali nas poznaš, kraljevič, iz teh blestečih daljav, ko prihajamo v nepreglednem spremstvu, da te pozdravimo na svečani dan?
Kdo smo?
Mi smo tisti, ki smo stali na ulicah belgrajskih, ko si jahal deček ob strani sivolasega kralja, spremljevaje ga na njegovi poti, ko je sprejel na glavo krono jugoslovanskega kralja.
Mi smo tisti, ki smo se vračali z veselim oznanilom v skrajne strani svoje domovine razglašajoči blagovest vsem, ki so čakali svojega odrešenja.
Mi smo tisti, ki so pripravljali tvojo pot v kraje, kjer te niso pričakovali, ker je vladala tema nad njimi in nevera v njihovih srcih.
Mi smo tisti, ki smo te spremljali na tvoji zmagoviti poti čez ozko srbsko mejo na Kumanovo in Bitolj, vedoč, da je to začetek velikega pohoda.
Mi smo tisti, ki smo te obdajali v dneh velikih nevarnosti, ko so se zbirali naši sovražniki okoli nas.
In ko so udarili, je šla ena naša vrsta s teboj na bojno polje, da te spremi do zadnjega skozi čete izdajalcev preko albanskih gor s kletvijo na ustih in z nado v srcu, da čas - maščevalec položi naše sovražnike v podnožje naših nog – in druga vrsta je padla v roke sovražniku in napolnila njegove ječe in morišča in je čakala v mračnih dneh novega vstajajočega solnca.
In ko je solnce prišlo – so napolnili domovino z oznanjenjem velikega dogodka.
Mi smo tisti, ki smo te čakali na vrhovih naših gor, ko si prišel sredi neprijateljev obiskat to prijateljsko zemljo slovensko.
Mi smo tisti, ki smo te pozdravili s pozdravom z gor, ker smo se razumeli z daljav.
To smo mi.
In zdaj gremo, da ti prinesemo pozdrav na slavnostni dan, ker smo se od zdavnaj pripravljali, da bomo vredni gostje na tvoji svatbi.
In zdaj gremo na svatbo!
Zato plavajo naši konji v solnčnih žarkih kakor v gorečih plamenih in naše vrste jašejo na njih vriskaje nad temeni gor.
Kajti mi gremo na svatbo!
Naši prapori belomodrordeči so se razvili v sinjini in njih vrhovi se leskečejo v žarečem sijaju.
Kajti mi gremo na svatbo!
In za nami se vsipljejo množice.
Od kod smo prišli?
Tam od Mure, od Drave, od skrajnih severnih mej. In ko smo stali vrh Karavank in smo zagledali lepo zemljo koroško, smo povzdignili svoj glas in smo zaklicali:
»Hej, bratje, z nami, za nami mi gremo na svatbo!«
In smo slišali odmev onstran gor, težek in zamolkel, in temne sence so se dvigale in proseče roke so se vspenjale iz njih ...
In so se zasvetili naši napisi na belih zastavah z zlatom pretkani, da se je zalesketalo v temo. In smo slišali vzklik tih in globok.
»Pojdite z nami, mi gremo na svatbo.«
»Ne smemo, ne smemo ...«
Le tam skozi gozdovje po rebrih navzgor so prišli skrivaj, oni, ki so bili naši, obupani in utrujeni.
»Ej, bratje ...«
Pozdravili smo jih po bratovsko in njih oči so žarele in radost jim je zasijala z lic, ko so zagledali svobodno zemljo slovensko.
Daleč tam iz daljav se je svetil v temi gosposvetski prestol.
In koder smo šli smo jih vabili in klicali in so prihajali in množili naše vrste.
In smo šli naprej.
In ko so nam zasijale nasproti glave Triglava, takrat smo dvignili svoja znamenja v solncu blesteča in smo zaklicali, da je odmevalo od gor:
»Hej vi, tam od Zilje, bratje, in iz Rožne doline, pojdite z nami, mi gremo na svatbo.«
Zgubil se je odmev po daljnih lesovih preko koroških polj in komaj da je dahnil iz njih boječ pozdrav:
»Pojdite pozdravljeni!«
In šli smo naprej in smo objahali zapadni rob naših planin In smo Plavali preko triglavskih vrhov.
In pod nami je zašumela Soča pekoča in smo videli njeno pot tja do sinjega morja.
Njeni zeleni bregovi so molčali kakor okameneli od bolesti in narod na njih je gledal na nas z zamišljenimi očmi.
Zakipeli so jim z gor naši prapori v pozdrav in smo zaklicali:
»Hej, bratje Primorci, pojdite z nami, mi gremo na svatbo!«
Pa so molčali in gledali. A dvigale so se koščene zagorele roke in čudna pesem je zadonela med množico:
»Pojdimo ...«
In so šli od Soče bregov po vrhovih navzgor in so preplezali vse ograje in ovire in so se nam pridružili. In žene in dekleta so od daleč mahale nam z belimi robci v pozdrav.
In smo šli naprej.
Ob kraških skalah smo hodili in ponosen je bil naš pohod. Visoko so žarele naše sulice nad nepreglednimi vrstami in svatovska pesem je donela od povsod. Tja do Gorice je donela, do Brd in preko njih in čez ves Kras tja do Trsta.
»Mi gremo na svatbo!«
In tam v istrskih skalah se je zgubljal njen odmev v tisočerih glasovih odmevajoč in videli smo ljudi na Učki gori, ki so gledali naš pohod iz daljav in nam pošiljali svoj pozdrav.
»Pridemo, pridemo!«
Pred nami se je zalesketalo morje In v valovih Adrije smo videli naše vrste kakor v ogledalu. Reka je ležala pred nami in naši bregovi okoli nje in naši otoki pred njo.
In smo zaklicali, da je odmevalo v valovanju valov:
»Mi gremo na svatbo!«
In so odzdravljali valovi in bregovi in otoki sredi njih. Nove množice so se dvignile in so se pridružile našemu pohodu.
Tako smo šli naprej.
In zdaj smo prišli, kakor smo obljubili, da nas vidiš, naš kralj, na ta dan.
Prišli smo na svatbo!
Le mimogrede ustavimo svoje konje ob tvoji hiši, da ti sporočimo zdravico in odidemo. Le mimogrede, da te pozdravimo po stari slovenski navadi, da ti napijemo po fantovsko veselo za spomin na mlade dni. Da nas vidiš, koliko nas je, ki smo prišli z naših gor kot svatje svatovski, s cvetjem ovenčani, z radostjo opojeni. In da vidiš nje, ki so z nami ... Tihi svatje nepozabljeni ... O, vemo, da smo vabljeni, toda mi pojdemo nazaj na stražo da tam dočakamo kronanja. Takrat na svidenje!
Naša pot pojde skozi noč in izza hiš se bo slišal glasen zasmeh. O, mi poznamo ta smeh. Slišali smo ga že v davnih dneh. A mi bomo jahali skozi noč naprej, naša dobra volja se bo razlivala v pesmi in naše vriskanje bo odmevalo čez polje. Konice naših bander se bodo z zvezdami pogovarjale.
Mi smo bili na svatbi!
In ko se vrnemo domov, bo odmevala z gor pesem naših glasov:
Srečen ti pir!