Prah in pepel
| Prah in pepel Luis Coloma |
Prevedel Basnigoj (Fran Saleški Finžgar).
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
urediOtrok sem bil še, ko sem videl prvič Manola H. Dvanajst let sem imel. Bival sem tedaj kot gost v rojstni hiši svojega prijatelja Ferdinanda, katerega sem ljubil med vsemi sošolci najbolj. Ferdinandov starejši brat je bil zelo prijatelj z Manolom. Nekoč naju popelje seboj na Manolov krasni grad, da bi bi nama pokazal velikega leva, doma iz peščene Sahare.
Ko smo dospeli na ravnico pred gradom, videli smo pred mramornatimi stopnicami več vozov. Med njimi se je posebno odlikovala krasna kočija, v katero so bili vpreženi štirje iskri konjiči — bogato opravljeni.
„Aj, Kurito Penkas je tu! “ Tako je vskliknil Ferdinand, tlesknil z rokami in skočil z voza.
Ko ga vprašam, kdo da je ta Kurito Penkas, pove mi, da je slaven borilec s turi, srčni prijatelj bratov in Manolov in predsednik klubu borilcev s turi. Tudi brat in Manolo sta uda tega kluba.
„Danes gredo na pristavo Pikota, da si izbero turov“, nadaljeval je Ferdinand. „V četrtek bode borba ž njimi. Brat bode matador (morilec bikov), Manolo pa praporščak. Jaz sem še premajhen, da bi se udeležil. Ko pa zrastem, bodem tudi praporščak, pa še spretnejši kot Manolo. Vidiš, pletem si že lase v kito.
Rekši sname švedsko čepico, da sem videl zlatolaso kitico, pretkano s plavo nitko. Zasmejal sem se mu ter ga polasal za kitico.
„Mir! “ de mi, „če opazi brat, bode me dražil“. Nato mi ovije ljubeznivo roko krog vratu in me popraša, če se bodem tudi jaz boril s turi.
„Ne“, zavrnem ga resno, „bodem mornar“.
„Tepče!“ zakliče Ferdinand in me sune od sebe. „Potem ne boš imel nikoli tako krasne kočije in tako iskrih konj, kot Kurito Penkas“.
Zganil sem z rameni in šel molčeč za njim po mramornatih stopnicah.
Prehodivši več mostovžev in bilardnico dospela sva v sobo, kjer je bival Manolo. Bilo je prostorno osmokotno stanovanje. Stoli in naslonjača so bili hrastovi, bogato izrezljani in prevlečeni z dragim kordunskim usnjem. V štirih kotih so stale štiri popolne bojne oprave: arabska, katere čelada je bila ovita z belim turbanom; bogato cizelirana milanska in dva oklepa iz 13. stoletja. Prav tako so bile stene okrašene s popolnimi bojnimi opravami.
Velikansko, umetno zrezljano hrastovo mizo je moral občudovati vsak, kdor jo je videl. Poleg te sta bili še dve umetno vloženi skrinji iz 17. stoletja. Na pokrovih je bil grb Mauolove rodovine.
Na to ozadje stare krasote je nagromadil Manolo, gizdalin našega časa, nebroj predmetov, katere stvari nestanovitna moda in spačen okus. Medenina, porcelanina, orožje, vsakovrstno lovsko orodje, biči, glasbeno orodje, akvarelne slike, fotografije slavnih pevkinj in lahkokoživih krasotic — vse je bilo porazobešeno in razpostavljeno kar navskriž ob in po steneh.
Ko vstopiva, sedel je Kurito Penkas na umetno delanem stolu nekam samopašno križajoč nogo čez nogo. Pripovedoval je poslušalcem, kako se je boril v Parizu in koliko mu je prizadejal Napoleon III. Imel je Penkas kakih štirideset let. Postava je bila tako dovršena, kakor bi jo bilo izklesalo Fidijevo dleto. Ljudska izrazovitost mu je bila globoko včrtana v lice; vendar je prosevala skozi te nekam trde poteze posebna mehkost in dostojnost, da je bila njegova zunanjost zelo vabljiva.
Imel je žametast črn jopič in prav tak telovnik, izza katerega se mu je videla bogato vezena, z briIjantnimi gombi okrašena srajca. Opasan je bil s pisano svileno prevezo.
Ob desni mu je sedel Manolo na hrastovi mizi. Deset do dvanajst mladih mož — navdušenih udov borilnega kluba — je stalo in sedelo kraj njega.
„Dalje, Kurito, dalje!“ klical je Manolo, ko je Penkas pretrgal pripovedovanje ob najinem vstopu.
„Vednega govoričenja, kdaj da bo borba, bil sem že sit do grla. Celi dan sem postopal po obkopih, da me je zvečer zeblo kot mokrega pseta. No slednjič je bila vendar borba. Samo, gospoda moja, človek bi kmalu smeha počil. Cela okresnica je vam bila kot lonček pomade; in ko je prišel prvi tur na borišče, svirali so mu na kitaro“.
Velik krohot se je razlegel po visoki izbi. Se le Kurito je udušil zadnje zvoke, ko je začel dalje pripovedovati.
„Samo enkrat sem sunil, in zver vam je ležala tuleč na tleh. Če bi bil storil to v Sevilli, bila bi Triana vsled osupelosti zblaznela in Giralda bi pričela sama od sebe zvoniti. Toda Francozi ne umejo tega. Korakal sem po borišču z bodalom, da se poklonim pred cesarsko ložo. Tam je sedel Napoleon ter se držal kot lipov bog; ob njem je bila cesarica, cesarjevič, nekaj gospodov in gospej, ki so bile suhe kot trske.
Menda so jedle same oblate, da ne bi preveč odebelile. Cesarica mi namigne in povedejo me v ložo. Napoleon natakne na nos očala ter me gleda kot krava novo leso. Potem mi pa tebi nič meni nič pokaže hrbet ter prične govoriti s sosedo, grdo starko.
„Kraljica, Španka, govorila je z menoj kot rojakom. Rekla je, da me je že videla v Granadi pri neki borbi ter me svarila, naj bodem oprezen, da česa ne staknem“. „Nato zahrka starka z grozno kislim obrazom pa s še groznejšo španščino:“ „Pa ste mu dobro puščali!“
„Ako nočete, da mu puščam, pa bi poslali po zdravnika, da ga s homeopatičnimi krogljicami umori!“
Ne vem, če me je umela ali ne, ker sem jako hitro govoril. Toda cesarica se je toliko smejala, da se ji je zaletelo, in je pričela kašljati. V tem ko je mama kašljala, papa se razgovarjal, priplazi se mali Napoleonček do mene in me povleče za jopič ter zašepeta: „Ali mi podariš to krasno opravo?“
„Zakaj ne, ljubček moj? Drevi jo dobiš, rečem mu jaz po tiho. Mladič je bil ljubek kot angeljček.“
Rečeno, storjeno! še tisti večer pošljem dva dečka v Tilerije, da sta nesla obleko.
Pridejal sem vizitko in nanjo lepo zapisal: „Cesarjeviču, Kurito Penkas“.
To se mu je pokadilo, gospodo moja!
Ko sem drugi večer mislil iti v opero, pride nekov mosje Koliflor, cesarjev komornik, suh, kot trska.
„Gospod Penkas?“ Tako me pobara.
„Klanjam se, dragi moj!“ odgovorim mu. Ne da bi se bil prestopil, prične se mi priklanjati na vse pretege. Potem je govoril dolg govor in ob vsaki drugi besedi ponavljal ,,gospod Penkas“. Konečno pa potegne iz žepa 4000 frankov ter mi jih da meneč, da jih pošilja cesar za podarjeno obleko.
„Kri mi je šinila v glavo, gospoda moja! Bilo mi je, kakor da me je ta mosje počil po obrazu. Da bi kdo meni dajal 4000 frankov — meni, pa za podarjene stvari!
„Premagaj se Kurito“, tako sem dejal sam pri sebi, „tega moraš pa dobro nasukati“. In kakor bi bili bankovci nič vreden papir, vržem jih na mizo in malomarno povabim mosjeja Koliflora: „Sediva in pokadiva vsak eno smodko!“ Nato odprem dragocen, zlatom vdelan zabojček, kateri mi je podarila kraljica.
„Aj, kako prekrasna dragocenost!“ vikne Koliflor.
„Ni napačna“, odvrnem nemarno, „španska kraljica mi ga je podarila!“
„In kako slastne smodke!“
„To so „BeguIarillos“. Portugalski kralj mi jih je poslal šest zabojev.“
Ko je Koliflor to slišal, gledal je debelo. Nato vzamem kar je le mogoče resno bankovce, zvijem jih v svalk, prižgem na sveči in mu ponudim, da si zapali smodko.“
„Gospod Penkas!“ zakriči osupel. „Vi sežigate denar!“
„Niker se ne menite za to! Toliko zlata imam še vedno v mošnji, da lahko kupim vašemu cesarju dudo in opico, da se preživi, če bi hotel na Špansko.“
„Gospod Penkas, kaj se to pravi?“ praša vedno bolj osupel.
„To se pravi, če še ne veste, da Kurito Penkas ne trži z obleko in starimi capami. Kar Kurito Penkas podari, to se mu ne plačuje z denarjem, razumite! Ne francoski, ne kak drug cesar na širni zemlji ne bode sramotil Penkasa, razumete?“
„Jaz sem ves zbegan!“ zavpije Koliflor.
„Omijte si glave, da vam ne pride slabo!“
Tako sem mu rekel ter mu pokazal hrbet. Še tisti večer sem se odpeljal s svojimi ljudmi. Na postaji sem še zavpil skozi okno: „Z Bogom Pariz, Kurito Penkasa ne vidiš nikdar več“.
Kurito obmolkne in navdušenje njegovih poslušalcev je prikipelo do vrha.
Ta fini gospodje, ki so bili iskreni čestilci tistega Pariza, katerega nazivlje Veuillot vseučilišče sedmero naglavnih grehov, so besneli, kako je mogel oni tako olikani in elegantni Pariz smatrati Penkasa — njihovega malika — samo za izobraženega cigana. Dostojno vedenje Napoleonovo jim je bilo silna pregreha zoper borenje z biki. Drznost borilčevo so pa občudovali, kakor da je vredna sestra vitežkega čina grofa beneventskega, ki je zažgal svojo palačo, ker je prenočil v njej veleizdajica konetabel Burbonec.
„Dobro, Penkas! Izvrstno! Tako se ravna moško!“ Tako so kričali borilcu, dvignili stol, na katerem je sedel ter ga postavili na mizo.
„Gospoda moja, kdor vsak pondeljek zdela šest bikov“, govoril je z vzvišenega sedeža Penkas, „bo vendar tudi enkrat v življenju zdelal enega cesarja!“
Tedaj se odpro vrata in zamorček — imajoč kakih 15 let — vstopi. Odet je bil v sivkasto obleko. Držal je v roki desko, na kateri so stale botilke, krožnik in kozarci. Bil je to Manolov strežaj, ki je prinesel krepila za mlade gospode. Manolo nama je naložil slaščic in peciva in ukazal zamorčku, da nama pokaže vjetega leva v votlini.
Gotovo bi bili te dve nedolžni priči motili gospodom razigrano veselje. Ferdinand se pa ni hotel ločiti od Kurito Penkasa. Protivil se je tako vstrajno, da ga je moral brat nesti po stopnicah na vrt. Tam je naročil lakaju, da nama pokaže saharskega vjetnika potem naju pa popelja z istim vozom, kakor smo prišli, domov. Kmalu smo slišali od daleč začukli bariton Manolov, ki je pel med zvenčanjem kozarcev slavni Mafio Orsinijev „brindisi“ iz opere „Lucrezia Borgia“:
Ko je to slišal Ferdinand, stisnul je nosni od jeze:
„Da sem lev, zdrobil bi omrežje in raztrgal svojega brata in Manola.“
Toda ni mu kazalo drugače, kakor da pokroti svojo jezo ter sede z menoj vred na voz, v kateri so bili vpreženi štirje konji. Manolo sam je imel voje in odvrdrali so na pristavo Pikota.
Po poti sva srečala se dve kočiji. Bili sta s usnjato streho zastrti. Izpod teh streh pa je donel smeh in ženski glasovi.
Lakaj je povedal Ferdinandu — bile sta si zelo naklonjene — nekaj s posebnim smehljajem, česar pa jaz nisem umel. Ferdinand mu je prav tako odgovoril, da tudi nisem vedel, kaj se pravi. Nato je bil zelo slabe volje. Da bi ga razvedril, potegnil sem ga za nežno kitico. „Pusti me“, zarežal je, „in ne bodi otrok!“ Pomišljavo je zrl za vozoma, ki sta krenila tudi proti pristavi Pikota.
Ubogi Ferdinand! Za tri mesece je bil mrtev. Pobrala ga je kratka bolezen, ne da bi bila mati dovolila spovedniku priti k njemu.
„Zakaj bi ga plašili?“ rekla je. „Saj je bil kakor angel!“
O, otroci, katere izroče matere že v rani mladosti varstvu služabnikov, niso pri trinajstih letih nič več angeli!
II.
urediKakor pozlačeni kraguljčeki na niti, tako so veselo, glasno in brezmiselno drseli Manolu dnevi. Lenoba je privedla seboj vsakovrstih pregreh; bogastvo pa jih je zavilo z zapeljivim mamilom razkošja. Njegovi stariši so mu vse dovolili, in nikdar se niso uprli njegovi volji. In divje je rasla nekročena narava, kakor plevel na slabi zemlji in nikdar ni izkusila, kako prepotrebno je, da človek samega sebe brzda. Ker je bil vmočen od misli, da je edin smoter njegovega življenja vživanje, mislil je tudi, da mu morajo tudi drugi služiti zato, da zadovolji svoje muhe. Manolo ni rekal samo: „Pijmo in jejmo, jutri nas morda ne bo več“, marveč on je živel, kakor bi mu ne bilo treba nikdar umreti.
Manolo je imel pet sestra. Po očetovi smrti je bilo premoženje razdeljeno na šest delov. Kmalu je bilo znano, da Manolovo premoženje vender ni tako neizrečeno veliko, kakor so mislili ljudje. Slabo gospodarstvo in dolgovi — nasledki razkošnega življenja — so uničevali premoženje. Razvajenemu mladeniču, ki je mislil, Bog ve, kako da je bogat, so določili jako zmerno svoto, katere pa ni dobil takoj. Prvič v svojem življenju je bil prisiljen, da ni mislil samo na konje, bike, salone in lahkožive ženske. Spoznal je, da se je bogastvo izvrglo v skromno imetje — in da ni daleč morda celo revščina. Toda toliko ni bil moder, da bi bil popustil potratno življenje. Mislil je marveč, kako bi se oklenil hčere kakega bogatega bankirja ali tvornika ter se oženil na tisti znani način, na kateri išče zet pri svojem tastu zlate podpore, da se mu ne podere hiša, tast pa nasprotno s svojim žvenkom in cvenkom kupi hčeri ime stare plemenite rodovine.
Toda Manolo je vedno pravil, da je zakonski križ tisto drevo, na katero se mož obesi. Ko je prišla torej ura, da bi si izbral drevo, na katero bi se bil obesil, ni mu bilo nobeno po godu. Potem je mislil zavoziti na politično polje, ali pa udati se hazardnim igram, s katerimi lahko vsak poskusi svojo srečo.
Toda za politiko je bil preneveden. Njegova nestanovitnost in grozna lenoba sta mu pa zaprli pot, po kateri častilakomniki in drzneži dosežejo, kar se s poštenim prislužkom nikdar ne more.
Čas se je izgubljal in z njim vred Manolov denar. Za dve leti je pognal skoro do zadnjega delež očetovega premoženja. Kljub temu pa vender ni opustil potratnega življenja in vedno še sila veliko porabljal. Poboljšal se je pač toliko, da dolgov ni več plačeval. Tako se je pogrezal vedno globočeje. Lahkomiselnost je sledila nizkost in slednjič ga je redila sama nesramnost. Izposojal si je denar. Vsak dan se je povabil na kosilo h kakim bogatim sorodnikom. Poverjenikov, brivcev in dišavarjev se je pa skrbno vgibal.
Zastavljal je lišp, da, celo obleko, da je kupil šopek iz kamelij stavljeni operni pevki ali pa da je zadovoljil kako drugo poljubnost, katero je imel za stanovsko dolžnost.
Toda težko je bilo vendar udušiti ono malo čuta „point d' honneur“, ki je prirojen vsakemu človeku, dokler ni popolnoma izgubljen! Kako je zardel, ko ni mogel prvič plačati nekega dolga! Kako mučno mu je bilo, ko je nesel prvič nekaj zastavljat! Kako nemilo ga je dirnolo, ko je slišal, da mu pravijo celo njegovi sovrstniki, „mož pri sedmih kuharicah“.
Že ni bila več srajca, ki jo je imel na sebi, Manolova lastnina. Toda še ni mogel živeti brez voz, konj, opere in še mnogo drugih stvarij, katerih je bil vajen od mladih nog.
Nekega dne se pelje zopet na svojem „tilburiju“, kar plane raztrgan, in razdivjan mož s palico v roki h konjem, prime jih za brzdo in ustavi. Manolo nameri besneč z bičem, da bi kaznoval predržneža.
Zakaj ni poznal nesrečnega tesarja, ki je delal za borilni klub in kateremu je dolgoval Manolo za stole, banderišča in druge naprave 3000 (realov) kovanega denarja. Kakor divja zver skoči mož na voz, zgrabi Manola za vrat in kriči: „Moji otroci umirajo gladu, ti se pa voziš sprehajat! Plačaj, sicer te zadavim!“ In zavihtel je delavec gorjačo, kakor da bi hotel pretipati z njo Manolov hrbet.
Preplašen skoči Manolo na drugi strani iz kočije. Bil je bolj prestrašen in jezen, kakor iznenaden in osramočen. Zginil je med množico radovednežev, ki se je zbrala krog voza. Tesar je pa upil:
„Capin! Goljuf! Skrij se, kamor hočeš, denar moram dobiti!“
Ta dogodek je Manola prestrašil. Sklenil je plačati svoj dolg, da utolaži razjarjenega tesarja. Toda kje bi dobil denar? Svota ni bila sicer zelo velika. Toda njegovi prazni žepi je niso zmagali. Ves v skrbeh je krenil zvečer, da zapravi čas, k grofinji Z. Bila je ta imenitna sorodnica, ki je možila hčer. Dami sta bili v dvorani, sezidani v mavrskem zlogu. Dvoje vhodov je vodilo v dvorano. Pri vhodih sta bila po dva stebra. Med njima so visela težka svilena pregrinjala. Nevestine bale so bile tam razpostavljene. Prijateljice in sorodnice grofinje so pregledovale in ocenjevale nakopičene dragocenosti, ki so bile vredne nad dva milijona v kovanem denarju. Biseri, pražnje, obleka, vse je bilo nastavljeno, kakor pri bazaru. Povsod je bila pridejana vizitnica osebe, katera je dotično stvar grofici podarila.
Grofinja — bila je zelo pobožna in značajna gospa — pozdravi Manola zelo prisrčno. Bila je v črni svileni obleki, kakor se je spodobilo njenemu stanu in starosti. Zakaj srebrno-beli lasje, ki so se vsipali po plečih so pričali, da je gospa že precej priletna.
Manolo pozdravi najprej domačinko, potem se pa pridruži gospodi, ki so pregledovale nevestino darila.
„Krasno, krasno!“ vikne neka dama in obstoji pred blazinico, ki je bila preoblečena s sinjim atlazom. Na njej so bile razpete čipke.
„Darila moje sestrične, gospe M.“, pripoveduje grofinja.
Te čipke so bile kraljice Ane Stuart. Obšiv so za rokavca in vredna nad pet tisoč.
„Zdi se mi, da nima pravega vkusa, kdor že ponošene stvari podarja“, opomni stara, nalepotičena gospa, ki je ob vsaki stvari morala kaj pograjati.
„Meni pa nasprotno zdi, da prav to darilo kaže, koliko okusa da ima sestričina“, zavrne jo grofinja. „Kraljica Ana jih je podarila stari materi moje sestričine, ta pa moji hčeri. Tako ostane dragocen spominek vedno v rodovini.“
„Pa naj tvoja velja“, reče zaničljivo starka. „Toliko vem, da bi jaz ponošenih stvarij ne sprejela, če jih desetkrat pošlje sama kraljica.“
„Še cesaričine bi se postavljale s takimi stvarmi“, omeni veselo grofinja. „Toda uboga sestrična da tudi kaj drugega, kakor samo ponošeno obleko. Tu poglej spopolnjenje njenega darila!“
Na to privzdigne grofinja z obema rokama srebrno pušico. V njej je bilo nasutih več kot sto guzaratskih biserov, debelih kot lešniki.
„Aj, to je velikansk kapital!“ čudi se neka dama.
„Ne vem, koliko biserov je. Štela jih nisem“, pristavi priprosto grofinja.
Manolo je dvignil glavo, pogladil si brado in gledal bisere. Ona starka je pikro bleknila:
„Marsikatera bi jih podarila, če bi bil njen mož indijski podkralj“. In sestričina je bila taka soproga.
Grofinja je hotela nekaj še odgovoriti. Toda v tem pride strežaj in naznani obisk. Grofinja in gospe gredo v sprejemno dvorano. Manolo se pa pri tej priliki poslovi.
„Ti že greš?“ popraša grofinja in mu poda roko.
„Nekoliko grem na izprehod, potem pa v gledišče.“
„Jutri pa obeduješ pri nas? Sreda je.“
„Gotovo da“, meni Manolo in pristavi smehljaje: „Kje bi dobil tako gostoljubno gospodinjo in tako izvrstne kotlete, kot pri vas?“
„Saj veš, da sem zelo konservativna! In zato mislim, da ni bila sreda, če ni bilo kotletov!“
„Kaka ljubeznjivost!“
Manolo je šel počasi po stopnicah in si zapenjal rokavice. Potem postoji in tiplje po žepih, kakor da je nekaj pozabil. Vrne se v dvorano, kot bi upal, da najde ondi pogrešeno stvar.
Dam ni bilo nič več tamkaj. Manolo se skrbno ozre po sobami, potem pa tapa po prstih proti mizici, na kateri so bile glasovite čipke in biseri. Tam postoji, vedno se še ozirajoč na vse strani.
Dvakrat je že iztegnil tresočo se roko in dvakrat jo je zopet umaknil. Potem poseže še tretjič in vzame štiri velike bisere iz pušice. Obraz mu je bledel in kolena so se mu šibila. Glas, kakor pridušen vsklik se je razlegel in zašumelo je svileno krilo tam na drugem koncu dvorane.
Tat se zasuče in vidi, kako se majo svilene zavese med stebroma, kakor da je upravkar nekdo šinil skoz nje. Revež je stal, kakor pribit in upiral oči v stebra. Toda le za trenotje. Potem je skočil k zavesam ter jih šiloma odgrnil. Nikogar ni bilo. Le mehka rutica je ležala na tleh. V oglu je bila uvezena črka Z in nad njo grofovska krona. Ni bilo dvomiti, da jo je izgubila grofinja.
Manolo je bil prepričan, da je izgubljen. Skočil je po stopnicah in ne vedoč, kam da gre, drvil po ulicah in trgih in vedno še stiskal v pesti ukradene bisere. Po ušesih mu je šumel oni pridušeni klic in šumenje svilnatega krila. Domišljija mu sestavljala večerne sprehajalce vedno tako nesrečno, da so tvorili besedo „tat“.
Hropeč je pridvijal do samotnega mosta. Požene se na podpornik, ki je gledal iz visoke zidane ograje in vrže besneč dragocene bisere v kalile valove.
Čudovita zaslepljenost, ki pogosto omrači človeka, omamila je tudi blagorodnega tata, da je mislil:
„Sedaj smo pa dobri in brez krivde.“ Globoko se je oddahnil.
III.
urediDrugi dan je že davno odzvonilo poldne, pa Manolo je bil še vedno v postelji. Toda spal ni. Naslonil se je na mehko uzglavje in gledal trpo pred se. Morda je bilo prvič v življenji, da je resno premišljeval samega sebe. Vest se mu je vzbudila. Videl je zevajoče brezdno, h kateremu ga je privela strast. Mrvica sramu, ki mu je še ostal, prešinjala mu je mozeg v kosteh.
Zgrozil se je sam na seboj, ker je hotel dolg poplačati s tatvino. Preudarjal je, kako bi se rešil nesreče in sramote, kako bi si zagotovil mirno in pošteno življenje. Mislil je in mislil, toda zastonj! Samih protislovij je bil tako zmešan razum, da je omahoval, kakor svetilka, ko ji zmankuje olja. Jasno je videl zmučen duh le tesarjevo gorjačo in pa svileno zaveso, ki se je gibala kakor živa priča njegovega dejanja. Besneč se je premetaval Manolo po ležišču in popadal obupan za blazine. Potem je švigal z očmi po sobi in zbiral misli. Zastonj! Povsodi je videl le sramoto, v katero so ga pahnili dolgovi in — zločin. Le proti nebu se ni ozrl; zakaj nikdo mu ni pravil, kako je ono usmiljeno. Le k Mariji tolažnici žalostnih ni dvignil očes; nikoli ni slišal, da jo imenujemo mater.
Kakor sence duhov so vstajali v njegovi duši dnevi, v katerih je vžival le veselja in slasti. In bridek spomin izgubljene sreče mu je še grenila zavest, da si je vse to sam nakopal.
To vam je bolest, kateri ni leka! Pereče prebada dušo nesrečneža. Budi mu v njej čustvo, ki je podobno onemogli besnosti, ki divja v prsih pogubljencev.
„Hu“, vzdihal je siromak, „ko bi se le preživiti mogel! Da bi imel toliko krepke volje, da bi vladal sebe! Zakaj me niso otroka zaradi razposajenosti in trmoglavosti kaznovali! Oče ni trpel, da bi me bil posvaril odgojitelj; — sedaj pa dviga surovi tesar gorjačo nadme! Mati ni dovolila, da bi mi bil zapretil učitelj s kaznijo — zdaj mi pa prete — z ječo!“
Nesrečni Manolo skrije obraz v pernico in joka kakor otrok. Njegovim bolestim ni bilo tolažbe. Zakaj ljudem ni mogel tožiti, Bogu pa ni znal. Ce bi bili gledali njegovi stariši z onega sveta revščino svojega otroka, tedaj bi bili gotovo hvalili previdnost in modrost starišev, ki vzgajajo otroke tako, da jim je zagotovljena prihodnja sreča, čeprav odnese slepa usoda vse bogastvo. Kako blagodejen je strog red po zavodih, kjer se privadijo dečki dela in pokorščine. Taki možje ne bodo prevzetneži in lenuhi. Pravo je pogodil Ludvig XIV., ko je nekoč, storivši v srdu nečastno dejanje za kralja, vprašal: „Ali ni rastla leskova veja v moji državi, ko sem bil še otrok?“
Nekdo potrka in prepodi Manolu bridke misli. Tesnosrčen, kakor ljudje, ki imajo slabo vest, je prisluškoval trkanju. Oglasiti se pa ni upal. Vrata se pa slednjič vendar odpro in njegov sluga mu prinese pismo.
Manolo ogleduje natančno naslov; potem sklene pismo odpreti, naj bode, kar hoče. Odpre — in 4000 v bankovcih je zdrsnilo iz pisma na posteljo. Manolo je mislil, da se mu sanja. Pismo je bilo brez podpisa. Glasilo je pa takole:
„Poznam boje življenja in vem, kako nevarni so za mladino, ki nima niti izkušnje niti podpore. Oprostite, da se ponujam pomagati vam. Nekdanje prijateljstvo z Vašim očetom mi to nalaga. Takoj se lahko oglasite za neko državno službo in bodite prepričani, da jo dobite. Ako Vam gre morda trdo za denar, kakor je to navada pri mladih ljudeh, vzemite to svoto na posodo. Sramujte se nikar! Ko boste mogli vrniti, oglasim se že.
„Dragi prijatelj, delo nam ni na sramoto! Dovolite, da Vam odkritosrčno svetujem; morda Vas boli, toda pomagalo bode gotovo. Kdor je bil preveč prevzeten v bogastvu, ta pač v revščini živi težko pošteno. Da Vam bode ložje, izpolnujte verske dolžnosti. Udanost v voljo božjo, ta krepka hči sv. vere, bode čvrsto pognala korenine v Vašem srcu!“
Manolo je bral in bral pismo — in ves vesel planil s postelje. Toda ni se vzbudilo čustvo hvaležnosti do neznanega dobrotnika v njegovem srcu, ni prikipela hvaležna molitev iz njegove duše, da bi zahvalil previdnost božjo, ki se ga je tako dobrotno usmilila.
Sedaj bo lahko plačal tesarja, sedaj se mu je ponudila prilika, da začne novo življenje, po katerem je toliko hrepenel. Tako mu je prevzela nada dušo, da je popolnoma vtonila v njej bojazen radi tatvine. „Saj grofinja ne ve ničesar“, tako je modroval. „Ali ni le veter zmajal zaves? Ali niso svilene, da bi ne mogle zašumeti, kakor krilo? Rutico je pa grofinja tedaj izgubila, ko se je poslavljala od mene. Tisti klic, ki mu je še pred pol ure pretresal kosti, ni nič druzega, kakor halucinacija razigrane domišljije — ba —“. Zdaj mu pa šine v glavo misel, katera bi mu bila lahko prišla že prej na um — kaj pa če je grofinja pisala pismo? Toda tesnosrčnež, ki je meril druge po sebi, mislil je, da ni nihče zmožen tolike velikodušnosti. Bral je z nova pismo — pisano s patvoreno pisavo in dejal sam pri sebi: „To ni mogoče! Jaz bi izpodrepil tata, da mi uide pri oknu na ulico! Pismo mi je poslal očetov prijatelj, ki je izvedel o prigodku s tesarjem“.
Taki le so ljudje pogosto, Manolo je bil pa vedno tak. Kar je želel, to je upal in slednjič je bil tako preverjen o svojem mišljenju, da se je z največjo hladnokrvnostjo opravil in šel obedovat k grofinji.
„Nič bati“, tako si je šepetal bližajoč se palači; „če ničesar ne ve, ničesar ne tvegam. Če sluti, tedaj jo mora premotiti moja prostodušnost. Če pa vse ve, tedaj pa lehko utajim ali pa odpuščanja prosim. Sicer stopim prednjo s pravim moškim ponosom. Temu pa ženske ne kljubujejo mnogo.“
Ko je šel po dolgi veži, vstali so strežaji in se mu globoko klanjali. Manolo je čutil, da ga je oblila rudečica. Kolena so se mu šibila, ko je šel po stopnicah. Prišedši pred vrata, krčilo se mu je tako srce, da se je moral nekoliko oddahniti. Ko se je zopet pomiril, stopil je zavestno v sobo. Grofinja ga je sprejela tako prijazno kakor vselej. Najmanjšega sledu o začujenju, nevolji, ali srdu ni bilo brati na njenem obličju, katero je družilo kraljevski ponos pa svetniško krotkost.
Manolo je bil vsled tega tako vesel, da bi se bil kmalu sam izdal. Toda premagal se je in zabaval po stari navadi goste grofinjine. Ta je pa prav tako pazila nanj, kakor sicer ter mu slavne kotlete celo sama ponudila. Ko se je zvečer poslavljal Manolo, prašala ga je tako glasno, da so vsi čuli, če pojde k operi.
„Gotovo, vsaj toliko časa, da slišim sekstet; danas pojo „Lucia“.
„Tedaj mi storiš uslugo in prihraniš trud, da mi ne bo treba pisati“, odvrne grofinja. Baronovka B. bode tudi v gledišču. Poišči jo in ji plačaj srečke, ki jih je davi poslala!“
Nato mu izroči mošnjo zlata, tako da so vsi videli. To zaupanje je razkadilo zadnji strah in židane volje je šel k operi in gostolel skoraj na glas: „Nič ne ve, nič ne ve, zdaj smo pa dobri!“
Ko se je pozno zvečer vrnil domov, prebral je še enkrat pismo. Zdaj ga je pa nekaj iznenadilo, česar prej še opazil ni. Pismo je dišalo po taistem parfumu, kakor obleka grofinje. „Ni mogoče!“, viknil je Manolo in zmečkal pismo. „Kaj, če je pa res? . . . Tedaj je grofinja pravi zlodej lokavosti!“
Drugo jutro je vstal Manolo zopet miren. Njegov načrt je bil ta, da plača najprej razjarjenega tesarja; vedno seje še bal njegove gorjače in grožnje. Potem bi prosil za neko mesto pri ruskem konzulatu. Te dežele še ni prepotoval. Tam bom lepo živel“, tako je sklepal, poplačal dolgove ter se zabaval, kakor se na severu zabava. To bode novo zame, torej toliko zanimivejše.
Opoldne gre Manolo k tesarju plačevat svoj dolg. Strežajem ni upal dati denarja, da bi si kdo ne izplačal sam, kar mu je Manolo dolgoval. Manolo obstoji malo pred tesarjevo delavnico, da se umakne lovski četverovpregi, katero je vodil mlad kavalir.
„Manolo“, zavpije ta in ustavi konje, „ali te ne bo na dirko?“
„Ne bo me ne“, odgovoril Manolo in hoče dalje. Zakaj spoznal je na vozu nekdanje svoje tovariše.
„Kaj se pa iznebiš, Manolo? Mi gremo dirkat!“ Tako so klicali drugovi na vozu. Nekdo skoči celo s kočije in vleče Manola za roko. Drugi pa izvleče zamašeno butilko, pomeri vanj, kakor s samokresom in reče šaljivo: „Če ne greš, izprožim!“
Manolo se jim je skušal izogniti. Tedaj se pa skloni voznik — mladi gospodič — in pošepeta na uho Manolu: „Morda nimaš denarja, da bi dirkal.“ To porogljivo vprašanje, katero mu je zastavil sin bogatega bankirja, katerega je nazival Manolo — ponosen aristokrat — „Marques del ochavo“* — spravilo ga je popolnoma iz tira. Prevzetno mu je odgovoril: „Boš videl, ali imam denar za dirkanje ali ne.“ In nič reč ni mislil na dolgove, niti na tesarjevo gorjačo. Prisedel je in se peljal s prijatelji dirkat.
Za dobro uro je pa izgubil Manolo tri tisoč, katere je dolgoval tesarju. Vrhu tega je moral kupiti nekovi markizi, ki je govorila o vozeh in konjih, kakor pravi konjski hlapec, celo reč rokavic, katere je izgubil v stavi. še tisti večer je kupil Manolo dragoceno skrinjico za petsto realov napolnil jo z rokavicami ter jo poslal markizi. Ostali denar je pa zabil pri večerji, na katero je povabil prijateljice — igralke.
Kako malo se more človek po roba postavljati svoji slabi naravi, če ga ne podpira milost božja, pred katero beže sence grehov iz duše.
*Ochavo je mal bakren novec.
IV.
urediV Lombardiji na podnožju Alp izvira ob skali v neki špilji zdravilen vrelec. Strma pot drži k njemu. Bolnike nosijo k studencu ali pa morajo jezditi na mulah v vedni nevarnosti, da zdrčijo v brezdno ter se ozdravijo za večno. Ne posebno daleč ob levi je Monca, nekdanje glavno mesto lombardsko-benečanskega kraljestva. Na desno vede cesta v Monako, v svetovnoznano „corbeille de fleurs“. Pod svojim cvetjem pa krije to mesto strupeno kačo, ki je preplovila že zemljo z grobovi in samomorci. Badenska „ruleta“ (igra s krogljicami), pregnana iz Nemčije je otvorila v tej mali kneževini svoje sijajno igrišče.
Dobičkaželjnost je sezidala ob zdravilnem studencu hotel. V njem seveda nima bolnik kapele, pač pa plesno dvorano, kjer se lahko pripravlja na smrt. Poleg te je tudi „ruleta“ — monaška podružnica — kjer lahko priigra denarja za dostojen pogreb. Grozno je, če plešejo ljudje ob zvokih glasbe, ljudje, katerih ude oblije vsak čas mrtvaški pot. In grozno je gledati, kako koščena, obnemogla roka zastavlja in igra za denar, ki je bil že zabeležen v oporoki. Tam se vmešavajo med poštene tujce, ki se pridejo zdravit, igralci iz „Contamine de Monaco“, klativitezi in sleparji se dričajo ob igralnih mizah, kakor gnusne podgane prežeče na odpadke. Tam done vsi jeziki, tam kroži vsak denar, tam se gode vse sramotne hudobije.
Včasih se nenadno prikaže tudi smrt, da izbere žrtvo iz te luže boleznij in hudobij. Toda v hotelu se nadaljuje mirno ples, igra in trpljenje.
Leta 18**, meseca velikega srpana, pridem v ta hotel. Spremljal sem bolnega patra — redovnika, ki se je prišel zdravit k temu studencu. Bolniku je bilo nekega večera bolj slabo. Za to je šel poprej v posteljo. Jaz sem pa v sosednji sobici pisal ob lojevi sveči neka pisma. Komaj pričnem, pa nekdo potrka.
Bila je hišna, ki me je klicala k nekemu umirajočemu. Vzamem hitro razpelo in hitim za dekletom po dolgem hodniku.
„Ali je bolniku res tako hudo“ poprašam.
„Mislim, da ježe umrl“, odgovori hladnokrvno dekle. „Davi mi je naročil, da naj privedem k njemu duhovnika, ki ga je videl pri studencu. Pa sem pozabila. Zvečer pogledam k njemu, da pozvem, če česa potrebuje. Toda ni mi odgovoril. Bilo ga je grozno gledati, kako je imel odprta usta in upiral oči v strop.“
Sedaj ni bilo časa karati lahkomišljenke, čeprav je zelo zaslužila. Podvizal sem se in prašal, če je bil zdravnik pri njem in kaj da je rekel?“
„Zdravnik?“ čudi se dekle. „Ne vem! Ni se prišel zdravit, marveč igrat „ruleto“. To je uboga para; saj plača na dan le tri lire.“
Ko sva prispela v zadnje nadstropje, obstoji pred priprtimi durmi hišna. Poslovi se meneč, da gre pravit gospodarju, da bo dal zagrebsti človeka, o katerem še vedela ni, ali je mrtev ali ne.
Stopim torej sam v tesno sobo. Dva stola, miza in postelja je bila vsa hišna oprava.
Na postelji je ležal mož. Težko je dihal, usta imel odprte, oči pa zatisnjene. Bela, nežna ročica, kakor ženske, držala je krčevito staro obleko. Gotovo jo je mislil bolnik obleči.
Ob sveči, ki je brlela, opazoval sem njegov obraz. Smrtna znamenja so bila že zarisana vanj.
Bolnik je imel kakih 40 let. Rudeče lice, znamenja, da je vžival preveč opojnih pijač, bile so počrnele. Zato so bile zelo očitne na probledelem obrazu. Toda to mi ni potrlo poguma. Mislil sem, da je bil morda pijanec, hudodelnik, brezbožnež ni bil. Ker je zahteval duhovnika, pokazal je, da mu ni ugasnila še popolnoma vera. Ta ostanek vere je pa široka globel med pravo brezbožnostjo in pa lahkomišljenim razkošjem.
Dotikam sega s početka na lahko potem ga tresem krepkejše in ogovarjam v vseh jezikih, kolikor sem jih znal. Zakaj nisem vedel, kakov narodnjak da je. Toda umirajoči se ne gane. Mržeč in zevajoč hrope počasi, kakor bi pogrgraval na smrt. Srce pa mu bije hitro in nepravilno, kakor ura, ko se ji je utrgala verižica.
V sveto olje ga nisem mogel dejati. Najbližja župnija je bila Prokabruna, oddaljena nad eno uro.
Ker je umirajoči, zahtevajoč duhovnika, izrazil željo, da bi se spravil z Bogom, dvignem roke ter ma podelim „sub conditione“ odvezo.
Potem mu položim razpelo na prsi in sedem k postelji. Pomočil sem mu časih ustnice z ruto, ki sem jo bil poprej namočil v vodi. Drugače mu nisem mogel pomagati.
Tako so minevale ure. Iz plesne dvorane je donel klavir, na katerem je nekdo igral polko. Moj neznanec je pa dihal vedno težje. Bil je blizu smrti.
Zrak v tesni sobi je bil zaduhel in neznosen. Odprl sem okno, da se nekoliko oddahnem. Nasprotno je bila igralnica. Tudi tam so bila okna odprta.
Gledal sem strahu in strasti skremžene obraze igralcev, ki so bili sklonjeni pod svetilkami čez rulete in stebriče denarja.
Zaskomikal me je šum, kakor bi kdo praskal z nohti po zidu. Mislil sem, da dela to bolnik in sem pohitel k postelji. Toda on se ni ganil. Ležal je, kakor sem ga pustil. Zdaj se začuje škrtanje, ki mi je šlo po vseh udih, znova.
Škripal je z zobmi. Tamkaj v gostilni je pa igral nekdo na klavirju pesen iz „Lucretia Borgia“ in globok alt je pel: „II segreto per esser felice“.
Srce se mi je silno krčilo in solz nisem mogel zadržati. Kar nevede sem pritisnil sv. razpelo na trepetajoče ustnice umirajočega. Toda te se niso ganile in ne poljubile znamenja rešitve.
Ob dveh dvigne bolnik glavo in bljune kri. Za deset minut je bil zadnji boj! Pokleknem in molim zanj. Pri besedah: „Redemptorem tuum facie ad faciem videas“, strese se silno umirajoči. Odprl je oči, pogledal me zavzet; skozi nos in usta se mu je udrla kri — in je ugasnil.
Groza me je obšla in komaj sem dokončal svojo molitev.
Ko sem dovršil, poklical sem hišno. Kmalu je prišel tudi gospodar in zdravnik.
Ker sem slutil, kako gnusni prizori se prično, šel sem v svojo sobo.
Kmalu potem so zaškripala vrata, ki vodijo z dvorišča na polje. Danilo se je. Videl sem dva moža, ki sta skrivaj šla z dvorišča. Eden je nesel lopato, drugi je pa vodil osla, na katerim je bilo natovorjeno v grde cunje zavilo truplo. Moža sta krenila po stezi čez goro proti Prokabruni. Ko sta šla na ovinku mimo grma, zgrabila je veja rjuho in jo odtrgala nekoliko. Gole zvezane noge mrtveca so se pokazale.
Bil je to oni neznanec. Nesli so ga pokopat.
V.
urediŠe tisti večer me obišče gospodar in me poprosi, da mu prevedem nekaj španskih pisem na laško.
Dobil jih je v kovčegu umrlega. „Bil je Španec — ponarejevalec denarja“, rekel mi je, „poglejte, kaj smo dobili pri njem.“
In pokazal mi je razne ponarejene načrte bankovcev turinskih in španskih.
Jaz progledam hitro naslove pisem, ki so bili zapuščina umrlega in spoznam neizrecno presenečen, da so vsa na Manola naslovljena.
Tedaj sem menil, da bi to povest zapisal in jo posvetil nekaterim očetom.