Pozdrav zvezdi na morji
| Pozdrav zvezdi na morji Pesmi (1865) Anton Umek |
| |||||||||||
1
Adamov raj je temna noč zakrila,
Minulo lepo jutro je stvarjénja
In zali kinč nedolžnega življénja,
Ko sta človeka perva b'la grešila.
Zdaj z zlegi se je zemlja napolnila,
Prišlà je smert, prinesla strah ločenja,
Odperlo se je brezdno pogubljenja,
Človeštvu sreča b'la je usahnila.
Pa kak pri Bogu milost je velika,
Obljubil revam je Odrešenika,
Peklenski moči zmaga ni ostala.
Al daleč bili so rešenja dnovi,
Kjer, morska zvezda! nad morjá valovi,
V obzorji jasnem Ti si prisijala.
2
V obzorji jasnem Ti si prisijala,
V naročji vekovečnega Očeta,
Kjer bila že od nekdaj si spočeta,
Kjer ž Njim si se v začetku že igrala.
V pretežki ječi zemlja zdihovala,
Ker bila je od Večnega prekleta,
Kar se prikaže upa zvezda sveta,
Ko Ti si žarke mile ji poslala.
Ko solnčna luč po dolgem deževanji,
Ko jasno jutro po nemirnem spanji,
Z nebeškim si se bliščem pokazala.
Vsadila si kreposti blage vence,
Odperla sreče rajske spet studence,
Enaka zarji gosti mrak pregnala.
3
Enaka zarji, gosti mrak pregnala,
Ki pred pokrival puste je dobrave,
Pihati jele sapice so zdrave,
Otožnost britka zopet je zbežala.
In zemlja spet je žlahni cvet pognala,
Vlivála rožam lepše si dišave,
S prijetnostjo široke si planjave
In tihe loge s petjem si navdala.
Tak vdihnila živost si dobi mladi,
Zakona bila novega spomladi,
Ter žejna tla si z mano porosila.
Pomlajena, vsa nova je narava,
Kar z zlato zoro beli dan priplava,
Močí neskončne Solnce si rodila.
4
Močí neskončne Solnce si rodila:
Mir, slava, aleluja in hosana
Razlega v Betlehemu se, neznana
Je zvezda modrim čudo naznanila.
Naukov svetih luč je prisvetila,
Prihodnjim vsem narodom je prižgana,
Skrivnostim vere množica je vdana,
Vremenom temnim ura je odbila:
»Dopolnjeno je!« vpitje pomenljivo —
Na križu vzdihne jagnje ljubeznjivo,
Narava vsa je britko smert čutila!
Premagano je zdaj kraljestvo tmine,
Nebeški žar pokrajne vse prešine:
Al nisi se pred lučjo solnčno skrila.
5
Al nisi se pred lučjo solnčno skrila,
Kot skrije nočnega se neba lice
Z obrazom svitlim tudi zvezd kraljice,
Ko žarkov množica ga je zalila.
Marveč v svitlobi ž Njimi si se sklenila,
Da siješ v žalostne na svet temníce,
V življenje vabiš blažene cvetlice,
In zbujaš, ki jih slana je umorila.
Ko bliža se prihodnjosti mi morje,
Ko na tekočih časov zrem obzorje,
Al tje, ko zora dneva ni sijala,
Ko sije mi življenja doba kratka,
Ko večnosti odpre se čudna prat'ka:
Razsvitaš vedno zvezda se prezala.
6
Razsvitaš vedno zvezda se prezala,
Povikšana nad vseh si zvezd miljone;
Povikšana nad kerubinske trone
Boš med izvoljenimi kraljevala.
Naj skrije le zakladov časnih hvala
Pred biserji se Tvoje zale krone,
Dežele kje so, lepše od Sione,
Da bi jih pesem še povzdigovala?
Zares, ne gor v neskončnosti višavah,
Ne v rajev naših ljubljenih nižavah
Bi veličast se taka najti dala.
Ko solnce vse nam jasniše Ti siješ,
Prijetniše od bele lilje diješ
In lepa tak boš vekomaj ostala.
7
In lepa tak boš vekomaj ostala,
Ne ko cvetice, ki se posušijo,
Ko zvezde, ki začasno le gorijo,
Ki jih minljivost spet bo v nič zagnala.
Podlaga Tvoja bode terdno stala,
Ko časne dobe v večnost se zverstijo,
Trobente glasno kedar zadonijo,
Nazaj ko rop trohljivost svoj bo dala;
Spet bo, ki bila dolgo je zgubljena,
Po Tebi pa dobrotno zadobljena,
Presrečna zlata doba nastopila.
Spolnile bodo tam se vsake želje,
Kjer Ti med vseh nebeščanov veselje
Svetovom rajskim večno boš svetila.
8
Svetovom rajskim večno boš svetila,
Kedar se večno jasni dan zazori,
Kjer zbrani bodo mučenikov kori,
Devic junaških blažena števila.
Tam več ne bo sovražna moč protila,
Le zgolj nebeški mir sijonski dvori
Vživali bodo v svetem raji gori,
Njih vnemala zveličana čutila.
Kar solzna dala je težav dolina,
V sladkost jim bodo večnega spomina,
In v delež radosti neizrečene.
Trojice svete blišč jih bo ovijal,
V zveličanji pa tudi jih obsijal
Svit Tvoj, ki mu primere ni nobene.
9
Svit Tvoj, ki mu primére ni nobene,
Le slabo rok človeških delo stavi
Nam pred oči, kateri na višavi
Je Topolovški pervič ginil mene.
Na veji topolovke je zelene
Podoba Tvoja bila tam v goščavi,
Pred njo klečale so, povest nam pravi,
Ovcé v pobožnost tiho zatopljene.
Dan danes Tvoje tù stoji svetišče,
Še marsikteri romar Te obišče,
Ker svest si je pomoči zaželene.
Odkrila tam se rajska mi lepota
Je, ki, ko stiska me duhá merzlota,
Tud lije žarke v solzni dol rumene.
10
Tud lije žarke v solzni dol rumene
Bliščobe Tvoje žar, to sploh kristjanska,
To tud spričuje zgodba avstrijanska,
In ljudstva vse po svetu razkropljene.
Pomoč prišla je njim od Prečeščene,
Ko je protila moč muhamedanska,
Sovražnikov še druzih moč tiranska,
Pribeževali so pod krila Njene.
In ak bolezni hude kdaj morijo,
Ko dušni in telesni cvet davijo,
Spet kliče sladko se imé Marije.
Zato pa plamen Tvoj z višav nebeških,
Ki lije mir v dolino rév človeških,
Enak je luni, ki po noči sije.
11
Enak je luni, ki po noči sije,
Pod njo globoko pa popotnik tava,
Pred njim s strahovi merzla je puščava,
Za njim se gojzdov temnih senca vije.
Pa glej! premila luč ga zdaj obsije,
Da, kje popotva, bolj in bolj spoznava,
In da previdi, kje mu pot je prava,
Po njej da med prepade ne zavije.
Tak svetiš Ti, da potniku pošasti,
Na zemlji skrite so vse ljute strasti;
Da so nevarni brezni vsi mu znani.
Zató češčenja blaga si posoda,
Zató pa od izhoda do zahoda
Ljubezni Tvoji so narodi vdani.
12
Ljubezni Tvoji so narodi vdani,
Ki si jim upa zvezda prežareča,
Cvet, kjer jim klije čista večna sreča,
Zavetje, kjer viharji so neznani.
Zató pa že o jutra uri rani
Pozdravlja godba Te z višav doneča,
In ko se skrije solnčna luč goreča,
Še enkrat se ti petje v čast oznani.
Narava vsa prinaša Ti pozdrave,
Po krajih čujem vseh: »Marija ave!«
Ki z žarki Tvojimi so obsijani.
Tako so se in bodo se glasili
Ti vselej v čast in slavo spevi mili,
Lej, strun tud mojih glasi so Ti vbrani.
13
Lej, strun tud mojih glasi so Ti vbrani,
Pomlad cvetè, in rožice nabira,
Iz njih da venec vije mlada lira,
čeravno ji okornost moja brani.
Sonetje so v soglasji mičnem zbrani,
Vsi sini nježni »venčevega vira«,
Zatéka vsaki vanj, iž njega izvira;
Al čutja vroče serce v persih hrani. —
Ko venec ta so tudi misli moje,
Naj raji, ko prepevam pesmi svoje,
Se zatopijo v mil' obraz Marije.
In ako zaostali so mi včasi
Pri njej zbudé se spet veseli glasi,
Al slabe so, nevredne poezije.
14
Al slabe so nevredne poezije,
Nevredne, da bi Tebi se glasile,
Ki verste angeljev so Te spremile
V nebeški dom, kjer večno Solnce sije.
O, vse drugačne pač so harmonije,
Ki bodo gori večno Te slavile,
Zató pošiljaj mi, pošiljaj žarke mile,
Da pridem v kraj presrečne domačije!
Odpusti pa, da želja preiskrena
Ti spleta venec Tvojega imena,
V katerem, vem, premerzla so čutila.
Gorkeja bodo v dragi domovini,
Saj veš, da tukaj v solzni smo dolini,
Adamov raj je temna noč zakrila.
Vencev vir.
Adamov raj je temna noč zakrila,
V obzorji jasnem Ti si prisijala,
Enaka zarji, gosti mrak pregnala
Moči neskončne Solnce si rodila.
Al nisi se pred lučjo solnčno skrila,
Razsvitaš vedno zvezda se prezala,
In lepa tak boš vekomaj ostala,
Svetovom rajskim večno boš svetila.
Svit Tvoj, ki mu primére ni nobene,
Tud lije žarke v solzni dol rumene,
Enak je luni, ki po noči sije.
Ljubezni Tvoji so narodi vdani,
Lej, strun tud mojih glasi so Ti vbrani,
Al slabe so, nevredne poezije.