Pravdarske škarje.
Anonimno
Izdano: Domoljub 16. avgust 1888 (1/4), 26—28
Viri: dLib 4
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Hrastarjev Janez, posestnik v neki vasi tam gori na meji, ki delí Slovence od Nemcev, se je zaplel v nesrečno pravdo. Nakopal mu je to pravdo sosed njegov, ki si je hotel prilastiti nekaj sežnjev zemlje, katero je naš Janez doslej mirno užival. Janezu to nikakor ni šlo v glavo, kako da bi se mogel kdo tega polastiti, kar je bilo od nekdaj njegovo. Toda odlok sodnije je prišel in po njem odstopiti bi imel Janez imenovano zemljišče svojemu sosedu. Zeló pa je Janeza to jezilo; ni mu bilo ravno toliko zaradi tistih pet pedi zemlje, toda tega ni hotel, da bi ga ravno sosed užugal. Pritožil se jo torej na višjo sodnijo. Pravda vlekla se jo tedaj na dalje. Neizmerno pa je Janeza skrbelo, koliko denarja bode treba šteti, ako zopet ta pot izgubi pravdo. In ta skrb se mu je še toliko bolj potrdila, ko je zvedel, da ima njegov sosed v mestu najetega doktorja. Marsikatero noč ni mogol spati, kajti misel na nesrečni izid pravde ga je preganjala, kakor divja pošast in mu grenila življenje. Slednjič tudi sam sklone poiskati si zagovornika. Podá se v ta namen v mesto. Svetovali so mu nekega advokata po imenu dr. Sladkasmola; kajti znano je bilo o tem možu, da je jako zvit in zveden in da je že pridobil mnogo pravd, o katerih se je sploh mislilo, da so že izgubljene. Janez mu razloži na dolgo in široko svojo zadevo, sevéda pri tem neusmiljeno zabavlja na svojega soseda-tožnika in na njegovega zastopnika, nekega »dr. Oderiga« po imenu, kako da more tako krivično pravdo prevzeti. »Da, prav imate,« pravi dr. Sladkasmola, »res ga ni z lepo najti takega ničvrednega človeka, kakor ta zakotni pravdar, toda verjemite mi, Janez, doktor Oderiga je pri vsem tem popolnoma neveden, on ne razume ničesa in še misliti ni, da bi on kako pravdo dobil. Jaz ga ne maram tega človeka in studi se mi vže njegova senca, kajti oderuh je on v resnici, popolnoma vreden svojega imena. Prav je tedaj, Janez, da ste prišli k meni, prepričali se boste, kako bodeva midva ugnala vašega nasprotnika in pa njegovega doktorja!«

Tako je govoril doktor Sladkasmola Janezu in še huje zabavljal čez doktorja Oderiga, nego Janez sam. »No,« si misli Janez: »To pa to, tacega zagovornika mi jo bilo treba!« Skoro je že mislil, da ima tožbo dobljeno, zato rad poseže precej globoko v svoj žep in plača zastopnika za »dober svèt«.

Bilo je vže proti večeru. Janez, ki je imel veliko opravkov po mestu, jel je misliti, da bi bilo treba, iti domu. Da bi se nekoliko okrepčal za dolgo pot, stopi še v bližnjo gostilno, vsede se za mizo in pokliče pol litra »boljšega«. Ko so ozré nekoliko po sobi, ugleda med drugimi gosti tudi svojega doktorja,sedečega pri mizi tam v kotu v družbi s tovarišem. Iz radovednosti pogleda še jeden hip v oni kot — in samega začudenja ne more verovali, je-li resnica, ali le sanje — da vidi tam pri mizi v družbi doktorja Sladkosmolo, svojega zastopnika, in dr. Oderiga, ki bo zagovarjal soseda. Gleda in posluša, kako se prijazno pogovarjata, veselo smejata in dobro imata. No, to je bila pretežka uganjka za glavo Hrastarjevega Janeza. Misli si, kako je dr. Sladkasmola zabavljal čez dr. Oderiga, ko je bil zjutraj pri njem; menil je: to sta si najhujša sovražnika v mestu, sedaj sta si pa tako dobra. Kaj bo pač z mojo pravdo? Kar pomenila se bodeta med seboj in midva s sosedom bodeva plačevala, da bo groza. — To stvar potoži gostilničarju: »Čudni možje, ti pravdarski doktorji; zjutraj rohnel je moj zagovornik nad dr. Oderigom, kakor nad največjim sovražnikom, ko ga ni bilo zraven, zdaj pa skupaj vince pijeta in se veselita, kakor najboljša prijatelja.« Gostilničar pa, star, častitljiv mož, vzame v roke škarje, ki so jih mati potrebovali pri šivanji, in reče: »Oče, pravdarski advokati so kakor te-le škarje. V pravdarskih stvaréh so ostri, kakor ti dverezali, in zijajo ter se zaganjajo jeden nad druzega, kakor bi se hoteli končati,« potem urno škarje zapré, ter pristavi: »vendar pa sami sebi ne storé najmanjše škode, kakor vidite ti dve rezali. Toda gorjé onemu,« — in pri tem zopet škarje odpré ter vtakne prst med rezali — »kateri v te škarje pride, naj pravdo dobi ali izgubi, cel iz njih ne pride

Janez si je te zlate besede vzel k srcu, plačal račun in odšel domu. Pravdo pustil je sosedu, s prepričanjem, da bo po smrti zanj šest črevljev zemlje na globoko prav dovolj. Odslej bil je zopet srečen in miren in za prazen nič se ni več tožil nikoli.