Pravi in lažifakir
| Pravi in lažifakir. Vztočna prilika. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Bilo je na Jutrovem, mesto ob velikem Evfratu, ljudje, ki so verovali v proroka.
Množica se je valila svetniku naproti, najljubšemu Allahu med vsemi fakiri, kar jih je kdaj molilo pred Kabo. In ko je po prašni cesti prisopihal tujec, romarski turban na glavi, oblačila raztrgana, se je vrgel narod pred njim na zemljo:
»Blagoslovi nas!«
In že je romar svečano dvignil roke.
»Ne verjemite mu!« je tisti hip zaklical star mož s plemenitimi črtami lica, ki se je mahoma pojavil med oblaki prahu. »Ne verjemite razbojniku, ne žalite proroka! Ta človek me je napadel v puščavi, pobil me na tla ter mi uropal znamenja svetosti, da ukani Allaha za češčenje, ki čaka Boga po njegovem služabniku!«
»Lažeš!« je kriknil prvi prišlec. »Ubijte ga, Boga je preklinjal!«
In prehudo sta se sprla svetnika, pravi in lažifakir, in ker se je množica vmešavala ter čimdalje bolj pretila novodošlecu, so jih naposled ustavili duhovni, rekoči:
»Ne prepirajta se, zakaj besede niso dokazi; le v delih je pravo pričevanje. Kdor izmed vaju je pravi svetnik, naj dokaže s čudežem; Allah je velik in mu bo pomagal!«
In posvetovali so se s sodniki ter vprašali starčka:
»Kaj hočeš storiti v dokaz, da si poslanec božji?«
»Allah je velik, on bo pričal za svojega služabnika. Glejte to mestno obzidje, sedem sežnjev debelo, iz trdih štirjakov zgrajeno. Pomozi mi Allah, da ga prodrem s to svojo glavo, ne da bi se poškodoval.«
»Sklenjeno je,« so dejali sodniki, »da bodi tisti, ki ga preizkušnja pokaže lažnivca, sedem dni mučen do smrti. In ti so se obrnili k prvemu prišlecu, »ali si upaš tvegati preizkušnjo?«
Roparja je oblila mrzla polt, in dejal je sam pri sebi:
»Pravi fakir bo storil čudež, mene pa bodo mučili do smrti. Nagla smrt je boljša od dolge muke. – Kajpada morem,« je vzkliknil sodnikom, »in prvi hočem poizkusiti, ker sem prvi prišel.«
Zdirjal je proti zidu, treščil vanj in obležal z razbito glavo.
»Lažnivec je bil!« je zaoril narod poln strmenja ter hvalil pravega svetnika božjega. »Pozdravljen med nami, ti pravi poslanec Allahov!«
Stari, pobožni fakir se je razveselil ter blagoslovil narod, rekoč:
»Allah je velik, in blažen, kdor veruje njegovemu hlapcu. Vi ste verovali; naj vas poplača in vam pokaže čudež in resnico!«
Trume pa so se bale za glavo fakirjevo in niso hotele dovoliti, da bi treskal z njo v debeli zid.
Ali on je dejal:
»Enostavno je jedro najglobljih skrivnosti. Resnično, povem vam: ako se glava razbije ob zidu, je imel kamen prav, in glava je bila kriva; ako pa se zdrobi zid pred čelom, je imelo čelo prav, in stena je bila laž. Zakaj, Allah je ljudi zato opremil z glavami, da bi prišel vsakateri s svojo skozi svoj zid. Vera pa je tista, ki dela iz Ničesar — Resnico, kakor nevera iz Nečesa — Laž.«
Prekrižal je roke na prsih, naklonil se proti Meki, nato se je zagnal proti zidu iz debelih štirjakov; in glejte, stena je razprhnila kakor megla, in Fakir je prišel zdrav in vesel na drugo stran ter se pokazal vernikom z višine porušenega zidu.
»Allah je velik, in ti si resnično poslanec njegov!« je strmel narod in glasno hvalil proroka. Pravi svetnik pa je izpregovoril v svoji radosti:
»Poslušajte me, verniki Allaha! Veroval sem vanj, zato je bil navzoč in mi je pomagal; da nisem veroval, tudi on ne bi bil navzoč. Torej je Allah tu po sili moje vere, in slava temu Allahu, sinu vere moje, da je bila glava služabnika božjega trša od vašega zidu! Če pa je bila moja glava le s pomočjo tega edinega Allaha trša od kamenja, je laž ali vseedini Allah ali zid, ki sem ga predrl v njegovem imenu: Saj veste vsi, da je človeška glava zmerom mehkejša od zidanih sten. Vi pa ste videli vsi, kako je bil Allah med vami, v čudežu, ki ga je storil nad menoj. Resnično vam torej povem, o verniki Allaha, ta stena je laž; stena ni stala, in ne stoji, in ne bo nikdar stala, dokler je Allah velik in njegovo ljudstvo verno. Blagor mu, kdor razume nauk; kdor ga ne razume, naj prosi za razsvetljenje.«
In glejte, množica je zijala in ni razumela svetnikovih besed. Vstalo je mrmranje in divji klici, in kmalu je tulila vsa drhal:
»Norec je, ki govori te besede! Obsedenec, je copral s satanovo pomočjo in umoril pravega fakirja. Ne on, ki govori, marveč mrtvi je bil resnični poslanec Allahov!«
Tako so pričali, in ko se bes naroda ni dal več krotiti, so kamenjali služabnika božjega. Pobili so ga s težkimi skalami, in psi so požrli njegovo truplo.
Drugi dan pa so pokopali roparja na posvečenem mestu ter mu postavili spomenik, da bi mogli verniki romati k njegovemu grobu čez stoinsto let. In luknjo v zidu so zadelali z molitvami in zarotbami.
In resnično, Allah je velik: luknja v zidu se je zaprla in se ni več odprla, in tudi svetnika ni bilo več v tisto mesto, da bi razbijal stene z modro glavo.