Praven slučaj
| Praven slučaj Janez Mencinger |
| |||||||||||||
Mož, ki mi ne bode zameril, da ga prijatelja imenujem, je izvrsten praktičen jurist. Ko je tedaj tudi nekoliko pedant, žali ga, ker ne more vsega, kar se primeri v vsakdanjem življenji, in kar človeški predsodki in zmoto nanesó žalostnega in smešnega, razrediti in razsoditi po raznih paragrafih naših mnogobrojnih zakonikov, ktere skoraj izključljivo prebira in ki so mu najbolj popolni celega sveta. Ker je človeku, da je naroden, treba posebne milosti božje, ali posebnega ne vsakemu prirojenega čutja, moj prijatelj ni Slovenec niti Nemec ali Nemškutar, temuč samo »človek«: vir bonus juris consultus. Lepoznanskega slovstva sploh ne čisla najmanj pa slovensko. Naš pravopis mu je premalo v vojnice paragrafov vprežen, vsak pisar sme nove besede kovati, tudi veči del naših pisateljev ni prestal državnopravnih izpitov. Če prijatelj vidi v kaki noveli ali igri vršiti se nepostavno pogodbo, ali pa, da mlada pod oblastjo varuha stoječa nevesta stori pred altarjem zakonsko obljubo brez postavnega dovoljenja varstvene sodnije, popade ga sveta juristična jeza, ki jo more presoditi samo kak star sodnik v pokoji.
Moj prijatelj je med svojimi težavnimi dnevi praktično jurističnega življenja, — in koliko ima tacih pravoznanec, predno sede k mizi, ki sicer ni njegova, pri kteri pa vender sme sedeti »neodstaven in neprestavljen« — samo takrat morebiti užival čisto veselje, ko se je ločilo pravosodje od uprave. Prej mu je bilo čez vse sitno, da je moral nekaj soditi, in da so prišli primerljeji, ko ni prav vedel, ali bi sodil ali pa vladal, ali bi si za načelo vzel »fiat justicia, pereat mundus« ali pa »salus reipublicæ, ' suprema lex esto.« Kot juristu z dušo in telesom mu je vladati bilo najtežje. O vladanji, kjer so ga zapustili zakonikov trdni paragrafi, se je držal teorij, ki morebiti niso bile dosti praktične. Teorije pogodeb in prirojenih človečanskih pravic se je držal tudi pri vladanji, in o tem je prišel večkrat naskriž z svojim predstojnikom kar mu je bilo neprijetno, in naskriž z zgodovino novejših časov ter z ravnanjem hvalisanih parlamentov, kar ga je v srce bolelo. Odkar je čul, da gre moč pred pravico, ali bolj po avstrijsko rečeno, da je vprašanje prava ravno tisto kakor vprašanje moči, je bil iz srca zadovoljen, da mu zanaprej ne bo treba mešati se v raztegljivo upravo in da bode samo sodnik ter z vedro glavo in dobrim srcem skrbel »ut fiat justitia, ne pereat mundus.«
Un dan je bil moj prijatelj prav nejevoljen. Ni bila navadna sodnja nevolja, ampak globoka principijelna. Mož je namreč rekel, da se tudi zdaj ko je samo sodnik, ne more popolnoma politiki odtegniti, in povedal mi je v dokaz naslednjo dogodbo iz ravno preteklih dni, ki je pa, brez zamere! dolga:
Petra Pavloviča poznaš. Z mano vred si je v glavo vbijal prve nauke o nemški slovnici. Bil je edini sin premožnega kmeta župana, za kmetovanje kakor vstvarjen, pa mati je želela, da bi bil enkrat gospod, tedaj je šel z menoj na gimnazijo. Tam se je mučil z latinščino in grščino počasi in težavno in nazadnje je šole na kol obesil. Doma se potem uči kmetovanja od paše svinj in volev do poskušanja zelenike v hramu. Oče župan ga pri gosposki reši vojaške suknje, potem umre in mu zapusti lepo veliko kmetijo brez dolga in kar je tudi veliko vredno, brez bratov in sester. Županov sin vzame potem iz bližnje vasi hčer županjo brez vse tiste poezije, ki jo imamo mi omikani ljudje v srci, kadar se ženimo, pa z lepo doto, ki bi si jo tudi mi zraven poezije privošili. »Denar, to jo prva!« Kmetoval je potem mož, kakor drugi sosedje, nosil kratke hlače in odlikoval se je od sosedov samo s tem da je znal nemški ne samo pisati ampak tudi govoriti.
Med drugimi otroci ima tudi hčer, ki nosi gosposko ime Pavlina. Omožil jo je staro devetnajst let nerad in ne na dober dom, pa dal jo je ženinu, kterega si je sama izbrala. Ljubezen je bila v začetku skrivna, vender se pozneje nij mogla drugače poravnati kakor per subsequens matrimonium. Ko je Pavlina bila stara dvajset let, jo oče izpusti iz očetne oblasti. — Žena komaj doletna storjena pride k meni in me prosi, da bi prebral ženitvanjsko pismo.
Začudil sem se, da županova hči ne mora sama brati svojega ženitvanjskega pisma, posebno ker se je v njenem okraji narejalo dokaj slovenskih listin. Ko pa pismo razprostrem, vidim, da je nemško, in da je tedaj popolnoma verjetno, da ga kmetica čeravno je županja hči ne umeje lahko. Ženica je na to rekla, da njen oče ne more videti slovenskega pisanja, da si ona ali njen ženin nista upala le besede črhniti o slovenskem pismu. Govorila je dalje: Moj mož zna dobro slovenski brati in pisati, tudi bere včasi kak časnik, jaz pa slovenski le to berem, kar je tiskano, več se skoraj nisem učila; moje ime na pismu je tudi le podkrižano, ker me je vedno sram. Pa oče so vsega krivi. Hodila sem v šolo kakor drugi otroci, pa ni mi bilo treba toliko se učiti, kakor drugim, ker sem bila županova. Oče so niso menili za to, kaj se učim in kaj znam; le to so vedno trobili, doma in pri sosedih, da se morajo otroci v šoli nemški učiti, ker se slovenski že doma vadijo. Tako sem se nemški učila, in nič ne naučila. Oče so bili veseli, če je na moji knjigi bilo tiskano sprachlehre, ali pa če sem jim pravilno povedala, koliko je sechsmal sechs, za drugo se niso pečali. Šolo zapustivši sem pa naglo vse tisto pozabila, kar sem s trudom vbila si v glavo, ker nikdar nisem našla priložnosti, da rabim svojo učenost. Knjig nisem brala; nemških, kakoršne imajo oče, nisem razumela, slovenskih mi pa niso kupili, ker so rekli, da so sama farška neumnost. Delala sem s materjo kakor dekla; oče so pa po dnevi hodili po svojih opravkih, zvečer prebirali svoje postave in nemško časnike, posebno neko gemeindezeitung, ki so jo dobivali naravnost iz Dunaja, in navadno so se jezili nad kmečko neumnostjo, nad »farji« in nad mano in materjo, ki nemški ne znave. Sicer se z mano niso veliko ukvarjali. Le takrat so mi začeli dobre nauke dajati, ko so videli, da se moram možiti. Pa bilo je dokaj prepozno. Ko bi bili bolj na svoje otroke pazili, kakor na zabavljanje kmečki neumnosti, na nemštvo v šoli in na toliko drugih meni nepoznanih reči, ko bi se bili meni kazali kakor slovensk oče, ne pa kakor nemšk župan, bolje bi se mi godila, ne bila bi se zmotila, in sedela bi zdaj na bogati kmetiji, ne pa v leseni kajži.
To mi je žena pravila s pravo žensko zgovornostjo in med solzami, ktere pri ženskih vedno nadomestujejo dokaze.
Žena je nadaljevala: Odkar sem se omožila, me oče malo čislajo, in bojim se, da bodo enkrat kaj tacega napravili, da še tistih denarjev ne dobom, ki so mi jih za doto zapisali. Tedaj prosim, da mi ženitvanjsko pismo za mojo doto zavarovate na očetovi zemlji; moj mož reče, da se to pravi prenotirati.
Ljuba moja, odgovorim, prenotira se lahko, pa potem se tudi lahko izbriše in varnost je preč. Ko se je pismo delalo, se nič ni pogodilo o zastavi ali zavarovanji. Prenotacija zastave se pa mora opravičiti. Oče niso bili dolžni toliko dote zapisati; slabo ne gospodarijo in čas še ni pretekel, da bi morali doto odšteti. Ne vem, kako bi prenotacijo opravičili ?
Na to je žena z mnogimi besedami blizo tako odgovorila:
Oče so župan, dobivajo vsakoršna pisma, zapisujejo jih v svojo knjigo, pišejo in pilijo dolge odgovore skoraj vsak večer, delajo občinski račun, vsak teden enkrat grejo do okrajnega glavarstva novih naukov iskat, vsakih 14 dni imajo občinsko sejo, pri kteri se navadno vjezé in potem hodijo na jezo pit. Oče so oklicovalec pri občini, ter vsako nedeljo oznanijo, komu bo prihodnji teden do gosposke iti, in komu bodo prišli grunt ali blago prodajat ali njive v zajem dajat. Oče so pri okrajnem zastopu, tam je zopet veliko postopanja, skoraj vsak teden hodijo v trg sedet in bog vedi kaj sklepat; ne pozna se nikjer nič, pa ta okrajni zastop jim močno beli glavo. Za to čast bi tudi dali pol kmetije. Tam sedé bolj med gospôdo, med ljudmi, ki so ravno tako za nemštvo vneti, in med možmi, ki bi ves svet razen sebe samega narobe obrnili. Tam so ne samo navaden zastopnik ampak tudi odbornik, da še več časa zastonj potratijo. Dalje so oče v nekem cerkvenem odboru, tam so spet seje, zapisovanja, računi, prepiri, sploh potrata časa, in oče in župnik se nič kaj lepo ne gledata. Dalje so oče neki šolski svetovalec, prvič za domačo šolo in drugič za šole vsega okraja. Ni môglo biti drugače; ker se tako za nemštvo potegujejo, morala jih je doleteti ta čast; gotovo smešno je, da je za šolskega varuha tak mož, ki nad lastno hčerijo ni toliko pazil, da bi pisati znala. V šoli se zdaj pač pridno nemški učé; oče se tega prav veselé, pa veselé se tudi očetovi hlapci, da smejo počivati, kader se oče ukvarjajo s tolikimi častnimi posli. Zdaj se je ustanovila neka nova komisija za zravnovanje davkov; tam so oče zopet. Koliko zgubljenih dni; koliko sovraštva si bodo nakopali; davek bo gotovo po tej komisiji povikšan in ljudje bodo rekli: oče so tega krivi. Oče imajo tudi opravke pri nabiranji vojakov. Prejšnje čase je župan z dobrim obnašanjem še mogel kakega dobrega fanta vojaškega sukna oprostiti. Zdaj so pa župani samo zato, da pomagajo vsacemu v vojake. Tukaj si nakupujejo zopet nova sovraštva. Zraven teh vednih nalog ali nadlog pridejo pa še skoraj vsake kvatre začasne naloge, ki so morbiti še sitnejše, in očetu kakor vročinska bolezen vzamejo za nekaj dni ves um in vso skrb za domačo reč. Pravijo, da dobimo vsake kvatre novega ministra, in zato menda imamo tudi skoraj vsake kvatre kako volitev. Enkrat volijo za občino, potem za šolske varuhe, potem za cerkvene odbornike, potem za povikšanje ali poravnanje davkov, za kupčijsko zbornico (oče imajo pol mlina), za kmetijsko družbo, za bike in konje in za lovljenje kebrov, zdaj pa celo kar jih bo najbolj zbegalo — za deželni zbor. — Kader so kake bolj imenitne volitve, prihajajo k očetu gospodje iz mesta: znani gospodje, ki jim včasi oče za vino dajo, pa tudi neznani viši gospodje, ki se drugih dob ne ponižajo, da bi očeta pogledali; ti govoré čudne reči o očetovi modrosti, o njihovi veljavnosti pri sosedih, obljubljajo zlate gradove, in oče veseli tolikega počastovanja vse obljubijo.
Moj oče so mož beseda, nadaljuje mi kmetica, in pri volitvah vse storé, kar so takim visokim lizunom obljubili: Hodijo okrog, poganjajo se za naročenega izvoljenca, ki ga morebiti še videli niso, ga hvalisajo, dajajo za vino, in moža, ki ga drugi priporočajo, grajajo samo zato, ker ga ne priporočajo njihovi novi mestni prijatelji ali pa zato, ker je po nesreči Slovenec. Ljudje, hvala Bogu, niso vsi očetovih misel, in tu in tam hudo ozmerjajo očeta. To jih pa ne vstraši in ne umiri; le bolj še zabavljajo svojim nasprotnikom, in nazadnje je ves trud, vse poganjanje in vsa sramota zastonj. — Komaj so spet doma in hočejo nekoliko pogledati v gospodarstvo, pa pride eden vprašat za dober svet, drugi za kako pismo, tretji za kako dovoljenje, četrti bi rad pri hiši dimnik povikšal, peti ograjo prestavil, krčmar godce imel prihodnjo nedeljo; zopet drugi očeta prosi za pričo pri testamentu, pri ženitvanjskem pismu, na piru za starešino ali za merjevca pri postavljanji mejnikov. Oče vse storé, ker so dober človek; ker so tolikajkratov za pričo, pa tudi veliko pozabijo, in če pridejo pred sodnijo in ne vejo, kaj bi pričali reč pozabivši, rekó ljudje, da jih je nasprotnik podmital. Da so oče prisežen cenilec, jim tudi miru ne daje. Od najsilnejšega dela morajo stopiti, kader je treba škodo ceniti, ki jo je napravil vol tri stopinje v tujo deteljo stopivši, ali kader je treba s sodnijskim slugo iti sosedovo blago rubit in cenit, ali s sodnikom samim po sosedovi zemlji hodit in njivo za njivo cenit. Na to pridejo dražbine prodaje in oče so vsigdar zraven z lesenim kladivom in kričijo: 50 kr., kdo da več? — Če preštejete vse dneve in vse skrbi, ki jih oče za te mnoge posle potratijo, ali jim ostane še kaj časa za svojo veliko, pridnega gospodarja potrebno kmetijo? Ali morejo toliko časa kmetovati, da bi se jim smelo reči, da so prav kmet? Ali ne mora iti vsa kmetija rakovo pot? in mi otroci pridemo ob vse dedšine. Zdaj se denar težko služi; oče slabše gospodarijo kakor drugi kmetje, ki so zmerom pri delu. Drugi nekaj časa smejo prebiti brez denarja, oče nikoli. Ker imajo toliko z gospodo opraviti, ne smejo nikoli pokazati, da so o malem denarji. Morajo malo pobahati, zdaj za poliček reči, zdaj kako kvarto vreči, zdaj kako pojedino ukazati. Se ve da, denar lahko dobé, dokler je dosti zastave. Interese radi obljubljajo, saj se zdaj tudi sme jemati, kar kdo hoče; košček kmetije se tudi lahko proda, kakor platno na vatle, ne kakor nekdaj. Kdor nima volov, jih lahko dobi na rejo, in sploh zdaj kmet lahko dalj časa živi kakor bi še bil premožen, in vender nima nič nego up in upnike. Taka je menda z očetom. Zdaj župánijo, zborujejo, volijo in čas tratijo s samim častnim poslovanjem in delovanjem, ktero ni za kmeta temuč za kacega kajžarja ali užitkarja, ki mu časa ostaja; potlej pa bodo, bojim se, počasi sami kajžar in nazadnje sami svojo zemljo cenili, kakor prisežen mož, pri cerkvi prodajo oklicovali in sami pri prodaji s tistim lesenim kladivom v roci upili: pet sto forintov, kdo da več.
Po tem dolgem posnetku gotovo še daljega ženskinega govora pravi sodnik, da je ženo zavrnil na advokata in notarja v mestu. — A ona odgovori: Ne spoznali bi me oče za hčer, ako bi jih v to pripravila, da imajo kaj opraviti s tacimi gospodi. Oče pravijo, da je zdaj vse drugače in vse slabše za kmeta, odkar so ti gospodje med nami. In res oče niso nič dobrega od njih užili. Notar jih je že dvakrat tožil in kaznovani so bili zavolj narejanja pisem. Gotovo jih bo še večkrat tožil. Advokat enkrat ni hotel pri sodniji z njimi govoriti, ko so napravili tožbo in pred sodbo prišli za nekega soseda; še časa zamudo so morali oče plačati doktorju. To jih je jezilo! Enkrat so sosedu drevo posekali, ki je senco delalo na njihovo njivo. Doktor je tožbo prevzel in kar ob hitrem so bili obsojeni za škodo in stroške. Da se županu kaj tacega zgoditi more, posebno ko je z gospodo toliko znan, niso mogli razumeti. Enkrat so ukazali, kako mora biti meja med dvema vrtoma. Z ukazom nezadovoljni je doktorju tožbo izročil in očetov ukaz je bil ob veljavo.
Ko sem prijatla opomnil, da je imel tisti dan, ko ga je ženuška obiskala, nenavadno veliko časa in še več potrpežljivosti, mi h koncu pove, da je pisma vzel, prenotacijo dovolil, ženi pa rekel, da naj za opravičevanje prenotacije prosi nekaj obroka — potem se utegne predznamba opravičiti dati. —
Namestu da bi svoje mnenje o tej stvari razlagal, storim menda bolj uljudno, ako bi zdaj bralcem, ki so ta sestavek do konca pretrpeli, obljubil prihodnjič kaj veliko krajega pisati. —