Pravica do življenja

Pravica do življenja France Bevk

Izdano:	Ameriška domovina 48/65–71, 73, 75–79, 81–85, 87–91, 93–97, 99–102, 105–108, 110–121, 123–131; 1945
Viri:	dLib 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 73, 75, 76, 77, 78, 79, 81, 82, 83, 84, 85, 87, 88, 89, 90, 91, 93, 94, 95, 96, 97, 99, 100, 101, 102, 105, 106, 107, 108, 110, 111, 112, 113, 114, 115, 116, 117, 118, 119, 120, 121, 123, 124, 125, 126, 127, 128, 129, 130, 131
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Bilo je v jeseni leta tisoč in sto petindvajsetega, dve leti pred prvim tolminskim puntom, tri leta pred veliko lakoto, ki je obiskala Goriško in tudi Tolminskemu ni prizanesla. Polja in travniki so ležali in listje je že polagoma rumenelo. Nebo je bilo jasno, z lahkimi meglicami nad obzorjem. Po poti, ki je vodila do Tolmina čez Ljubinj in Podxxx v Baško grapo, je stopal nenavaden popotnik.

Bil je po kmečko opravljen, hlače je imel vojaške. Zagorel obraz mu je poraščala kratka skromna bradica. Ob bok mu je tolkla stara usnjena malha; skrival jo je pod suknjo, ki si jo je ogrnil čez ramena. Pri hoji se je opiral na dolgo xxxx, zakaj šepal je na levo nogo.

Široka, shojena pot ga je vodila med drevjem in skozi grmovje, med katerim se je prikazala tu pa tam kaka s travo pokrita goličava: Kdaj pa kdaj je postal in se ozrl nazaj na Tolmin, na razpadajoči grad ov kozlovme robu, na obrise xxxx in Matajurja. Obujal je spomine. Temne oči so se mu lesketale, kakor da veselo pozdravljajo jasnino, svobodo, xxxxnost, ki se mu je toplo xxxx iz najskrivnejše mixxxx.

V Ljubinju ga je oblajal xxxx samosrajčnik je tekel za njim in se skril v prvo xxxx. Za vasjo, kjer se je pot xxxx izgubljala v samoto, je bila velika zaplata posekanega gozda. Mogočne parobke xxxx znova zaraslo grmovje, xxxx robida. Tam je stal xxxx kmet, velikan, srdito vihrajoč na dolgem ročaju in xxxx jelšo in robido.

Popotnik je pozdravil in voxxxx.

xxxx pogled, nato odzdrav xxxx glasom. Roke se nixxxxvile.

xxxxnizkem parobku je sedelo svetlolaso dekle, pogledovalo popotnega tako zvedavo in xxxxdušno, da se mu je moral nasmehniti. Dekle mu je vrnilo nasmeh in za trenutek zaprlo oči.

xxxx je sedel.

"Malo se spočijem," je zaklical.

xxxx je nehal sekati in se xxxx krivač.

"xx pa ti?" je vprašal poxxxx in ošinil njegove blaxxxx vojakov?"

"xxnda."

"Tako mlad? Ubežnik?"

"xxxx vraga! Mar bi hodil kar xxxx poti? Izpustili so me xxxx noge."

"xxxx Ta je pa druga!" Vexxxx je nasmehnil v široki xxxx obraz. "Kadar nisi več zaxxxx pojdi z Bpgom, s trebuhom za kruhom! Pogini ali pa xxxx. Od daleč ne moreš biti, govorica te izdaja."

"Iz Bukovega sem. Andrejoxxxx po domače. Pišem se za xxxx Mavriča."

"Se mi je koj zdelo, da si z Bukovega ali tam okoli. Jaz sem Tomaž Kragulj, da boš vedel."

xxx je stopil do grma, vzel xx putrh in pil. Ponudil je tudi Jerneju. Ne, hvala, on xxx. Potem se je zamislil. xxx se je igralo z gubami popotnika.

"xxx bo tu?" je vprašal Jernej in pokazal na nastajajočo xxxx

"Travnik?"

xxx se je zdramil iz misli.

"Če bo kaj dobre zemlje, xxx njiva. To se pravi, če xxx vse vkup ne izjalovi. xxx namreč ni moja, ampak xxxofovska."

"Razumem. Pa saj trebijo tudi drugi. Ne?"

"Saj. Na samoti, kamor ne stopi ne birič ne hudič, plešeš, kakor ti Bog gode. Tu pa smo Tolminu pred nosom. Kihneš, že te slišijo in vprašajo: Kdo je kihnil? Tomaž Kragulj z Ljubinja — kdo drug? Ha, ha, ha! Ti pa skrbi za pet otrok, ki odpirajo kljune ko kavke, zemlje pa imaš samo za dva … Fej, zlodej!"

Pljunil je in znova zavihtel krivač.

Jernej se je vzdignil s parobka.

"Saj bi morali razumeti."

"Ha, razumeti! "Le pojdi, pa jim dopovej! Ako bi jim z betom v glavo zabil, bi menda šlo … Ali že odhajaš? Marula," se je mož obrnil do dekleta, "tu imaš druščino, da te ne bo strah skozi samoto. To je hči moje sestre — Šavlijeva s Kneže," je pojasnil fantu. "Da nam je po poti ne poješ!"

Marula se je zasmejala. Sramovala se je, vendar ji je bila ponudba po srcu. Ni prezrla, kako so se ji Jernejeve oči nemo dobrikale.

"Ali boš zdaj doma?" je Kragulj zaklical za fantom, ko je bil ta z dekletom že dobro daleč.

"Ne vem, kaj bi začel."

"Ako je Bog ustvaril zajca, je ustvaril tudi grm zanj! Na samoti si, mlad si še …, jaz bi na tvojem, pri moji veri, iztrebil za celo kmetijo."

Jernej mu ni več odgovoril, bil je že predaleč. Hitel je za Marulo, ki se je bila vsa razživela. Saj ni govorila, morda se je le tiho smehljala, fant ji ni videl v obraz. Toda gibi telesa so ji bili kot ena sama pesem od bosih, rjavih nog do belega vratu. Tiste samote, melin, ki so se raztezale me' Ljubinjem in Podmelcem, se je zmeraj, tudi podnevi, bala. Zdaj je bila varna, kakor da plava na angelskih perutih. Na sebi je čutila Jernejev pogled, ki jo je ogreval kot pomladansko sonce. Ulomila je mladiko in z njo objestno mahala na vse strani.

Jerneju je tiho prepevalo v srcu. Nekaj podobnega je občutil tedaj, ko je izgubljal noči zaradi svojega prvega dekleta. Poslednja leta ga je pogledalo nekatero dekle, a ga nobene oči niso mogle ogreti. Zdaj pa mu je zaigralo v prsih, kakor da se mu je prebudila melodija drage, na pol pozabljene pesmi.

"Ujca si obiskala?" jo je vprašal, da bi vso pot ne molčala.

"Da," se je zasmejala. "In teto."

Dekle je tako hitelo, da je fant začel zaostajati s svojo bolno nogo.

"Urna pa si, urna. Če bi imel obe nogi zdravi, bi te le stežka dohajal."

"Saj res," je rekla Marula in zardela. "Kar samo me nese. Pa ti hodi pred menoj!"

Jerneju ni bilo po volji, da bi jo izgubil izpred oči, a kaj je hotel? Poslej je slišal le šumot njenih bosih nog po pesku.

"Ali vas je mnogo pri hiši?"

"Štirje. Oče, mati, jaz in Francka."

"Bratov nimaš?"

"Dva sem imela, a sta umrla. Eden za runjami, drugega pa so ubili Benečani."

"Ali je bil vojak?"

"Da. Med črnidi. Ali si se tudi ti tepel z Benečani?"

"Tudi. Deset let je tega. Čakaj! Devet jih je pa res."

Razgovor se jima je zdaj pa zdaj pretrgal, kakor da so ju zmotile misli, a sta ga začela znova. Dospela sta v Podmexxx med redkimi hišami se je xxx razširila. Marula je še xxx stopala za korak za xxx Jernejem, a ta je čutil, kako xxx od strani pogleduje v lica.

"Franca bo imela hišo?"

"Ne. Jaz"

"Ti si starejša?"

"Mlajša. Pa Franco snubijo xxx Temljine."

"Torej bo kmalu ženitovanje?"

"Ne vem. Oče hoče, da sta dve poroki na en dan. Toda meni še ni do možitve."

"Zakaj ne?"

"Tako," je dekle skomizgnilo z rameni. "Nočem vsakega. Da bi ti vedel, kakšno spako mi ponujajo! HI, hi, hi!"

Dekle je govorilo prostodušno in veselo. Jerneju je ob njenih zadnjih besedah – ni vedel zakaj – čudno grenko stopilo v srce, da je umolknil.

"In ti? Kdaj se boš ženil?" je vprašala Marula.

"Jutri," ji je odgovoril s trpkim nasmehom. "Priženil se bom k sovi v duplo."

"Saj nisi čuk."

Dekle se je vedro zasmejalo.

Prikazala se je Kneža. Na xxx strani vode se je v položxx bregu stiskala kopica hiš.

"Tam je naša hiša. Poglej!"

Staro, nizko poslopje z majhnimi okni. Streho so kazile xxx temnega mahu.

Pred hišnim pragom je stal mož kakih petdestih let, ki se je zaradi posivelih las in upognjene glave zdel precej starejši. Bil je Drejc Šavli, Marulin oče. Oči so se mu zapičile v Jerneja, izraz nejevolje in nexxx se mu je začrtal v lica.

"Kdo pa je ta?" je vprašal. "Kje si ga pobrala?"

Marula je s smehom skočila k njemu.

"Od vojakov prihaja," mu je šepnila na uho.

"Galjot torej! Z Galjoti hodiš!"

"Saj ni Galjot. Kakšen Galjot neki! Od vojakov…"

"Galjot je!" je mož vztrajal pri svojem. "Kaj boš olepševala!"

"Moj oče je gluh," je Marula pojasnila Jerneju. "Zlepa si ne da česa dopovedati. Stopi v izbo!"

"Saj ne utegnem."

Res se mu je mudilo. Hkrati xxx je bil tak sprejem malce xxx.

"Pa se drugič oglasi!"

"S to nogo bom le malo hodil po svetu. Ti pridi k nam na Bregovo … Na dan svetega xxx, ko bo sejem …"

"Saj bom res prišla. Misliš, da ne?"

Drejc je še zmeraj nezaupljivo pogledoval zdaj hčer zdaj Jerneja. Ker ni mogel slišati, kaj govorita, je jezno zacepetal nad dekletom. Marula je s strahom pobegnila v vežo. Oče je še dolgo gledal za "galjotom", ki je po ozkem klancu odhajal iz vasi.

2.

Jernej je vso pot skozi Baxxx grapo do Grahovega in dalje na Bukovski prelaz tiho obujal spomine …

Doma so bili polovičarji. Hiša v slabem stanju, sadovnjak, nekaj peščenih njiv, senožet, xxx je visela pod vrhom Kojce, xxx gozd nad Planino. To je bilo vse. "Za smrt preveč, za življenje premalo," kakor se je izxxx oče, ki so ga klicali za xxx. Otroci, bolezni, slabe letine in nesreče, da je bil sprexxx in Bog pomagaj!

Stara teta Marjana je bila padla s kozolca in se ubila. Gol, očetov brat, se je nekaj let klatil z drvarji po svetu, potem se je vrnil in ostal pri hiši. Jera, Jernejeva mati, je bila rodila šestero otrok. Trije izmed njih so pomrli za otroškimi boleznimi, trije so ostali. Najstarejši je bil Damijan, Jernejček je bil pet let mlajši, najmlajša pa je bila Rotija.

Ta je prišla na svet, ko je bil Jernječek prvič tepen in se je na ta način bridko zavedel življenja. V umazanem krilcu je sedel na peči in se ni mogel prečuditi novemu, kričavemu bitju. Vse to mu je živo ostalo v spominu. Takrat mu je bil vse svet ozki prostor med hišo in hlevom, kjer se je valjal po pesku in blatu. Včasih si je upal tudi v sadovnjak, kjer je prečepel po ure in čakal, kdaj prva hruška pade v travo.

Stric Gol ga je naučil moliti očenaš, tedaj pa je bil že goden za pastirja, četudi je še vedno nosil krilce. Bilo mu je tesno v duši, solze so mu silile v oči, ko je samcat posedal po gmajni. Privadil se je pasočih krav in samote.

Zidal je hišice in hlevčke, rezljal voliče in kravice, ki jih je pasel na travi. V domišljiji se mu je ta ali ona hišica raztegnila v veliko hišo; videl se je, kako sedi v nji za veliko mizo, prav pod razpelom, kakor njegov oče … Rotija je zrasla v pastirico, a on se je potegnil v hlapčiča. Tedaj je z drugimi hodil na polje, v senožet in v gozd.

S stricem sta si bila neločljiva tovariša. Ta mu je pripovedoval o svetu, napolnil mu je glavo z bajkami in vražami; učil ga je delati. Z bratom, ki je bil mrk in razdražljiv, sta si bila pogosto v laseh. Z vsem srcem je visel le na materi, ki je bila velika in krepka; kadar ga je, pobiča, pobožala, mu je njena roka pokrila ves obraz. Očeta, ki skoraj ni poznal smeha, se je nekoliko bal. mrzil pa je plemiča Colloreda, ki je kdaj pa kdaj zavaljen prihajal na polje in sitnaril. Bili so njegovi podložniki – imel je nekaj kmetov v cerkljanskih vaseh. Oče je stiskal pesti le za njegovim hrbtom, v obraz pa se mu ni upal nobene reči.

Prvi puh še ni bil dobro pognal pod nosom, ko se je zagledal v kozavo dekle, ki je bilo tri leta starejše od njega. V nočeh se je brez spanja premetaval na senu in obupno strmel v paž. Saj Mreta ni bila lepa, prej grda, a je imela zanj nekaj čarobnega v smehu in očeh. Kadar koli ga je srečala, je bila na njem z jezikom, dražila ga je, da je zardeval do ušes. Besed ji nikoli ni zameril, sprejemal jih je kot angelsko godbo. Odlašal je leto in dan, da je slednjič stopil pod njeno okno. Zalotil ga je Žerjunov Peter, bil je tepen in bi se bil od sramu in bridkosti najrajši v tla vdrl. Zjutraj je srečal Mreto, potegnil klobuk na oči in šel mimo nje, ne da bi ji odzdravil … Da je vedela, kako globoko jo je takrat zaničeval, bi se bila zgrozila.

Tedaj mu je bilo že osemnajst let. Bil je bledičen in suhljat, s temnimi, dolgimi lasmi, a vendar krepak ko dren. Neke nedelje popoldne mu je oče namignil: "Pojdi z menoj!" Začudil se je – oče ga še nikoli ni kam vabil –, a je ubogal. Zvesto ko kuže mu je sledil do Breliha, ki je bil takrat in še pozneje mož desetnije.

Stopil je v izbo in zagledal gručo s palicami oboroženih mož, nenadoma se mu je posvetilo. "Ne boste me, pri moji duši!" je zakričal in hotel pobegniti. Tedaj pa so že planili nanj in ga zvezali.

Tega očetu vsa leta ni mogel pozabiti. Andrejon je bil pač tak, po naravi nikak upornik, xx mevža. Ako bi pisala poxx, da mora dati levo roko, xxx sam vzel sekiro, stisnil zobe in si jo odsekal, Tako se je uxx, ko so odločili, da pojde Jernej v vojake, ker je primanjkovalo bajtarskih in goxxx sinov.

Razpetovim Gašperjem xx so ga zvezanega tirali v xx. Ko mu je cerkev svetega Lenarta izginila za hrbtom, se je naglas bridko razjokal. Ni mu bilo mar, se so se mu smejali, hotel je dati duška svojim občutkom. Gašper, ki je bil leto starejši od njega, xx vso pot škripal z zobmi in se pridušal: "Pobegnem! Duxx dam, da pobegnem!"

Poslej Jernej ni več jokal, xxudi je videl toliko solza, kakor še nikoli v življenju. Bilo je leta tisoč šest sto in šestnajstega, ko se je začela vojna z Bexx. Neke noči je videl s xxovega roba goreče nebo – xx je Kobarid, ki ga je bil xx in ga dal zažgati vojskovodja Erizzo. Grozne ure, ko xx njegove čete tik pred xxnom in so silile na grad. Jernej je ves črn od smodnikovega dima tekal z lunto zdaj k xx zdaj zopet k topu, ki je xx in sipal smrt med soxxnike. Ti so se umaknili. Poxx tolminskih brambovcev na xxad, ki ga niso mogli zavzeti, so med potjo izropali in xx nekaj beneškoslovenskih vasi. Meč in ogenj, kri in xx. Jernje je moral pogoxx zamežati, da ni skoprnel od xx.

Tovariša, surovega fanta, ki so ga klicali za Jelerja, je zadela krogla iz zasede, preden so xx dosegli Tolminsko. Obležal je ob potu, milo vekal in prosil pomoči, četa pa je v preplaxx drla dalje in gnala pred seboj uplenjeno živino. Jerneju se je ranjenec zasmilil; zaostal je in se sklonil nad umirajočega. xx ni mogel več govoriti, kri mu xx prihajala na ustnixx, ko je kazal na usnjeno malho, ki jo je nosil ob boki. Tako je umrl. Jernej ga je zagrebel, xxovo malho pa je vzel s seboj. xx so bili srebrniki, zavezani v rdečo ruto. Nikako bogastvo, a vendar lep denar. Čigavi so? Kam naj jih dene? Zakopal jih je že prvo noč in težko xx zavalil nanje. Že naslednje jutro je moral na pot, proti jugu, do Gradišča ob Soči, kjer xx ga uvrstili v čete generala xxutmannsdorfa.

Vojske z Benečani je bilo konec. Za Jerneja so se začela leta brezkončnega potovanja po tujih deželah. Saj ni vedel, s xx kom se bojuje ne zakaj, le praxx so mu, da se vojskuje s krivoverci. Prav za prav se ni bojeval, zakaj nekaterih prask ni xx za boj. Uvrstili so ga bili med pešake in ga brez konca vlačili po tujih krajih s takimi imeni, da si jih ni za dolgo zapomnil. xx surovo, a vendar dolgoxx življenje. Razpetov Gašper je neke noči iginil in ni bilo o njem ne duha ne sluha.

Ali so ga kje na skrivaj ubili? Ali je pobegnil? Jernej se je zoxx živo spomnil doma. Vas na xx, na kuclju lesena cerkev svetega Lenarta, domača hiša i Tolmin pa tolarji, ki jih je bil zakopal … Ali bodo še xx žvenkljali skozi njegove xx? Morda bodo do sodnega dne ležali v zemlji in jih pride iskat Jeler, preden se oglasi božja sodba.

Začela ga je trapiti misel na beg. Noči, v katerih ni mogel spati in je zatopljen v misli posedal ob stražnem ognju. Stokrat je sklenil, da pobegne, stokrat je zavrgel ta sklep. Plašila ga je daljava in tisočere nevarnosti tujih dežel. Izsledili bi ga in pobili. Občutil je, kako dan za dnem bolj zmaguje čustvo nad razumom.

Morda bi bil neke noči res izginil v temo, da mu ni prišla na pomoč nesreča. Udarilo ga je bilo konjsko kopito. Nekaj časa je ležal v lazaretu, potem so ga poslali domov. Vračal se je skozi Tolmin, da je izkopal svoj zaklad.

3.

Zagledal je cerkev svetega Lenarta in bi se bil razjokal od veselja. Srce mu je od globoke hvaležnosti trepetalo v prsih.

Porajala so se mu vprašanja, ki se ga vsa leta nikoli niso dotaknila.

Ali se je medtem doma kaj spremenilo? Ali je kdo umrl? Mati? Oče? Ali se je brat oženil? Ali je Rotija šla od hiše?

Stopal je po klancu in se oziral okrog. Vas je bila taka kakor prej: iste temne stene in očrnele, slamnate strehe. Le Razpetova hiša je dobila medtem bolj gosposko lice. Dom, ki ga je od daleč zagledal med drevjem, se mu je zdel manjši, siromašnejši ko prej. Kakor da se je hiša prav do oken pogreznila v zemljo.

Srečal je nekaj ljudi — niso ga več spoznali, šele ženska, ki mu je prišla naproti z otrokom v naročju, se mu je nasmehnila preko celega kozavega obraza.

"Marija, saj si res ti!" je vzkliknila.

Bila je Mreta. Isti nasmeh, iste oči, ki so mu nekdaj mešale glavo. Le nekatera poteza skrbi se ji je bila medtem zarezala v čelo. Jerneju se niti senca nekdanjega čustva ni več zganila v srcu.

"Da, jaz," je rekel in se tudi nasmehnil. "Pa ti? Kako živiš?"

"Žerjunovega sem vzela."

"No, no."

ženska mu je merila v dno oči, kakor da ga s tem pogledom nekaj sprašuje. On pa nič — še v zadrego ga ni spravila. Omožila se je, otroka ima. No, no! Bil je tega vesel.

Vprašal bi jo bil, kako je doma, a se je kaj slabega bal izvedeti iz tujih ust. Pozdravil je in šel dalje.

Mati ga je sprejela na pragu. Saj bi je skoraj ne bil spoznal. Bila je upognjena, obraz je bil suh in bled, lasje skoraj osiveli. Na njenem obličju je bral vse, že njene oči bi mu nič ne mogle zatajiti. Oče je umrl že pred petimi leti. Plemič Colloredo je bil kupil Razpetovo posestvo, ki je bilo zapadlo cesarju. Dal je popraviti hišo in se nastanil v vasi; od takrat robot ni bilo konca ne kraja. Oče si je nakladal nadčloveška bremena, se pregnal pri delu, legel in umrl …

Pripovedovala mu je na dolgo in široko, sklepala roke in zdihovala. Jernej je topo strmel predse in mislil na očeta. Spomin, kako ga je nekoč vodil k Brelihu, mu je vsa leta kot kamen ležal v prsih. Pod vtisom materine žalosti se mu je otajalo srce. Ustnice so mu zatrepetale.

"Da si se le ti vrnil, Jernej! Mislila sem, da te ne bom več videla."

"Kaj pa Razpetov Gašper?" je vprašal Jernej. "Ali se je vrnil?"

"Oh, pobegnil je. Oče ga je skrival, pa so ga izvohali. Ubežal je, da, domači pa so izgubili hišo. Melhor se je gosposki xxxx sekiro postavil po robu, zato so ga ubili … Pravijo, da se je Magdaleni, njegovi ženi, zaradi tega pomešalo … Bog pomagaj!"

"Kje pa je Gašper?"

"Bog ve. Da je med razbojniki. Videl ga ni nihče. Bog naj ga sodi, mi ga ne smemo!"

Da, da. Jernej se je zamislil.

"Kaj pa Damijan?"

Mati mu ni takoj odgovorila. Ozrla se je v okno, kakor da seboji prisluškovanja. Rada bi se mu bila pritožila, a ji ni tekla beseda. Saj bo sam videl, kako je. Ne da bi ne delal in skrbel, a prerad pogleda v kozarec. Tona, njegova žena, je jezljive narave. Ona, mati, nima nobene besede več pri hiši. Saj je res, da ne more prida pomagati, a bi lahko upoštevali vsaj njen svet.

"Saj tako ne bom več dolgo," je rekla in solze so se ji udrle po licih.

Jerneju je bilo težko. Brat h+ga je sprejel nekam mrzlo, oči so mu govorile: zopet ena usta več pri hiši. Tona, koščena v obraz in ostrih oči, ga skoraj ni pogledala. Rotija pa se je vsa omehčala, ko mu je dala rok; njen podolgovati obraz ji je kar drhtel od ginjenosti. Stric Gol xxxx ga je zgrabil za ramena in ga stresel ko hruško. "Hudimanov pob!" je zacepetal; potem pa se je obrnil k oknu in se useknil. Bil se je postaral, telo se mu je upognilo, izgubil je xxxx, le lasje so mu bili še zmeraj temni.

Jernej je daroval vsakemu kak dar. Čudili so se. "Hudirja, saj si bogat!"

"Ne, ne; ni sile."

Po večerji in molitvi, ko so v hiši vsi polegli, je Jernej vzel xxxxnico in tiho odšel skozi sadovnjak. Ob živem plotu, za katerim se je raztezala njiva, je postal in posluhnil. Nato je od bližnjega grma odgrebel listje, izkopal jamo in zagrebel denarje. Zabrisal je sled.

Ko se je dvignil, so mu goste kaplje potu stale na čelu. Prislonil se je na rovnico in se zopet razgledal okrog. Ob medli svetlobi, ki je sijala od jesenskih zvezd, je bilo videti le xxxxnje dreves. Vas je bila pogreznjena v temo. Iz daljave se je razlegalo lajanje psa. Nad poljem je zavpila sova.

Odšel je proti hiši, postavil xxxxvnico v kot on svinjaku in stopil v hlev.

Stric Gol je ležal ob pažu. Kadar ni bilo nikogar, da bi z njim govoril, je polglasno molil, dokler ni zaspal … Jernej si je poiskal pripravno mesto, se zakopal v seno in si podložil roke nad glavo.

"Stric! Molite?"

"Kmalu bom pri kraju … Oče naš …"

Glasen začetek očenaša se je prelil v šepetanje. Nato se je stric Gol pokrižal in globoko vzdihnil.

"Bog in sveti Gol, moj patron, stojta mi zadnjo uro ob strni! Ali si ta leta kaj molil Jernej?"

"Včasih sem tudi molil, večkrat pa se klel."

"Bog in sveti križ božji, kakšne besede! Vsako uro si bil v smrtni nevarnosti, pa si klical hudiča namesto Boga. Vsak dan molim, še med delom, pa se mi zdi premalo … Premalo se mi zdi … Bog se usmili moje duše!"

Jerneja se je dotaknil spomin kot roka iz davnine. Iste besede, ki jih je poslušal ko deček.

"Kaj pa Rotija?" je vprašal. "Nekam potrta se mi zdi."

"Rotija? Eh, da — Bog pomagaj! Saj veš, kako more biti dekletu, ki zaman čaka na snubca. Vzdihi, solze — potem pa ostane za teto. Za teto bo ostala. Živela bo in umrla, kot sem živel in bom umrl jaz in ti in še kdo drug …"

"Jaz že ne!" je Jernej rezko odsekal.

"Ti ne? Glej ga! Ti ne? Kaj pa nameravaš?"

Fant je dolgo molčal.

"Ne vem še," je zategnil.

"Ne veš? Ali boš mar jutri vedel? Ne boš! Jaz pa vem že danes. Tolar ima samo dve plati in tvoje življenje tudi, vse drugo so praznice. Ali ostaneš doma, ali greš v svet? S svetom xxxx – to ti povem, ki sem ga xxxx. Veš, kje začneš, a ne veš, kje boš končal, le dušo po xxxx. Doma si hlapec, v svetu galjot. Doma te tepe ena šiba, v svetu udriha po tebi vsak, tem bolj more. Tu ti bodo šteli žlice, a ne udarcev z rovnico, xxxx je res, a vendar veš, kje boš nazadnje ležal in da bo kod pomolil na tvojem grobu …"

Jernej je strmel v paž, skozi katerega se je prelivala siva svetloba luninega krajca.

"Svet je širok. Ni zlodej, da bi tudi zame ne imel kakega kotička"

"Kotiček? O, to pač! Kakor si dolg in širok, pri svetem Lenartu, he, he!"

"Pa ne prej, da zapustim sixxxx hišo in toliko zemlje, da bo xxxx živel."

xxxx je dvignil glavo, zastrmel xxxx in jo zopet položil na sexxxx.

"Bog ti daj pamet! O kakšni xxxx pa govoriš? Kje imaš zemljo?"

"Manjka se zemlje!"

"Saj! Pa ni tvoja."

"Vzamem si jo."

Stric se je pokrižal in izšepetal kratko molitev, tako so ga Jernejeve nenavadne besede pretresle in zmedle.

"Zemlje ne moreš ukrasti, kvečjemu jo kupiš. Ali si prinesel kaj denarja?"

"Sem. Ne mnogo. Pa molčite o tem!"

"Molčal bom," je vzdihnil Gol. "Seveda bom molčal. Ako si ga uropal, bom trikrat molčal, ker bi mi bilo hudo in sram bi me bilo o tem govoriti. Povem ti pa, pa zameri ali ne –, da si s takim denarjem ne boš kupil sreče."

"Nisem ga uropal. Našel sem ga."

Jernej je povedal zgodbo o Jexxxx. Gol je dolgo molčal.

"Ti že veš, kako je," je slednjič zategnil. "Ti odgovarjaj pred svojo vestjo … Ali si ga xxxx skril?"

"Zakopal sem ga."

Zatopila sta se vsak v svoje misli. Spanec jima še ni hotel priti na oči. Jernej se je preobrnil in zastokal. Bolela ga je noga. Premetaval jo je na senu, a zanj ni mogel najti prave lege.

"Ali te boli?"

"Presneto! Preveč sem hodil!"

"Žavbe bi moral imeti. Ta bi ti pomagala. Priporoči se svetemu xxxx"

Potem nista več govorila. Gol je zopet šepetaje molil in nato zaspal. Jernej pa se je mučil do petelinjega petja.

4.

Nekega jutra je Jernej navsezgodaj odšel iz vasi. Bil je ko tovorna žival, globoko se je upognil pod bremenom. Bisaga, natlačena z živežem, mu je spredaj in zadaj segala skoraj do kolen. V veliki vreči je bilo orodje, nekaj posode in odeja. Po vrhu vsega si je ogrnil še suknjo.

Odhajal je, da si postavi lasten dom.

Nebo se je začelo polagoma xxxx. Peči so dobile rdeč sijaj. Bolela ga je noga, vendar ni počival, dokler ni prišel v prvo naselje, takrat še brez pravega imena. Pet raztresenih kmečkih hiš in tri bajte z gostači. Četrta kmetija je bila čisto na samoti, kakor da je pobegnila od drugih. Na nji je živel Blaž, ki je poleti xxxx voli na Otavniku.

Ta človek je bil za ljudi skrivnost. Pripovedovali so, da je nekoč hodil v šole vendar nihče ni vedel kaj gotovega o njem. Prišel je bil menda iz idrijskega kota, prinesel s seboj polno vrečo različnega orodja in sveto pismo, iz katerega je gladko bral kakor vikar Valant. Kupil si je bajto in postal volar, pozimi pa je pletel koše in rezljal žlice. Vrag vedi, kaj vse je še znal! Ljudje so od blizu in daleč hodili k njemu po mazila in zelišča. Kadar je bil dobre volje, jim je bral tudi iz svetega pisma. Nihče pa ga ni kdaj pripravil do tega, da bi mu razkril svojo preteklost.

Jernej je odložil breme in vstopil, zagledal za mizo možička, ki so mu izpod močnega čela gledale pametne sive oči. Prej ga še nikoli ni videl, stric ga je napotil k njemu. "Ako ti ta ne pomaga, le naredi križ čez nogo!"

Možiček mu je pregledal in pretipal boleče mesto, nato ga je pogledal malce šegavo.

"Zagovorim naj ti? Ali verjameš, da pomaga zagovor?"

"Da po pravici povem, ne."

"Jaz tudi ne," se je zahehetal Blaž. "Potem je pa že bolje, da ti dam mazil in da zmoliš kak očenaš v dober namen."

Jernej je krenil dalje proti ozki grapi, ki je ležala skrita med drevjem. Sonce je bilo že obvestilo nasprotno pobočje, na senožetih so se sušile meglice., Prekoračil je potoček, ki je čist žuborel med kamenjem. Ves drugi breg je pokrival gozd, med drevesi so ležale velike, z mahom porasle skale. Jernej je dolgo iskal, da je visoko v bregu zopet našel stezo. Bila je ozka, peščena in se je večkrat izgubila v odpalem listju in grmovju. Pela se je okrog obronka, skozi strmino, se tu pa tam zavozlala in se zopet sprostila.

Jernej se je oziral po drevju, po skalah, po peščeni strmini, ki se je tu pa tam melinila. Včasih se je zdel kakor izgubljen v goščavi, iz katere je bilo videti le modre lise neba.

Drevje se je razredčilo, obstal je na pobočju, ki ga je pred nekaj leti še pokrival gozd. Vrgel je breme na tla in si z roko vnic obrisal pot s čela.

Razgledal se je. Pod njim je zijala grapa, ki se je samotna in divja vlekla proti Poreznu, med strmima pobočjema Otavnika in Slemena. Pod skalami in previsi je čisto na dnu kakor v nesluteni globini šumela voda. Strmo pobočje nasproti je bilo pokrito z gozdovi in senožetmi; nekaj njiv je viselo le v bližini dveh samotnih kmetij.

Še en pogled na Peči, ki so se lesketale v soncu, nato se je ozrl po pobočju pod seboj. Tisti svet je bil last tolminskega grofa. Gozd so posekali, les je splavila voda, ostalo je golo pobočje s parobki. Pognalo je grmovje, zrasla sta trn in robida. Prešla bodo leta, dvignil se bo nov gozd in šumel, znova bo zapela sekira.

Oči so mu bile kakor zasanjane. Spomnil se je Tomaža Kragulja in njegovih poslednjih besed. "Zakaj pa ne?" Stric Gol pravi, da je zanj samo dvoje poti, a on je našel še tretjo. Ali je mar to res tako nemogoče? Kako so nastale raztresene kmetije tam okrog. Prišel je bil nekdo kot on, se razgledal in se nasmehnil iz svoje skrite misli … Da!

Zavil je s steze in na slepo xxxx med parobki in grmovjem, Zgolj strmina. Vrnil se xxxx gubo zložnejšega sveta, xxxx prej stal. Premeril ga xxxx in ga prehodil po dolgem in počez. Ob skalnati rupi xxxx košata drobnica in dvixxxx svojo krošnjo visoko izxxxx grmovja. Vtaknil je palico v zemljo, vdrla se mu je za xxxx globoko. Pobral je gruxxxx. Peščena, pomešana s xxxx se mu je drobila med prsti.

xxxx dragi, ki je delila xxxx v dva dela, so bila tla moxxxx so žvekala pod nogami. xxxx je s palico, prikazala se je umazana voda, ki je cmixxxx med kamenjem in peskom xxxx izgubljala v tla.

xxxx se je, da je žejen. xxxx je stezo, ki je vodila xxxx preko pobočja. Tam, xxxx je skoraj v navpični strxxxxnova začenjal gozd s krixxxxmi drevesi, je zaslišal xxxx vode. Po lesenem žlexxxx je slonel na skali, je prixxxxebel curek in se pršil v xxxx kotanjico.

xxxx se je na roke in pil. xxxx je znova dvignil, je zaxxxxtnjo žensko pred seboj. xxxx je stala med prvixxxx, bila je bosa, na sebi xxxx križasto krilo in jopica ji je tesno oklepala prxxxx bi ne bila imela velike xxxx rute, v katero se je zaxxxx je nič ne bilo v život. xxxx obraz, kakor da ji izxxxx žalosti in nesreče. xxxx ji bile zmedene, na pol xxxx kakor da ji predirajo xxxx stvari, obenem pa so xxxx tiho nejevoljo.

Jernej je bil začuden; tega xxxx ni pričakoval.

"xxxx vodo imate," je rekel xxxx.

xxxx mu ni odgovorila. Obrxxxx je, šele nato zamrmrala xxxx nerazumljivega in izginila med drevesi.

xxxx je prenesel brašno v xxxx pod drobnico, Postal je xxxxkoliko in se znova razglexxxx se je lotil dela s tako strastjo, kakor da je vse odxxxx od tistega prvega dne.

Sekal je grmovje, robido, črni trn in ložo, da so mu krvavele razpraskane roke. Pomladi bo zažgal kres, prekopal tisto zemljo in jo pognojil s pepelom.

Pogledal je na nebo. Sonce se je medtem nagnilo že globoko čez poldan, sence v nasprotnem hribu so se podaljšale. Odkopal je studenec, ki je cmizel iz tal. Napravil je žleb, voda je v tenkem curku pela v blato. Zanetil je ogenj in si v kozici skuhal močnik.

Postavil in spletel si je kolibo za noč. Nagrebel je suhega listja in si postlal. Medtem se je stemnilo, na nebu so zagorele zvezde. Legel je s svečanim občutkom, da je na svojem in nikomur na poti. Milo se mu je storilo pri srcu. Tiha misel, da bi imel lasten dom, ki ga je spremljala vsa leta, je bila v začetku svojega uresničenja. … Sam si je skuhal, sam je zajemal in zdaj sam leži v listju, strmi v redko vejnato streho nad seboj. Pride čas, ko ne bo sam kuhal in ne sam zajemal … O! Zavijal se je v odejo in se pogrinjal s suknjo, zakaj bilo je hladno.

xxxx je roke in molil tako xxxx, tako iz polne duše in xxxx srca, da so se mu besede očenašev neprestano trgale xxxx težkimi vzdihi. Tisoč svetxxxx, a obenem tisoč temxxxx strahov … Potreboval je xxxx pomoči.

xxxx je bila mirna, tiha le v xxxx je zamolklo šumela voda. Visoko v hribu je vel veter. Na nebu so migotale zvezde, xxxx in nemirne kakor njegove misli.

xxxxupal je in sanjal. Sanje xxxx bile žive ko v detinstvu, xxxx sproti izginjale iz spoxxxx … Nenadoma se je prebudil.

xxxx ves trd od spanja je sexxxx se preplašen oziral okrog. Skoz odprtino kolibe je xxxx videl tenjo košate drobnice. Ali ni nekdo stal predxxxx in izginil, še preden si xxxxgnil dobro pometi oči? xxxxrazločno slišal korakov, xxxx koj nato potišali?

xxxx ga je isti grozotni občutek kakor v nočeh, ko je stal na straži v bližini sovražnih xxxx. Planil je kvišku, zgrabil xxxxin stopil na prosto.

"Kdo je?"

Nihče mu ni odgovoril, le xxxx lastnega glasu mu je xxxx v ušesih. Vse okrog le xxxx, skale, tam zadaj gozd, xxxx temna grapa, nad njim xxxx, ki se je oslanjalo na xxxx gora.

Vrnil se je v kolibo. Spomnil se je ženske, ki jo je bil videl. Gotovo ne živi sama na samoti. Ostanek noči je xxxx s sekiro ob vzglavju.

5.

Na dan svetega Lenarta se je vrnil domov, se obril, xxxx ter odšel k maši.

Nebo je bilo oblačno, a zrak xxxx skoraj topel. Z vej se je xxxx listje, poplesavalo v xxxx legalo na jesenska tla. V cerkvi se je nabralo mnogo ljudi od blizu in daleč. V xxxx so stali med grobovi in se pomenkovali. Otroci so se xxxxjivimi pogledi gnetli oxxxx kramarjev, ki so bili poxxxx stojnice pod lipo.

Jernej je bil med mašo razxxxx in raztresen. Oči so mu xxxx po oltarju, pred katerim so se kretali trije duhovniki svetega Lenarta z vexxxx se je vsa lesketala v xxxx sveč. Gospod Valant xxxx trepetajočim glasom sprexxxx o njem. Spomnil se je xxxx vseh tistih, ki so bili v tej xxxx krščeni, a so jih odgnali xxxx in ni sledu za njimi. Da xxxxbil njihvo cerkveni paxxxx v tolažbo in pomoč!

xxxx starka pri stranskem xxxx je ob teh besedah na xxxx zahlipala. Imela je sina, xxxx že trideset let ni videla.xxxxle? Morda ječi v ujetnixxxx Pomagaj mu, sveti Lenart, reši ga! Morda že leži v xxxx in ga ni znamenja krixxxx nad njim. Bog se stokrat xxxx njegove duše!

Jernej je z očmi poiskal svojo mater. Klečala je in molila, njen obraz je bil pokojen.xxxx se je zahvaljevala Bogu, da ji je vrnil sina … Pogled xxxx ušel po dekletih. Kje je Ronja? Sestre ni zagledal, a xxxx mu kakor začarane obxxxx na nekem dekletu. Ali je xxxx ona? Kodri svetlih las, ki xxxx videl od strani, so jo izxxxx.

xxxx bila je ona. Po maši jo je počakal pred cerkvijo, da je xxxx z drugimi dekleti. Marula Ni bila sama. Z njo je xxxx košato dekle, malce pegastega obraza in modrih oči.

"xxxx na vodi!" je vzkliknil xxxx zazibal na eni nogi.

Marula bi ga skoraj ne bila spoznala. Bradico si je bil obril, pustil si je brčice pod nosom. Bil je videti mlajši ko prej in tako neznansko ji je bil všeč, da je kar zardela.

"Pozabil si, da si me bil povabil," se je zasmejala.

Segli so si v roke. Pegasto dekle je bila njena sestra Franca.

"Ne, ne! Kdo pravi, da sem pozabil?"

Res, Marule ni bil čisto pozabil. A si je priznal, da se mu je bila misel nanjo nekoliko odmaknila. Saj ni mogel upati, da bo res prišla. Ali se ni takrat, ko sta hodila skozi samoto, iz njega iz razposajenosti le norčevala? Zdaj je znova ko slama zagorel. Dekle je prišlo le zaradi njega — vražja reč! Ni vedel, kam naj pogleda, vzelo mu je besedo.

Franca je bila vsa razposajena; uživala je ob fantovi zadregi.

"Kdaj pa ti prideš k nam?" ga je vprašala.

"Kadar bo pri vas sejem."

"Potem boš pa čakal do pomladi," je rekla Marula.

Pristopil je stric Gol, ki je bil ta dan ves fantovski, kakor pomlajen.

"Jernej, boš dal za pijačo –"

"Saj res, stopimo!"

"Midve ne utegneva," je rekla Franca. "Oče ne ve, kam, sva šli."

"Na sejem sta šli," je cepetal Gol. "Ali je to mar kaj hudega?"

Vdali sta se. Na poti je Marula rekla Jernejcu:

"Oče se te je dobro zapomnil."

Jernej se je samo nasmehnil. Pod tremi košatimi hrasti lipe so stale zasilne mize in klopi. V vasi je ob krstih, ženitovanjih in pogrebščinah točil le vikar Valant. Za sejme pa je prišel grahovski krčmar Jakob, ki mu je bil dal grof posebno dovoljenje, da je točil na prostem.

Jernej in drugi so posedli na konec dolge mize, za katero so sedeli že kmetje. Naročil je vina.

"Jernej, da si postal samotar?" se je oglasil Žerjun z drugega konca; bil je rdečelasec krmežljavih oči in velikih brk, ki so mu visele čez usta. "Ali te ni strah v tisti grapi?"

"Vojaka pa strah!" je rekel Gol.

"Le neko žensko sem srečal," se je nasmehnil Jernej, "še ta je pobegnila."

"Madalena," je menil stric "Razpetovka! Reva težko prenaša svojo ubogo pamet po svetu."

"Saj!" se je Jernej udaril po čelu. "Pa je nisem spoznal, tako se je postarala in spremenila. In da po pravici povem; še bal sem se je nekoliko."

"Kdo ve, kaj se norcu po glavi," je rekel Gol. "Nekoč je še nam grozila."

"Zakaj?"

"Ali veš ti? Jaz ne vem Zdaj je že dolgo ni bilo v vas."

Možje so se razgovorili o Madaleni.

"Od česa pa živi?"

"Menda berači. Ljudje jo videvajo po samotah in po dolini. Pride, sede za vrata, molči, in gleda, dokler ji česa ne dado."

"Bog se je usmili!"

"Gorje mu, ki ga ljudje milujejo!"

"Saj. Ali ji ne pomaga tudi Gašper? Nazadnje je on kriv njene nesreče …"

Jernej je poslušal le na pol, po strani je pogledoval Marulo. Zaradi tujih deklet je bil v zadregi pred stricem in ljudmi.

"xxxx ni Gašper med razbojniki?"

"Kdo ve? Morda je, morda ni, le to vemo, da še nikomur od nas ni storil kaj žalega."

"xxxx ne krade blizu doma."

"xxxx mater obiskuje in Collooreda straši. Ha, ha!"

"Kaj?" se je oglasil Jernej.

"Ali ne veš? Nekatero jutro, xxxxmič vstane, dobi kak star xxxxajen v hišna vrata. Pravijo, da mu to uganja Gašper. Colloredo je zelen od jeze, a se xxxx boji."

xxxx so se škodoželjno muxxxx Colloredo med vaščani ni xxxx ljubezni, pritajeno so ga xxxx.

Jernej je silil dekleti, naj pijeta, a sta se branili.

"Ali te še boli noga?" ga je vprašala Marula.

"Zdaj je bolje, Še malo trga v stopalu, pa to bo menda xxxx. Kmalu bom lahko plesal."

"xxxx pa prišel na ženitovanje," je rekla Franca.

"Ali me povabiš?"

"Marula naj te povabi. Saj se bo tudi ona možila."

Jerneja je bridko zadelo. xxxx se je, da bi tega ne pokazal, a mu je bilo težko skriti. xxxx se ej po možeh, ki so še xxxx govorili o Madaleni, tudi xxxx napeto poslušal.

"Kje pa so otroci" je vprašal nekdo.

"Razpetovi? Raztepli so se kot ovce pred volkovi."

"xxxx sta bila poleg Gašperja xxxx še dva. Starejši je šel v xxxx, a ga je ubilo. Beta pa xxxx omožila z nekim gostačem na Polanah."

Jernej je zopet gledal Marulo, saj se mu je zdelo, da ves xxxx z muko hlini radost. Pod xxxx nasmeha ji je trepetala senca tegobe.

"Omožiš se torej?" jo je vprašal. "Ali res?"

xxxx mu ni odgovorila. Ugriznila xxxx je v ustnice in pogledala xxxx.

"Pojdiva!" je rekla sestri.

Tedaj se je od nekod prizibal Damijan in poželjive oči uprl xxxx na mizi. Jernej mu je ponudil pijače. Ko je ta odložil vrč, se mu je nagnil na xxxx.

"Posodi mi tolar!"

xxxxut si mu ni upal odreči, da xxxx pred ljudmi ne sporekla. Poznal ga je. Stisnil mu je denar v roko.

"To je zadnjikrat. Nimam xxxx"

"Ha! Kaj pa zaklad v zemlji?"

Jernej je vprašujoče pogledal strica, ki je sršel v Damijana.

"Pijmo, kar je prav, da boste vedeli kod domov." je rekel.

"Majhen odpustek bom kupila za mater," je dejala Franca.

"Z Marulo te počakava," ji je zaklical Jernej.

Plačal je in hotel oditi. Gol xxxx že nekoliko vinjen pa ga je zadržal.

"Zakaj si mu dal?" je silil xxxx. "Vse bo zaluckal."

"Naj! Pa o zakladu je nekaj bleknil xxxx To me jezi."

"Jaz te nisem izdal niti z besedico," se je branil stric. "Le xxxx se mu zdi … Saj, ako razxxxx tolarje … Jaz bi na tvojem mestu denar odnesel, če ga že nixxxx Kdo ve. Kadar se mu xxxx pijače, voha denar ko xxxx zajca …"

"Prav. Tolar dobite."

"Ne maram ga. Kadar umrem, plačaj tri maše za mojo dušo …, če boš še kaj imel xxxx."

Jernej in Marula sta stopila mimo lipe do gabra, za katerim se je spuščala pot v dolino. Obstala sta, da počakata France, in se premerila z dolgim pogledom.

"Ali se boš res možila?"

"Oče me sili, ne odneha," je rekla Marula; zatrepetale so ji ustnice. "Ako bi vedela, koga naj čakam, bi se tudi očetu zamerila."

Jernej je z zamirajočim srcem pričakoval njenega odgovora. Zdaj mu je bilo, da bi bil od veselja zavriskal.

"Poglej," je rekel in ji pokazal razpokane, zdelane roke. "Vse dni me ni doma. Zemljo trebim. Tam," je zamahnil z roko proti Poreznu.

Marula ga je zavzeta pogledala. Ni ga bilo težko razumeti.

"Tega bi niti ne bilo treba," je zategnila.

"Drugače pa nočem," je fant zagorel. "Mislili bi, da sem računal na hišo. Za zete Bog ni skrbel, oni morajo le sami zase skrbeti. Pa tudi čakati nočem predolgo. Boljši škrjanec v rokah kot orel v planini … Ako bi le vedel …"

"O! Zdaj pa rajši pobegnem, ko da bi se vdala."

Vrnila se je Franca in ju bistro pogledala.

"Ali sta se dogovorila?"

Obraz ji je kar žarel od porednega smeha. Jernej in Marula pa sta bila svečano resna in molčeča.

6.

Pritisnil je mraz, v nočeh je zmrzovalo, pobočje je vsako jutro pokrivala debela slana. Jerneja je zeblo vsako noč, da je trepetal pod odejo. Ako ni maral pustiti dela, si je moral zgraditi toplejšo kolibo.

Sekal je, tesal, zabijal; vpletal veje med kole. Bil je nenavadno dobre volje. Kazno je bilo, da je šele po zadnjem razgovoru z Marulo dobilo njegovo delo pravi smisel. " Boš ali ne boš! Kaj mi nagajaš!" se je hudoval nad krivenčasto vejo. Odkar je bil tako čisto sam, mu je prišlo v navado, da je glasno mislil.

Vendar ni pogrešal ljudi. Spočetka mu celo ni bilo prijetno ob misli, da je kdo v njegovi bližini. Potem se mu je zdelo le zabavno, da ima norico za sosedo. Madalene od prvega srečanja ni več videl, dasi jo je pogosto slutil v bližini. Morda ga je naskrivaj opazovala.

Nekoč, ko je pokrival kolibo, jo je nenadoma zagledal na stezi. Prišla je naravnost v rupo, sedla na sveženj dračja, se sključila in skrila roke pod predpasnik. Ne da bi katero rekla, je z zmedenimi očmi opazovala Jernejevo početje.

Ta pogled je Jerneja begal. Zdelo se mu je, da ji tiha mržnja sije iz oči. Ob misli, da ima pred seboj norico, mu je postalo nekam tesno pri duši. Kaj jo je prignalo?

Zlezel je s strehe in si dal opraviti z lubjem, ki ga je bil zmočil in obložil s kamenjem.

"Kaj bi radi?"

Starka se je zdrznila, kakor da ji je bil duh odsoten in se ji je šele vrnil iz daljave.

"Kaj delaš?" ga je vprašala.

"Kolibo si bom postavil."

"Za kaj ti bo?"

"Pogrel se bom v nji, da me ne vzame zima. Zemljo bom iztrebil …"

"Ne smeš!"

Ta njen "ne smeš" je bil tako rezek in odločen, da je Jerneja mrzlo spreletelo po hrbtu.

"Zakaj bi ne smel?"

"Ne smeš!" je Madalena trmasto ponovila in stresnila z glavo. "Sicer ga več ne bo."

"Koga ne bo?"

Obhajal ga je blazen strah, xxxx ga je le za silo skrival pred ljudmi. Veliko noči je moral xxxx prespati pred njegovimi vrati. Zaklel se je, da mora xxtnika ujeti in ga izročiti xxxxpravici. Izvedel je, kje živi Maxxxx; ali ni z njo tudi Gašper? V kopnem si ni upal naxxxx, lahko ga poči izza kakega grma; v prvem snegu ne bo xxxx zabrisati sledov za seboj. Zbral je torej može in sedvignil na pot. Koliba, dim nad xxxx – že je mislil, da je ubežal xxxx njegov. Neuspeh je občutil kot poraz, razlival se mu je xxxx, pisano je meril fanta.

"Kaj pa ti tu?" ga je vprašal.

Jernej je mrzlo, skoraj zaxxxx gledal plemiča. Mrzil ga je še izza dni, ko se je oče xxxx tresel pred njim. Po razgovoru z materjo in Madaleno se mu je mržnja še xxxxjila. Tega ni skrival in se xxxx le čudil, kako da se tako nič xxxx boji.

"Razbojnik nisem," mu je odgovoril.

"Predrznež! Ali veš, kdo stoji pred teboj?"

"Vem, vaša gnada. Pa to me ne plaši. Vojak sem bil in sem xxxx že pred generali."

Plemič bi bil najrajši zarohnel nanj, a se je zadržal.

"Kje je Gašper?"

"Ne vem zanj. Nisem ga videl."

"Lažeš!" je zakričal Colloredo. "Tu živi razbojnik s svojo materjo. Morda boš tudi trdil, da ga ne poznaš?"

Colloredo kljub strogosti od Jerneja ni mogel izvedeti tega, xxxx ta ni vedel. Da bi povoxxxx v Madalenino kolibo, ga ni mikalo, imel je prirojen strah xxxx blaznikov. Lov na Gašperja xxxx bil vse prelahko naslikal. xxxx je, da mora svojo nejevoljo stresti nad fantom, ki je xxxx tako drznih besed in oči.

"Kaj delaš tu?"

"Kolibo sem si postavil. Trexxxx."

"Vidim. Ali imaš dovoljenje?"

"kakšno dovoljenje?"

Jernej je proti volji postal majhen in ponižen, plahost mu je zvenela iz glasu.

"Ta svet je grofovski. Da xxxx trebiti, kje in koliko, bi xxxx prej naznaniti v grofovski pisarni."

"Zakaj, vaša gnada?" je vprašal Jernej.

"Da ti predpišejo dajatve. Če ne poznaš postave, ti, jo bodo s palico zabili v glavo."

"Tudi drugi trebijo, pa nihče nima dovoljenja."

"Saj, saj. Grofovski svet trxxxx in si ga prilaščajo. Tega xxxx biti že konec! Si razumel?"

Jernej mu ni odgovoril. Le xxxx so mu pravile: "Ali je ta xxxx tvoj? Kaj se toliko ženeš xxxx grofa?" Pa je vedel, da Colloredo vse nerednosti zvesto poroča v Tolmin. Fej! Pobral je sekiro iz snega in gledal mrko; ni mu bilo več do jalovega prerekanja.

"Pa divjačino loviš?" ga Colloredo še vedno ni izpustil.

"Ne, vaša gnada."

"Lažeš! Rajši priznaj!"

"Ne!" je Jernej vzkliknil odločno, skoraj srdito. "Lahko prevohate vso kolibo."

"Da te zasačim!" mu je zabrusil plemič. "Predobro vas poznam, diavoli!"

Po tej grožnji je izročil muxxxx hlapcu in odpel. Žerjun xxxx zadnji in je zvito pomežiknil Jerneju.

Ta je stal pred kolibo in gledal za njimi, dokler niso izginili za grmovjem. Nato se je xxxx po zaplati iztrebljenega xxxx, ki jo je pokrival gladek sneg. Tiha skrb se mu je prikradla v srce. Obenem se je namuznil iz neke misli …

Začelo je znova naletavati.

Zvečer se mu je kuhal zajec v loncu. Koliba je bila polna ščegetajočega vonja. Na steni se je sušila koža.

8.

Bilo je proti koncu januarja, ko se je gospod in glavar Vid Gašper Dornberg vozil iz Gorice v Tolmin. Spremljala ga je njegova žena, grofica Katarina. Grofovski soprog ji je prigovarjal, naj ostane rajši na Vipavskem, kjer vetrovi niso tako ostri in je še pozimi sončno. Ni se dala preprositi. Bila je bolehna, imela je zmeraj neke prazne bojazni; moža je spremljala povsod, razen če je šel k vladi v Gradec ali na vojsko. Grof poti ni mogel odložiti. Že dolgo ga ni bilo v Tolminu. Medtem se je nabralo mnogo nujnih zadev, ki jih ni mogel opraviti s sli.

Grofica je vso pot trepetala od mraza in možu povzročala skrbi. V Tolminu je bilo kopno, le visoko v gorah je še ležal sneg. Četudi je ponoči zmrzovalo in je v strugi Soče le pod belo, ledeno skorjo klokotala voda, so bili dnevi sončni, celo topli, kadar ni velo od gora.

V grofovskem dvorcu ju je sprejel oskrbnik Luigi Formentini s služinčadjo, ta je prihitela od vseh strani. Grofica je odšla v svoje sobe, a se je takoj vrnila in potrkala na vrata pisarne, kamor sta se bila zaprla grof in njegov oskrbnik.

"Zakaj rajši ne počivaš?" jo je vprašal soprog. "In — saj se kar treseš od mraza."

"V mojih sobah še ni zakurjeno. Tu bom počakala in se ogrela. Saj ne motim?"

Plemič Formentini je porinil naslanjač h kaminu, grofica je sedla. Nato je oskrbnik znova stopil k pisalni mizi, kjer je grof stoje pregledoval neke spise. Slone, z rokami na mizi, ga je s sivimi, lisjaškimi očmi gledal od spodaj navzgor. Kakor da mu z obraza bere ugodje ali nejevoljo.

Plemič Luigi Formentini je bil iz stranske veje tistega rodu, ki je nekoč gospodoval v Tolminu. Telo šviglasto, a obraz podolgovat, obkrožala ga je košata, dokaj zanemarjena lasulja. Bil je praktične nravi, gladek ko jegulja, grofa je nagovarjal z "vašo svetlostjo." Glavar ni prezrl, da ga slepari, a je zatisnil eno oko. Kot oskrbnik je razumel svojo stvar in ga ni kazalo zamenjati s kakim neveščim človekom in hkrati s še hujšim tatom.

Z bistrim pogledom je uganil, da je glavar tega dne slabe volje. Predložil mu je torej najprej spise, ki ga niso mogli še huje vznejevoljiti. Šele nazadnje mu je dal spisek dohodkov.

Vid Gašper Dornberg je s svojo navadno natančnostjo pregledoval vrsto za vrsto. Spodnja čeljust močnega, zelo zardelega obraza mu je dobivala čimdalje bolj grozeč izraz. Po vsem telesu in po duši, je bil strog vojak. Ponosen in ohol ni poznal dobrovoljnosti ne ljubeznivosti razen do svoje žene. Njegova povelja je bilo treba izvršiti do pičice. Nasproti podložnikom je skušal biti pravičen in prizanesljiv, v kolikor je to dovoljevala njegova korist in črka postave.

"Je to vse?" je vprašal in povesil spis, ostre oči so se mu uprle v plemiča.

"Da, vaša milost!"

"Premalo!"

"xxxx se pravi," se je zmedel xxxx, "tu je še spisek daritev v blagu."

xxxx mu je novo polo papirja in si v zadregi pomel roke. xxxx je spisek komaj pogledal, xxxx je vrgel po mizi.

"xxxx niste razglasili, da zahxxxx dajatve v denarju?"

"Razglasili smo, vaša svetlost. Pri vseh cerkvah, po vsej xxxx"

"Kmetje se temu upirajo. xxxxrjajo se na neke stare pravice."

"Kakšne pravice? Kje so xxxx?"

"xxxx, vaša svetlost," se je poskusil nasmehniti, a se je spet zresnil, ko je zagledal njegov mrki obraz. "Kakšne pravice? Jaz ne vem zanje. Tudi jih nimajo zapisanih. Le to vedo, da je bilo zmeraj tako."

"xxxx je tako, ker so moji xxxx tako zahtevali. A zahtevam jaz drugače. Naxxxx ni postava. Ako bi imeli take pravice zapisane in xxxx, bi bil jaz prvi, ki bi xxxxoval."

"xxxx tako sem ji obrazložil, vaša svetlost. Pa Tolminčani imajo trde grče, ne dajo si dopovedati. Saj eni so plačevali, xxxx …, drugi pa v blagu xxxx. Tretji pa nič, ne eno ne drugo. To je najhujše. Kaj bi xxxx?"

xxxx je hodil po pisarni, da je pod škripal pod nogami. Nejeveoljen se je zapredel xxxx … Ko je bil pred leti xxxx tolminsko gospostvo in xxxx, je našel pravcat xxxx. Le s težavo je napravil xxxx reda v pisarni in deželi. xxxx mu je laskala, a bila je xxxx z nekatero jezo in xxxx skrbmi. Najprej vojna z Benečani. Potem čedadxxxx kapitelj, ta se je vtikal v njegovo sodstvo in nastavljal sodnike po svoji glavi. xxxx plemiči, obubožane ničle, xxxx bili v zadnjem stoletju xxxxnice razpasli po deželi. xxxx, tam nekaj – po vseh xxxx so imeli raztresene kmetije. Upirali so se mu, ko je xxxx na posest zopet združiti xxxx roki. Zdaj pa še kmetje. Ali je mar branjevec, da xxxx na sejem blago, ki mu xxxxnašajo? On potrebuje denar. Ti pa se upirajo, Njemu se upirajo!

xxxx se je, oči so se mu xxxx v skrbnika.

"Zakaj pa ste prejemali daxxxx v blagu?"

Formentini je molčal.

"xxxx zakaj niste uzterjali zahtevanih dajatev? Ali ne pozna xxxxstev?"

"xxxx sem se hotel z vami xxxx, vaša svetlost."

"Nikakih izmikanj!" je grof povzdignil glas. "Posvetovati? xxxx treba nikakega posvetovanja. Dal sem ukaz, ki bi ga xxxx morali izvršiti, a ga niste. xxxx odgovorite na to?"

Oskrbnik je sicer pričakoval xxxx, a vendar ne tako sixxxx. Molčal je. Ni smel priznati, da se je kmetov nekako xxxx, da je včasih na grofovo xxxx zatisnil eno oko zaradi xxxx, ki so prihajali na njegovo mizo.

"Vid!" se je oglasila grofica. "xxxx zopet razburjaš?"

Grof se je premagal, se nasmehnil, stopil do žene in jo pobožal po licu.

"Saj vidiš, da je vse narobe. Ali si se ogrela?"

"Da. Zdaj mi je kar toplo."

"Ali imate še kaj?" je grof vprašal oskrbnika.

"Nič posebnega, kar bi se ne dalo odložiti. Neko pismo od xxxx Colloreda."

"Kaj piše?"

"Da kmetje vsepovprek trebijo novine."

"Na moji zemlji in noben vrag se ne zmeni za to, da mi od tega pritičejo dajatve"

"Da, vaša svetlost."

Glavar se to pot ni razjezil, krotil se je zaradi svoje žene. Zadeva mu ni bila ravno nova. Pogosto je mislil na to, a je v skrbi prejšnjih let pozabljal izdati kake ukrepe. Med vojsko z Benečani tudi ni kazalo dražiti kmetov, saj jih je potreboval. Gozdovi, ki so mu donašali lepe dohodke, se spreminjajo v njive in senožeti, a od teh nima najmanjše koristi … Colloredo mu je pisal, ker bi se mu bil rad prikupil, da bi ga tako hudo ne privijal zaradi njegovih kmetij.

"Radoveden sem, ali se bodo tudi zdaj sklicevali na kake stare pravice. Razglasite, da strogo prepovedujem novo trebljenje gozdov. Kdor se pregreši proti ukazu, bo kaznovan."

"Da, vaša …"

"In potem: od novin, četudi še niso zaznamovane v zemljiški knjigi, bomo zahtevali primerne dajatve. Koliko, bodo določili moji uradniki. Kakor hitro bo konec zime, naj se lotijo dela."

"Da. To bo zamudno, vaša svetlost."

"Do junija mora biti narejeno. Dostavite v razglasu, da bomo dajatve brez usmiljenja izterjevali. V denarju, ne v blagu … Brez usmiljenja!"

"Pojdiva, Katarina!" je rekel grof ženi, a se še enkrat obrnil pri vratih: "Da ne pozabim; hkrati bomo naznanili tudi novo mitnino na vino … Razglas bova sestavila jutri."

9.

Sneg je bil že skopnel, zadišalo je po pomladi, ko je umrla mati Jera. Jernej je kopal novino, ko ga je prišel klicat stric Gol: "Hiti! Mati te kliče, menda bi rada govorila s teboj." Fant je tekel, kar so ga nesle noge, da ga je po hrbtu škropilo blato, a matere ni našel več žive.

Stisnilo ga je za srce, moral se je opreti na steno, gluho mu je zastokalo v prsih … Saj to bi bil lahko pričakoval. Mati je bila poslednji čas zelo oslabela. O božiču je še predla, ko pa je pritisnil najhujši mraz, je legla in ni več vstala. Z njo je Jerneju umrlo vse, kar ga je s toplimi čustvi še vezalo na dom.

Gol se je razjokal kot otrok. Po njeni smrti ne bo nihče tako osamljen pri hiši kakor on. Jerina smrt ga je poleg tega živo spomnila, da bo kmalu vrsta tudi na njem.

"Jera," je hlipal, "saj kmalu pridem za teboj. Ne bom več dolgo."

Pokopali so jo na nedeljo pred mašo. Ko so jo nesli po klancu, je drobno rosilo. A v trenutku, ko so grude zazvene-e na krsto, je oblake predrlo sonce in posijalo na pokrajino.

Po maši je Brelih prebral grofov razglas, ki je prepovedoval trebljenje novin, grozil s kaznijo in odrejal novo mitnino. O vsem tem se je že nekaj šepetalo po deželi, a nihče ni vedel kaj zanesljivega. Zdaj so poslušali z odprtimi usti in se prepadeni spogledovali. Res je! Črno na belem, kakor na dlani.

"Hudič vendar! Dobro so nam jo primazali."

"Le kožo so nam še pustili Ha, ha!"

"Tebi je to za smeh?"

"Nič mi ni za smeh. Vraga mi je za smeh!"

Bili so razdraženi; za prazen nič bi se bili sprli.

xxxxrejonovi so bili s pogreba odšli v vikarjevo krčmo. O razglasu so izvedeli šele, ko xxxxstopil kmetje. Ta dan se nikomur ni muf+dilo domov.

xxxxedel je tudi vikar, kar je xxxx le ob pogrebščinah in ženitovanjih. Ni mu bilo po volji, da ima krčmo v hiši, a jo je prejel od svojega prednika in pri tem je ostalo. Ni rad xxxx spreminjal, poleg tega bi se, če bi bila krčma kje drugje, storilo več greha. Upravljala jo je njegova sestra Brixxxx, ki je bila uporabna, po texxxx košata in je znala krotiti xxxx. Le kadar je bila sila, xxxx poklicala brata, da je kakega razgrajača postavil pod kap. xxxx dan je bila pivska izba xxxx. Le Rotijine objokane oči so pričevale, da se vrši pogrebščina. Kmetom xxxx grofov razglas v prvem xxxx vzel sapo, ob vinu so xxxx razvezali jeziki. Nikogar xxxx med njimi, da bi ne bil xxxx ali oni način prizadet. xxxx so strupene besede, pixxxx sršeni.

"xxxx, vendar le denar! Kam xxxx le denejo toliko? Jedo ga xxxx"

"xxxx vojsko ga potrebujejo. xxxx ga sproti dovolj naxxxx"

"xxxx so bili boljši časi. Moj xxxx nesel dajatve v košu v xxxx, pa je bilo opravljeno. Še kozarec vina so mu natočili in odrezali kos kruha za poxxxx"

"xxxx boš pravil! Kaj se mi ne spominjamo?"

"xxxx pa nesi najprej na sexxxx, denar pa grofu!"

"xxxx sploh moreš prodati."

"xxxx že, prodaš, to je maxxxx, ako daš za vsako ceno. xxxx ti plačajo za petelina, xxxx. Grofu pa moraš dati xxxx kolikor on zahteva."

"xxxx Sam naj prodaja!"

"xxxx Pa noče, ker ve, da bi xxxx dobil. Ni neumen."

"xxxx mi nismo na podmetexxxx plavali."

"xxxx nas previdi, kjer nas vixxxx"

"xxxx ne plačam!" je vzrojil xxxx in s pestjo udaril po mizi. "Tudi počenega beliča ne. xxxx mu ponesem."

"xxxx imaš. Blago nikoli ni xxxx"

xxxx so se mu posmihali. xxxx so pa, ki je imel polna xxxx, kadar je šlo zares, xxxx prvi sesedel. Peed Colloredom se je upogibal ko kukaxxxx.

"xxxx se je s kozlom, le ti odxxxx," je menil vikar.

"xxxx zadene tudi vas. Mar xxxx pa nova mitnina na vixxxx"

"xxxx že res. Ne rečem, da ne. xxxx plačal novo mitnino."

Vikar Valant je bil mirne, xxxx nravi, nikak zanexxxx ali upornik. Ni se strinjal z vsem, kar je ukrenila gospoda, vendar nikoli ni ugovarjal. Bil je skušen in je vexxxx hoče oblast imeti prav xxxxkrat, kadar je v krivici, xxxx uporov nastajajo zgolj xxxx

"xxxx ne boste plačali mitnine," xxxx Žerjun. "Mi jo bomo xxxx"

"xxxx vi?"

"xxxx bo zato dražja, hi, xxxx"

"xxxx Pa jaz vam vina nikoli xxxx silil, pijancem sem ga xxxx."

xxxx ta razgovor ni bil xxxx. Začel je govoriti o rajxxxx. xxxxmenil, da je bila dobra xxxx poleg tega še ne tako xxxx da ne bi bila lahko še žixxxx.

"xxxx je umrl Jern, ni bila xxxx," je rekel Gol, ki mu xxxx prehajal v ginjenost. "xxxx tudi mene kmalu nexxxxslo," je ponovil svojo staro pesem.

"Kopriva ne pozebe," se je šalil vikar.

"Jo pa požanjejo. Le verjemite — že po grobu dišim. Damijan bo kmalu izgubil hlapca. Damijan, le z Jernejem se pomeni, da ostane pri hiši! Otroci ti še ne bodo tako hitro zrasli."

"Jernej bo na svojem," je zategnil Damijan.

"Kako bo na svojem? Saj si danes slišal. Kar je že ogolil sveta, ga je še za bajtarja premalo. Slišiš, Jernej! Saj je tudi meni žal … verjemi, da mi je …"

Jernej je dvignil glavo in pogledal strica, ki se je bil razbesedil. Ves čas je molčal, kakor da nekaj težkega prede v sebi. Poslušal je, a so mu besede gluho, težko umljivo zvenele v ušesih. Novica ga je bila potrla. Zdelo se mu je, da je kakor izgubljeni v goščavi, iz katere ne najde izhoda.

"Kako bo z menoj, bomo šele videli," je rekel trdo. "Ni še vseh dni konec."

"Kako bo. Saj vidimo, kako je …"

"Za hlapca ne bom," je Jernej razdraženo odsekal. "Pa ne zameri, Damijan. Vi, stric, pa pijte!" se je nasmehnil.

Zavedel se je, da se je preveč vdal občutkom.

"Da, da," je brundal Gol. "Kdor služi, je v luži. To sam najbolje vem."

"Tisto pa ne!" je vpil neki kmet, ki se je prepiral s svojim sosedom. "Trebil bom, pa če me stane glavo."

"Glave ti ne bodo jemali. Tepen boš."

"Naj! Bom pa držal. Moja zadnja plat je trša od njihove palice. Moj rajni oče me je šeškal, da se Bog usmili; leskovka se je zlomila, jaz sem še tu."

Zasmejali so se.

Jernej se je prvi poslovil. V izbi ga je dušilo. Rad bi bil sam s svojimi mislimi in občutki.

10.

Jernej se je komaj zavedel, kako je tistega dne prišel domov. Bil je strezev, a še nikoli tako omotičen, vse mu je šumelo v glavi. Po poti ni nikogar srečal razen Blaža; njemu je povedal, kaj ga teži. Tedaj mu je volar, kakor nikomur prej, odkril del svoje preteklosti. Bil je v službi pri idrijskem rudniku in je zabredel v pravdo s predstojniki. Ni mu pomagalo, da je bila pravica z glavo in nogami na njegovi strani, pobrati je moral svoje stvari in oditi drugam. "Tepi se z gospodo za nož, le ti boš zgrabil za rezilo," je rekel Jerneju.

Da, da. Bila je že skoraj noč, ko sta se ločila. Fant se je v kolibi oblečen vrgel na ležišče, kakor da je donesel nečloveško breme.

Gledal je v okence, pramen zahajajočega sonca je sijal skoznje. V krčmi in vso pot so se mu čudno mešale misli in občutki. Zdaj se je za silo umiril, začele so se mu urejati tudi misli.

Saj je bilo jasno, enostavno za to ni bilo treba nikake modrosti. Kako da ni tega spoznal že v prvem trenutku? Grofov razglas ni potreboval nikake razlage. Ne sme več trebiti. Ne sme več posekati nit enega grma, nikoli več udarit ali odvaliti kako skalo. Le kolibe mu niso ukazali podreti. A kaj bo s samo kolibo. Ali je mar razbojnik? Če ne bo poslušal, ga bodo v svarilen zgled natepli pred celo vasjo. Maroge na hrbtu in na zadnjici bi ga ne rešile.

Obrnil se je in zaječal. xxxx mu je splavala v krčxxxx. Kmetje so se jarili, a xxxx molčal, čeprav mu je bilo,xxxx kar pred vikarjem klel xxxx. Kdo brani Damijaxxxx zemljo, ki jo je prejel od svojega očeta? On, Jernej, xxxx gol ko lipa. Komaj je xxxx na ped zemlje, že so mu xxxxmaknili, da je telebnil xxxx. Prej pa so mu ukradli xxxx najlepših let …

xxxx se je in stopil na proxxxx mogel več prestajati na xxxx. Sonce se je bilo pogreznilo za hrib, nad katerim so goxxxx oblaki. V sotesko in xxxx so legle sence. Zavexxxx sapa, zrak je bil nasičen xxxx in vonja po sveži zemlji.

Jernej se je ozrl okrog, po xxxx rebri, na zaplato svexxxx je bil že prekopal. Črna prst se je svetila od xxxx.

xxxx je mimo drobnice in se xxxx grede dotaknil z roko. xxxx je studenec, ki je tenko xxxx koritce. Nato je stoxxxx po prekopanem svexxxx se mu je oprijemala xxxx, da je stežka privzdigoval noge, kakor da nosi coxxxx je do velikega kuxxxx, ki je čakal ognja.

xxxx je ugasnilo tudi na oxxxx nebo je zastrl mrak, iz xxxx so zagorele prve zvezde. Jernej se je zagledal v xxxx breg. Rahlo, kakor xxxx so mu misli splavale v preteklost. Leta pastiroxxxx so mu v domišljiji hixxxx v hiše in je on kot gospod sedel v njih za javoroxxxx. Tiha želja po lastxxxx, ki ga je spremljala xxxx poteh v tujih deželah. Ko se je živo spomnil xxxx je zamežal, kakor da xxxx notranjo bolečino.

xxxx zdaj še smisel, ako xxxx s to zemljo? Ali naj xxxx, stopi pred Damijana xxxx se mu bo posmihal: ali xxxx prignalo? Ko umre, bo xxxx ležal v istem grobu ko xxxx, saj sta imela isto uxxxx. Ne bo imel žene ne otrok. Ničesar, prav ničesar.

xxxx predstava je bila zanj tako strahotna in boleča, da je xxxx pest in z njo zamahnil xxxx.

xxxx je zakričal. "Nikoli xxxx."

Prestrašil se je lastnega glasu, ki je odmel od bregov, se xxxx posluhnil. Kaj je z xxxx? Moj Bog, kaj se godi z xxxx?

xxxx se je. V grapi je zaxxxx šumela voda. Z brega xxxx so prihajali nerazločxxxx, ki so se trgali v sapi xxxx. Ali poje Madalena?

xxxx je na bližnjo skalo. Od xxxx so mu drobne kapxxxx čelo. Ali nima praxxxx življenja? Ali je nima?

xxxx je sedel in trpel. Ko xxxx dvignil, se je samemu sexxxx močno postaran na xxxx. In vendar mu je iz nexxxx misli droben smeh xxxx ustnice. "Tepi se z goxxxx za nož, le ti boš zgrabil xxxx." Zamahnil je z roko, xxxx da ugovarja Blaževim xxxx in stopil v kolibo.

11.

Bila je pomlad. Travniki xxxx, brstje se je odpiralo xxxx. Kljub sončnemu dnevi, saj je bil ko živa xxxx je bil Tomaž Kragulj xxxx slabe volje. Tak je bil xxxx časa, imela ga je tiha xxxx, ga hromila, da ni moxxxx zgrabiti za kako delo. Postopal je okoli hiše in za xxxx grmel kakor iz soda.

Tistega dne je zagledal koš, ki ga je bil nekdo vrgel v lužo. Tri sto vragov! Nastal je tak krik, da je odmevalo po vsej vasi in so prišli sosedje gledat, kaj se godi. Otroci pa so se bili plahi poskrili za hišo.

Stvar bi se bila najbrž končala s palico in krikom, ko bi ne bil tedaj nekdo prišel po klancu in zavil proti hiši.

Tomaž Kragulj ga je nejevoljno pogledal. Zlodej ga je prinesel prav v tem trenutku! Sramoval se je svoje jeze. A kdo je? Saj ga je že videl, znan se mu je zdel. Le kdo je in od kod?

Došlec je držal levico na ušesu, a desnico je nudil v pozdrav.

"Kdo si? Ne morem se spomniti."

"Jernej Mavrič."

"Aha!" se je Tomaž po sili nasmehnil. "Pa kaj si si naredil?"

Jernej je imel odrto desno uho, ki mu je krvavelo.

"Udaril sem se."

"Pa kako si se mogel tam udariti? Hočeš reči, da te je kdo česnil?"

"No, pa me je! Saj se mi je bila kri že ustavila, a mi je znova začela teči."

"Kdo te je?"

Fant se je smehljal. Kazno je bilo, da se nekoliko sramuje, a ga obenem jezi.

"Drejc Šavli me je," je povedal.

Tomaž Kragulj je najprej zazijal, nato pa se je zasmejal na vse grlo. Zdelo se je, da ga je minila vsa prejšnja jeza.

"A, hudiča!" je vzkliknil in poredno pomežiknil. "Marula, kaj?"

"O belem dnevu sva govorila za hišo," je pripovedoval Jernej z rahlim ogorčenjem. "Pa pride z raklo okoli vogala in me usmodi. Še dobro, da me ni zadel na glavo."

"Ti pa v beg, kaj? Ha, ha, ha! Da, to je čisto njemu podobno. Pri belem dnevu! Ponoči bi bil prišel, saj je gluh. Vidi pa prav dobro."

Tomaž Kragulj je gledal Jerneja; ta si je zopet pritisnil dlan na uho, ki je bilo ko petelinji greben. Fant mu je ugajal.

"Drejc te je hotel le milo opozoriti, da si bo sam izbral zeta."

"Maram za njegovo podrtijo! Ako Bog da, bom imel svojo hišo in zemljo."

"Tako?"

"Trebim. Tudi kolibo sem si že postavil."

"Vidiš ga!" je rekel Kragulj brez poroga v glasu. "Tako je torej ta stvar? A misliš, da bo Drejc Marulo pustil od hiše? Komu naj potem izroči posestvo? Petelinu na gnoju?"

"Mu boste pa vi rekli besedo?"

"Kaj si zato prišel?"

"Ne. Le tako pravim."

"Poslušal me bo! Ti ga ne poznaš. Trd je ko podkovčer. Z mojo sestro bi se morda dalo pomeniti, a ona ne ukaže vsega. Drejc pa kakor trš. Dopoveduj mu! Prej omečiš skalo."

Jernej je obupno skomizgnil z rameni. Ni vedel, kaj naj še reče.

"Ali si namenjen v Tolmin?"

"Ne. Do vas sem prišel. Grof je prepovedal trebiti svet. To me je zadelo; delo mi kar ne gre več izpod rok, a si sam ne vem sveta."

Tomaž Kragulj je strmel v fanta.

"To te torej peče?" je zategnil. "Razumem. Toda stopiva rajši v hišo."

Jernej je sedel na klop, Tomaž je prekrižal roke na hrbtu in meril izbo.

xxxx saj je tudi njega pekel xxxx razglas, prav zato je bil xxxx. Dolgi tedni truda xxxx, a zdaj, kakor da je vse xxxx zagnal v vodo. Bil je tak xxxx nravi, da ga je vsak nexxxx pekel in jezil. Kmetje so xxxx, da, vendar si nihče ni upal reči kake odločne besede. xxxx Kragulj jih je tiščal, da xxxx kot ogenj.

"xxxx torej!" se je ustavil in premeril fanta. "Trebil si. Mixxxx, da bo pišče, a je klopotec."

"xxxx, presneto! Rad bi vedel, xxxx pravijo drugi … kaj praxxxx …"

"xxxx bi kaj pomagalo, če xxxx kaj pravijo drugi."

"xxxx – kaj bi bilo treba xxxx"

"xxxx bi bilo treba storiti?"

xxxx je znova hodil po izbi. "xxxx bi bilo treba storiti? Kaj xxxx, da bi bilo treba storiti?"

"Upreti bi se morali!"

xxxx je nehote izbleknil mixxxx se mu je porodila v xxxx nočeh, in se je je skoraj ustrašil.

xxxx je fanta bistro pogledal. Nasmeh mu je zaigral na xxxx.

"Upreti? Kako – upreti?"

"Najprej bi morali stopiti h xxxx in mu vse razložiti … taxxxx tako," je rekel fant malce xxxx.

"xxxx ako bi to ne pomagalo?"

"Potem … potem … saj smo xxxx vendar močnejši od xxxx" je rekel Jernej tako plaxxxx mu je glas skoraj zamrl xxxx.

xxxx Kragulj je stopil k njemu in mu z zresnjenim obrazom xxxx desnico

"Daj mi roko!" mu je rekel.

"Daj mi roko!"

Jernej mu je začudeno segel v roko.

xxxx je znova meril izbo, da xxxx težkimi koraki stresaxxxx. Obraz mu je drgetal xxxx, fant presneti, je bil xxxx besede, ki jih je že sam xxxx, a se jih je bal izgovoriti. Morda je sam, ki tako xxxx. Zdaj se je prepričal, da xxxx tudi drugi. Ako ne xxxx večina izmed njih. To xxxx vlilo poguma in ga celo xxxx

"xxxx" je rekel, ne da bi se xxxx. "Jernej, poslušaj moža, xxxx videl na svetu! Poxxxx romarja v Kelmorajn, xxxx, ki se je tri leta klatil xxxx deželah. Gledal sem, xxxx in si marsikaj tudi zaxxxx. Tudi drugod so se upiali kmetje, a so bili potolčeni xxxx niso zgrabili s prave xxxx. Le ne takoj spočetka s xxxx s cepci! Vladi se bomo xxxx. Tud grof ima koga xxxx, ki se ga boji …"

xxxx ga je z občudovanjem xxxx. Plahost mu je izginila, xxxx prejšnjih dni se mu je razxxxx jesenska megla. Dvixxxx glavo.

"xxxx tudi drugi tako mislijo?"

"xxxx to je. Midva ne veva, kaxxxx drugi. Treba pa je, xxxx enako mislimo in da se ne xxxx. Eno samo poleno ne goxxxx. Gotovo je še kdo najixxxx, a ne vsi … Te je treba prepričati. Godrnjajo, kres xxxx treba je le podtakniti xxxx. Slišiš, Jernej! Jutri je xxxx. Ostani tu čez noč, juxxxx pojdeva v Tolmin, da xxxx … Ako bo kazalo, xxxx spregovorila … Da?"

"Razumem," je rekel Jernej.

xxxx mu je, kakor da se je vrxxxx deročo vodo, ki ga vsega xxxx vleče s seboj.

12.

Naslednji dan je bilo v Tolminu mnogo kmetov, nekateri tudi iz zelo oddaljenih vasi. Ko je Tomaž Kragulj z Jernejem stopal skozi vas, je srečal Jožka Manfredo, s katerim sta se nekdaj skupaj klatila po severnih deželah. Imel je okrogel obraz in velike brke, venomer je veselo mežikal, kakor da mu je vse za smeh.

"Ali je grof doma?" ga je vprašal.

"Glavar? Ni ga. Če si mu prinesel denar, saj ga sprejme tudi Formentini. He, he!"

"Vem, vem. Pa še kaj po vrhu za lastni žep. Ali prideš k 'Čedadcu'?"

"Pridem, če daš za vino." '

Kragulj mu ni odgovoril, šel je dalje. Da grofa ni v Tolminu, mu je bilo po volji. Kadar je bil v deželi, so bili kmetje nekam plašni. Tako bo imel prostejše roke in — jezik. Biriče si lahko kupil s kozarcem vina. Z jeznim, zasmehljivim pogledom je premeril dva galjota, ki sta stala pred cerkvijo.

Stopil je k gruči kmetov in prisluškoval. Govorili so o vremenu, o tem in onem, le ne o grofovem razglasu. Kazno je bilo, da drug drugemu prav ne zaupajo.

Tomaž je stopil k temu in onemu znancu:

"Po maši pri 'Čedadcu.' Reci tudi drugim!"

Pri 'Čedadcu' so se kmetje najrajši ustavljali, kadar so prihajali v Tolmin. Krčmarjev oče je bil pribežal z Beneškega, njegov sin pa se je komaj še zavedal svojega pokolenja.

Tisto popoldne se mu je pivska izba napolnila kot drugače le o sejmih. Kmetje so pili, iz vina so vstajale skrbi, polagoma so pogovor napeljali na zadevo, ki jih je tiste dni najhuje pekla. Jernej je napeto lovil besede, ves je gorel od nestrpnosti. Kragulj pa je le molčal in se zadovoljno muzal predse. Ali ne bo spregovoril? Ali bo samo poslušal? Kmetje so si lajšali duše s tožbami in zabavljanjem, ves čas ni padla niti najmanjša grožnja.

Dva izmed njih sta se dvignila za odhod.

"Kam?" ju je vprašal Kragulj.

"Domov. Daleč imava."

"Kaj bi tisto! Saj sveti mesec."

"Za pijačo dam!" je vzkliknil Jernej. "Ostanita!"

Moža, ki sta imela suhe mošnjičke, sta se začudila in zopet sedla. Kdo pa je in od kod, da daje za vino? Tiste čase je bil le redek, da je ponudil za pijačo. Nekateri so se pomaknili bliže.

Jerneju so gorela ušesa. Dotlej je zahajal le med fante, nikoli ne med može. Ali ga niso tisti dan kmetje gledali malo postrani? Kaj pa ta med nami? To ga je žalilo in bolelo. Zdaj pa so vsi hkrati postali pozorni nanj.

"Ti si pa dobre volje, kaj? Ali si našel cekin?"

Tomaž Kragulj jim je povedal, kdo je in od kod. Zemljo je trebil, dom si je hotel postaviti, da ga je nenadoma trešilo po glavi.

"Marsikoga je treščilo," je menil belolasi kmet in pljunil pod mizo. "Kjer hudič vtakne svoje kremplje vmes, ni nič dobrega."

Bil je Peter Leban iz Zatolmina, polovičar; hotel si je pridobiti še nekaj zemlje, pa se je zarival v grofove gozdove.

xxxx je zadelo," je začel Jernej xxx mu je negotovo pel glas xxxx v zadregi otipaval vrč xxxx. "Menda ni med nami nikogar, ki bi mu preostalo kaj zemlje. In še jih je mnogo, ki nimajo niti toliko sveta, da bi na svojem postavili kolibo."

xxxx je bil začel govoriti, se xxxx čudno zapletal jezik, že xxxx, da bo sramotno uxxxx. Pa se je nenadoma xxxx, zvišal glas, postajal xxxx. Kragulj se mu je boxxxx nasmihal, kmetje so ga xxxx čimdalje manj nezaupljivo xxxx so mu pritrjevale. Goxxxx je po srcu. To ni bixxxx. Ako je povedal le tisto, kar mu je bilo na duši, tixxxx ni bilo nikogar na vsem xxxx, ki bi mu ugovarjal.

xxxx je, tedaj je nastalo nekaj trenutkov splošnega molka xxxx so molče kimali. "xxxx ni bil v šolah?" ga je xxxx Leban.

"xxxx Kaj še!"

"Nekaj let je bil pri vojakih," xxxx Kragulj. "V šolah xxxx to nič ne ukaže. Vsi xxxx, dokler ne dobimo zexxxx trebuha. Res je, kar je xxxx. To je glavno."

"xxxx pa pravi, da ni res?" xxxxglasil Mohor Rutar iz xxxx je ostrih oči in je nosil temno brado. "Le xxxx je pozabil. Na nekaj xxxx," se je obrnil do Jerneja. "Tudi od novo iztrebljexxxx zahtevajo dajatve. xxxx to pošteno?"

xxxx je bil na to pozabil. xxxx na vse misliti. Govoxxxx prvi vrsti o tem, kar je xxxx peklo in žgalo. Kmete xxxx grofov razglas v cexxxx je bil prizadet tako, oni xxxx. Ako jih je hotel prixxxx za upor, je moral mislixxxx.

"xxxx ni pošteno," je dejal.

"xxxx zakaj ni pošteno?"

"xxxx je vendar jasno," je Jernej xxxx na Kragulja. "Dexxxx mučil si se potil kri in xxxx zdaj ti bodo odmerili xxxx tolikšne dajatve kakor xxxx, ki si jo dobil že izxxxx. Za trud bi morali xxxx nekaj let uživati tisti svet."

"xxxx moj, da je tako!" je Zaxxxx udaril po mizi. "Kdor xxxx drugače, je norec!"

"xxxx da dajatev ne sprejemaxxxx v blagu, tudi ne gre! xxxx naj gremo po denar? xxxx pridelaš, a beliči ti ne xxxx na leski."

xxxx so pritrjevali in pili, xxxx romali na mizo.

"xxxx nova mitnina na vino?" oglasil krčmar.

"xxxx nas s svojo mitnino!" xxxx Volčan se je zopet obrnil do Jerneja. "Lepo si govoril, nič ne rečem. Povedal si xxxx vsak izmed nas na srcu. Vsak sam ve, kje ga čevelj žuli. Zdaj nam pa še povej, kaj moramo storiti!"

"Uprimo se!" je rekel Jernej in pogledal Tomaža Kragulja.

xxxx je bila tako nenavadna in docela nepričakovana, da xxxx za trenutek zaprlo xxxx. Iz skušnje so vedeli, da xxxx prinese nič dobrega. Že xxxx kdaj uprla kaka vas, xxxx vselej klavrno končalo. xxxx so se.

"xxxx bi le dregnil v sršenje gnezdo," je Volčan zmajal z glavo. " Že tako nas pestixxxx"

"xxxx govoriš?" je zrasel Zaxxxx. "Pa ste se prav Volxxxx večkrat upirali."

"xxxx svojemu vikarju," se je xxxx Jernej Kobal s Šentxxxx gore. Bil je dolg ko žrd, suh ko trska, glava mu je bila drobna ko pest, bili so ga sami brki in oči. Le redko je zinil, kakor da so mu besede po grošu.

"Kaj vikar!" je Rutar nejevoljno zamahnil z roko. "Vikarju se upirate tudi na Gori. Menda tudi Cerkljani pestijo svojega Vičentina … Je že res, pred leti smo se puntali, ker nismo hoteli plačevati novih davkov. Kaj smo dosegli? Gol nič! Le žal samo na trebuhu."

Nekdo se je glasno zasmejal.

"Ti, to pa ni za smeh!" Rutar je bil razdražen ob tem spominu.

"Počakajte!" se je oglasil Tomaž Kragulj. "Poslušajte me! Po pameti se pogovorimo! Tale fant," je pokazal na Jerneja, "ni izbleknil neumne, sicer bi mu ne bil pustil govoriti. Prav si povedal, Rutar: pogoreli ste, ves napor je bil brez koristi. A zakaj ste pogoreli? Ker se je uprla ena sama vas. Ako bi se bili dvignili vsi po soški, baški in idrijski dolini, bi bila drugačna pesem. Ali mislite, da bi nas vse nasekali po zadnji? Saj bi zmanjkalo palic …"

Kmetje so molče pritrjevali. Ta ni neumna! Trije izmed družbe pa so se na tihem izmuznili iz izbe in odšli.

"Saj ni treba, da gremo nad grofa takoj s sekirami in vilami," je Kragulj grmel, da je odmevalo pod stropom. "Kdo trdi, da moramo pravico takoj iskati le s pestjo? Zmenimo se, stopimo pred grofa in mu povejmo … Tako in tako … Ako ni od hudiča, bo razumel, da je pravica na naši strani

"Poslušal te bo!" je siknil Zatolminec.

"S pestjo mu tudi ne dopoveš," je rekel Rutar ostro. "Odgovoril ti bo s smodnikom. Tomaž govori pametno."

"Da, da," so pritrjevali nekateri glasovi.

Kmete je bila beseda o uporu malce zbegala. Pod njo so si mislili le ogenj in kri. Kraguljeve besede pa so jim bile kot olajšanje … Leban in Rutar sta strupeno jezikala drug v drugega, kmalu bi se bila spoprijela.

"Mir!" je rekel Kragulj odločno in položil težko dlan na mizo. "S prepirom ne pridemo nikamor. Mogoče je, da nas bo glavar poslušal, a ne uslišal. Morda nas ne bo hotel niti poslušati. Na vse moramo biti pripravljeni. Pa saj grof ne ukazuje vsega. Nad njim je cesar."

"Pa pojdeš do cesarja."

"Zakaj pa ne! Če pri grofu nič ne dosežemo, se obrnemo na graško vlado."

"Vrana vrani ne izkljuje oči".

"Dober gospodar ne sme pustiti, da bi hlapec počenjal, kar se mu zljubi."

"Pa bi se obrnil naravnost na vlado."

"To ne gre," je rekel Kragulj. "Ako hočeš po lestvi, ne smeš izpustiti nobenega klina."

Kmetje so bili nestrpni.

"Zdaj grofa ni v Tolminu."

"No, da. Kaj praviš ti, Kobal?" je vprašal Kragulj.

"Počakajmo, da se vrne grof —," je Jurij tehtno izgovarjal besede. "Pa je tudi prav, da malo počakamo. Prej moramo biti vsi edini. Tu nas je le peščiča, a izvedeti morajo vsi in dati svojo besedo. Da se ne bo pozneje kdo izmikal in trdil, da nič ni vedel. Od tega bomo imeli, če se nam posreči, vsi korist, imejmo tudi enako odgovornost."

Ta ni slaba! Možje so mu soglasno pritrjevali.

"Pa kdo bo drugim sporočil?"

"Vsi, kar nas je tu," je rekel Kragulj. "Potem bo moral še xxxx stopiti po vaseh. Za to boxxxx poskrbela jaz in Jernej." se je zopet oglasil krčmar.

"Zate se ne bomo potegovali," xxxx vrgel Volčan.

"Zase se boš potegoval, ne xxxx"

"xxxx bomo pa kaj pili. Izgubo xxxx imel le ti. No, ako nam prixxxx pijače, si bomo morda premislili."

Krčmar jim je napolnil vrče.

xxxx je že pozno, mehka poxxxx noč je ležala nad zemljo, ko sta se Tomaž Kragulj in Jernej vračala iz Tolmina. xxxx nekoliko vinjena, molčala sta in razmišljala … Šlo xxxx gladko, kakor sta pričxxxx. Le ko je Kragulj omenil puntarski davek, so se začexxxx in debelo gledati. xxxx davku bi se radi izognili, xxxx tu jim nalagajo novega xxxx sta se dva kmeta na tihem izmuznila iz izbe. Tomaž se xxxx, preden jim je dopovedal, da je potrebno za razxxxx stroške in da je bilo tudi xxxx drugih puntih tako. Poxxxx pa so črnjaki leteli v Jerxxxx klobuk, ki ga je bil nastaxxxx.

"Presneto dobro si govoril," se je oglasil Kragulj; bil je izredno zadovoljen s fantom. "Kdo bi si bil mislil!"

Jerneja je kar vroče obšlo. xxxx je denar v žepu.

"xxxx bi vi hranili," je dejal xxxx drobiž Kragulju.

"xxxx le ti hrani! Pa zapomni si, koliko je!"

"Vsakikrat, kadar se bo naxxxx za goldinar, ga bom zaxxxx na rovaš!"

"Prav. Zdaj se šele začne pravo delo. V nekatero vas bo treba stopiti in ljudem obrazložiti, kako stoje stvari. Jaz ne xxxx. Ti si še najlaže utrxxxx dan. Poleg tega imaš xxxx jezik. Stroške si lahko naračunaš … Boš?"

Jerneju je bilo, kakor da je xxxx izrekel njegovo skrito xxxx

"Bom."

"Na druge se ne moreva zanesti, ako hočeva, da ne ostane xxxx besedah."

xxxx Ljubinju sta se poslovila. Jernej ni hotel ostati še eno xxxx, mudilo se mu je domov.

13.

Na poti je obšla Jerneja taka utrujenost, da so se mu zapletale noge in mu je glava silila na prsi. Najrajši bi bil xxxx pod kak kozolec, legel xxxx suha tla in zaspal. Tako bixxxx je tako čudno stopilo v xxxx pol strah in pol tegoba xxxx, da je čimdalje bolj spešil xxxx.

xxxx preden je vstala zarja, je xxxx Baško dolino in krenil xxxx desno v breg. Na Počivala, xxxx je bilo že videti njexxxx pobočje, je postal kakor po navadi in dvignil pogled. xxxx so mu od začudenja zastrxxxx nenadoma se je do konca predramil.

Na visokem pobočju, nekako xxxx kjer je trebil svet, je goxxxx. Kdo kuri ob tem času? xxxx bil navaden ogenj kot jih xxxx potepuhi, pastirji in xxxx. Ali je mar kdo zažgal xxxx hosto? Obšla ga je xxxx, ob kateri ga je mrzlo spreletelo po hrbtu. Morda gori njegova koliba! To mu je xxxx novih moči, ni čutil več xxxx, ko je tekel navkreber in se je komaj še menil za xxxx.

Potok je kar prebredel, kjer xxxx naneslo, ni delal ovinka, xxxx je preplezal preko strmine, kjer je bilo smrtno nevarno, a tedaj se ni zmenil za to. Poten, da se mu je oblekla prijemala telesa, upehan, z razbijajočim srcem je slednjič obstal ob sivi skali, kjer je zopet naletel na stezo. Medtem je bila že zardela zarja, drevje se je zmeraj jasneje odražalo iz jutranjega mrča. V nosnice mu je udaril duh pogorišča. S tistega mesta bi že moral zagledati streho kolibe, a tedaj je videl le nekaj temnega skozi mrežo grmovja. Izza zelenja se je dvigal tenek dim, ki se je trgal v kosmiče in izginjal pod nebo.

Nekaj velikih skokov, v trenutku je bil v rupi. Da, res, koliba mu je zgorela. Kri mu je pognalo k srcu, noge so mu bile nekaj trenutkov kot ohromele. Iz zemlje so štrleli nedogoreli koli, med njimi pa je ležal kup oglja in pepela, iz katerega se je kadilo. Ni mu bila uničena le streha, zgorelo mu je vse, kar imel.

Izguba ga je tako potrla, da bi se bil obupa in žalosti na glas razjokal. Kazno je bilo, da mu neka kriva usoda zlobno meče polena pod noge. Prejšnji dan se mu je bilo srce napolnilo z novim upanjem, že ga je zadela nova nesreča.

Pa Jernej ni bil človek, ki bi se dolgo cmeril in obupaval. Planil je h kupu drv pod drobnico, popadel kol in začel razgrebati oglje in pepel. Ali je upal, da s tem kaj reši? Pepel in dim mu je zanašalo v obraz, iz pogorišča so švignili novi plameni … Iznenada ga je obšla neka misel, da je poskočil, kakor da ga je pičil gad. Ali so ga tudi oropali? V dveh skokih je bil ob skali pod drobnico; odvalil jo je in z golimi rokami razgrebel prst pod njo. Hvala Bogu! "Zaklad" je bil nedotaknjen. Skalo je zopet zavalil na prejšnje mesto in sedel nanjo.

Zasvetilo je sončno pomladno jutro, polno vonjav in ptičjega petja. Jernej ga ni užival. Sedel je nepremično, mrzle kaplje potu so mu stale na čelu, ko se mu je nabralo v gube … Ali je pozabil pogasiti ogenj, preden je odšel od doma? Ne! Razločno se je spominjal, da je bil nanj ulil lonec vode. Kdo mu je zažgal? Ali ima kakega sovražnika? Saj nikomur ni storil česa žalega. Spomnil se je Madalene. Zdelo se mu je, da jo razločno vidi, kako sedi pred njim z grozečim pogledom in trmasto ponavlja: "Ne smeš!"

Dvignil se je in se ozrl preko brega. Bilo mu je v trenutku vse jasno, o tem skoraj ni mogel dvomiti. Če bi mu bil to storil kdor koli, bi ne pozabil, navdajalo bi ga z jezo in sovraštvom. Zdaj pa se mu je srce napolnilo le s sočutjem in rahlo grozo. Zanimivost, da ima norico za sosedo, se mu je spremenila v negotovost in strah. Kje je zdaj? Kaj počenja? Hotel si je na jasno.

Pobral je oklešček in opiraje se nanj odšel po stezi. Ob studencu, pri katerem je bil prvič srečal Madaleno, je vodila pot v vinkalicah po strmini, zdaj gor zdaj dol, med skalami in med drevjem, dokler se ni izgubila v gorski zaseki med dvema skalnatima stenama.

Tam je stala Madalenina koliba. Bila je tako skrita, da jo je Jernej opazil šele, ko je stal pred njo. Bila je prislonjena k navpični steni, bedno zmašilo iz brun, vej in starih desak. Bržkone so jo bili kdaj postavili razbojniki. Pred Madaleno je v nji stanoval oglar, a se je preselil ali umrl.

xxxx je nehote obstal, kaxxxx ga je ob tem pogledu xxxx ves pogum. Iz kolibe se xxxx dim, okolica je bila xxxx in zapuščena, kakor da xxxx že dolgo ni videl živega xxxx. Morda Madalene ni doxxxx je odšla na beračenje. Še xxxx na mestu, ko je zaslišal xxxx pretrgano govorjenje. xxxx Gašper doma? Stopil je xxxx, ki so zijala na pol odxxxx.

xxxx notranjščina je bila xxxx podobna brlogu ko človeškemu bivališču. Na surovo xxxx postelji ob steni je ležala Madalena, bila je oblečena xxxx pasu pogrnjena z rzatrxxxx odejo. Nemirna je premikala noge, roke so ji neprestano grabile po zraku, oči je xxxx nekam v steno. V kolibi ni bilo nikogar razen nje, xxxx je sama s seboj ali s xxxx se v svojih blodnjah xxxx in se jezila.

xxxx Jernej še tako napexxxx, ni mogel ničesar razumeti razen posameznih bexxxx zveze. Bilo mu je jasno, da ne sme vstopiti; ako ga xxxx, se bo le še huje razburila. Tiho, da bi ga ne slišala, xxxx splazil od kolibe in xxxx stezo.

xxxx je vrgel od sebe, srxxxx je postalo težko. Ali jo xxxx tako pustiti? Ali ni xxxx od lakote tako oslabela? xxxx jo muči le hrepenenje po xxxx, ki ga ne more dočaxxxx. Njega, Jerneja, dolži, da xxxx s svojo navzočnostjo, xxxx je zažgala … Bil je hud xxxx, ki se ne zmeni za maxxxx je bilo, da je ni obxxxx dolgo zimo. In Beta? xxxx nikoli ne spomni, da bi xxxx k materi? Starka bo xxxx dne umrla, a ne bo nikogar, da bi ji zatisnil oči in jo poxxxx.

Jerneja je bilo v tistem trenutku samo srce; ni več mislil xxxx mu je zgorela koliba. xxxx pomagal, saj mu je ostal xxxx tolarjev. Obstal je ob xxxx, še vedno se je narahlo xxxx in se oziral okrog, kakor xxxx kaj naj stori. Ako bi xxxx še živa, bi stopil k nji in jo prosil naj se zavzame za xxxx. Bila je zlatega srca xxxx beraču ni odrekla xxxx. Kam naj se obrne? xxxx bi vedel, kaj bo storil, xxxx na pot. Prešel je potok, xxxx postal in sklonil glavo. xxxx je boljša ko misel. xxxx preko pobočja mimo xxxx kmetij je zavil čez xxxx Kojco in Otavnikom.

14.

xxxx, ki so trdili, da je Gašper med razbojniki, niso uganixxxx, četudi niso bili daleč od resnice. Živel je življenje izobčenca, ki še ni docela pozabil materinih naukov. Včasih so ga xxxx, pogosto pa je segel po tujem blagu, da ni umrl od lakote. Laže mu je bilo, ko xxxx tisoč nevarnosti prixxxx nemških dežel do doma, xxxx se zdaj preriva iz dneva v dan, če ni hotel prelivati krvi.

xxxx, da bo trajalo do xxxx je pogosto grabil obup. xxxx nikoli se ni le za trenutek xxxx da je ubežal. Po naraxxxx kakor zver, ki rajši poxxxx živi v ujetnništvu. Zaraxxxx nikoli najmanj ni očital, da je zakrivil nesrečo domaxxxx. Obtoževal je druge, predvsem Colloreda in ga brezmejno sovražil.

xxxx bi bil odšel v tuje xxxx in se pomešal med prave xxxx. Tej vabi se je uxxxx že zaradi matere. Ta xxxx zato živela na samoti, daxxxx ljudi, da bi jo laže obisxxxx. Milovala ga je kot otrxxxx opominjala – ni si dala dopovedati, da on ni med razbojniki –, moral je z njo glasno moliti. V trenutkih jasne zavesti so bile njene besede pretresljivejše ko v hipih blodenj. Gašperju se je stiskalo srce, vendar se ji je moral smehljati. Nikoli mu ni očitala, ljubila ga je, v svoji zapuščenosti in blaznosti bolj ko kdaj prej. Vzela je, kar ji je prinesel, a ji je moral zagotoviti, da je ukradel "grdim Judežem, ki so Jezusa križali." Obiskoval jo je ob vsaki mladi luni, le redko se je zakasnil.

Zdaj se je luna že šestič pomladila, odkar ga ni bilo k nji. V jeseni so ga bili zgrabili v Loki in ga vrgli v temnico. Kar je tiste mesece prestradal in pretrpel mraza, ni bilo nič v primeri z duševnimi mukami. Ali bodo izvohali, da je ubežnik? Ali se ne bo materi duh še bolj pomračil, ko ga ne bo? Morda umre od nemira in žalosti … Čudil se je, da mu niso osiveli lasje.

Dolžili so ga tatvine, ki mu je niso mogli dokazati, a tudi muke ga niso prisilile, da bi bil priznal. Mestni sodnik ga je svečano oštel, nato so ga izgnali iz mesta. Tega ni bil nihče tako vesel ko Gašper. Ne da bi se še enkrat ozrl na mestne stolpe, je naglo odšel na Tolminsko. In kakor po čudežu, so mu zlatniki, ki si jih je bil zašil v obleko, še ostali.

Bil bi žvižgal in pel, a ga je težila misel na mater. Ali še živi? In če še živi, kako je z njo? Kadar je bil na poti k materi, je vselej mimogrede obiskal tudi Beto. Krenil je z glavne poti in hodil preko pobočij. Tudi njegova vnanjost ni bila taka, da bi se smel preveč kazati ljudem. Zaupanje bi vzbujal le velik klobuk z dolgim peresom, ako bi ne bilo pod njim poraslega obraza in dolgih las. Obleka pa je bila zakrpana, beraška, da je dražila pse, le čevlji so bili novi, umerjeni na nogo.

Bila je že noč, ko je prišel v cerkljanske Polane. Še je nekaj časa sedel nad vasjo, preden si je upal do gostaške koče na koncu klanca. Skozi majhna okna so padali medli prameni luči, zaslišal je govorjenje. Postal je in posluhnil, ni si upal vstopiti ne potrkati na šipo.

Tiho se je prihulil k oknu in pogledal v izbo. Beta je sedela ob brlivki, ki je stala na mizi. Bila je leto mlajša od njega, drobnega telesa kakor mati, a tudi drugače nji podobna. Sicer vsa dobrovoljna, je bila zdaj resna; odkar je ni videl, se ji je drobna poteza tegobe zarezala v lica. Moškega, s katerim je govorila, ni mogel videti v obraz. Ni bil njen mož. Glas se mu je zdel znan, a je zaman napenjal možgane, kdo naj bi bil.

"Ne vem, kaj je z Gašperjem," je rekla Beta. "Prej se je zglasil skoraj vsak mesec, zdaj pa je že pol leta, kar ga ni. Da se mu ni kaj zgodilo!"

"Pa bi ti kdaj pogledala k materi," je dejal moški glas. "Tako je ne smete pustiti, da bi umirala ko žival."

"Moj Bog, se ve, da ne! Saj si očitam. Kdo je to vedel! Pa saj bi ne bila mogla k nji, četudi bi bila hotela. Vso zimo sem stregla bolnemu možu, pred tednom so ga pokopali."

Beta si je otrla solzo. Gašper se je nemilo zdrznil pod oknom. Torej mati je še živa, a potrebuje pomoči. Beta pa je ovdovela. Same nesreče in nadloge.

"No, no," je zamomljal moški v izbi, očitno so ga ganile Betine solze. "Saj še ni vse zamujeno."

xxxx si je obrisala lica in se xxxx.

"xxxx saj. Takoj zarana pojdem k nji," je rekla. "Tako nimam kam drugam na vsem xxxx. Gospodar ima že druxxxx, podi me iz bajte … xxxx hudo bolna?"

"xxxx. Leži in govori v xxxx. Saj si nisem upal vstopiti, da bi ne bilo še slabše … xxxx zaradi uma."

"xxxx si našel k nji, Jernej?"

"xxxx sva si. Zemljo trebim. Kolibo sem si postavil, a mi je sinoči pogorela …"

"xxxx! Kdo ti je zažgal?"

xxxx ji ni utegnil odgovoriti xxxx v tistem trenutku xxxx v veži. Vstopil je xxxx. Ko je sestro slišal imenovati Jerneja, ga je spoznal in xxxx bal.

xxxx je vzkliknila, Jernej pa xxxx presenečen segel v roko. xxxx se gledala. Koliko xxxx nista videla! In koliko se je medtem zgodilo!

"Gašper," se je Beta znova xxxx na jok. " Jernej pravi, da je mati slaba."

"xxxx," je rekel Gašper zaxxxx in se sesedel na klop. "xxxx. Le malo posedim, xxxx dalje."

xxxx so se precej dolgo. xxxx tovariša sta si pripovedovala vsak svoje dogodivščine. Bilo je skoraj veselo; xxxx pogovor zopet nanesel xxxx, so se jim zresnili obrazi.

"xxxx ne," je rekel Gašper in xxxx z glavo, ko mu je Jernej xxxx, da z begom ni bil xxxx. "Ako bi bilo to xxxx še enkrat pobegnil. xxxx me, a vendar grem, xxxx meni drago, spim, kjer xxxx, jem, kadar hočem – xxxx če imam kaj v malhi xxxx pa moram iti," je xxxx.

xxxx se je zleknil po kloxxxx zaspal. Že prejšnjo xxxx zatisnil očesa. Ni se xxxx vrniti domov.

15.

xxxx in gozdovi so ozeleneli xxxx vseh poljih so sejali. xxxx so po vseh zakotnih xxxx vaseh videvali poxxxx, ki je nosil platneno xxxx preko ramen. V nji hraxxxx kruha in drobiž, ki ga xxxx v ruto. S palico je odganjal nadležne pse; ker se dolgo ni bril, mu je obraz xxxx kratka, gosta brada.

xxxx Jernej.

"xxxx je tu mož desetnije?"

xxxx prvega človeka, kaxxxx stopil v novo vas.

xxxx so mu.

xxxx so bili že izvedeli, za xxxx in zadevo utegnili prexxxx v mislih in jo premlexxxx pogovorih. Drugod so ga xxxx nestrpno pričakovali. Ali xxxx bo? Tam je bilo trexxxx reči starešini: "Sklixxxx može, da se pomenimo!" xxxx. Prišli so tudi druxxxx s predržki in nezaupanjem v pogledih.

Jernejeva naloga ni bila taxxxx, kakor si jo je zamislil spočetka. Kmete v tolminski xxxx je bilo ob vinu in pod nexxxx vtisi lahko prepričati xxxx v vaseh je moral napenjati xxxx slikati z živimi barvami, da jih je vnel. Nekateri so xxxx, goreli so ko kresoxxxx bi bili na mestu xxxx za kose in sekire. Druxxxx že ob sami besedi "upor" xxxx spogledali. Ko je xxxx puntarski davek, so se xxxx ko tnalo.

xxxx Jernejeve poti niso xxxx uspeha. Česar ni zmoxxxx namazani jezik, so xxxx grofovi uradniki in biriči xxxx pomlad so se vrgli na xxxx kakor kobilice. Brez usmiljenja so izterjevali dajatve v denarju. Nekatera žival je šla iz hleva. Nekatera pest se je stisnila v grožnjo, nekatera solza potočila. Merili so novine in določali nove dajatve. Povsod so jih spremljali sovražni pogledi in kletve. To je bolj pomagalo ko vsaka, še tako vroča beseda, črni vinarji so vedno pogosteje padali Jerneju v klobuk.

Nekoč je mimogrede obiskal Tomaža Kragulja.

"Boj se grofovskih uradnikov in biričev!" mu je rekel Ljubinjec. "So že slišali o tebi, le ne vedo, kje naj te iščejo. Rajši se jim skrij, ako te srečajo!"

"Bojim se jih!"

"Pogum je lep, ako ima pamet za sestro, škoda bi bilo, ako končaš v ječi. Razdraženi so, ker se jim ljudje upirajo. Ponekod so jih počakali s kolci. Dolžijo te, da jih hujskaš."

"S silo bi se ne smeli upirati," je rekel Jernej v skrbeh. "To nam lahko le škoduje."

"Seveda. Pa dopovej ljudem, če moreš."

Prav tistega dne so bili v Podmeku napodili grofovega uradnika in biriče. Potem so se streznili in s povešenimi glavami čakali nasledkov. Zagledali so Jerneja, kako je z veselim korakom prihajal skozi vas. Niso mu ozdravljali, potmurjeno so ga gledali izpod klobukov. Ali jim ni ta govoril o uporu? Preden se je dobro zavedel, mu je priletel kamen v hrbet.

Jernej se je začudeno ozrl.

"Kakšne šale pa so to?" je užaljeno vprašal. "Ali ste ponoreli?"

"Poberi se, štekljač!" so mu vpili. "Gofljo goniš, za vinarje nas ciganiš, od vsega pa ni koristi za konjsko figo! Teci, mrkaČ, sicer ti podkurimo!"

Jernej je spoznal, da ljudje ne mislijo za šalo. Tekel je, da mu je srce poskakovalo v prsih, šele daleč za vasjo se je upehan ustavil. Bilo mu je bridko, ko je pomislil na nevarnost in nehvaležnost ljudi. Toda ni se utegnil vdajati občutkom. Nenadoma je zaslišal korake in glasove. Preden se je utegnil skriti, je stal pred njim uradnik s tremi biriči.

"Kdo si," so ga sumljivo ogledovali. "Od kod?"

"Romar sem," se je Jernej naglo zavedel iz prvega presenečenja. "Doma sem iz Cerknega."

"Od kod prihajaš?"

"Iz Stare gore pri Čedadu. Poxxxx sem, spovedal sem se in xxxx Materi božji svečo."

xxxx ga je nejeverno gledxxxx

"Kako se imenuješ?"

"Tone … Tone Pirih."

"Lažeš!" je zakričal uradnik. "Ti si tisti, ki podpihuje ljudi proti gosposki!"

"xxxx?" se je Jernej hlinjeno xxxx, a čutil, kako se mu tresejo noge. "Sveti križ božji!" se xxxx za prisego naglo prekrižal. "Zaobljubil sem se bil na xxxx pot in zdaj se vračam. xxxx da zopet vidim ženo in otroke."

xxxx igra je bila tako prepričljiva, da mu je uradnik verjel in z biriči šel dalje. Jernej se je na pol mrtev sesedel na xxxx kmečki krčmi.

"xxxx vina in kos kruha," xxxx.

xxxx Lenart Golja je bil xxxx v telo, nagel ko vrtavka, xxxx oči so se mu priliznjeno xxxx. Prinesel mu je xxxx vina, a obenem na lesexxxx suhega mesa.

"xxxx nisem naročil," je rekel xxxx nejevoljno.

"xxxx ga vendar prinesel," xxxx drobno hehljal in si xxxx. "Saj ti ne bom zaračunal. Le jej, Jernej Mavrič, xxxx ! Ni da bi človek zaxxxx, kar se mu ponuja. "

"xxxx kako me poznate?"

"xxxx bi te ne poznal! Glas xxxx , glas za tabo," je krxxxx pomežiknil in prisedel. "Dober glas, se razume. Pa xxxx

si pustil rasti. Prav. xxxx . Možak se skrije v xxxx  ženska v ruto – he, he xxxx si jih srečal?" je vprašal xxxx.

"xxxx? Da. Vrag jih vzemi."

"xxxx tako: vrag jih vzemi! xxxx he! Tudi pri meni so se xxxx. Saj nič ne rečem – xxxx zapili in zajedli, so plaxxxx denarjem. Toda xxxx vrag jih vzemi! Pa – xxxx hotel vprašati – kako xxxx?"

"xxxx stvar?"

xxxx je bil zapet do ušes. xxxx sladka gostobesedxxxx ni bila po volji.

"xxxx veš katera. Kaj bi se delal xxxx in gluhega! Ampak xxxx mitnino ne pozabite!" ga xxxx udaril po roki.

"xxxx v vsaki krčmi"

"xxxx vsaki? Kajpak da v vsaki xxxx ne gre samo za nas, ampak za pivce. Tudi za pivce xxxx pa imam jaz tudi poxxxx. Brat mi je iztrebil nekaj zemlje …"

Jernej je pojedel kruh in mexxxx pala na zemljo.

"Koliko sem dolžan?"

"Nič mi nisi dolžan. Tudi vixxxx. Drugič boš plačal. Ali xxxx? Čakaj – kaj sem xxxx – ali veš, da se Šavlijexxxx?"

xxxx se mu je zazrl v zvite, xxxx oči.

"Katera Šavlijeva?" je zatexxxx

"Franca! Franca gre na Temxxxx. Čedno posestvece, dober xxxx. Poznam ga. Ako bi imel xxxx hčer, bi si ne mogel želeti boljšega zeta … Kmalu bo xxxx. Še to poletje."

"xxxx Marula?"

"Marula, he, he, he! Marula xxxx nekaj izbranega … a xxxx … za očetovim hrbtom," xxxx krčmar pritišno in xxxx pomežiknil. "Toda tudi oče xxxx svojega. Gre za to, xxxx zmagal …"

Jernej se je naglo dvignil in xxxx proti vratom.

"Počakaj še nekoliko!" ga je xxxx krčmar. "Še nekaj … xxxx za prav sem to ves čas imel xxxx …Ni prav," je dvixxxx "da nobenega krčmarja ni poleg, kadar kaj važnega xxxx. Tudi mi nismo iz rexxxx, he! V prihodnje se spomni name. Rad bi bil poleg … Ali boš?"

"No — da."

"Saj nisem samo krčmar, če bi kdo kaj rekel. Imam tudi posestvo."

Medtem se je bila zgostila tema, iz vež so se svetili ognji. Jernej je obšel vas in se od strani približal Šavlijevi hiši. V izbi je gorela brlivka, v sadovnjak so padali bledi prameni svetlobe. Za okni so se gibale sence. V eni teh senc je Jernej spoznal Marulo.

Naslonil se je na jablano, obhajala ga je blaženost, obenem je trpel. Z Marulo sta bila le dvakrat ali trikrat mimogrede spregovorila nekaj besed. Obljubila mu je, da ga počaka. To mu je zadostovalo. V tistem trenutku se je bridko zavedel, kako je beden. Zdaj nima niti kolibe, nikar da bi mislil na hišo.

Stal je, gledal, čakal, da nemara Marula pride pred hišo. Ni je bilo. V izbi je ugasnila brlivka, nastala je trda tema. Odtrgal se je z mesta in ves zatopljen v misli in občutke odšel po klancu.

Pogled v tujo izbo ga je bil do konca prevzel. Večerjali so, molili, zdaj so v miru polegli, le on se brez doma klati okrog. Zadišala mu je zemlja, trava, cvetlice, da se je ustavil in željno potegnil zrak v nosnice. Kakor da je zavonjal breg, ki ga je bil za tako dolgo zapustil. To je nenadoma občutil kot izdajo, da ga je stisnilo za srce. Kmetje v Podmelcu, srečanje z biriči … vse mu je zagrenilo dušo. Ne bo se več klatil po vaseh, domov pojde. Domov!

Stopal je po ozki poti pod hribom, tedaj se mu je zazdelo, da nekdo caplja za njim. Ustavil se je in se ozrl, a v nočnem mraku ni zagledal ničesar. Pa se mu je znova zazdelo, da sliši štiri drobne nožice po pesku. Pomrazilo ga je po hrbtu, naglo se je obrnil in zagledal nekaj temnega na tleh pred seboj. Planil je, da bi zagrabil, tedaj mu je izpod rok odskočil pes in zabevskal.

"O, ti grdavš, ti!" je vzkliknil. "Kljukec nemarni! Ščene ščenetasto, kako si me prestrašilo!"

Pes ga je povohal, nato se mu je pomulil okrog nog. Jernej ga je pobožal. Žival, ki je bila prej grda ko lepa, mu je lizala roko.

"Ali si utekel, a? Ali so te spodili? Če nimaš gospodarja, pa pojdi z menoj! Nič ti ne branim."

In pes je šel z njim. Ni ga prehiteval, ni mu zaostajal, ves čas se mu je motal okrog nog.

16.

Jernej je dospel do drobnice, ko je bila že noč. Legel je na trato, pes se je zvil poleg njega. Pobočje je bilo zavito v temo, iz nje so gledale samo tenje dreves. Užival je glasove noči, saj so mu bili kakor znanci, opazoval je grebene gora. Vdihaval je posebni duh tiste zemlje, ki bi ga bil spoznal že iz daljave … Slednjič Je zaspal.

Prebudil se je, ko je bil že dan in je sonce gorelo v Pečeh. Ozrl se je okoli sebe, oči so mu presenečene obstale. Prostor, na katerem je prej stala koliba, je bil očiščen. Kupe hoste je bil nekdo zažgal, s pepelom pognojil prekopano zemljo, ki je bila zdrobljena in zrahljana kakor za setev. Pogledal je bliže, — izmed drobnih grud so gledale zelene bilke. Pravkar so bile priburile na dan.

Srce mu je zaigralo, nasmeh xxxx zlezel preko obraza in xxxx še v oči. Kdo je mixxxx njegovo zemljo, ko je xxxx sam pozabil nanjo? Ozrl se je preko pobočja in požvižxxxx

"Kljukec!" ga je poklical. "xxxx iz malhe krajec kruha, xxxx!"

xxxx je k studencu, sedel, odlomil kos in ga vrgel psu. xxxx je, se oziral po svojem xxxx in se nasmihal v brado. Zemlje, ki je že iztrebljena, xxxx ne bodo vzeli. Kdo mu more xxxx, da si ne postavi koče? xxxx da se je te možnosti šele zavedel, ko je zagledal xxxx v svoji rasti. Nihče xxxx vedel, ako med tem izxxxx zaplato zemlje. Dovolj je že zamudil. Ne sme xxxx niti trenutka.

xxxx se je nad žleb in se xxxx. Pes je zalajal. – xxxx se je ozrl in zagledal xxxx, ki je prihajal po xxxx. Fanta sta se pozdravila. "Dolgo te ni bilo," je rekel xxxx, a ni mogel skriti tihe xxxx v očeh. "Že sem misli, da te ne bo več."

"Kaj bi me ne bilo? Ali si xxxx?" ga je vprašal xxxx in se mu za trenutek xxxx. "Kaj se je zgodilo?"

"xxxx umira."

"xxxx pomagaj! Povej, če xxxx kake pomoči!"

"xxxx pravi, da bi ji šli po xxxx. Jaz ne morem … xxxx morda že prepozno … xxxx?"

"Ali je že dolgo slaba?" je xxxx Jernej.

"Od takrat, saj veš … Saj xxxx je bila čisto dobra. Mirxxxx in pametno govo xxxx. Pa jo je zopet iznenada xxxx, da je začela blesti in xxxx. Silila je s postelje … xxxx sva jo le s težka zadržala. xxxx se je tako zmučila, da je obležala ko mrtva."

"xxxx je, da jo Bog reši."

"xxxx, a mi je hudo. Da xxxx ne trpela!"

xxxx ju je pričakovala pred xxxx. Ko ju je zagledala, je xxxx mahala z rokama.

"Prepozno!" je vzkliknila. "xxxx!"

xxxx je pobledel ko stena.

"xxxx prepozno?" je vprašal.

"xxxx je," so ženski vrele xxxx licih. "Saj sem ti povedala."

xxxx je bila kar nora od žalosti. Zadnje tedne se ni ganila od matere, razen tiste redke xxxx, ko je hodila nakupovat xxxx.

xxxx so v kolibo. Jernej xxxx psa, ki je nato tiho xxxx pred vrati.

xxxx je ležala stegnjena xxxx rjuhi, izpod katere xxxx dolga, ovsena slama. xxxx shujšana, voxxxx bledega obraza in globoxxxx oči. Temne zenice so xxxx izmed na pol zaprtih xxxx. Levica ji je krčevito xxxx za odejo, v desnici pa je xxxx križec, izrezljan iz suroxxxx.

xxxx je stopil k postelji in xxxx nad obraz.

"Mati?" jo je poklical. "Mati!"

xxxx je bila mrtva. Gašper xxxx je od bridkosti s stisnjenimi pestmi treskal po čelu.

"Plačali mi bodo!" je stokal. "To mi bodo poplačali!"

xxxx koraki je odšel iz xxxx kakor da noče pred druxxxx svoje žalosti.

xxxx je vrgel klobuk na klop, xxxx in začel moliti. Beta mu je odgovarjala med glasnim hlipanjem. Vrnil se je tudi Gašper, obstal za vrati in nagibal glavo na prsi. Po molitvi se je sesedel na klop in globoko vzdihnil.

"Ali nimate nobene sveče?" je vprašal Jernej. "Ali vsaj brlivke?"

"Ničesar nimamo," je odgovorila Beta in naložila novo poleno na ogenj na ognjišču. "Saj sem ji bila prižgala tresko. In zdaj ji tu gori … Večna luč naj ji sveti! Zakaj nisi prej prišel, da bi ji bil šel po duhovnika? Jaz se nisem smela ganiti od nje."

"Kdo je vedel! Saj bi se ne bila mogla spovedati."

"Pa bi jo bili deli v sveto olje."

"Bog že ve, kako je, in ji tega ne bo zameril. Nam tudi ne." Jernej se je ozrl po Gašperju, ta je še vedno nepremično sedel na klopi. "Zdaj bo treba poskrbeti za pogreb."

"Ti naredi, kakor veš in znaš," je Gašper dvignil glavo. "Bom že vse plačal."

"Prav. Skrivati se boš moral."

"Nihče me ne bo videl," je rekel Gašper in zaškripal z zobmi. "Le Colloredu bi se rad sam pokazal."

Jernej se je zgrozil.

"Pusti ga!" je rekel pomirjujoče. "Dokler ga le strašiš, nič ne rečem. Ako pa mu kaj storiš, si le hujšo nesrečo nakoplješ na glavo. Bog naj ga sodi!"

"Saj nisem rekel, da bi ga ubil. Toda dokler bo živ, ne bo imel mirnega spanja."

Res ni imel namena prelivati krvi, tudi tedaj ne, če bi se srečala na samoti. Toda zaklel se je bil, da bo on njegova slaba vest, svareča roka z onstran groba, ki mu ne bo dala miru.

Beta si je obrisala solze, že je bil pokojen izraz na njenem obrazu. V njeni duši so se s čudovito naglico menjavali občutki. Vzela je čerfo s kuhanimi drobnicami in jo postavila pred Jerneja.

"Ničesar drugega nimamo, da bi ti postregli," je rekla.

Jernej je jedel drobnice in pogledoval Beto, ki je bila obstala ob mizi.

"Saj res!" se je spomnil. "Kdo mi je posejal ledino?"

Beta mu ni odgovorila, odšla je k ognjišču. Gašper je povedal, da je ona grebla tam okrog.

"Ti si mi pa pomagal," je vrgla Beta jezno. "Sicer pa bi bil lahko molčal."

"Zakaj? Saj nisi kradla," je rekel Gašper in se obrnil na Jerneja. "Ali zdaj ostaneš tu?"

"Da. In ti?"

"Nekaj časa ostanem tudi jaz. Pa ne za dolgo. Potem bosta z Beto sama."

V kolibo je posijalo sonce. Svetel žarek je plesal mrlički po roki, v kateri je tiščala križec. 17.

Marula je bila stopila v cerkev svetega Jurija. Pol ure je preklečala pred oltarjem in šepetala svoje tihe prošnje. Ko se je vračala, je na mostiču srečala krčmarja Goljo.

"Marula, si srečna, kaj?" se je ves sladek in dobre volje ustavil pred njo.

Dekle ga je začudeno pogledalo.

"Zakaj?"

"Kaj se boš pretvarjala! Včeraj je bil tu vodja."

"Kakšen vodja?"

Marula ga je vedno manj razumela.

"Naš vodja! Jernej Mavrič, xxxx! Saj je bil menda tudi pri vas, ne?"

Dekletu je vzelo sapo. Ali res vsi vedo za njeno skrivnost? xxxx Jerneja ni kazalo kar xxxx utajiti.

"Pri nas ga ni bilo," je rekla. Ne pravim, da je bil v izbi, xxxx! Kaj pa takole pod oknom, xxxx fant, čast pred njim xxxx njim, kaj bi se sramovala."

Maruli je vsa kri planila v lica. Odgovorila bi bila kaj rezkega in se razhudila, a ji je vzelo sapo. Ko splašena ptica se je poxxxx dalje in odhitela po vasi. xxxx je razburjena, huda, a xxxx jo je obšla neumljiva žalost. Nikogar ni pogledala, tixxxx je ustnice; bala se je, da xxxx v jok pred vso vasjo.

xxxx besede so ji zbloxxxx, kar se ji je zadnji čas xxxx v prsih. Bila je zmexxxx, razigrana, zdaj so jo xxxx še prepoznali. Kaj ji je? xxxx nič ni. Vsi so slutili. Če xxxx hotela povedati, kaj nosi xxxx bi ne bila našla besed.

xxxx je razvajena od matexxxx od sestre, bala se je le xxxx, ki ga je vendar otroško xxxx. Oče ni poznal smeha, xxxx ga je delala nezaxxxx in čemernega. Dal se xxxx od gosposke, vse je xxxx prenašal, toda v svoji hixxxx bil neomejen gospodar, xxxx beseda je bila sveta. xxxx je bil še eno, veselo ko xxxx, uporno ko njen brat xxxx, da mu je sledila kakor xxxx. S Franco ni bilo križev, xxxx želji sta se po naključju xxxx. Morda bi se tudi Marula xxxx ne bila dolgo izvijala, ko xxxx bila srečala Jerneja.

xxxx zagledala ga je, že ji je stopil na dušo, njegova podoba ji xxxx od trenutka do trenutka xxxx postajala zmeraj svetxxxx. Otrok, ki zagleda igračo in vpije "moje, moje, moje!" dokler mu je en dajo. xxxx zadeva je bila še mnogo xxxx, ker se je živo dotikaxxxx. V trenutku, ko jo je xxxx venčal z upanjem, je bila najsrečnejša na svetu. Venxxxx je bila upor proti očetu xxxx zamislila. Dnevi mučxxxx, za katere je zaraxxxx naglušnosti izvedela cela vas. Drejc se ni dal prexxxxne s smehom ne z laskanjem xxxx bil je prej ko slej trd ko skala, čemeren ko hudoxxxx oblak.

xxxx dni je doživljala najxxxx trenutke. Sklenila je, da xxxx vda, vendar je kdaj pa kdaj omahovala v sebi. V taxxxx se je zatekala v cerkev. Saj Jerneju je verjela, ni dvomila vanj, vendar si je kdaj pa kdaj želela njegove besede, xxxx vlije novih moči. Zadnje xxxx tako dolgo ni oglasil, xxxx da je pretekla cela večnost. Saj ve, da ne sme v hišo, xxxx okno, a vsaj pd daleč bi se ji prikazal, se ji nasmehnil in ji prikimal, ponoči zavriskal na klancu. Izvedela je, da xxxx po vaseh, bila je ponosna xxxx izgovarjala ga je, da ne xxxx. Zdaj pa je izvedela, da je bil v vasi, tako blizu nje, xxxx ji ni prikazal, še zavriskal ni, da ji potolaži srce. Ona xxxx je vse dni tako bala zanj, da ga ne ujamejo biriči, vse noči je trepetala, da morda že sedi v temnici. Čemu? Da jo je xxxx pozabil, v temi se je xxxx mimo, da bi ga ne videla. Ona pa se upira očetu in si xxxx greh na glavo.

xxxx glas ji je zastokalo v prsih, kakor omotična je stopila xxxx.

"Kod si hodila?" jo je vprašala mati od ognjišča. "Napraxxxx svinje oblodovo!"

Marula ji ni odgovorila, še pogledala je ni; kakor da v rokah nese solze, je planila skoz izbo v kamro, se vrgla z obrazom na posteljo in glasno zajokala. Vse dni nikoli ni kazala solza, a zdaj ni mogla več, ni mogla več …

Očeta ni bilo doma, s Franco in hlapčičem je bil na polju. Jok je zaslišala mati v vežo, prišla v kamro in se začudila.

"Zakaj jočeš? Kaj se je zgodilo?"

Ko bi bila Marula tudi hotela odgovoriti, bi ne bila mogla. Telo se ji je potresalo, skozi prste so ji vrele goste solze. Tedaj je bilo tudi materi do joka.

"Marula, za božjo voljo, ne tako! Kaj je? Kaj se je zgodilo?"

Dekle ni hotelo ne moglo povedati pravega vzroka.

"Ne bom ga vzela," je govorila pretrgano, med hlipanjem. "Nočem se možiti! Zakaj me silite?"

"Moj Bog! Saj še nisi pri poroki. Nihče še ni rekel zadnje besede."

"Pa ne boste odnehali! Saj dobro vem. Ugonobili bi me radi."

"Marula, kaj pa govoriš! Saj to je greh!"

Agata se je sesedla na skrinjo in sklenila roke, solza ji je pritekla po licih. Strmela je v hčer in ni vedela, kaj naj si misli. Take še ni videla.

"Utečem! Ne bom več pri hiši!"

"Te sramote nam ne boš naredila!"

"Mar je meni sramota! Saj me ne bo doma. Pobegnem! Resnica božja, da tako ne bom več živela!"

Mati je v grozi strmela, ni imela več besed. Tedaj niti najmanj ni dvomila, da bo hči svojo grožnjo res izvršila … Pomislila je nase. Saj je bila ona nekoč v enakem položaju. Le da se ni tako upirala, ampak je po nekaterih solzah tiho sklonila glavo in se vdala. To ji sicer ni naklonilo neskaljene sreče in ji je misel pogosto zablodila tja, kamor bi ne bila smela. Ako bi bila še enkrat mlada, bi se tudi ona uprla. Ali naj mar hčer peha v tisti pekel, ki ga je že sama prebrodila?

Dolge minute je tiho trpela. Medtem je Marula nehala jokati; gledala je v steno, kakor da se sramuje.

"Marula!" je slednjič spregovorila in se dvignila. "Ako ga nočeš, ti ga nihče ne bo silil. Zakadi tega si lahko potolažena."

Marula se ni mogla prečuditi.

"In oče?"

"Z očetom bom že jaz opravila. Toda če boš kdaj nesrečna, ne obtožuj ne očeta ne mene, Marula …"

Glas se ji je pretrgal, naglo je odšla iz kamre. Marula je zavzeta gledala za njo. Bilo ji je, kakor da je sanjala in ni resnica.

18.

Ko so Madaleno pokopavali, je bil najlepši sončni dan. Colloredo je zaman oprezoval okoli cerkve in čakal Gašperja. Ta je čepel visoko pod hribom in bil le iz daljave pri materinem pogrebu.

Jernej je šel poravnavat pogrebne stroške, pa mu je vikar zaradi Gašperja pošteno bral levite. Stal je na mestu ko polit cucek in še tega si ni upal reči, da on ničesar ni zakrivil. Ko bi ne bil slutil na dnu vikarjevih besed neke dobrohotnosti, bi bil najrajši kar koj odšel. A vendar si je upal Gašperju povedati le polovico tega, kar je slišal na njegov račun.

Najprej mu je vrnil "razbojniški" denar, ki ga vikar ni hotel sprejeti; revo Madaleno je xxxx za božje plačilo. Jernej se je čudil, ko se fant nič ni xxxx in mu je le trpek nasmeh xxxx na ustnicah. Življenje xxxx zadajalo še hujših brc, xxxx tem je bila vikarjeva jexxxx malo trše božanje. Nazadxxxx je gospod Valant le poxxxx naj čim prej izgine, da xxxx najde Colloredo. Saj res xxxx po materini smrti še drxxxx krajih? Vendar mu srce ni dalo, da bi šel daleč od xxxx hribov in dolin.

"xxxx ne pojdeš?" ga je vprašala Beta. "Tu je zate nevarno."

xxxx se je bala, da odide. xxxx potem sama v tisti saxxxx.

"Naj bo nevarno!" je Gašper skomignil z rameni. "Saj Kljukec xxxx še vsako veverico. V xxxx sem jim izpred oči xxxx Jerneju moram postaviti xxxx kolibo. To sem mu dolžan."

"Ne govori mi o dolgu," je rekel Jernej.

"xxxx pa se mi nikar ne upiraj. Jaz že vem, kaj delam."

"xxxx zdaj mi ne bo zadosti xxxx."

"xxxx postavi kočo ali hišo xxxx. Za hrano boš skrxxxx Beta nama bo gospodinjila."

xxxx se ni več upiral. Poxxxx, da Gašper poravna maxxxx dolg, mu je bila le po voxxxx je rešen skrbi, kako naj xxxx kočo. S tem se bo za xxxx korak približal svojxxxx xxxx. Skrbeli so ga le toxxxx, ki so se mu naglo sušili. xxxx nakupil potrebno orodje, xxxx stalo precej denarja.

xxxx pomladi je nastalo poletxxxx tistem samotnem bregu xxxx ni bilo tako veselo ko xxxx. Delo vsak dan od jutra do večera, komaj na nedeljo so si privoščili počitka. xxxx so udarci sekir, žaga xxxx in cvrkal sveder. Izxxxx se je, da je Gašper doxxxx spreten delavec. Tudi ni xxxx tako zamišljen kakor xxxx notranjega zadovoljstva mu je počival na obrazu. xxxx se je zaznala zarja, je xxxx sekiri, trda noč mu jo xxxx iz rok.

xxxx je stala na zidanem xxxx. Nista imela desak, xxxx zbila pod, uteptala sta xxxx. Polagala sta bruno na xxxx in jih vezala v sklepih. xxxx z zidanim ognjiščem in xxxx izba s tremi majhnimi xxxx. xxxx iz brun, ki sta bixxxx; Jernej je bil pri xxxx izberačil škopo.

"xxxx grof izve, da si mu tudi xxxx ukradel, te bo za to še poxxxx dal našeškati," je Gašper podražil Jerneja.

"Ne vem, če bo zadostovalo."

"xxxx je lepa, nič ji ni reči, xxxx te bo, dokler boš xxxx."

"Zakaj?"

"xxxx se bo sušil in pokal, xxxx bodo zijale, skozi katexxxx pihalo."

Jernej se je zasmejal. O, xxxx bo že zadelal, da bo xxxx nad glavo. Tiste dni xxxx bila sama brezskrbnost xxxx.

xxxx, ki je plela ječmen, je xxxx dvignila glavo.

"Čemu se smejeta?"

"xxxx sobi," ji je zaklical Gašper.

"Zakaj?" mu je sestra malxxxx zapretila z motiko. xxxx ni bila le velika radoxxxx, ampak po vseh plateh xxxx ženska. Jernej je kdaj xxxx razmišljal o nji, a je xxxx pregruntati. Na maxxxx laže in hitreje pozabila xxxx brat, saj ta se je tu pa tam grenko zamislil. Jerneju ni ušlo, kako živo se ukvarja z gospodinjstvom in si na vse načine prizadeva, da bi mu ustregla. V svoji vedni brezskrbnosti se je pomladila, da je bila na oko kakor dekle. Pogosto je brez pravega vzroka udarila v hihitajoč smeh. Jerneja je njeno vedenje kdaj pa kdaj zmedlo, vendar mu je ugajala.

"Pa kako ti je prišlo na misel, da si to posejala?" jo je nekoč vprašal.

"Tako," je zganila z rameni. "Škoda zemlje, da bi brez koristi počivala."

"Za seme sem ti še dolžan. In za delo tudi, seveda."

"Nič mi nisi dolžan. Saj pri tebi jem."

"Pa se tudi trudiš."

Včasih se je Beta tudi trudno zamislila. Oči so se ji sanjavo, nekam otožno uprle v daljavo. Ali pa se je zazrla v Jerneja, ko je zajemal, in pozabila, da mu zija v obraz.

"Beta te bo kupila," je rekel Gašper.

"Kaj?" se je Jernej zdramil iz misli. "Aha! Saj ni res. Ne, Beta?"

"Ti vidiš travo rasti," se je sestra razjezila nad bratom.

"Ti pa slišiš polže žvižgati."

Beta se je dvignila in užaljeno odšla.

Gašper se je nasmehnil v brado, Jerneju pa je bilo nerodno. Ni vedel, kaj naj si misli, pa tudi ni mnogo razmišljal o tem. Ko se je Beta vrnila, je imela ruto globoko na oči, zdelo se je, da je jokala. Zagledala je psa, kako je hlastal za muho, in se je zopet zasmejala.

Koča je bila narejena. Ne kaka mojstrovina, vendar jo je bilo veselje gledati, ko se je belila v soncu. Beta je splela venec in obesili so ga koči na sleme. Tisti dan so imeli majhen praznik. Pili so žganje in prigrizovali potico. Jernej je bil ko zmešan od sreče, misli so mu begale kdo ve kod, duh mu je bil odsoten.

"Kočo imaš, zdaj potrebuješ le še gospodinje," je menil Gašper.

"E veliko reči mi manjka."

"Kar še manjka, ti bo prinesla žena."

Beta je drobila kruh in strmela v nasprotno pobočje. Kazno je bilo, da je brat bistro uganil sestrino čustvo. Poleg tega ga je skrbela njena bodočnost. Jernej je razumel. Dvignil se je, si potegnil hlače do pasu in se ozrl po bregu.

"Mislim, da mi žena nič ne bo prinesla," je rekel.

Naslednjo nedeljo se je Gašper odpravljal v svet. Znamenja, da že preveč ljudi ve za njegovo prisotnost, so se čedalje bolj grozeče množila. Lahko se zgodi, da nekega dne doživi neprijetno presenečenje.

Po kosilu sta Gašper in Jernej legla pod drobnico in zaspala. Beta je bila počenila na prag, si položila roke v naročje in se globoko zamislila. Zdelo se je, da ji duh plava po svetlih pokrajinah vročih želja, potem se je zagledala v Jerneja, kako je spal z rokami pod glavo in s klobukom na očeh.

Nasmehnila se je, kakor da ji je nekaj šaljivega prišlo na misel, pobrala je dolgo metenico, tiho stopila do Jerneja in počenila blizu njega. Poščegetala ga je ob nosu. Jernej se je v spanju zmrdnil, da je bil zelo smešen. Zasmejala bi se bila na ves glas, a si je z dlanjo tiščala usta. Ponovila je igro.

Jerneja zaradi klobuka ni videla v oči, torej ni opazila, da se je prebudil in jo opazuje skozi rahlo priprte veke. Ko ga je tretje poščegetala, jo je zgrabil za roke in jo potegnil k sebi, da sta se jima skoraj dotikali lici.

xxxx se je le rahlo branila. xxxx je opazil, kako se ji od pristnega smeha tresejo nedrja, xxxx gori v lica in se ji v xxxx svetijo oči. Gledal jo je v xxxx kakor da jo nekaj vpraxxxx, a ona mu je živo odgovarjala. Saj to je slutil vse dni, a xxxx sam pri sebi izogibal prixxxx tedaj pa ga je premagaxxxx bližina. Potegnil jo je xxxx sebi, da so ga njeni lasje xxxx po licih, a ona se je xxxx, kakor da so ji pošle xxxx.

"xxxx ne boš z menoj igrala!" se je Jernej tiho smejal in ves goxxxx. "Ti se boš igrala ko xxxx!"

"xxxx da, da," je Beta živo, naxxxx ponavljala, pri tem ji je xxxx na lice. "Zakaj bi xxxx smela?"

xxxx je pes glasno zalajal in xxxx iz grmovja. Preden sta Jernej in Beta utegnila izpuxxxx je Gašper planil na noge, xxxxozrl okoli sebe, v xxxx trenutku je z dolgixxxx izginil v bregu.

Jernej je spustil Beto in vstal. xxxx hipu streznjen, osramočen xxxx sam nase. Potegnil je xxxx na oči in odšel okoli poxxxx. Pes je skakljal poleg njega.

"Kljukec, kaj si videl' Ali kdo xxxx?"

Nikogar ni bilo. na groblju xxxx grel gad, a pes ga je oblexxxx v velikih krogih in mu s xxxx lajanjem dokazoval svoxxxx.

Jernej se je vrnil in zabrlizxxxx nekaj minut se je zoxxxx pokazal Gašper.

"xxxx gad je bil," je rekel Jernej. "Kdo neki bi hodil k nam xxxx dan!"

"xxxx saj je tudi čas, da odidem."

"xxxx se vrneš, potrkaj, četudi ponoči. Moja vrata ti bodo zmeraj odprta."

xxxx sta se poslovila. Beta xxxx spremila do potoka. xxxx bil Gašper sam, je nexxxx zavil na desno, preko xxxx pod Kojco. Pravkar xxxx zgostil mrak, ko je dospel xxxx.

xxxx je, da so povsod pogasnili luči, nato je stopil iz xxxx nad vasjo. Nekaj časa je stal v temi pred svojo xxxx hišo in sovražno strmel xxxx okna. Nato je potegxxxx žepa star nož in ga zaxxxx tako spretno, da se je s xxxx zapičil v vrata. Brnel je xxxx trenutkov, nato je utihxxxx.

xxxx in tihota. Gašper je tiho xxxx po klancu. Vzela ga je xxxx.

19.

xxxx poletju se je grof xxxx Dornberg zoper vrxxxx Tolmin. Grofici Katarini xxxx zahotelo hladnega xxxx zraka in gozdnih senc. xxxx pa je kljub vročini čakala obilica dela; zadnje mesece so ga bili zamotili številni xxxx opravki, da ni utegnil xxxx za svoje gospodarstvo.

xxxx odpetim ovratnikom je sedel v svoji sobi, lasuljo je bil xxxx na mizo, da je kazal xxxx gladko ostriženo glavo. xxxx okno je bilo obrnjeno na xxxx, vendar je zrak kar žaxxxx od vročine, da so mu goste xxxx znoja stale na čelu. Prexxxx je spise drugega za drugim in jih odlagal.

Nenadoma je potrkalo na vrata.

"Trenutek!" je zaklical, zgrabil lasuljo in si jo nago poveznil na glavo. Ko si je zapel še xxxx ovratnik, je zaklical: "xxxx"

xxxx stopil oskrbnik Formentini. Obstal je za vrati in si ves xxxx od uslužnosti mel roke.

"Ali motim, vaša svetlost?"

"Ne, ne. Kaj je novega? Čakajte, tu je izpisek dajatev. Ali ste vse izterjali?"

"Do malega vse, vaša svetlost. Vse, kar se je sploh dalo izterjati."

"In so podložniki godrnjali?"

Hm! Oskrbnik je skomizgnil z rameni. Ali naj mu pove? Ta dan ni bil videti najslabše volje. Enkrat pa mora tako izvedeti.

"Godrnjanje nam ne more škodovati," se je nasmehnil. "Ponekod so se upirali."

"S silo," se je zavzel grof.

"Tako rekoč s silo," se je Formentini zopet zresnil. "V treh ali štirih primerih … Saj imam vse natančno popisano. Seveda smo kljub temu izterjali. To jim ni pomagalo."

"Ali ste krivce primerno kaznovali?"

"Ne, vaša svetlost."

"Zakaj ne? Taki zgledi vlečejo. Takoj imamo zmedo v deželi."

Plemič Formentini je bil stopil tik do mize, tedaj se je za korak umaknil. Stopical je na mestu in si mel roke.

"Bilo bi nevarno … To so bili le trije, štirje primeri … sicer pa se vsa dežela upira."

Glavar je trpel pod težko lasuljo, gostejše kaplje ko prej so mu stopale na čelo. Ob novici, da se dežela upira, ga je mraz spreletel po hrbtu. Dvignil se je in vprašujoče, grozeče uprl oči v oskrbnika.

"Dežela se upira? In jaz šele zdaj izvem za to?"

"To se pravi … vaša svetlost … saj sem vam bil omenil v nekem pismu … Ali ga niste prejeli? Poleg tega se mi stvar ni zdela tako nevarna, dokler ostanejo le pri besedah …"

"Pri besedah? Pri kakšnih besedah?"

"Izvedeli smo, da se zbirajo, da govore proti razglasu. Toda da bi mislili na nasilje, o tem nismo nič slišali."

Grof Dornberg je z dolgimi, težkimi koraki odšel po izbi. Ustnice je krčevito stiskal, nekaj časa je molčal.

"Vi veste, da ne mislijo na nasilje! Od besed do nasilja je en sam korak. Kaj hočejo?"

"Da bi … vaša svetlost … preklicali razglas."

"Ha!" se je grof zarežal. "V celoti?"

"Da, vaša svetlost."

"Kakor da sem z razglasom storil nepremišljenost, da jo moram preklicati. Ali sem mar njihova cunja in bi radi pometali z njo, mar njihov glavar? Ali jih kdo podpihuje?"

"Da. Imajo nekake vodje. Nekdo je hodil po vaseh, a nismo mogli izvedeti njegovega imena. Znajo molčati."

"In duhovniki?"

"Kolikor nam je znano, niso neposredno zapleteni v to zadevo. Vendar sumimo nekatere … Da, to sem hotel povedati … prišlo je odposlanstvo ki hoče govoriti z vašo svetlostjo."

"Kakšno odposlanstvo?"

"Odposlanstvo kmetov s svojimi zahtevami. Trije možje."

"Kdo so?"

"Tomaž Kragulj z Ljubinja, Mohor Rutar iz Volč, Jožk Manfreda iz Tolmina. Ali jih sprejmete?"

"Ne."

"Kaj naj jim porečem, vaša svetlost?"

"Vrzite jih v ječo!"

"Vaša svetlost …"

"Vrzite jih v ječo!" je glavar ponovil ostreje ko prej. "Zlo je treba izkoreniniti takoj spočetka."

xxxx sprejel kmete, ki so xxxx preklic njegovega razglasa xxxx se mu zdelo veliko poxxxx. Kazno je bilo, da xxxx ni njegovega mnenja xxxx na mestu, mencal, glexxxx dolgo ni prišel do besexxxx.

"xxxx vaša svetlost … Vržem xxxx. Saj to bi bil že prej xxxx tem imel neke pomisleke."

"xxxx pomisleke? Tu ni xxxx pomislekov!"

"Vaša svetlost, saj dovolite … Poznam te ljudi xxxx ukrepi bi jih samo raz xxxx. Iz tega bi res lahko xxxx upor. Udušili bi ga, xxxx, a kdo more vedeti za xxxx?"

xxxx je znova sedel in si otrl xxxx.

"Kaj bi vi storili?" je vprašal xxxx.

"xxxx skromno mnenje," je xxxx oskrbnik in zopet stopil xxxx. "Predlagam, da jih xxxx, vaša svetlost. Poslušajte njihove pritožbe, obljubite jim, da jih boste proxxxx. Potem pozabite nanje, xxxx bodo in se nazadnje xxxx seboj … Kadar se xxxx na široko, ni tako xxxx"

xxxx je s prsti bobnal po xxxx molče gledal izpod čela. xxxx je misli in sklepal xxxx zvijačni način, njegove xxxx bile prazne. Morda xxxx spletka praznih xxxx zavlačevanja in utruxxxx tudi obnesla. Toda xxxx Dornbergu, ki ni bil po xxxx naravi nikak zvijačnež, xxxx načini proti srcu in xxxx zoprni. Da bi kmete xxxx s kakimi prenagljenixxxx morda res ni kazalo. xxxx pa ni maral ovinxxxx.

"xxxx jim odpustim," je rekel. "Toda o kakem sprejemu in poslušanju njihovih pritožb ne more biti govora. Videxxxx kaj bodo storili. Morxxxx imelo prav tak učinek xxxx predlog."

"xxxx sem prav slišal, vaša svetlost, nameravajo do vlade xxxx."

"xxxx ste slišali?"

"xxxx vaša svetlost. Prišlo mi je na uho."

"xxxx. Recite jim, naj grejo naravnost do vlade. Vixxxx, kaj bodo opravili. xxxx tudi, da bom vsakega hujskača, ki ga zalotim, dal xxxx. To jim povejte! Ste xxxx?"

"xxxx, vaša svetlost."

xxxx je odšel. Tedaj je xxxx popadel svojo lasuljo in jo vrgel na mizo. Stopil xxxx in se zaničljivo naxxxx ko je zagledal kmete, xxxx odhajali v živahnem xxxx. 20.

xxxx na Kneži se je xxxx nenavadnemu letnemu čaxxxx ženitovanje. Bilo je xxxx, trije godci so igrali xxxx se je kar trlo svatov. Izmed domačih je bila xxxx vesela le Franca. Maxxxx košata v pražnji obleki, xxxx nasmihala le zaradi spoxxxx. Zdaj pa zdaj se je xxxx ozrla na moža in na xxxx.

xxxx je bil trd ko hrastov xxxx je, govoril zaradi naxxxx skoraj ni, a zasmejal xxxx se niti za ceno svojega xxxx zveličanja. Žene ves čas ni pogledal. Marulo pa je xxxx hipe, samo izpod čela. Jezilo ga je, da more dexxxx vsem še plesati in se xxxx. Da se je slednjič vdal xxxx do smrti peklo, nixxxx ne bo mogel odpustiti. xxxx zeta pa noče k hiši, to xxxx že dokazal. Da bi Marula šla od doma, mu niti na misel ni prihajalo.

Marula se je izogibala njegovih sršastih pogledov, nalašč je plesala, nalašč se je smejala. V resnici pa ji je bilo hudo in grenko pri srcu. Med očetom in materjo je zaradi tega prvič prišlo do spora. Jerneja ni bilo od nikoder, niti slišala ni več o njem. Pa bi mu imela toliko potožiti, toliko povedati.

Bilo je že precej po polnoči, ko so prišle maškare.

"Šeme?" se je zavzel Drejc. "Ali smo mar V pustu?"

Nihče ga ni poslušal, svatje so našemljene s krikom sprejeli. Fantje so se nekaj časa zvirali po izbi in govorili z visokim, piskajočim glasom. Godci so zaigrali, tedaj so se ženske dvignile, da bi z njimi plesale.

V Maralo se je zagledala neka maškara, katere obraz je spominjal pol na kozla, a pol na hudiča. Oči ki so sijale skozi reže so bile prijazne, predirne vabeče. Vstala je in šla plesat.

Kdo je? Te oči so ji znane. V duhu je preletela vse fante na Kneži, v Podmelcu in na Temljinah.

"Marula!" je zašepetala maškara. "Ali me ne poznaš?"

Dekle je od začudenja skoraj obstalo, a se je kmalu zavedelo in plesalo dalje. Vsakogar bi bila prej pričakovala, le Jerneja ne. In bi je nihče ne mogel tako razveseliti v tistem hipu. Vrečo očitkov, ki jih je bila pripravila, je na mah pozabila.

"Jej, kakšen pa si!" je rekla. "Kje pa si se tako našemil?"

"V krčmi. Lenart Golja mi je pripomogel do te obleke."

"Moj Bog, kako te oče gleda!" je rekla Marula. "Kakor da se mu zdi, kdo si."

Res! Drejc je ostro meril hčer in njenega našemljenega plesalca. Na obrazu se mu je nabralo nezaupanje.

"Saj me ne more spoznati!"

"Da si se upal v hišo!"

"Kako naj bi drugače prišel do tebe?"

"Dolgo te ni bilo," je vzdihnila Marula. "Bala sem se, da se ti je kaj zgodilo."

Ni mu naštela vseh dvomov, ki so jo prej obhajali.

"Delal sem," je rekel Jernej. "Postavil sem si kočo. Da bi videla, kako je lepa!"

"A!" je dahnilo dekle in s pogledom poskusilo predreti skozi krinko fantu v sijoče oči. "Pridem pa gledat. Mislila sem že, da ti ni več zame. Ta čas bi se bila že lahko omožila."

"Pa sem vedel, da se ne boš."

"Nič nisi mogel vedeti," je rekla Marula in se zresnila. — "Dolgo te ne bom več čakala. Ali se omožim, ali pa pojdem od hiše. Od hiše pojdem."

Solze so ji stopile v oči.

"Marula!" je vzkliknil fant.

"Ti ne veš, kako je zdaj pri nas. Oče nima več lepe besede ne zame, ne za mater. Zdaj, ko France ne bo več, bo še slabše."

Jernej je nekaj časa molčal. Oči so mu zamišljeno, skoraj otožno strmele skozi reže.

"Kam pa pojdeš?" je vprašal.

"Ne vem, kam. Najbrž služit. Materi sem že povedala."

"Pa se vzemiva!"

Fantu je skoraj nehote zdrknilo z jezika, kar je že dlje časa nosil v srcu. Odkar si je bil postavil kočo in mu je zorel prvi ječmen, ga je bolj ko na upor drastila misel na ženitev.

xxxx nagli odločitvi je pripoxxxx tudi Beta. Ne bi rad sam xxxx njo na samoti. Dejstvo, xxxx ni sprejel odposlanxxxx je bilo sicer nekoliko xxxx, a zaradi tega nič xxxx verjel v končni uxxxx. Vendar bi bil Marulo le xxxx zasnubil, da ga niso dexxxx besede ko plaz potegnixxxx xxxxboj.

xxxx ga je napeto poglexxxx, nato se je zmedla v xxxx bi se mu skoraj xxxx na prsi.

"Jernej!" je dahnila.

"xxxx pridem, da govorim z xxxx."

"xxxx ne smeš govoriti," xxxxplašila Marula. "Nixxxx dovolil, da bi šla od xxxx materjo govori!"

xxxx mati ne bila nasprotxxxx.

"Le z njo govori! Čakaj! xxxx bova na Mostu. Prixxxx. Ali prideš?"

"Pridem."

xxxx je srce poskakovalo v xxxx. Godci so bili neugnani, xxxx pari so že posedli, le xxxx se še vrteli. Jerneja je xxxx veselju zapekla nexxxx.

"xxxx veš," je rekel, "koča xxxx. Pri nas ne bo vsexxxx pri vas."

"xxxx mi je za to! Da imam le xxxx."

xxxx je utihnila, tedaj je xxxx zopet sedla za mizo. xxxx so se pomešale med xxxx so jim ponujali vina. xxxx kmalu odšel. Marula xxxx v očeta, ki je ves čas xxxx iz oči. Povesila je xxxx.

21.

xxxx poletna noč brez mexxxx. Redke zvezde so trepexxxx tančico megli. Zrak xxxx tih; s hriba je le xxxx kdaj privrtinčil rahel xxxx drevje zapovrstxxxx v listju in zopet odxxxx grmovju se je oglašal xxxx, kobilice so cvrčale, po xxxx so letale kresnice. xxxx je že spal. Le v Kraxxxx sadovnjaku so se med xxxx debli in med kupi xxxx človeške sence. Prixxxx, da se pomenijo o xxxx. Zaradi grofove navzočnosti v Tolminu niso upali xxxx.

xxxx Kragulj se je bil goxxxx na kup sena. Poxxxx je sedel Jernej Koxxxx naslanjal na deblo staxxxx. Nekateri so sedeli xxxx, ki so jih bili prinesli xxxx. Drugi pa so se prexxxx z noge na nogo.

xxxx so razburjeno, četudi xxxx, da bi s prevelikim xxxx budili vasi. Tisti, ki xxxx verjeli v uspeh odpoxxxx pri grofu, so bili nexxxx in potrti. Najglasnejši xxxx razgrajači, ki so zahxxxx in uspešen postopek, pa četudi z vilami in cepci. Tudi največji črnogledci prej niso verjeli, da bi jih grof ne sprejel in poslušal. Saj jim je Formentini pri vseh svetnikih zagotavljal, da si bo glavar vse zapisal in trikrat preudaril, preden jih odbije.

Pa jih je odbil. To so občutili kot veliko žalitev. Pa jim oskrbnik še vsega povedal ni, kar mu je naročil grof. Svojega gospoda je izgovarjal s preveliko zaposlenostjo in slabo voljo. Toda kar vedo pisarji, izvedo tudi biriči. Eden izmed poslednjih, jecljavec, klicali so ga za Pasjonogo, bi za požirek pijače prodal tudi dušo. Iz njega je Jožk Manfreda izbezal, da jih je grof žalil, a oskrbnik nesramno nalagal.

Tomaž Kragulj je še enkrat ponovil celoten potek zadeve. Tenje so se grozeče zganile, med kmeti je šel val ogorčenja.

"Hudiča! Grof bi nas vendar moral poslušati," se je oglasil nekdo iz teme.

"Moral?" je rasel Peter Leban, da se mu je glas rezko razlegal v nočni tišini. "Seveda moral! Pa ni hotel. Ukazal mu boš! S sekiro bi mu moral ulomiti vrata in mu dati z betom po glavi."

"Kaj bet! Ogenj v streho!"

"Le naj pridejo še enkrat njegovi uradniki in biriči. Odšli bodo s krvavimi beticami."

"Pravico ali glavo! Tako bi morali govoriti, ne pa prositi."

"Z betom po buči!" je vpil Leban.

"Kaj če bi stopili h grofici?" je bilo slišati pomirljiv glas iz ozadja.

"Kdo to govori?" se je oglasil Rutar strupeno. "Z Mosta nekdo. Saj sem vedel. Ti si, Blekč? Kaj si baba, da hočeš h grofici?"

"Saj ni treba, da si tako osat," je rekel Blekč užaljeno in stopil bliže. "Grofica je dobrega srca. Že za nekatero stvar je omečila grofa."

"Že, kadar je šlo za ničeve ženske stvari. Mi pa nismo babe. V takih rečeh si grof ne da ukazovati. Tudi od svoje žene ne."

"Poslušajte!" se je zopet oglasil Tomaž Kragulj. "Kaj bi vrtali luknjo v vodo? Kaj naj zdaj storimo, je jasno ko beli dan. Saj smo bili sklenili: ako nas grof ne posluša, pojdemo do vlade v Gradec. No, zdaj se obrnemo do vlade. Ali ste zadovoljni?"

Kmetje so mu pritrjevali.

"Pismo bi oslali," se je oglasil nekdo.

"Kaj pismo! S pismom ni nič!" je rekel Jernej Mavrič. "Saj vemo, kako je s pismom. Prejmejo ga, ga preberejo, ali pa tudi ne, in ga vržejo proč. Tako je s pismom. Iti mora odposlanstvo. Najmanj trije možje."

"xxxx bi zadostovala," se je xxxx Žerjun. "To je daleč in xxxx."

"Odposlanci so vedno trije xxxx, to je taka navada," je xxxx Jurij Kobal.

xxxx mu ni ugovarjal.

"Kdo naj gre?" je vprašal xxxx. "Kateri trije?"

xxxx so molčali. Nihče si xxxx koga prav imenovati.

"xxxx."

"Jernej Mavrič ne sme manjkati," je dejal Kobal. "On se xxxx tako največ otepal zaraxxxx stvari."

"xxxx ne utegnem," je rekel xxxx vsega je prevzemala xxxx na ženitev. "Ali ni dovolj drugih, ki s starejši?"

"xxxx ne boš utegnil!" se je xxxx Tomaž Kragulj. "Kmexxxx nimaš, družine nimaš … xxxx tega mora biti kdo, ki poxxxx. Ali nisi dejal, da si xxxx marširal iz Gorice v Graxxxx?"

"xxxx sem."

"xxxx torej!"

Jernej ni več ugovarjal. Naxxxx se je čutil z izvolitvijo xxxxčenega. Tudi ga je mixxxx spet nekoliko pogledati xxxx.

"xxxx nekdo mora biti, ki zna xxxx."

"xxxx zna Jernej."

"xxxx še kdo. Dva znata več. xxxx ne škoduje. Ti, Koxxxx."

"Presneto, jaz pa res ne utegnem," je ugovarjal Jurij. "xxxx košnje in žetve. Saj se xxxx obrne na glavo."

"xxxx bo pa zdaj hodil? Poxxxx, da je najhujše dexxxx kraju. S tem ne bo velixxxx xxxxjenega."

xxxx da. Jurij Kobal se je xxxx za ušesi. Pa pojdem. xxxx Golja je ves čas čexxxx tleh. Razen klica, da je xxxx treba poslati ognja v xxxx še ni bil spregovoril. xxxx je planil na noge … xxxx mu je s svojo gostobesednostjo posrečilo prepričati xxxx, da mora biti poleg tudi xxxx, se je Tomaž Kragulj pogreznil še globlje v sexxxx utihnil.

"xxxx nedeljo po svetem Jakoxxxx snidemo na Bukovem," je xxxx Jernej Mavrič. "Ali vam xxxx"

"xxxxgodaj," je rekel Kobal. "xxxx nedeljo po svetem Jaxxxx. Kaj pravite?"

xxxx in Golja nista ugovarjala.

"xxxx nekaj pismenega bi vendar morali nesti s seboj."

"xxxx. Pa kdo bo napisal?"

"Formentini!" je vrgel Lexxxx strupeno.

"xxxx že jaz poskrbel," je xxxx Jernej. "Dobro bi bilo, xxxx. Kaj pravite, Kragulj?"

"xxxx nič ne pravim," je zaxxxx Tomaž. "Saj vi govorite. xxxx ste odločili, kdo naj xxxx sklepajoč še o drugem."

xxxx so se spogledali v mraxxxx. Tomaž Kragulj je bil očixxxx užaljen, ker ga niso izvolili xxxx odposlanstvo.

"xxxx je potrebno, da greš tuxxxx pa bodite štirje," je dexxxx xxxx.

"xxxx! Ne mislite, da mi je xxxx na tem," se je Kragulj xxxx. "Dovolj in preveč de xxxx, da bi se klatil po xxxx."

"xxxx tudi moraš ostati doma xxxx," se je oglasil Kobal. "Ti si xxxx. Ako se medtem kaj xxxx koga naj se obrnemo xxxx."

"xxxx" Dotlej še nikoli ni xxxx beseda. Toma Kraxxxx je zadovoljno nasmehxxxx xxxx. Dotlej se je zdelo, xxxx vodja Jernej Mavrič, ki xxxx najbolj očitno gnal za xxxx. Poln ponosa in hvaležnosti ni ugovarjal.

Bilo je že pozno, ko so se možje razšli.

22.

Nebo je bilo zastrto z oblaki, dan soparen, narava tiha. Z nasprotnega brega se je razlegala pesem pastirja, ki je po svoje obračal in nategoval vedno isti napev. Visoko v hribu so pele kose, padala je zadnja trava.

Beta je bila sama v novi koči. Jernej je bil odšel k poroki, gladko obrit, ves trd v svoji novi obleki. "Beta, popazi na kočo!" ji je rekel pred odhodom. "In skuhaj večerjo!" Potem je gledala za njim, kako je izginil za obronkom.

Odkar je bil odšel brat, je sama spala v kolibi, a je prihajala k Jerneju vsako jutro, da mu je skuhala in ga vprašala, če še česa potrebuje. Ko je doživela razočaranje svojih sanj, je stisnila zobe in molčala. Molčala pa je zelo trdovratno, da je Jernej ko polit cucek hodil okrog. Kako bi bila mogla tako brez sledu izbrisati svoje čustvo, zatajiti nade, ki jih je gojila?

Ko je tistega dne ostala sama, je bila nekaj časa kakor izgubljena. Sedela je z rokami v naročju in se zamislila. V duhu je še enkrat prehodila vso svojo življenjsko pot in zdelo se ji je, da je zdajci nenadoma obstala pred visoko skalnato steno. Obraz se ji je bil nakremžil v jok, tedaj pa so je zdrznila. Ne, solzam se zaradi tega ni hotela vdajati. Niti sebi ni hotela priznati, da ji je kaj hudo. Ozrla se je po kakem delu.

Pomela je še enkrat kočo in pobrisala mizo in klopi. Pri tem je zdaj pa zdaj globoko, bolestno vzdihnila, ne da bi se tega prav zavedela. Vse je lahko gledala, križ v kotu, dvoje svetih podob na steklu, vso ropotijo, le postelje ob steni se je izogibala s pogledom. Poleg postelje je stala nova skrinja, ki so jo bili prenesli iz doline. Bila je odklenjena, mučila jo je radovednost, a bi vendar za nič na svetu ne pogledala vanjo. Jernejeva skrinja je stala na podstrešju.

Odšla je k tnalu in drobila okleščke tako dolgo, da se je sonce nagnilo že globoko čez poldan. Nato je zakurila na ognjišču in pristavila lonce. Tekla je za grič, pogledala je na stezo, na pot, ki se je pela skozi zelenje pobočja. Ali že prihajata?

xxxx je bila nared, usula xxxx skledo in pokrila. Zdaj xxxx morala priti. Sonce je xxxx nizko. Še malo, pa se bo xxxx na rob gore in kot xxxx zagorelo skozi drexxxx je na stezo, na xxxx grmovje, ki je obraščalo xxxx strmino.

xxxx je zaslišala vesel xxxx, nato razgovor in xxxx. Izza grmovja na ovinxxxx prikazali trije ljudje, xxxx in ženska.

xxxx je stekla nazaj h koči. xxxx je hodil spredaj, v roxxxx veliko culo, v katexxxx xxxx Marula še nekaj xxxx. Kjer je bilo nevarno, xxxx roko in ji pomagal xxxx mesta. Ta je bixxxx, na videz vesexxxx se je in možu xxxx zahvaljevala z xxxx. Zadnji je stopal stric xxxx na svirel in se ni dal xxxx. Za trenutek je prenexxxx kadar se je usopel, texxxx in se gluho odkašxxxx.

xxxx se je bil prehladil xxxx shujšal, da so ga xxxx zalisci in oči. Svixxxx je v grlu, težko je loxxxx vendar se je še zmeraj xxxx delu. Jernejeve koče xxxx ni bil nihče tako vexxxx. Glej ga šenta, kar xxxx naredi! Z Marulo xxxx prišla le Franca in Toxxxx, Damijan se je naxxxx, Gol je skrbel xxxx zabavo. Ves dan mu xxxx šaljivih domislic, xxxx pomladil. Ni se dal xxxx, da bi ju ne posprexxxx piščalko.

xxxx zagledali drobnico in xxxx so obstali.

xxxx je rekel Jernej ne xxxx, vendar je plaho xxxx.

xxxx je gledala z nasmehom na obrazu. Slamnata strexxxx vse jo je pozdravljaxxxx je zahajalo sonce xxxx je oblila rdečkasta xxxx. Pokrajina, ki so jo oxxxx Maruline oči, je bila xxxx bajke. To je torej xxxx? Tu bo živela?

xxxx je ves čas ni spustil xxxx.

"Kaj praviš? Ali bo?"

xxxx je dahnila in poiskala njegovo roko.

"xxxx," je Jerneju v zanosu xxxx. "Vse, kar je položnexxxx iztrebiti. Velika kmexxxx ne bo, a se bo dalo xxxx."

"xxxx živita!" jima je Gol xxxx ponujal roko. "Pa kaj xxxx!"

"xxxx pa že ne boste vraxxxx," je rekel Jernej. "Tako xxxx naju pospremili, boxxxx pa še v kočo."

"xxxx pa ne! Noč bo, nazaj xxxx me volk sne."

xxxx dal preprositi.

"xxxx kdaj pozneje obixxxx."

"xxxx že. Če me vidva ne xxxx obiskala pri svetem xxxx."

"xxxx?"

"xxxx o sveti Ani kašlja, xxxx Juriju trdo molči. Naxxxx od kruha."

xxxx ga je kašelj; ko se je xxxx, je zamahnil z roko xxxx po stezi.

xxxx je pritekel pes in vexxxx.

"Kljukec!" ga je Jernej xxxx pod trebuhom, ko se xxxx pod noge. "Vidiš, xxxx nova gospodinja xxxx."

xxxx je pričakovala na xxxx. Marulo je gledala z raxxxx vprašujočim pogledom xxxx bi bilo reči, kaj je xxxx očeh, ki jih je poxxxx ji je dajala roko. Hotela je nekaj reči, a so ji ustnice zatrepetale, da se je obrnila v vežo.

Marula si je ogladala izbo, vse predmete, se nasmehnila in utrujena sedla na klop. Jernej je hodil od vrat do okna in se zadovoljno smehljal v brke.

Beta je prinesla večerjo in jo postavila na mizo.

"Kje je še ena žlica?" je vprašal Jurij.

"Ne bom jedla," je rekla Beta. "Zdaj grem."

"Kam," se je Jernej zavzel. "Nikamor ne pojdeš! Delala si, boš tudi z nami večerjala."

"Res ne bom. Ne morem."

Tedaj Beta ni mogla več zadržati tegobe, ki se ji je nabirala zadnje tedne in posebno tistega dne. Solze so ji proti volji pritekle iz oči; ko jih je začutila na licih, je zatulila na ves glas, pobegnila iz koče in stekla po stezi.

Jernej je razumel. Marula v prvem trenutku ni razumela, oba pa sta bila prepadena. Zrla sta nekaj trenutkov.

"Pojdi pa jo pokliči!" je rekla Marula.

Jernej je tekel po stezi proti Madaleninni kolibi.

"Beta!" je klical. "Slišiš, Beta!"

Ni se mu oglasila. Ko jo je pa nenadoma zagledal čepečo v bregu, se je je skoraj prestrašil.

"Kaj pa uganjaš!" je rekel karajoče. "Kaj si bo mislila Marula! Vrni se in z nama večerjaj!"

"Nočem!" mu je odgovorila med solzami. "Ne morem. Sedaj me ne potrebuješ več."

"Ali boš mar živela v tisti podrtiji? Zdaj se lahko preseliš k nam. Na podu bi si postlala."

"Ne. Po svetu pojdem. Bom že našla kako delo."

"Po svetu? Kam neki! In prav zdaj bi te najbolj potreboval. Od doma moram. Marule ne bi rad same puščal na tej samoti."

Beta ni več hlipala, a je molčala. Bil se je že zgostil mrak, v bregu je bila videti njena tenja kot kup nesreče.

"Beta! Ostaneš?"

"Ostanem. Pa le zaradi tebe. Ker ti želiš …"

"No, pa zaradi mene," se je Jernej popraskal za ušesi. — "Samo da ostaneš. Zdaj pa se vrni."

"Ne, jutri pridem."

Jernej je ni več silil. Nekam zamišljeno je odšel proti koči.

Marula je bila obsedela v izbi. Nekoliko se je poigrala s xxxx ji je iznenada zastala xxxx kakor v nadvihu je zaxxxx zvezo med Betinim jikom in Jernejem. Saj je Jerneju zaupala in ni bila hudo ljubosumna, a so jo že ves dan traxxxx strahovi pred bodočxxxx. Ko je zdaj sama sexxxx nastajajočem mraku, xxxx živeje stopili pred xxxx pestrega življenja xxxx se je nenadoma zbala xxxx. Obšlo jo je domoxxxx. Hkrati se je tedaj prvič xxxx na kak izreden, rekel xxxx način se je izvrxxxx poroka.

xxxx so ji solze.

"xxxx dala preprositi," je xxxx Jernej, ko je vstopil. "Ne xxxx jo je zgrabilo. Jutri xxxx."

Marula mu ni odgovorila … xxxx mraku je opazil, da joče. xxxx je, obenem ga je čudxxxx.

xxxx je k nji in jo objel čez xxxx.

"Marula! Kaj ti je? Zakaj jočeš?"

"xxxx se," je žena hlipala, "xxxx zdaj mati zaradi mene xxxx trpela."

xxxx mogla povedati vsega, xxxx na srcu.

"Saj ne bo tako hudo. Oče se bo sprva jezil, potem bo pozabil, ko bo videl, da se nič ne da preprečiti. Marula! Ako jočeš, je tudi meni hudo. Nasmej se!"

Marula si je obrisala solze in se poskusila nasmehniti.

23.

Drejc Šavli še nikoli ni imel tako nemirnega življenja ko tiste tedne. Slutil je, da se nekaj pripravlja za njegovim hrbtom. Kaj — tega ni mogel zvedeti. Še nikoli ga ni tako pekla gluhota. Pol premoženja bi bil dal, ako bi mogel slišati vsaj na eno uho. Tako pa je poslušal le z očmi.

xxxx ušlo, da žena in hči xxxx tiščita vkup. Ali pa se xxxx sporazumevata z očmi. xxxx je bil sicer sam smeh, xxxx postala trpko zamišljena. Ženski še nikoli nista bili tako prijazni z njim. To ga xxxx. Kaj imata v zasedi? xxxx je našel Agato vso v xxxx. Vprašal jo je, zakaj joxxxx se je zgodilo. Odgovorila je s tako bedasto lažjo, xxxx pri priči obrnil in odxxxx.

xxxx so noči, ko ni mogel xxxx. Večkrat je nenadoma xxxx odšel okoli hiše. V mixxxx je plašil galjot, ki ga xxxx nekoč oplazil s krepelxxxx je le pomislil na ta xxxx se je zadovoljno zarexxxx je Franco in jo xxxx je parala in obrobljaxxxx. Za koga bo to? Za xxxx brata? Ženske so bixxxx pripravljene z odgovori. Pa tisto platno je njixxxx ga pozna. Kaj bo nexxxx je pač podobno xxxx Franco je strmo gledal xxxx ona še zardela ni.

xxxx nekega jutra vstal, je xxxx Marulo nedeljsko opravxxxx.

"xxxx pa ti?" se je zavzel.

"xxxx božjo pot," mu je odgovorila in pogledala mater.

"Na božjo pot? Ob tem času?"

"xxxxubila se je," je dejaxxxx xxxx.

"xxxx ne prideš do konxxxx," je izpljunil in odšel xxxx.

xxxx, še nikoli ni bil taxxxx ko tiste dni. Vendar xxxx pogledal, četudi so ga xxxx plahe oči.

xxxx nedeljo, ko je stopil v xxxx je vznemiril Goljev xxxx in pogled.

"Kje imaš pa hčer?" mu je xxxx zavpil na uho.

"xxxx mar moja hči!?" je xxxx zarenčal, plačal in xxxx.

xxxx je vedel, da se je nekaj zgodilo.

"xxxx Marula?" je vprašal xxxx je precej hrupno stoxxxx. "Ali se še ni vrnila?"

"xxxx ne vrne več," mu je xxxx Agata in pogledala xxxx mogla zdržati poglexxxx.

"Da se ne vrne, sem rekla," je ponovila glasneje.

Drejc je stal in gledal ko bebec. Sto različnih možnosti mu je šlo skozi možgane, vendar ni zadel prave.

"Da se ne vrne? Kako, da se ne vrne?"

"Ker se je omožila."

Ni imelo več smisla, da bi mu še skrivala. Vendar se je vsa stulila od strahu, solze so ji stopile v oči.

Drejc je bil kot od strele zadet.

"Kaj?" je zakričal. "Koga je vzela?"

Žena mu ni odgovorila. Saj odgovora tudi ni potreboval. V trenutku mu je bilo vse jasno. Popadla ga je taka slepa jeza, da je Agato udaril po obrazu.

"In to ste mi prikrili?" je zavpil. "Za mojim hrbtom ste to storili! Fej vas bodi!"

Agata se je zamajala pod udarcem in se sesedla.

"Kdo naj bi ti pravil, ko si tak?" je zajokala. "Saj se te vsi bojimo! Ali bi bilo mar lepše, če bi pobegnila? Pobegniti je hotela … Ali bi bilo lepše?"

Drejc je ni poslušal. Ob udarcu se je sam v sebi zgrozil. Še nikoli ga ni zavedlo tako daleč, da bi bil udaril ženo. Zdaj ga je, prekleto! Pokesal se je, četudi bi si tega nikoli ne bil priznal. Hkrati se je še huje razjezil in razburil nad samim seboj in nad drugimi. S trdimi koraki je odšel po izbi, da so mu ropotali čevlji in so mu deske škripale pod nogami. Da se je hči omožila proti njegovi volji, ga ni najhuje peklilo. Žgalo ga je, da so ga imeli za norca.

"xxxxšarja je vzela!" je sixxxx. "Galjota, ki podpihuje ljuxxxx končal na vislicah. Na xxxx! Mislite, da ste mene xxxx? Sebe ste osleparili! Marula ne dobi dote! Niti xxxx vinarja! Vem, kam mexxxx! Na hišo, da bi jo xxxx po moji smrti. Pa je xxxx. Rajši jo zažgem …"

"xxxx Bog. Drejc!" se je oxxxx žena. "Da se ne pregre{{nejasno|xxxx}.}"

"Vi ste se pregrešili! Meni xxxx, če tudi od lakote poxxxx. Drevje bom posekal. xxxx napeljem na njive, da xxxx z gruščem … "

"xxxx! Boga se boj!"

"Ti se ga boj! Ti in tvoja xxxx hči. Moja ni več. Ne xxxx je več za svojo hčer. xxxx več ne hodi na prag! xxxx Agata? Nikoli več na xxxx."

xxxx mu ni odgovorila. Odxxxx v vežo in počenila k ogxxxx.

xxxx Drejc ostal sam, je nexxxx utihnil. Zagledal se je xxxx v sadovnjak, kjer se xxxx zelenje pretakalo sonxxxx je v vežo. Ali xxxx joče? Pa saj bi je ne xxxx slišati. Morda pretaka xxxx. Zlodej! Udarec je xxxx njega ko njo. Kazno xxxx da je hotel s svojim xxxx prekričati le vest.

xxxx je bil bolj potrt ko xxxx. Globoko je vzdihnil. Kaxxxx mu je leglo v srce in xxxx še telesne moči, xxxx mu zašibila kolena.

Opotekel se je do stene in lexxxx klopi. Saj ne bo zažgal xxxx. Tudi drevja ne bo posekal in napeljal vode na njive. xxxx se mu je s tistim xxxx vse opustošeno. Dva xxxx imel, a ju je izgubil. xxxx je izbrati za zeta. xxxx da mu prekletstvo xxxx glavo. Ko umre, ostaxxxx brez gospodarja. Gaxxxx bodo razdejali.

xxxx mislijo, ena trpkekjša od druge. Tako je ležal do xxxx globoko vzdihnil. V hiši je bilo vse tiho, le hlapčič xxxx ob hlevu.

xxxx je prišla Agata in xxxx klopi.

"Drejc!" ga je poklicala. "xxxx?"

"xxxx?" ji je odgovoril trdo. "xxxx spal?"

"xxxx boš večerjal?"

"xxxx bom večerjal," je zavrxxxx. "xxxx sem za vedno povečerjal za vse čase sem se najedel xxxx ste mi dali."

"xxxx Bog, ne govori tako!" xxxx Agata. "Ali boš xxxx? Mleka s kruhom?"

"xxxx. Pusti me!"

"xxxx te ne pustim. Saj veš, xxxx. Mleka ti zavrem."

xxxx se je Drejc vzdignil na xxxx divje zasršel v ženo.

"xxxx!" je zakričal.

xxxx se ga je zbala in poxxxx v vežo.

24.

Jernej in Marula sta uživala medene tedne. Vendar se je xxxx kdaj pa kdaj v skrbi xxxx čelo. Vdal se je za xxxx trpkemu razmišljaxxxx je zganil z rameni in xxxx z roko. Kdo bi mislil xxxx bodočnost.

xxxx Marula ni uživala čistexxxx. Misel ji je pogosto xxxx na dom. Domotožje xxxx prebolela, a mučila jo xxxx za mater in strah pred xxxx. Kaj bi bila dala, da bi xxxx le za trenutek pogledala v domačo izbo. Kadar xxxx pes zalajal, se je vsa xxxx. Ali ne prihaja oče? xxxx bilo. Toda pomračila se xxxx ji je legla v zenice.

"Kaj ti je?" jo je vprašal Jernej.

"Nič. Le zamislila sem se."

Pa se je zasmejala.

Drug pred drugim sta skrivala senco, ki jima je kdaj pa kdaj vstala iz duš.

Zdaj sta bila sama na tisti samoti. Beta ni vzdržala pri njima, vedno se je držala nekam napeto. Nista ji branila, ko je rekla, da pojde na dnino. Saj se vrne, ko Jernej odide na pot.

Noči so bile tako tihe; zdelo se jima je, da živita sama na svetu. Vsakd jutro, ko sta vstala, je sonce že sijalo v nasprotnem bregu. Kdaj pa kdaj — ob jasnih dneh — je bilo tako žarko, da je jemalo vid. Osojno pobočje pa je bilo zeleno in bujno, da je ob pogledu nanj igralo srce. Kadar je sonce slednjič posijalo skozi drevje, so ležali na tleh sami cekini. Ves dan se je pomikalo na zahod, slednjič zagorelo skozi drevje na daljnem hribu. Vsa pokrajina je bila oblita z bajno lučjo.

Ječmen je bil pozno usejan, zato je tudi pozno dozorel. Marula ga je žela. Jernej je stal nekaj časa ob njivici in jo gledal s tihim zadovoljstvom na obrazu. Šel je, naklestil jesenovih vej in jih položil kozi, ki jo je kupil od Žerjuna. Vzel je rovnico in kopal novino na drugi strani ozke drage.

Jeklo je zvenelo, upogibal se je, pobiral kamenje in ga metal za hrbet. Čelo se mu je nabralo v gube, kakor da mu ga venomer orjejo misli. Kdaj pa kdaj se je zravnal in pogledal na njivo. Tudi Marula se je s svojim zardelim obrazom pod belo ruto pogosto ozrla proti njemu.

"Hoj! Ali si žejna?"

"Malo. In ti?"

"Tudi. Čakaj, prinesem vode."

"Saj lahko sama grem ponjo."

Jernej je prinesel vode v novem putrhu. Pila sta, da je klokotalo, in se smejala. Jernej se ni več vrnil k rovnici, pobiral je snope in jih postavljal v kopice, da bi se osušili. Potem je Marula dela srp v predpasnik in vzela putrh.

"Kam?"

"Domov, da skuham kosilo. Saj je že pozno."

Res, sonce se je bilo že nagnilo čez poldan. Tiste čase sta živela tjevendan, ne da bi bila pazila natančno na obede.

Jernej se je tiho nasmihal pod brki in zdaj pa zdaj pogledal proti koči. Iz veže se je že kadilo. Prikazala se je Marula in šla po vodo, nato je znova izginila v kočo. Ropotala je posoda. Jernej je napenjal možgane, da bi si izmislil kako porednost. Bila je tudi Marula vsa otročja in ga je včasih nedolžno nalagala. Potem pa smehu ni bilo konca.

Postavil je zadnji snop, odšel proti koči in z resnim obrazom stopil v vežo.

"Marula! Oče prihaja!"

Marula se je naglo obrnila od ognjišča, pobledela ko stena, oči so ji prestrašeno zastrmele v moža.

Jernej se je zasmejal.

xxxx to pot ni bilo do smeha. xxxx se to, česar se je vse dni xxxx bala, lahko zgodilo. Solze xxxx stopile v oči, užaljena je xxxx v izbo.

Jernej je prepaden obstal na xxxx. Šele tedaj se je zavedel, xxxx šala ni bila prav prixxxx. Marulo je našel, da je xxxx slonela na mizi in jokala.

"Marula!" je proseče vzkliknil. "Kaj ti je? Ali ne razumeš xxxx?"

"xxxx ni nobena šala!" mu je xxxx objokani obraz. "Vse xxxx tega tako bojim … ti xxxx šališ! To ni lepo!"

"xxxx vem, da ni bilo lepo," je xxxx sedel k nji in ji roko xxxx okrog pasu. "Pa človek xxxx se pomisli. Saj mi odpustiš?"

Marula si je brisala solze.

"Marula! Ali mi odpustiš?"

"Morda ti," se je nasmehnixxxx iz sramu, a pol iz notraxxxx olajšanja.

"xxxxej me!"

"Počakaj malo! Zdaj me je xxxx."

"xxxx vidiš!" je Jerneju iz xxxx zapel glas, še tesneje jo je objel. "Saj res ni bixxxx nikamor. Prihodnjič bom xxxx, mačica," je podrgxxxx ob njene lase. "Se ti xxxx!"

Marula mu je položila roko xxxx vratu.

xxxx je zunaj zalajal pes, xxxx je zaropotalo v veži. Prexxxx se jima razklenile roke, xxxx Damijan.

"xxxx! Danes s tačicami, jutri s krempeljčki!"

Jernej je bil nejevoljen, da xxxx tako našel. Zapekle xxxx besede. Jezen in osramočen je stopil po izbi.

"xxxx pa s krempeljčki?" xxxx.

"xxxx smo krvavi pod kožo in xxxx pod jezikom," je rekel xxxx, nato je zamahnil z xxxx. xxxx mu bilo do tega, da bi xxxx že v prvi sapi zamexxxx. "Mar mi je! Imamo polno drugih skrbi. Človeka xxxx same smrti."

Jernej je Damijana pozorneje pogledal v obraz.

"Kaj se je zgodilo?"

"Stric Gol je umrl."

"Bog se usmili njegove duše xxxx," se je pokrižal Jernej. "Pa xxxx naglo?"

"xxxx, naglo," se je Damijan xxxxhljal po neobriti bradi. "xxxx je, češ da ne more xxxx ga je vročica pa je xxxx. Toliko da smo mu xxxx pripeljati gospoda."

Marula je odšla v vežo, Jernej xxxx. Omahnila mu je xxxx tako se je zamislil. Spoxxxx je vseh ur, ki jih je prebil s stricem, in vseh xxxx besed. Bil mu je ko xxxx oče – a zdaj ga ni več.

"Kdaj bo pogreb?" je vprašal.

"xxxx," se je Damijan znova popraskal po bradi; kazno je bilo, da ima nekaj na srcu. "xxxx, a jaz nimam denarja za xxxx. Ali mi posodiš? Pet xxxx mi posodi!"

"xxxx tolarjev bo stal pogreb xxxx?"

"xxxx tolarjev ravno ne," je xxxx Damijan jezno. "Pa xxxx, da me je Colloredo skoraj do golega slekel. Toliko da xxxx ni šla iz hleva. Ne pridem in ne pridem iz stiske." Damijan ni lagal. Vsa leta xxxx in grabilo za vrat. xxxx pa je bil tudi sam kriv, xxxx mu je kar kopnel pod xxxx. Da se je nekateri belič, xxxx krvavo potreboval za xxxx stvari, spremenil v vino, xxxx ni bilo tuje.

"Nimam denarja!" je rekel.

"Kaj mi boš pravil, da nimaš denarja!" se je Damijan otresel.

Toda Jernej ni lagal. Koča in ženitev mu je bila pobrala vse tolarje do zadnjega. Zadnjič je bil vzel že od puntarskega davka, ki ga je hranil. To ga je nemalo peklilo. Tolažil se je z izgubo časa in trošenjem sil za "stvar."

"Nimam ga, vsaj svojega ne. Pa mi verjemi ali ne."

"Ne svojega? Pa mi daj od tistega."

"Ali si ob pamet? To mi niti na um ne pride. Kakor da bi kradel."

"Saj ti bom vrnil. Ali se bojiš, da ne bom vrnil?"

"Vrnil ali ne. Ni moje, ne dam!"

Kazno je bilo, da se bosta sporekla. Marula je stala v veži in možu namigavala z očmi —. Jernej bi se bratu ne bil vdal niti za ceno večnega sovraštva ne. Maruline neme prošnje pa ni mogel odbiti, posebno ne v tistem trenutku.

Odšel je na pod, vzel iz skrinje tri tolarje in jih položil pred brata.

"Tu imaš tri tolarje. Več ti ne morem dati. Ampak, da mi jih res vrneš. Niso moji, to ti ponovim."

"Je že dobro," je zategnil brat in spravil denar. "Ne boj se! Ako sem rekel, da ti jih vrnem, ti jih bom vrnil. Če ne prej, pa pozneje …"

25.

Gola so pokopali poleg Madalene. Le za tri grobove dlje je ležala tudi Jera. Za njim sta potočila nekaj solza le Jernej in Rotija. Pogrebščine ni bilo. Rajnki je želel, naj se ga rajši, spominjajo z molitvijo.

Jernej je stopil k vikarju in plaho potrkal na vrata.

"Dalje!" je bilo slišati od znotraj. "Le dalje, saj ne grizem."

Vikarjeva izba z dvema zamreženima oknoma v sadovnjak je bila na pol kmečka, z veliko pečjo v kotu. Na steni je visel Križani poleg velike, zatemnele podobe ene izmed postaj križevega pota.

Gospod Valant si je dal opraviti z nekim pisanjem. Jerneja je ob vstopu pogledal izpod košatih, že nekoliko osivelih obrvi.

"Ti si, Jernej? Kaj se me mar bojiš?"

Jernej se je v zadregi nasmehnil.

Vikarjev veliki nos med krepkimi ličnimi kostmi, visoko, nagubano čelo mu je prehajalo v plešo med šopi nad ušesi kvišku štrlečih las, rjave, predirne oči, vse mu je vzbujalo hkrati strah in zaupanje. Težko je bilo uganiti, kdaj mož govori za res kdaj za šalo, kdaj je strog kdaj prizanesljiv.

"Malo se vas že bojim," je zategnil.

"Res? Zakaj? Ker sem te kdaj ošteval? Ali mi zameriš?"

"Ne, ne. Saj včasih smo tudi potrebni."

Vikar se je vedro zasmejal.

"Hvala Bogu, da vsaj kdo to prizna. Bukovci ste sicer presneta zalega. Sama imenitnost vas je, vsak je, vsak hoče biti modrejši od svojega vikarja. Kaj te je prineslo?"

"Tri maše bom plačal za stričevo dušo. Obljubil sem mu bil."

"Lepo, lepo," je hitel vikar. "Obljuba ne ostane sirota, ne? xxxx pa se človeka le redkokdo xxxx, kadar je že v grobu. Po xxxx je prav nasprtono. Doxxxx živ. ga grencajo ko podxxxx umre, bi ga najrajši izxxxx iz spomina."

"xxxx še eno mašo za Madaleno."

"Za Madaleno?" je vikar dvixxxx obraz. "Prav. Pa kje je xxxx?"

"xxxx je v svet."

"xxxx vem. Ako bi Colloredo xxxx izvedel kot jaz, bi bila xxxx slaba. Kje je zdaj, xxxx."

"xxxx vem. Šel je in se ni več xxxx."

"xxxx se bo menda lotil kakega xxxx dela?"

Jernej je skomizgnil z rameni.

"xxxx še eno mašo za Jelerja," xxxx.

"xxxx katerega Jelerja?"

"xxxx vojaka, mojega tovariša. Ubili so ga bili v Benexxxx."

"xxxx, lepo! Torej za Jelerja."

xxxx Valant ni opazil, da je Jernej hudo zardel. Ali si ne xxxx krivici napravil dobre xxxx njem? Dokler je imel xxxx denarja, se nixxxx spomnil njegove duše. To xxxx v razmišljanju nexxxx zdaj je hitel poravnavaxxxx.

"xxxx sta se z ženo že kaj spoxxxx," ga je vprašal vikar huxxxx.

"xxxx za božjo voljo!" se je xxxx Jernej.

"xxxx jemlji vsega za res! Le xxxx imejta! V bajtah mora xxxx ljubezni ko v kmečkih xxxx je blaga v obilnejši xxxx. Tako se izravna."

"xxxx. Pa tudi jaz ne bom xxxx bajtar."

xxxx se je dvignil in Jerneja pogledal izpod čela.

"Misliš, da se bo grof pred xxxx v hlače?"

"xxxx mislim," je rekel Jernej xxxx "da bomo dosegli svojo pravico."

"Pravico?" je dejal gospod xxxx in stopil po izbi. "Pravixxxx. Ali ne veš, da ima ta beseda drugačen okus in pomen, xxxx izreče podložnik, in je xxxx nekaj drugega, kadar jo izreče gospod? Ti – o tem s texxxx nisem govoril – slišal xxxx nekaj hodil po deželi."

"xxxx. Ljudi sem pregovarjal."

"xxxx? Seveda. Vse vem. xxxx boste, buče trmaste! xxxx tako gledaš? Le ne misli, da ne vem, kje vas čevelj žuli! Saj tudi mene! Srce je z xxxx, pamet pa ne. Če bi verjel xxxx, bi prvi dejal: dajmo! xxxx bi vam. Pa še vedxxxx z glavo, ne z … Bog xxxx! Iz tega bodo zgolj nexxxx."

Jernej je bil nekoliko poparjen.

"xxxx ne misli upreti orožjem" je zajecljal.

"xxxx z orožjem? Kako pa? Z xxxx? To veš, kako se je stvar xxxx, a ne moreš vedeti, kako xxxx končala. Presneto malo xxxx grofa, če mislite, da se xxxx. Ali bo mar daxxxx ukaze zgolj zato, da xxxx jutri prekliceval? Tega xxxx storiti že zaradi tega xxxx je oblast."

Jernej je molčal. Ni se strinjal xxxx mu je dvom legel v xxxx vikarju tudi ni maral pregovarjati. Mencal je na mestu, a še ni hotel oditi.

"xxxx ne rečem, da ne mislite," je menil vikar, da bi nekoliko ublažil učinek svojih besed. "xxxx Bog, da bi imeli uspeh! xxxx še kaj na srcu?"

"xxxx. Neko pismo, da bi nam xxxx."

"Pismo? Komu? Grofu?"

"xxxx. Na vlado v Gradec."

"Kar na vlado? Glej ga! Kaj niste govorili z glavarjem?"

"Ni nas hotel sprejeti."

"Aha! Ni vas hotel sprejeti. To je lahko dobro ali slabo znamenje. Ali nima čiste vesti, ali pa ve, kaj dela, in si misli: pišite me nekam … V tem primeru boste pošteno plačali. Vaše početje bo le udarec v vodo."

"Toda vlada nas bo vendar poslušala," je vzkliknil Jernej.

Gospod Valant je zopet sedel. Gledal je Jerneja, ki je kazal obupan obraz, kakor da se mu krhata odločnost in vera. Skoraj se mu je zasmilil.

"Vlada vas bo najbrž poslušala," je rekel počasi, s poudarkom. "Vzela bo vaše pismo in si še kaj zapisala. Toda poslušala bo tudi glavarja Dornberga. In ne pretiravam, če rečem, da bo njega poslušala z obema ušesoma, vas pa le z enim. Ne da bi te hotel plašiti, Jernej. To bi hotel, da bi ne imel preveč drznih upov. Potem bo tudi razočaranje manjše. Tako si boste laže ohranili mirno kri."

Tehtne, mirne, skoraj očetovske besede so porazno vplivale na Jerneja.

"Vi mislite, da bo vse zaman?"

"Tega nisem rekel. Ker delate mirno, preudarno, ni izključeno, da ne boste izbili kake koristi. Le tega ne morem verjeti, da bi bil grof dal take ukaze, ki bi jih ne mogel zagovarjati pred oblastjo … Pa prav jaz vam moram napisati pismo? Koliko jih je v Tolminu, ki so bolj vešči pisavi!"

"Da. Pa jim ne zaupamo. Saj nočemo zastonj."

"O tem mi pa ne govori!" se je gospod Valant razhudil po svoji navadi. "Le za papir boš odrinil od vašega puntarskega davka."

Vikar je vzel gosje pero in ga preskusil na nohtu.

"Kaj naj napišem?"

"Da ugovarjamo proti razglasu … Grof naj ga prekliče!"

"Tudi novo mitnino?"

"Tudi."

"Aha, si bodo mislili, ako spoznajo mojo pisavo, Valant ima svoje prste vmes, vodo napeljuje na svoj mlin. Saj me še na roge nabodejo. Mar mi je! Torej dajatve v denarju … trebljenje novin," je naglo čečkal na papir. "Toliko zaradi tega, da česa ne pozabim. Vse bo treba še dobro premisliti in pretehtati, za ugovore najti pametne razloge. Pritožba zaradi neusmiljenega izterjevanja … Ha! To bo poper za grofa. Veš, moja pisava ni posebno lepa, že preveč se mi trese roka. Pa to ni glavno. Poglavitno je, da vse zavijem v lepe besede, v tisti napihnjeni slog, ki je kakor njihove čipkaste ovratnice in bele lasulje. Cel koš plev, da najdeš pest zrnja. Najrajši bi povedal na kratko, krepko, po tolminsko … Kdo vse pojde v Gradec?"

Jernej mu je povedal.

"Ali znate nemški?"

"Nekaj malega."

"Toliko, da vas ne prodajo, kaj ? Glavno je, da pride pismo v prave roke in da vas vidijo. Čez tri dni pridi po pisanje! Kaj pa, če ne boste nič opravili?"

Jernej je skomizgnil z rameni.

"O tem bomo potem sklepali."

"Le ne prenagljenosti! S kosami in cepci nič ne opraviš proti mušketam. Odnesli bi krvave glave. Potem bi pa kot politi cucki hodili okrog in drug drugega dolžili."

"Vsi enako bi bili krivi."

"Ti boš meni pravil! Vsi bi le svoje voditelje dolžili nesreče, najbolj pa tebe."

Jernej je odšel od vikarja z mešanimi občutki. Mož mu je z eno roko dajal upanja, a z drugo mu ga je jemal. Ni vedel, kaj naj si misli.

xxxx srečal Damijana, ko xxxx nekoliko natrkan stopil iz pivxxxx.

"Damijan, za to ti pa nisem xxxx denarja!" je jezno vzkliknil. xxxx Damijan je presenečen xxxx in se bedasto smehljal. xxxx se mu zlobno zasvetile xxxx.

"Kaj bi se usajal! Saj denar xxxx ni!"

"xxxx prav zato! Zdaj mi pa xxxx okrog!"

xxxx je pogledal v vežo.

"Kdo kriči? Kaj se je zgodilo?"

"xxxx se mu za krvavo xxxx" je dejal Jernej ogorčenxxxx "xxxx pa na delavnik popiva. xxxx me še žali."

Damijan je stisnil glavo med xxxx in se izmuznil skozi vrata.

"xxxx saj," je rekel gospod Valant. "Kdor hoče imeti sovražnika xxxx naj mu posodi. Ta Brigixxxx. Večkrat sem ji zabičal, naj xxxx toči v petek in svetek, kaxxxx se jim zljubilo popivati. xxxx! Brigita! Brigita!" xxxx se mu ni oglasila.

26.

xxxx Tolminci so bili od poti xxxx prišli v Gradec. Še xxxx je Jurij Kobal vzel koxxxx, da jim je nosil braxxxx krčmi, ki jo je Jernej poznal izza vojaških let, so si xxxx; tam je tudi rjavec xxxx jasli. Ko so se nekoxxxx in se prespali, so taxxxx misliti na svojo poxxxx dolžnost.

xxxx so bili zadevo mislili vse xxxx je bila v resnici. xxxx so se bližali Gradcu, bolj xxxx zamišljeni in zaxxxx. Mesto s številnimi hixxxx množico vozil in ljudi pa xxxx do konca zmedlo. V xxxx palačo ni bilo tako lahko xxxx v tolminski dvorec, kjer xxxx vsak birič. Straža xxxx je nezaupljivo merila xxxx v nenavadnih nišah, xxxx tam okrog, prihaxxxx znova oddaljevali.

"xxxx moramo koga, ki nas xxxx" je menil Lenart Golja.

"xxxx no! Kdo te bo tu poxxxx" je dejal Jurij Kobal. "Le xxxx mi mlati!"

"xxxx se krčmar več ne xxxx" se je oglasil Jernej. "xxxx nam lahko kaj svetoxxxx."

xxxx jim je hotel obesiti na xxxx jezičneža, zanikrno xxxx, ki je očitno le zato poxxxx okrog, da bi ujel kakega xxxx kalina. Tolmincev ni xxxx. Bili so dovolj previdni xxxx nezaupni, kmalu so xxxx obisti. Ker se jezixxxx dal odpraviti z lepo besedo, so ga bili skorj pretepli.

xxxx so naleteli na pravexxxx v bližini vladnega poxxxx. Bil je to starček Klaus. xxxx mu je zelo nerazumljivo xxxx brezzobih ustih. Vnaxxxx kazala na dostojanstvexxxx in je vzbujala zaxxxx. Po vsem videzu je bil xxxx uradniček, ki je xxxx zaslužke.

Odposlancem se je zdel le malxxxx radoveden, vse je hotel izvedeti iz njih. Povedali so mu xxxx se jim je zdelo poxxxx. Drugo bodo že sami xxxx. Za uslugo so mu ponudili xxxx tolarja; ker se je zvijal,xxxx nazadnje priobečali še xxxx. Tega so mu takoj izplačali, xxxx pa dobi pozneje.

xxxx jih je v palačo mimo xxxx zdaj še z očesom ni xxxx. Na stopnicah se je poxxxx z gospodom v tesni uniformi, ki je nesel veliko knjigo xxxx. Lenart Golja je xxxx Jerneju, češ bo že xxxx nas nabrisal. Jernej xxxx ves resen, kakor da je xxxx cerkev.

xxxx po stopnicah, po hodxxxx bi ne bili več našli iz xxxx blodnjaka. Slednjič se je gospod Klaus ustavil in jim namignil, naj počakajo. Potrkal je na neka vrata in vstopil. Zamudil se je samo za minuto, že se je zopet prikazala njegova glava in jim pokimala.

Smeli so vstopiti. Pisarna, prav za prav predsoba, je bila prostorna, z dvema oknoma. Nekaj klopi, omara za spise in dve pisalni mizi je bila vsa oprava. Za levo mizo je sedel bledičen gospodek, prirezoval gosje pero in se pačil v usta. V desnem kotu pa se je šopiril debeluh, ves napet v uniformi, hudo brkat in izbuljenih oči. Držal se je tako strogo in jezno, kakor da ga je pravkar doletela najhujša nevšečnost.

Ko je zagledal naše tri Tolmince, ki so s klobuki v rokah ponižno obstali za vrati, je planil na noge, kakor da ga je nekaj pičilo, se oprl z rokama na mizo in začel kričati.

"Kdo ste? Kaj hočete? Od kod prihajate? Ali mislite, da nimamo nujnejših opravkov, ko da se z vami ukvarjamo?"

Vprašanje za vprašanjem — kdo bi mogel nanja v eni sapi odgovoriti? Možje so bili nekoliko prepadeni. Takega sprejema pri vladi, v katero so imeli vse zaupanje, res niso pričakovali. Lenart Golja se je zaradi varnosti na pol skril za Jurija Kobala.

"Iz Tolmina so," je prijazno pojasnil gospod Klaus, ker odposlanci niso spregovorili.

"Od kod pravite? Kje je to?"

"Iz Tolmina," se je oglasil Jernej Mavrič, ko se je zbral "To je na beneški meji."

Gospodek, ki je bil nehal prirezovati gosje pero, se je zahihital, kakor da je slišal posrečen dovtip.

Jurij Kobal ga je jezno pogledal.

"Kaj pa hočete?" jih je vprašal debeluh v uniformi. "Kaj bi radi? Le naglo!"

"Prišli smo, da se pri visoki vladi pritožimo zoper grofa."

Gospodek se je znova zahihital.

"Zoper grofa? Zoper katerega grofa? Jasneje!"

"Zoper tolminskega … "

"In kako se imenuje ta vaš tolminski grof?"

Preden so utegnili odgovoriti, so se odprla vrata sosednje pisarne. Na pragu se je prikazal visok, precej zajeten gospod v črni obleki z belo, vzvalovano lasuljo. Držal se je od sile dostojanstveno, kakor da hoče zrasti pod strop, tudi obraz je dvigal tako visoko, da so mu oči gledale čez lica.

"Kaj pa je?" je vprašal z mirnim, dostojanstvenim glasom. "Zakaj tak krik?"

Tedaj se gospodek ni več hihital, tudi debeluha sta minili uradniška jeza in trdota. Dostojanstveniku so povedali, od kod so trije kmetje in kaj hočejo. Ta je meril Tolmince drugega za drugim brez dobrohotnosti, a tudi brez mržnje. Nekaj časa je bilo vse tiho.

"Torej iz Tolmina?" je slednjič spregovoril. "Torej prav! Torej proti grofu bi se radi pritožili? Torej prav! Eee," se je obrnil do gospodka, "peljite jih k Herbertu von Stieglitzu! Torej v redu!"

Po teh besedah se je dostojanstveno vrnil v svojo pisarno.

Trije Tolminci so se z gospodkom, ki se je vso pot žaljivo režal, kmalu ustavili pred novimi vrati. Zopet so morali čakati, da se je njihov spremljevalec vrnil, trajalo je precej dolgo.

"Ali imate pritožbo napisano?" jih je vprašal.

"Da."

"Dajte mi pisanje!"

xxxx so se spogledali. Morxxxx nezaupljivost ni bila na xxxx toda gospodek jim je taxxxx, da bi mu za nič na svetu ne izročili pisma. S tem xxxx veseljem pa bi ga bili xxxx.

"xxxx bomo sami izročili." xxxx je trajalo nekaj minut, xxxx odprla vrata.

"xxxx!"

xxxx, v katero so vstopili, xxxx udobno opremljena. Raxxxx mize, obložene s spixxxx cesarja in nadvojxxxx v ničemer ni spomixxxx urad.

Herbert von Stiglitz je imel xxxx let, a jih v resnici xxxx toliko; oblačil se je z xxxx, bil negovan kaxxxx ženska in je kar plaval xxxx izbranih dišav. Gladko xxxx mu je bil zelo podolxxxx nežen, še bolj nežnexxxx je delal okvir snežnobexxxx.

xxxx so se zmedli. Verjexxxx stoje pred zelo visoko xxxx. Herbert von Stieglitz xxxx sprva delal zelo zaposlexxxx je v neki spis, možje xxxx niti dihati, da bi ga xxxx. Ko je dvignil obraz in xxxx s sivimi, brezizraznimi očmi, jih je nehote sprexxxx po hrbtu.

"xxxx," je rekel in iztegnil xxxx.

xxxx je pristopil in mu izroxxxx.

xxxx ga je odprl, se udobno xxxx in ga bral, ne da bi se xxxx tem zganila najmanjša xxxx obrazu. Potem je pixxxx, se zagledal nekam xxxx se slednjič komaj vidxxxx. Odprl je predalxxxx, vzel iz njega neko pixxxx še nosilo sled zlomljexxxx. Potem se je zopet, xxxx mirno kakor prej, zaxxxx xxxx.

xxxx je pismo glavarja Vida xxxx Dornberga svojemu xxxx znancu Herbertu von xxxx. Tolminskemu grofu xxxx le ni bilo vseeno, če xxxx gredo v Gradec ali ne, čexxxx za nič na svetu ne xxxx. Kadar človeka xxxx z blatom, zmeraj xxxx njem kak madež. Kaj xxxx neusmiljeno izterjevaxxxx vladi ne bilo po voxxxx kmete le razburja, a vlaxxxx tem, da ima zadovoljne podložnike. Pritožbe sicer ni mogel preprečiti, a rad bi bil poučen o njenem obsegu. Tedaj se je spomnil Herberta von Stieglitza.

Ta je bil iz obubožane plemiške rodbine, menda zadnji svojega rodu. Ostala mu je teta, ki je imela vplivne zveze in je bila v daljnem sorodstvu z grofico Katarino. Svojemu nečaku, ki je bil salonsko olikan veseljak, a od sile neizobražen, bi bila rada preskrbela kako službo. Na njeno prošnjo je Vid Gašper Dornberg nadvojvodu Leopoldu, ki je takrat vodil graško vlado, ob neki priliki mimogrede omenil njegovo ime. Ta je razumel in, ker je bil glavarju Dornbergu za časa beneške vojske dolžan velike hvaležnosti za njegovo hrabro ponašanje, Herbertu ni bilo treba dolgo čakati na službo. Tega svojemu dobrotniku ni pozabil, zdaj se je ponudila prva prilika, da mu lahko stori resnično uslugo.

Tolminci so bili medtem kakor na trnju, čutili so, kakor da se enkrat za vselej odloča njihova usoda. Spogledovali so še, se plaho nasmihali, vzdihovali bi bili, a si niso upali niti sopsti. Da bi bili vsaj mogli uradniku z obraza razbrati le senco uspeha ali neuspeha svoje poti. Ko večnost so se jim vlekli tisti trenutki.

Slednjič je Herbert von Stieglitz znova dvignil pogled.

"Dobro," je rekel. "Lahko odidete."

Možje so stali kakor okameneli.

"Vaša … vaša gnada," je rekel Jernej jecljajoče, ker ni vedel, kako naj gospoda nagovori, "ne odidemo, dokler ne prejmemo odgovora."

"Saj, saj," je rekel uradnik nestrpno. "Počakajte zunaj!"

Tiste pol ure čakanja jih je čisto prepričalo, da je stvar zanje dobljena. Tudi gospod Klaus jim je to vneto zagotavljal. Ko je slednjič Herbert von Stieglitz z nasmehom na obrazu in z zapečatenim pismom v rokah stopil skozi vrata, bi bili prisegli na to.

"Kateri izmed vas je vodja?" je vprašal.

Možje so molčali. Toda ker sta se Jurij Kobal in Lenart Golja oba hkrati obrnila na Jerneja Mavriča, ni bilo dvoma.

"To pismo izročite milostljivemu gospodu grofu. Lastnoročno. Tako!"

Komaj je izgovoril, je že izginil.

Tolminci so kot omamljeni odšli po hodniku.

"Dva tolarja," se je oglasil starček Klaus in molil suho, koščeno roko.

"Spodaj jih dobite."

Bali so se, da jih sicer ne popelje iz poslopja.

"Nocoj se še prespimo, a zarana odrinemo," je rekel Lenart Golja.

Jerneju Mavriču in Juriju Kobalu se je mudilo. Prvi je ves čas mislil na svojo mlado ženo, a Jurija je skrbel dom.

Odšli so v krčmo, poravnali račun in takoj odrinili na Tolminsko. 27.

Marula se je bila težko poslovila od svojega moža. Tri dni je vsa objokana hodila okrog. Bila je prepričana, da ga ne bo več videla. Beta jo je kot izgubljena lovila, kamor se je ganila, in jo tolažila.

Slednjič si je obrisala solze in se zasmejala. Še se je bala za Jerneja, a se je poskusila zamotiti z delom. Z Beto, s katero sta se bili dodobra spoprijaznili, sta znova prekopali njivo in usejali repo. Potem sta porvali fižol in ga obesili v podstrešje, da se je sušil. Nazadnje sta s trepalniki mlatili ječmenove snope in zrnje; čistili plev.

xxxx tem delu se je Marula nexxxx zgrabila za glavo, xxxx in omedlela. Beta je xxxx vode in ji zmočila senxxxx. Marula se je znova zavedla xxxx pogledala okoli sebe.

"xxxx ti je bolje?"

Marula se je trudno nasmehnila.

"xxxx. Je že dobro. Čisto se mi je stemnilo. Ne vem, kaj xxxx."

"xxxx ti je! Otroka boš dobila."

"Otroka?" je vprašala Marula xxxx v strahu pol v začudenju.

"xxxx! Ali je to mar kaj xxxx? Boga zahvali! Jaz ga xxxx pa mi je hudo. Pogosto xxxx, kako sem sama, in me xxxx srcu. Sicer pa, kam bi xxxx njim, reva? Bog že ve, xxxx. In kako sem se ga vexxxx ko je prišel na svet!"

xxxx je bila sklenila roke in xxxx zamislila.

"xxxx si ga vendar imela?" xxxx Marula.

"xxxx, imela! Mrtev je prixxxx svet. Pa sem ga vendar xxxx krstila za Ambroža. xxxx bo v predpeklu čakal sodxxxx."

"xxxx moj ne bo mrtev!"

"xxxx Bog, neumnica, kaj govoriš! Ne kliči nesreče! Paziti xxxx! Zdaj se ne smeš več xxxx dela."

"xxxx morava je napravixxxx."

"xxxx meni pusti! Bom že sama xxxx pa te zatožim Jerneju. xxxx boš in kozo pasla. A voxxxx nosi!"

Marula se je poslej zmeraj bala, da bo rodila mrtvega otroka. xxxx se je bilo zategnilo daxxxx. Nebo je bilo jasno, xxxx skoraj brez oblačka. Sonxxxx vedno toplo prigrevalo, xxxx so dnevi postajali krajši xxxx. Le noči so bile hladne xxxx goste.

xxxx je klestila jesene in zelexxxx povezovala v vejnike. Poxxxx jih je v senco, da so se xxxx. Marula je s psom in koxxxx za grič, od koder je bixxxx na stezo do ovinka v xxxx. Tam je lepela, pletla in xxxx toplo nasmihala xxxx.

Kadar koli je pes zalajal, se je xxxx in pogledala na stezo. xxxx še ni bilo. Prenaglo se xxxx razveselila, obšla jo je žalost. Koliko noči ni spala! Vexxxx je prisluškovala. Zdelo xxxx, da bo zdaj zdaj zaslišala xxxx in bo mož potrkal na xxxx. Zdaj b že moral priti. Ali xxxx tako daleč? Nekoč ji xxxx prišla misel, da ga bo za xxxx izgubila, in se ji ko trn xxxx v srce. Postala je tako xxxx jo je zbadala v dušo.

xxxx je zopet zalajal pes, tedaj xxxx nekoga, ki je stopil xxxx in prihajal po stezi. xxxx neka ženska, ki je nosila xxxx roki. Kdo? Marula je xxxx strmela. Šele ko ji je xxxx pomahala z roko, je xxxx zavpila in stekla po xxxx.

"Mati! Mati! Mati!"

xxxx kar nora od iznenadexxxx sreče. Mati in hči sta se xxxx.

"xxxx ste našli sem?"

"xxxx? Saj imam jezik, da xxxx. Tu sem ti nekaj xxxx," je hčeri izročila cu xxxx. "Kako ti je?"

xxxx je gledala hčer, zdela se xxxx. Saj je tudi bila. xxxx ji nobena jed ni dišala, xxxx tudi bedasto skoparila xxxx denarjem, ki ga ji je bil xxxx Jernej.

xxxx sta proti koči. Med potjo xxxx pripovedovala o svoxxxx življenju. Bila je polna hvaxxxx. Mari, kakor da ji prav ne xxxx jo je ves čas pogledovala xxxx obraz in oči. Kazno je bilo, da ji pod skorjo veselja xxxx tegobe.

"Jerneja še ni?"

"Ne še. Vsak čas ga pričakujem."

Sedeli sta v koči, tedaj je Marula pozorneje pogledala mater, zazdela se ji je strašno postarana. Zavest krivde jo je zapekla v dušo.

"Kako pa vi?" jo je vprašala.

Mati je umaknila pogled in težko vzdihnila.

"Saj si lahko misliš, kako. Odkar si ti odšla, ni več kakor je bilo, in nikoli več ne bo."

Solza ji je pritekla po licu. Marula je zajokala.

"Mati moja, kako mi je za vas hudo!" je zastokala.

"Pusti to, Marula! Da je le tebi dobro. Jaz sem že stara, ne morem več veliko pričakovati od življenja. Ne joči!"

Hči si je obrisala solze.

"Pa oče?"

Agata je gledala v roke in dolgo ni odgovorila.

"Saj to je!" je slednjič rekla. "Z očetom je tako, da Bog pomagaj ! Spočetka sem mislila da se bo posušil pri živem telesu, tako se je grizel. Zdaj se je nekoliko unesel, a pozabil ni. Vedno le molči, kvečjemu kdaj zarohni nad menoj."

"Kako je to hudo!"

"Bo že Bog uredil, da bo prav in dobro, če sem kaj napak storila, sem se že spokorila. Da bi se le pred smrtjo spravil s teboj!"

Maruli je bilo znova do solz, a jih je zatrla. Odšla je v veže in zakurila na ognjišču … Ko sta jedli in se nista mogli nagovoriti, je pred hišo zalajal pes.

Hči je dvignila glavo.

"Beta," je rekla.

Bil je Jernej. Ko je šel mimo okna, je s širokim smehom pogledal v izbo. Že je stal na pragu, pes mu je odskakoval do pasu.

"O, koga vidim!" je vzkliknil, ko je zagledal Agato.

Marula se mu je obesila okoli vratu. Jernej jo je ginjen potrepljal po plečih, ona pa se je sesedla na klop in se živčno zasmejala.

"Da si le prišel!" je rekla.

"živ in zdrav," je dejal Jernej in odložil malho in palico.

"Ali ste srečno opravili?" ga je vprašala tašča.

"Srečno," ji je Jernej z zanosom odgovoril. "Tu," je udaril po malhi, "imam pismo za grofa. Osebno mu ga moram izročiti. To bo gledal! Še nekaj let bova z Marulo potrpela, pa bova na zeleni veji."

Bilo ga je samo veselje, pogum in vera v bodočnost.

"Jaz pa še vedno upam," je rekla Agata, "da se bosta kdaj preselila k nam."

Jernej se je za trenutek zamislil, nato je odmajal z glavo.

"Na to ne računam," je rekel. "xxxx kakor bo. Glavno je, da naš xxxx ni bil zaman. Takoj jutri xxxx v Tolmin. Kos poti boxxxx hodila."

"xxxx moram že nocoj domov."

"Mati!" je vzkliknila Marula. xxxx vas res ne pustim proč.""

"xxxx morem ostati. Ali misliš, xxxx si upala očetu povedati, kam grem."

xxxx dala pregovoriti.

Jernej in Marula sta jo sprexxxx globoko v dolino. Ko sta xxxx držeč se za roko, je Jernej pripovedoval, kaj je videl in doživel na poti. Obema so xxxx lica.

25.

Jernej se je vdal Marulinim xxxx in ni odšel takoj naslednji dan v Tolmin. Čez tri xxxx, ko bo nedelja. Tistexxxx je bila v Tolminu cela reč xxxx. Glas, da so se vrnili odposlanci, se je bil ko blisk razširil po deželi. Vsakdo je bil xxxx, kaj so opravili. Doxxxx. Pismo so prinesli xxxx.

Jernej je vstopil v graščino še xxxx mašo. Ni se dal odxxxx. Pismo je tiščal, kakor da xxxx v rokah, ni ga hotel xxxx Formentiniju.

"xxxx so mi, da ga moram xxxx izročiti," je rekel.

"xxxx prav. Toda ne vem, xxxx bo hotel sprejeti. Kdo xxxx pismo?"

"xxxx sem povedal," je Jernej xxxx samozavestno. "Vlada xxxx. Pritožili smo se."

Formentini je še nekaj časa xxxx, nato je šel in ga naznanil.

Jernej je ostal sam. Vzel je xxxx žepa in pogledoval pexxxx še ni bilo tako dolgo, xxxx je tresel v vladni palači xxxx, a se mu je zdelo, xxxx to zgodilo v davni preteklosti ali v sanjah. A da bo xxxx pred grofom, niso bile xxxx ampak resničnost, ki se xxxx samozavesti nekako xxxx.

xxxx se je vrnil.

"xxxx grof pride," mu je rekel. "Počakaj!"

xxxx je, se raztreseno zaglexxxx papir in pol tiho momxxxx.

"xxxx gospoda" pa ni hoxxxx. Jernej je čutil, kako xxxx kopni samozavest, xxxx ga je potrlo. Da bi se xxxx, je pogledal v okno. xxxx dan, porumenelo listje, xxxx so viseli redki, od sonxxxx oblaki. Spodaj je xxxx Kljukec. Zjutraj se ni xxxx – žival ga je prexxxx –, spremil ga je xxxx. Še v dvorec je hotel xxxx le z grdo ga je odgnal. xxxx kliče.

xxxx se je. Vdanost na xxxx živali mu je dobro xxxx. Spomnil se je dogodka, ki xxxx med potjo doživel na xxxx. xxxx se je bil Šavlijevi xxxx ga je Drejc srečal na ozxxxx. Tast ga je gledal xxxx z jezo v očeh in stiskal xxxx. Jernej se je tiho pomulil xxxx. Ni se ozrl, a je čuxxxx mož srši za njim. Nexxxx mu je prava toča klexxxx usula na glavo. xxxx se je majhnega in hitel, xxxx krotil psa, ko je divje xxxx. Takega srda ni pričaxxxx. Poparilo ga je do dna xxxx.

xxxx je k maši. S ceste xxxx koraki in glasoxxxx se je zdramil iz misli. xxxx milostljivega gospoda ne xxxx vprašal.

"xxxx," je zategnil oskrbnik. "xxxx moramo čakati. To je xxxx."

xxxx so se odprla vrata, vstoxxxx grof. Bil je videti slabe xxxx. Jerneja je ošinil le s kratki pogledom, nato se je z nexxxx besedami v latinščini xxxx oskrbnika.

"Pismo!" je rekel Formentini in iztegnil roko.

Jernej ga je izročil brez obotavljanja. Kazno je bilo, da ga grof noče sprejeti iz njegovih rok.

Grof je razlomil pečat in razgrnil pisanje. Bral je stoje. Prav za prav je bilo dvoje pisem, a Jernej ni utegnil misliti na to. Oba z oskrbnikom sta glavarju strmela v lica. Grofov obraz je bil resen, neizrazen, oči so mu naglo švigale po vrsticah.

Prebral je in krčevito stisnil ustnice. Pritožbo kmetov, ki jo je bil spisal gospod Valant, je pomolil Formentiniju.

"Kdo je to pisal?"

Oskrbnik se je uslužno nagnil nad pisanje.

"Ne poznam te pisave, vaša svetlost."

"Morda kak duhovnik?"

"Mogoče kateri, ki mu nova mitnina ne gre v račun!"

"Ugotovite, kdo je!"

"Kdo je to pisal?" se je Formentini obrnil do Jerneja.

Jernej je bil prepaden, mraz ga je spreletel po hrbtu. Obšla ga je taka plahost, da bi bil v tistem trenutku daleč proč na svoji samoti.

"Ne vem," je rekel. "To so mi dali v Gradcu."

"Tega ti niso dali v Gradcu. To je pritožba, ki ste jo prinesli s seboj."

Jernej je trdo molčal, čutil je, kako se mu vsi upi rušijo v prah. 'O, prekleti!' mu je zaječalo v prsih. Osleparili so nas, izdali so nas! Plahost se mu je spremenila v bes, ki mu je grozeče pogledal iz oči.

"Kdo je ta človek?" je vprašal grof. "Kako se imenuje?"

"Jernej Mavrič z Bukovega."

"Kateri izmed vodij?"

"Da, vaša svetlost. Izvedeli smo, da je prav ta po vaseh podpihoval ljudi."

"Pokličite biriče!"

Oskrbnik je odšel. Grof pa je meril pisarno, v gubah obraza se mu je nabirala jeza. Da bodo kmetje res šli do vlade, prej ni prav verjel. In ravno česar se je bal: v pritožbi je bilo dramatično opisano neusmiljeno izterjevanje dajatev, navedeni tudi posamezni primeri, če bi bilo pismo prišlo v prave roke, bi to ne ostalo brez vtisa. Vladi je bilo mnogo na tem, da ima zadovoljne podložnike … Ob tej porazni misli se je ustavil pred Jernejem in usul nanj ploho besed v nemškem jeziku. Jernej, ki je komaj slutil, kaj se z njim godi, jih je sprejemal vdano, začudeno, kakor tisto jutro Drejčeve besne grožnje. Hkrati ga je do konca prevzela bridka zavest, da je vse izgubljeno.

Formentini se je vrnil, na pragu sta stala dva biriča.

"Odpeljite ga v ječo!" je grof namignil na Jerneja.

Tega je obšla čisto jasna slutnja. Obupno je pogledal grofa, nato oskrbnika. Biriča sta pristopila, da bi mu zvezala roke.

"Vaša gnada," je zajecljal.

Grof je odšel s trdimi koraki.

Jernej se je brez odpora dal zvezati, četudi je trepetal po vsem telesu. Že ga je bilo sram jokave plahosti, porodila se mu je prejšnja upornost, dvignil je glavo.

"Le dajte!" je vzkliknil. "Nisem sam!"

"Bomo že našli tudi druge."

Ko je Jerneju pred graščino pes pritekel nasproti, mu je znova klonila glava. Spomnil se je Marule. Kaj bo z njo? Obšla ga je taka tegoba, da je na glas zastokal. Oziral se je, kje bi zagledal kakega znanca.

Nekdo, ki se je predolgo zamudil na poti ali v krčmi in zapoznel hitel v cerkev, mu je prihajal naproti.

"Žerjun!" ga je poklical.

xxxx Žerjun je obstal. Ko je xxxx Jerneja zvezanega med xxxx biričema, so se mu nexxxx razširile oči.

"Hodi!" je Jerneja sunil staxxxx birič. "Kaj se ustavljaš?"

"Ne suvaj me! Nisem pes!"

"xxxx že dobil psa! Hodi!"

Jernej se je ko pijan opotekel xxxx. Krvavo je pogledal bixxxx bi bil najrajši zajokal.

29.

Biriča, ki sta gnala Jerneja, xxxx že zdavnaj izginila, ko xxxx Žerjun še vedno stal na xxxx. V prvem trenutku ni vixxxx naj gre dalje, ali naj tixxxx iz vasi. Bil je boječ človek xxxx previdnosti je zmeraj tuxxxx volkovi. Gibanju se je bil xxxx, ker je tudi njega pexxxx sveta, ki ga je bil izxxxx. Raznesli so bili novico o xxxx, a tu – kakor da je ob xxxx dnevu srečal strahove. xxxx se je za cerkev, saj je poxxxx še dovolj zgodaj umaxxxx si umije roke.

xxxx je za vrati in se z xxxx očmi oziral okoli xxxx. Zagledal je Jurija Kobala, ki je ves zaverovan gledal na oltar in molil. Že se je xxxx preriniti do njega, ko je xxxx tik sebe Tomaža Kragulja.

"Tomaž!" ga je povlekel za xxxx. "Jerneja Mavriča so xxxx."

Kragulj ga ni razumel.

"xxxx – odpeljali? Kam?"

"Zvezanega – med dvema xxxx. Bržkone v temnico."

xxxx se je nategnil obxxxx so mu za trenutek zaxxxx, nato je stresnil z glavo.

"Ali si preveč pil?"

"xxxx sem, a nisem pijan. Srexxxx ga. Še poklical me je. xxxx niso pustili, da bi bil z xxxx govoril."

Tomaž Kragulj se je zaglexxxx grofa, ki je z grofico klexxxx pred oltarjem. Vixxxx, ko je vstopil, zamuxxxx maše. Zdaj je sklexxxx, a ni molil, brezizrazxxxx nekam predse. Obxxxx je bil trd, negiben – xxxx njem je stokrat potrjexxxx Žerjunove besede.

xxxx mu je stopilo v grlo, xxxx je odkrhal. Kakor xxxx tudi on verjel v uspeh xxxx. Ali je mar grof xxxx raztrgal, pogazil in poxxxx njihovo pravico ter iz xxxx zaprl Jerneja? xxxx je zavrela v glavo.

xxxx je z očmi Jurija Kobala xxxx s svojim težkim telexxxx do njega in mu xxxx prišepnil na uho. Kobal xxxx za trenutek kot okamexxxx vedno gledal v oltar, xxxx da mu novica le počasi xxxx v zavest.

"Presneto!" je pošepnil – "xxxx naj storimo?"

"xxxx se po maši."

xxxx so vedeli novico, a je xxxx prenenavadna, pregrenka, xxxx bili obdržali zase. V xxxx se je razširila med moxxxx takoj niso mogli verxxxx jo je potrjeval Kraxxxx pomračeni obraz. Razxxxx so se, nastalo je nemirxxxx xxxx in šepetanje. xxxx se je obrnil in strogo xxxx za vrata. Kaj se goxxxx?

xxxx so se ljudje v velixxxx ustavili pred cerkvijo. xxxx je res? Kdo je to poxxxx.

"xxxx nas ni kdo potegnil."

"Žerjun mi je povedal," je xxxx Kragulj. "Ta naj potrxxxx je Žerjun?"

Žerjuna ni bilo.

"xxxx tudi tako jasno. Sixxxx Mavrič med nami. V xxxx ni bilo."

xxxx ni nihče več dvomil.

"xxxx zakaj bi ga bili zaprli?"

"Morda je storil kako nepremišljenost."

"Kaj neki! Saj ni otrok!"

"Malo je treba. Včasih le pol besede."

"Grofu se je pokadilo pod nos, to je."

Tedaj sta stopila iz cerkve grof in grofica. Kmetje so se jima molče umaknili in z mračnimi pogledi, brez običajnega spoštovanja stali ob strani. Grof se je delal, kakor da jih ne vidi, le grofica Katarina jih je ošinila z očmi. Nagnila se je k možu in mu nekaj rekla. Ta je skomizgnil z rameni.

Nekaj mož je hotelo precej oditi.

"Možje!" je zaklical Tomaž Kragulj. "Ostanite! Kam se vam tako mudi? Nekaj se moramo pogovoriti."

Kmete je nekoliko zmedlo. Bili so do dna duše ogorčeni, a obenem tudi preplašeni. Ako bi jim Tomaž Kragulj ne bil zaklical naj ostanejo, bi bili tudi najpogumnejši odšli v krčmo in zabavljali do večera. Tedaj pa si tudi plašljivci niso upali oditi. Zgrnili so se okoli Tomaža Kragulja, ta pa je stopil na nizek zid.

"Slišali ste," je spregovoril z grmečim glasom, "da so nam zaprli Jerneja Mavriča."

"Vemo, to že vemo!"

"Kaj je storil, da so ga vrgli v temnico? Isto hudodelstvo kot vsakteri izmed nas: poganjal se je za svojo pravico. Po deželi je hodil, pobiral puntarski davek, potem je odšel do vlade v Gradec, od katere je prinesel pismo za grofa. Pred mašo je stopil v graščino, da bi ga oddal … Zdaj je jasno …"

Kragulj je poudarjal besede s stisnjenimi pestmi, glas se mu je tresel od ogorčenja. Sedaj ko so ga vsi napeto poslušali, vlekli besede na uho, se je v resnici čutil vodja. To ga je opajalo in mu vlivalo še večjega poguma. Trdil je, kar mu je bilo že prvi hip prišlo na misel, da hoče grof pismo zatajiti in pogaziti njihovo pravico. Besede so poslušalce vnele, rasla sta jim jeza in duh upora, da so se srdito ogledovali, bili so vsak trenutek pripravljeni na boj.

Birič Pasjanoga je bil pristopil in prisluhnil. Opazili so ga.

'Kaj pa ti vlečeš na ušesa?" se je nekdo obregnil obenj. "Proč, gnida!"

"S-saj t-tu ni t-tvoje," je zajecljal birič.

"Moje ali tvoje, boš že zvedel!"

"Kaj jeclja? Brcnite ga proč!"

Eden izmed kmetov, za to pripraven dolgin, ga je brcnil s tako silo, da se je revež opotekel in mu je sulica zletela po tleh.

Kmetje so se zasmejali.

"B-boste ž-že v-videli," je birič zagrozil in se podvizal v vas.

Nekateri so hoteli za njim.

"Pustite ga, možje!" se je oglasil Tomaž Kragulj. "Te uši se pač ne bomo bali."

"Grofu bo vse nesel na nos."

"Nič ne de. Saj mu bomo morali tako tudi mi povedati. To in še kaj drugega. Nismo otroci, ne mevže, da bi z nami počenjali ko s cunjo, možje smo. Vsi veste, da smo hoteli doseči pravico mirno, brez nasilja. Ali ni res?"

"Da, tako je! Saj vemo."

"Z betom po betici,!" je zakričal Leban. "Ali nisem rekel, da s samim mijavkanjem ničesar ne bomo opravili?"

"Takrat je bila ena pesem, zdaj je pa druga," reče Rutar.

Radoveden sem, kako jo boš pel.""

"Ali bomo vsi govorili?" je zavpil Tomaž Kragulj. "Poslušajte, potem povejte, ali se strinjate! Rekel sem, da smo hoteli vse zlepa doseči, a tega niso razumeli. Hočejo, da govorimo s koli. Pa s koli!"

"Ali si pričel na moje!" se je zasmejal Tolminec.

Potem je nastal tak krik in hrum, da dolgo ni bilo koga razumeti.

"Tako je! Pa s koli! Pa s pestmi!"

"Pa Jernej? Njega morajo najprej izpustiti."

"In pismo naj vrnejo. Našo pisano pravico."

"Vse bomo zahtevali," je nadaljeval Kragulj. "A niti trenutka ne smemo izgubiti. Vsi, kar nas je tu, pojdemo pred graščino. Vsi, da veste, niti eden naj se nam ne izmuzne."

"Vsak naj pobere kak kolec! Kamenje v žepe!"

"Počasi, možje! Za zdaj nič kolca, nič kamenja, le s pametjo! Zahtevali bomo, da nam izpustijo Jerneja. Precej nas je, tudi to bo nekaj zaleglo."

"Kaj pa, če nič ne dosežemo? Samo z jezikom jih ne boš ustrahoval."

"Če nič ne dosežemo, potem že vemo, koliko je ura bila," je zavpil Kragulj. "Pogovorili se bomo. Pesmic jim ne bomo čivkali, to je ena. Spoznali bodo, da so trde tudi naše pesti."

Kmetje so bili ko plaz.

"Že danes bom nabrusil sekiro in pripravil bet."

"Ne odnehamo!"

"Ni nam mar, četudi teče kri!"

"Petelina v streho hudičem!"

Od vasi je na vso sapo priteklo nekaj dečkov.

"Grof!" so vpili. "Grof prihaja! In biriči!"

Poslale so jih bile ženske. Klic je vplival na može ko curek ledene vode. Obrnili so se in gledali proti hišam, tudi Kragulj je bil umolknil. Bili so presenečeni. Saj tega bi bili lahko pričakovali. Ako je grof dal zapreti Jerneja Mavriča, je bilo več ko verjetno, da bo z vso strogostjo nastopil tudi proti njim. Ogorčenje jih ni popustilo, dokler so xxxx v tesni gruči, tudi niso xxxx plahosti. Niso vedeli, kaj bodo storili v naslednjem trenutku. Ali se bodo razbežali? Ali se bodo grofu s silo postavili po robu?

Glavar je prihajal na konju, poleg njega je jezdil oskrbnik, xxxx sta imela gole meče v rokah. Za njimi je drobnelo kakih osem biričev, nekateri s helebardami, a drugi z mušketami. Krenili so naravnost proti gruči kmetov, kakor da jih hočejo pogaziti.

Mož se je polaščala plahost. Če bi bili oboroženi, bi se bili na prvo znamenje, na prvi krik vrgli na grofa in njegovo spremstvo. Take, golih rok, bi že sam grof igraje razgnal. Vendar se nihče ni ganil, kakor da so oleseneli v svoji mržnji.

Glavar je na dvajset korakov xxxx njih ustavil konja.

"Kaj delate tu?" je zaklical oskrbnik. "Razidite se! Takoj! Domov!"

Kmetje se niso ganili. Oglasil se je Tomaž Kragulj, ki je še vdno stal na zidu.

"Nikamor!" je zakričal. "Vrnite se! Ako držimo vkup, se nam nič ne more zgoditi."

"Kaj je rekel?" je grof vprašal oskrbnika.

Ta mu je prevedel besede.

Tedaj je glavar zaripel v obraz spodbodel konja in ga pognal med kmete, ki so se v strahu, da jih ne potepta, v trenutku razbežali na obe strani. Tomaža Kragulja pa je s plosko stranjo meča udaril po čelu, da se mu je pri priči ulila kri. Mož se je zgrabil za glavo, hotel je nekaj zakričati, a ga je obšla omotica, da je omahnil z zida in padel na trato.

"Po njih!" je zakričal Jurij Kobal. "Ne dajmo se pobiti!"

Nihče več ga ni slišal, a ko bi ga tudi bil, bi ga ne bil ubogal. Jurij je stopil h Kragulju, da bi mu pomagal.

"Zvežite ju!" je ukazal grof.

"Ne boste me, hudiči!" je zavpil Kragulj, ko si je bil opomgoel; ves krvav se je dvignil s tal in mahal s pestmi okoli sebe. "Ubijem ga, kdor se mi približa. Proč galjoti, levi razbojniki!"

Znova ga je premagala omotica, da je klecnil na zemljo. Tedaj so biriči planili nanj in ga zvezali.

Jurij Kobal je bil medtem pobegnil v cerkev. Ko je Formentini z dvema biričema hotel za njim, se je na pragu zaletel v sivolasega vikarja.

"Ali greste molit, plemeniti gospod Formentini?" ga je vprašal starček. "Prav, saj vas danes nisem videl pri maši. Toda orožje pustite zunaj in slab namen tudi …"

"Kdo mi bo ukazoval?"

"Jaz, plemeniti gospod, ki sem služabnik Boga, ki je tu edini gospodar."

Oskrbnik je pisano pogledal vikarja in odšel.

30.

Tisto popoldne je bila Beta odgnala kozo na pašo; Marula pa je ostala doma. Pričakovala je Jerneja. Rekel ji je, za trdno ji je obljubil, da se vrne še pred večerom. A tistega dne sonce kar ni hotelo v zaton.

Da bi se s čim zamotila in bi ji hitreje tekel čas, je vzela šivanje v roko. Pa se je nenadoma spomnila, da je nedelja. Sključila se je na klopi, si objela z rokami kolena in se zagledala skozi okna.

Drobnica je imela že svetlo rumene liste, polagoma so temneli in odpadali. Na njivi je rasla repa, med njo so se kazale lise rjave zemlje … Marula se je tiho zamislila v vse trenutke, ki jih je preživela v tem bregu. Tihe bridkosti in strahovi, a vse je daleč odtehtala ljubezen do Jerneja. Moj Bog, kako se je zadnji čas zanj bala! In še tisto jutro, ko je odhajal! In še tisto jutro, ko je odhajal v Tolmin. Nasmehnila se je. Kakšna norica! V Gradec je šel, a se mu nič ni zgodilo, kaj naj se mu zgodi danes?

Zazdelo se ji je, da je zaslišala korake. Srce ji je burno zatolklo, dvignila je glavo in napeto prisluhnila. Nič. Bila je le prevara. Potegnil je veter in nesel listje, kakor da bi jata rjavih ptic letela preko pobočja.

Šla bi bila za grič, kjer ga je prejšnje tedne tolikokrat pričakovala, in bi gledala na stezo. Pa ni marala. Ljubše bi ji bilo, da bi ga nenadoma zagledala pod oknom. Tedaj bi planila po lestvi na izbo in se skrila v mrak. Prišel bi, vstopil in se zalčuden razgledoval. Kje je Marula? Hotel bi že oditi, da jo poišče, tedaj bi se mu oglasila: "Ku-kuk!"

Ob tej otroški misli se je toplo nasmihala predse in gledala v mizo. Tedaj je nekaj zašumelo v veži in pricapljalo v izbo, da se je zdrznila in se ozrla.

Bil je Kljukec. Od spodaj še na pol moker, bržkone je bil prebredel potok. Noge so mu bile blatne, glavo je nosil nizko.

xxxx je naravnost k Maruli, xxxx in ji položil tace na xxxx. Tiho je zacvilil.

Marula ga je polna hvaležnosti pobožala po glavi. Tako se xxxx ni razveselila, še kaxxxx človeka ne, nikar živali. Z nasmehom na obrazu je poglexxxx okno. Jernej je tu! Čisto je pozabila na svojo otročjo domislico, da bi se skrila. xxxx jo je začudenje. Kako da ni slišala njegovih korakov? Ali ga mar še ni?

xxxx je tekel pred kočo, a se xxxx vrnil. Zalajal je kratxxxx ji zopet vzpel na kolena xxxx stekel iz izbe.

xxxx hoče pametna žival? Marula je bila brez vsake hude xxxx. Dvignila se je, celo stopila na prste in zastrmela skoz xxxx. Hi! Ona se mu je hotela skriti, a se ji je skril Jernej, xxxx preplašil in iznenadil. xxxx otročji!

"Nič se mi ne skrivaj!" je xxxx zaklicala. "Vem, da si xxxx."

xxxx ji ni odgovoril. Nihče se ni prikazal. Gotovo čepi xxxx ori tleh, se tišči stexxxx pridušeno smeje. Ko bo stopila na prag, se bo zaxxxx. Kakšna šala pa je zoxxxx. Skoraj je bila nejevoljna xxxx se bo res še prestrašila. xxxx! Po prstih je odšla xxxx skozi vežo, previdno poxxxx skozi vrata.

Jerneja ni bilo.

xxxx je začudena, če strahu xxxx vdala. Saj ni nič. Poxxxx je okrog, do drobnice xxxx griču.

"Jernej!" ga je poklicala." "xxxx se skrivaš?"

xxxx že jok v njenem glasu xxxx se je smejala.

xxxx se tišči. Ampak xxxx pa jezna. Res se bo nexxxx pokujala. Ne, za kočo xxxx. Pogledala je celo v xxxx kozjak. Pokukala je za xxxx. Nič! Čudna tesnoba xxxx na srce.

xxxx je na mestu. Bilo je, xxxx se je s široko razprxxxx zagledala v neko mixxxx. Kaj to pomeni? Odšla je xxxx, ki je zopet tekel za xxxx. Jernej se ji je tam skril, xxxx pripravil v večji strah. xxxx res ni ničemur več poxxxx. Huda bo, pokarala ga xxxx mu bo že v naslednjem trenutku vse odpustila. xxxx prosila Boga, da bi ga xxxx tam.

xxxx se je ozirala po grxxxx na stezo, po kateri je xxxx do ovinka in se zopet xxxx. Nič! Nikjer človeka. xxxx narava v jesenskih barvah.

xxxx brez moči se je sesedla na peščena tla, sklenila roke in se zatopila v misel. Postaxxxx do konca jasno, da Jerneja ni, da se je vrnil le xxxx. xxxx se mu je kaka nesreča, sicer bi ga Kljukec ne xxxx. Bojazen, ki jo je xxxx že tisto jutro, jo je xxxx še z večjo silo. Kaj se xxxx zgodilo? Tega ni mogla xxxx. xxxx tega si ni mogla niti misliti. Toda bila je prepričana xxxx duše, da se mu je zgodixxxx.

xxxx se je, si pritisnila xxxx senca in bolestno zaxxxx.

"Jernej!" je poklicala. "Jernej! Jernej!"

Odgovarjal ji je le odmev. xxxx neumno, kar počenja. xxxx kje je, kako naj ga doxxxx. Morda je že mrtev. Mixxxx na najhujše.

"Kljukec!" je poklicala psa. "Kljukec! Sem!"

xxxx je tekla mimo koče, xxxx studenca, po stezi v breg, xxxx. Beta je sedela na neki skali xxxx na kozo.

"Beta!" je zakričala, ko jo je zagledala. "Jernej se je ubil –!"

To edino možnost je bila zamislila po poti. V Baški grapi je omahnil v kak prepad in obležal z razbito glavo. A ta misel ji je postala jasna v vsej grozoti šele, ko jo je izgovorila. Sesedla se je in obupno zajokala.

"Kaj praviš!" je Beta skočila k nji. "Kaj si rekla?" jo je potresla za ramo.

"Jernej se je ubil," je ponovila Marula. "Saj sem slutila, da bo nekaj hudega. O, kako sem nesrečna! Nikoli več ga ne bom videla."

"Sveta nebesa!" je vzkliknila Beta in tudi planila v jok. "Kje? Kdo ti je prišel pravit?"

Marula se je topila v solzah, ni ji odgovorila.

"Kdo ti je povedal?"

"Nihče … Pes je sam prišel domov … Jerneja ni … Gotovo se mu je kaj zgodilo …"

Beta si je obrisala solze. Tako torej? Razumela je. Skoraj huda je bila na Marulo.

"Kakšna neumnica!" je rekla nejevoljno. "Kako si me prestrašila! Nič se ni zgodilo. Pes je pritekel prvi, ker ima lahke noge, za njim pride Jernej. Morda je koga srečal in se je zagovorih Nič se ni zgodilo. Ti si le tako misliš."

"Pes še nikoli ni prišel pred njim. In tako čudno se vede."

"Kaj neki!" je rekla Beta, a je tudi sama zopet podvomila. "Pes dela po pasje. Jernej je medtem gotovo že doma. Išče te, a te ni."

Marula jo je pogledala z napol nejevernim pogledom. Vendar ji je skozi solze posijalo rahlo upanje.

"xxxx domov!" je hitela. "Pojdiva takoj domov!"

"xxxx, da ujamem kozo! xxxx kot otrok."

xxxx je poklicala kozo in jo xxxx s seboj. Marula je ni xxxx, ko veverica je tekla po xxxx Kljukec jo je dohaxxxx.

31.

xxxx Mavriča in Tomaža xxxx so bili zaprli v okroxxxx poslopje, ki je nekdaj paxxxx služilo za žitnico, a xxxx jo uporabljali za ječo. xxxx je bila ječarjeva soxxxx razna mučilna ropotija. xxxx lestev je vodila v prvo xxxx, v edini prostor, v xxxx je prihajalo le bore xxxx svetlobe skozi line, ki so xxxx ozke, da je šla komaj xxxx skozi. Na tleh so xxxx otepi slame.

xxxx se je bil v prvem trenutku vrgel na pod in obupno xxxx. Ko so pripehali še Tomaža Kragulja, se ga je maloxxxx. Toda, če je natanxxxx, je bilo prav to najxxxx. Kdo jima bo xxxx pomagal? Jurij Kobal? xxxx Golja? Vsi skupaj? Ali xxxx?

xxxx je imel obvezano glavo xxxx krvavo obleko, rana ga je xxxx, a za to se še zmenil ni xxxx je vse kaj drugega. xxxx je škripal, ko je Jerneju pripovedoval, kako se je xxxx. Še vedno je trdil, xxxx samolastno poteptal xxxx. Jernej pa si je bil xxxx napravil čisto jasno xxxx stvari. Že ko je zaglexxxx grofovih rokah njihovo xxxx, ki jo je v dobri veri xxxx nazaj, se mu je xxxx. Povedal je Kragulju xxxx misli.

"xxxx nas ni prevaril," je rekel. "V Gradcu so nas prevarixxxx norčevali so se iz nas."

"xxxx niste bili oddali xxxx roke?"

"xxxx smo storili, kar more xxxx izmed nas. Ali xxxx kako je. Vse se zdi, da xxxx daljše roke, kakor xxxx."

Kragulj je besno zaškripal z xxxx.

"xxxx od hudiča! Ali res ni xxxx na svetu?"

"xxxx je ni, kakor vidiš," xxxx Jernej.

xxxx sta sklonila glave. Bilo xxxx obupno. Postala xxxx prepričana, da je vse izgubljeno. Toda najhujše je bilo, da xxxx izgubljena tudi oxxxx. Kaj bo z njima?

xxxx znala odgovoriti.

xxxx so jima bili dolgi, noxxxx, veliko sta razmišljala o različnih možnostih xxxx po glavi. Bila xxxx nravi, vajena svoxxxx jima je neznansko xxxx. Mučila ju je skrb za xxxx. Iz vroče želje po proxxxx si zamislila mnogotexxxx. Dostikrat tako čuxxxx, da jih drug xxxx nista upala razodeti. xxxx bodo drugi res pozaxxxx? Nemogoče! Uprli se bodo in zbrali v celo vojsko in xxxx. Ponoči, kadar xxxx nastal kak ropot, sta xxxx planila iz spanja. xxxx. Tu so! Nič ni bilo. Kaj xxxx Jurij Kobal? Kaj počexxxx Lenart Golja? In Mohor xxxx z Volč? Ali so se res taxxxx preplašili? Sramujexxxx!

xxxx zagrenela in razočaxxxx.

xxxx sta želela, da bi Benexxxx napovedali Avstriji vojno xxxx Tolmin in jima odxxxx. Ali da bi nastal poxxxx se tisto poslopje poxxxx. Nista mislila na lastno xxxx. Da bi ju vsaj zaslišali!

"Kdaj naju odpeljejo pred grofa?" sta vprašala ječarja.

Ječar tega ni vedel. Morda ju sploh ne bodo zasliševali. Mogoče je, da ju izpustijo. Ječar je nebrižno odgovarjal, njemu je bilo vseeno.

Tretji ali četrti dan popoldne sta zaslišala spodaj neke glasove. Po lestvi je prišla ženska s culo na rokah in obstala, da se ji oči privadijo mraku.

"Marula!" je vzkilknil Jernej.

Žena je bila trudna, izmučena in je vsa trepetala. Srečna, a hkrati žalostna se je oklenila moža, pol se je jokala, a pol smejala.

"Sedi!" ji je rekel Kragulj; bilo mu je dobro, da le zopet enkrat vidi domačega človeka. "Na pod sedi, na slamo; tu nimava klopi."

"Stric!" je vzkliknila Marula, ki ga je šele tedaj zagledala, in mu dala roko. "Kako se vam godi?"

"Saj vidiš. Imenitno! Ko črvu v loju. Če bova dolgo tu, naju snedo podgane."

Marula je prestrašeno pogledala.

"Ni tako hudo," je rekel Jernej, da bi jo pomiril. "Podgane in miši nama grencajo kruh, a naju puste v miru. Marula, kdaj si izvedela, kako je z menoj ?"

"Pes je sam prišel domov," je dejala žena in vzdihnila. "Takoj sem zaslutila, da se ti je pripetilo kaj hudega. Zvečer pa mi je prišel pravit Žerjun."

"Hvala Bogu!" je vzkliknil Jernej. "Torej je vendar imel toliko pameti."

"Mislila sem, da si se morda ubil."

"Ti zmeraj misliš le najhujše."

"Saj. Pa sem te vendar izgubila," so ženi zatrepetale ustnice.

Jerneju je vzelo besedo, ženo je samo potrepljal po roki.

"To ni nič," je zategnil Kragulj. "Šment, kaj se to pravi izgubiti! Saj nisva v grobu. V ječi sva. Iz ječe pa bova prišla. Le tega ne veva, kdaj. Pa menda ne bo dolgo trajalo. Saj naju morajo zastonj rediti," se je poskusil zasmejati.

"Si prišla sama?" je vprašal Jernej.

"Beta me je pospremila. Spodaj me čaka. Ona mi je svetovala, naj grofinjo poprosim zate …, da je tako dobrega srca …"

Marula je bila v svoji skrbi in ljubezni tako ljubka, da jo je Jernej vpričo strica objel okrog pasu in jo privil k sebi.

"O, Marula!" mu je iz nežnosti zapel glas. "In kaj je rekla grofinja? Te ni uslišala?"

"Nisem je našla. Grof jo je poslal proč takoj v nedeljo. Bal se je punta. Le to sem izprosila, da sem te smela obiskati."

"Aha!" se je zarežal Tomaž Kragulj. "Punta se je bal! Ti zajci pa sede v svojih zapečkih in se ne ganejo. Fej!"

Pljunil je iz ogorčenja in jeze.

"In kaj pravijo drugi?" je vprašal Jernej.

"Ne vem. Nič ne pravijo."

"Ali se ne zbirajo? Ali niso šli h grofu?"

"Ne," je Marula odmajala z glavo. " Govorijo, da bosta obsojena."

Moža sta se spogledala.

"Ali te bodo ubili?" je Marula zastokala in zgrabila moža.

"Zakaj bi me ubili? Kaj pa xxxx? Še sodili naju ne boxxxx. Čemu? Ali sva kaj stoxxxx? Tako malo pravice pa xxxx ni na svetu."

Jernej ni čisto verjel besexxxx. Čudna plahost se mu je xxxxsrca. Toda ženo je xxxx tolažiti. Še tako je trpexxxx pretiranih strahov.

xxxx so. Skozi line je v xxxx pramenih sijal siv jesenxxxx. Od nekod je bilo slixxxx govorjenje ljudi in vmes xxxx udarce sekire.

"xxxx sem pozabila!" je xxxx Marula in vzela cuxxxx. "Tu sem vama nekaj prinesla. Ni vse moje. Več ko xxxx mi je dala teta, ko sem se mimogrede oglasila na Ljuxxxx."

"xxxx bi si ne smela pritrgovati," je rekel Jernej rahlo karajoče. "Saj nama ni sile. Ti skrxxxx! Kako boš živela?"

"xxxx bom že," je zategnila xxxx.

"Kako boš* Saj nič nimaš v xxxx."

"xxxx skrbi! Ne skrbi! Bom xxxx. Da bi le ti ne zbolel! xxxx vrne grofinja, pojdem k xxxx kolenih jo bom prosila, xxxx odnehala. Če le ima srxxxx bo morala uslišati."

xxxx spodaj se je razlegnil xxxx. Marula se je moxxxx posloviti.

xxxx sta jetnika ostala sama, se je Jernej obrnil k lini in nexxxx obstal v svoji bridkosti. Kaj bo z Marulo? Beračixxxx – kako se bo prežixxxx? Tomaž Kragulj je ležal xxxx bil je tiho. Vedel je, kaj xxxx tovariša.

32.

xxxx je tri tedne. Hudourxxxx narasli, vode so stopale xxxx bregove. Potem se je nebo xxxx in, četudi na gorah ni xxxx, je pritisnil mraz, xxxx je zamrznila in zaledexxxx. Kmetje so se bali ozixxxx.

xxxx bilo najhujše, kar jim xxxx srce. Odkar so se bili xxxx pred grofovim koxxxx in je novica o xxxx po vsej deželici, so bili, xxxx jih tlači mora. Verjexxxx, da so osleparjeni, bili xxxx, vendar so se iz xxxx potuhnili vase. Novica,xxxx ujeli in zaprli tudi Jurija Kobala, ki se je dlje časa xxxx po gozdovih, jih je še xxxx preplašila. Lenarta Golija, xxxx Rutarja in še nexxxx pa so bili poklicali xxxx in so jih pošteno zaxxxx. Poslej se je vsakdo izxxxx prestrašil, da ga klixxxx grofovo pisarno, če je xxxx na klancu biriča. In je xxxx odločen, da bo tajil: xxxx ne blizu ne poleg, nič xxxx. Če bi mu kaj dokazali, xxxx da os ga drugi v to zaxxxx. Ljudje so bili, kakor xxxx v takih primerih, prixxxx tudi na izdajstvo. xxxx bi bil takrat stopil v xxxx jih nagovarjal k uporu, xxxx napodili s kamenjem. xxxx naj so pričakovali kar xxxx se ni zgodilo. Nihče jih xxxx k uporu ne klical na xxxx. Tudi jetnikov niso izxxxx, čeprav se je to večkrat xxxx po deželi. Ta mir, ta xxxx spočetka blagodejna, se xxxx iz dneva v dan bolj xxxx. Kaj se godi? Kaj naxxxx? Sprva so se vprašexxxx očmi, nazadnje so poxxxx. Ni se jim posrečilo, xxxx najmanjšo besedico izxxxx biričev in pisarjev, ki xxxx za požirek pijače radi xxxx skrivnosti graščine. Za xxxx dni se je bil raznesel le xxxx je glavar Dornberg pisal xxxx Gradec, a so novico prav xxxx tudi zanikali. Saj xxxx krožilo mnogo glasov, ki so se izkazali za neresnične. Grof se ves čas ni ganil s Tolminskega. Hodil je na lov in je pri tem pogosto obiskal tudi take kraje in vasi, ki jih prej še nikoli ni videl.

Novica, da je bil grof pisal vladi v Gradec, vendar ni bila z trte izvita. Zadeva ga je huje vznemirjala, kakor bi bil to voljan priznati komur koli. Herbert von Stieglitz je bil šel v svoji gorečnosti, da mu ustreže, nekoliko predaleč; želel je le točnega obvestila o pritožbi, a bi se z odposlanci ne bil smel poigrati. Jerneja Mavriča, ki ga je bil dal zapreti v prvi jezi, bi bil moral izpustiti, da ni bilo istega prizora pred cerkvijo. To mu je porinilo orožje v roke. Zdaj strogega postopanja ni lahko opravičil le pred seboj, ampak tudi pred vlado. Iz obtoženca je nenadoma postal tožitelj. Kazalo je začeti pravdo, v kateri bodo kmetje podlegli. Narekoval je torej na vlado dolgo pismo in opisoval položaj v svoji luči. Nevarnost kmečkega upora je narisal v zelo živih barvah. Pisarjem in oskrbnikom je strogo zabičal, naj o tem molčijo, verjel je, da bo negotovost kmete huje potlačila ko stotere grožnje.

Molk ni zgrešil učinka. Ljudje bi bili laže prenesli kruto resnico ko čakanje. V začetku decembra se je izkazalo, da je prišla v Tolmin posebna komisija, ki jo je poslala vlada v Gradcu z namenom, da na mestu prouči spor med grofom in njegovimi podložniki in preišče poskus upora. To je vplivalo kot olajšanje, še več. Tedaj se jim je zopet porodilo upanje, ki so ga bili že izgubili. Po vaseh so se širile najrazličnejše govorice, nekatere so presegale vsako verjetnost. Nihče izmed njih bi ne bil tvegal tega koraka, vendar so bili prepričani, da so bili nekateri pogumni možje znova odšli v Gradec. Kateri? Nekateri so vedeli povedati celo imena. Ali pa je vlada sama izvedela za krivico in se je odločila za preiskavo. Jerneja Mavriča, Jurija Kobala in Tomaža Kragulja so že videli na svobodi. Glavarju so iz srca privoščili poraz. Širile so se govorice, da bodo dobili novega gospodarja.

Ni manjkalo tudi dvomljivcev, ki niso verjeli v prihod komisije. Teh je bilo sicer malo, a tudi ti so se kmalu prepričali, da je resnica. Prišel je bil Herbert von Stieglitz iz Gradca, druga člana komisije sta bila iz Gorice. Jedli so kokoši, pili vino, se zavijali v kožuhe in preklinjali tolminski mraz. Podvizali so se, da bi se čimprej poslovili od ledene dežele. Biriči so hiteli na vse strani, možje desetnije so dostavljali vabila tistim kmetom, ki so bili klicani pred komisijo.

Vsako jutro so še pred zoro od podkovanih čevljev in palic odmevale zamrzle poti v Tolmin. Kmetje so samozavestno stopali v poslopje, ko pa so stali pred visoko komisijo v črnih oblekah in dostojanstvenih lasuljah, jim je upadel pogum. Gospodje so se zanimali predvsem za punt, grofov razglas so omenjali le mimogrede. Podložniki so spoznali da so se čez noč spremenili iz tožiteljev v obtožence. Grof, k je s trdim, jeznim izrazom na obrazu sedel ob strani, pa ni bi več obtoženec, ampak tožitelj.

Člani komisije so izpraševali xxxx ostro, kdaj pa kdaj zvito, xxxx da bi hoteli ujeti v past xxxx, ki taji svoje dejanje. xxxx, ki so radi govorili naxxxx, brez ovinkov, je to čisto xxxx in zmedlo. Nagonsko xxxx zavohali, da gre zdaj predxxxx za to, da reši vsak svojo xxxx. Redki so bili, ki so odgoxxxx pogumno, a še pogumxxxx niso ničesar hoteli prevzexxxx. Izmikali so se, valili xxxx na druge, posebno na Tomaža Kragulja in Jerneja Mavriča.

xxxx kost je bil le Mohor Ruxxxx že po naravi uporen in jexxxx, da so ga kar takoj zvezali in pahnili v ječo. Poleg njega xxxx so le še trije jetniki, Jernej Mavrič, Tomaž Kragulj in Jurij Kobal pred komisijo vedli xxxx. Ječa jih ni bila strla, nasprotno, zdelo se je, da jih je xxxx. Poleg tega so oni najxxxx spoznali pravi položaj; to xxxx delalo zagrenjene, zagrixxxx in neizprosne. Šlo jim je xxxx za to, da si priborijo svobodo.

xxxx Jerneja Mavriča, ki so ga xxxx za vodjo – Tomaž Kragulj se sedaj ni poganjal za to xxxx – so hoteli izsiliti priznanje, da je pripravljal oborožen xxxx. Ne in ne! Jernej bi ne bil xxxx, četudi bi ga deli na naxxxx.

xxxxklicali so pričo. Vstopil je Lenart Golja, ki Jerneja Mavriča xxxx čas ni pogledal v oči. Kaxxxx izmed njih ni v svoji ogorxxxx kdaj grozil grofu tudi s pestmi in cepci! Take besede xxxx ušle tudi Jerneju Mavriču vpričo Golje in vpričo drugih. Kneški krčmar jih je ponoxxxx, skoraj umirajočim xxxx.

"Kaj pravite na to, Jernej Mavrič?" je vprašal Herbert von SATIEGLITZ.

Jernej se je bil s strašnim poxxxx zapičil v Lenarta Goljo. xxxx trenutka je upal, da xxxx vsaj ječe, a tedaj se mu xxxx, da je vse izgubljeno. xxxx gnus se je dvignil v xxxx Golje ni smel udariti, kaxxxx ga bil rad, vendar ni moxxxx zadrževati svojega srda. Koxxxx, četudi ji je predsedoval Herbert von Stieglitz, je povexxxx in naravnost v brk, da xxxx v Gradcu prevarjeni, kar xxxx ne bilo smelo zgoditi, če xxxx vsem enak oče, grofom in podložnikom. Niso se pritoxxxx le proti grofovim ukrepom, ampak predvsem proti nexxxx izterjevanju dajatev xxxx je gnalo kmete v obup. xxxx so bile res izrečene kake xxxx besede, jih je treba prixxxx še temu dejstvu … In še xxxx. xxxx je umolknil, je lahko opaxxxx besede niso ostale brez xxxx. Prisednika komisije sta xxxx Herberta von Stieglitza xxxx se je kislo smehljal, nato xxxx Dornberga, ta je bil od jeze xxxx mu podložnik upa take xxxx v obraz, okamenel ko xxxx. Naglo se je zavedel; bil je xxxx, da vrne udarec.

xxxx proti komisiji je Jerxxxx z ostrimi besedami xxxx si je postavil kočo iz lesa, xxxx v njegovem gozdu, xxxx je trebil zemljo še po izrexxxx prepovedi; še več – pri sebi xxxx nekega vojaškega xxxx, pred katerim ni varno xxxx ljudi.

xxxx je vrgel neko pismo na xxxx. "Pričevanje plemiča Colloreda, ki ga dobro pozna. Podatxxxx na izpovedi nekega xxxx podložnika. Visoka xxxx ju lahko zasliši, če se xxxx potrebno."

"Žerjun," je bridko pomislil Jernej, ko je slišal o izpovedi xxxx podložnika. Kdo xxxx? Bil je strt. Navedba o xxxx ni bila resnična, a je xxxx, da ne bo ugovarjal ne se opravičeval. Bilo bi škoda truda.

"Jernej Mavrič, kaj pravite na to?" ga je vprašal predsednik komisije.

"Nič."

"Ali je res, česar vas obtožujejo?"

Jernej ni odgovoril.

"Ali priznate, Odgovorite."

Trd molk.

Gospodje so se tiho razgovarjali med seboj. Ali bi mu kazalo z mučenjem izsiliti priznanje? Herbert von Stieglitz je bil za ta postopek, a prisednika sta mu ugovarjala. Vlada je bila namreč naročila, naj vodijo preiskavo, "z vso dobrohotnostjo in ob obzirnostjo."

Ko so Jerneja Mavriča odvedli, je na hodniku naletel na Lenarta Goljo. Ta se srečanja ni nadejal, prihulil se je k zidu, da bi ga pustil mimo in ga je plaho pogledal izpod čela. Jernej pa se je ustavil pred njim. Če bi mu roke ne bile tičale v lisicah, bi ga bil udaril. Tako pa je ves trepetal od srda, oči so mu gorele od zaničevanja.

"Pazi se!" mu je zagrozil. "Pazi se, ti rečem, da se kdaj ne srečava in bodo moje roke proste!"

"Tebi je lahko!" se je razhudil Golja. "Toda jaz imam majhne otroke … Jaz moram misliti na otroke …"

"Tudi Tomaž Kragulj ima je majhne otroke. In Mohor Rutar tudi. Raji priznaj, da si svinja!"

Lenart Golja si je oddahnil, ko so Jerneja biriči odtirali dalje.

Komisija je dovršila svoje delo še pred božičem. Herbert von Stieglitz je vzel debel kup spisov s seboj v Gradec. Vlada jih bo proučila in "izrekla pravično sodbo."

33.

Tisto zimo je bila nastala na Goriškem huda lakota. Segla je tudi v tolminske grape in doline. Poletna suša, mrčes in rja, živinska kuga in dajatve — kmetje so bili oropani, da so že o božiču z grozo pričakovali pomladi. Kaj bo? Zapadel je debel sneg in zametel poti, da ni mogel človek do človeka. Toda glad je našel v najbolj oddaljene grape, na zasnežene obronke, bil je vsiljiv ko volkovi. Ljudje so se bali drug drugega, se zapirali v hiše; kadar je kdo potrkal na vrata, mu skoraj niso odprli.

Marula je v svojem duševnem stanju sprva popolnoma pozabljala nase. V tisti samoti je bila okrog in okrog kot zasuta z belim snegom, razen nje in Bete daleč naokoli ni bilo drugega človeka. Pa ona ni mislila na to. Vsa je bila zatopljena le v svoje dušno trpljenje, zato še ni čutila strahotne osamljenosti in zapuščenosti. V mislih ji je bil neprestano le Jernej, nič kot Jernej. Vedno: v nočeh, ko ni spala, podnevi, ko je brezizrazno strmela skoz okno. Kaj dela? Ali je zdrav? Ali ga niso umorili? Ni je bilo strahotne predstave, ki bi je kdaj pa kdaj ne bila mučila. Kako bi mu pomagala? Po vsi sili bi mu bila rada pomagala; a naj je še tako pridno razmišljala, ni mogla najti nobene rešitve. Včasih bi se bila najrajši dvignila in odšla v Tolmin. Toda bilo je snega, da je gledal v kočo. Saj bi ne dospela. Če bi ji bil kdo rekel, da se je vrnila grofinja bi se bila kljub temu odpravila na pot.

xxxx je Jerneja pričakovala vsak dan, vsako minuto. xxxx vsakemu šumu zunaj koče, ob vsakem laježu psa ji je zastalo srce. Ko je bila odšla xxxx, je izgubila še to upanje. Kdaj pride razsodba? Tega nihče ni vedel. Morda spoxxxx, morda pozneje. Gospoxxxx ne mudi. Dotlej ji lahko xxxx in umre. Slutnje, da xxxx za vedno izgubila, se ni xxxx iznebiti.

xxxx zatopljena v svoje misli xxxx se skoraj ni zavedaxxxx naglo ji kopni tisto xxxx, kar ga je imela, xxxx ni skoraj nič jedla. Dexxxx ga ji je bil Jernej pustil, je že zdavnaj porabila; saj xxxx mnogo. Do konca se xxxx šele, ko se je xxxx dne Beta odpravila za xxxx.

"xxxx," jo je vprašala.

"xxxx pojdem."

"xxxx pustiš samo?"

"xxxx Bog!" se je Beta od xxxx zopet sesedla na klop. "xxxx ti vse pojem, kar ixxxx bom že sama pretolxxxx tednov. Saj se bom xxxx preden me boš potrebovala."

xxxx so posilile solze, a xxxx več branila oditi.

xxxx je ostala skoraj čixxxx s svojimi mislimi. Za xxxx je bil pes, a še ta je xxxx tih in je le polexxxx pa kdaj je odšel iz xxxx si sam poišče hrane, xxxx s krvavim gobcem. xxxx je le redko stopila h koxxxx je položila in jo poxxxx. Od živeža ji je bilo ostalo nekaj ječmena, ki ga je xxxx na mleku. Zmanjkalo xxxx tega. Pojedla je poxxxx suhe drobnice. Ko ni xxxx več razen nekaj xxxx mleka, se ji je misel xxxx od Jerneja in jo xxxx bodočnost. Saj je xxxx strahotno shujšana, xxxx bile same kosti in oči. xxxx morala od lakote uxxxx ni bilo le zanjo. Axxxx ne bo umrla sama. Oči xxxx. Ali res? Ali xxxx je res zaslužila tako xxxx? Da, ona morda, a ne xxxx.

xxxx se je k ognjišču. Texxxx v izobilju le toploxxxx je roke in vroče xxxx. Solze so ji polzele po xxxx se je jokala, je bila xxxx in je tudi čutila več xxxx. Nekaj časa je strmexxxx, nato se je naglo dvignila, xxxx da se je za nekaj xxxx vzela nož in odšla v xxxx.

xxxx je ležala v bukovem xxxx je dvignila in zamexxxx. Marula jo je popraskala xxxx, nato jo je zgrabila xxxx se zagledala v njen xxxx trepetajočo roko je xxxx nož, tedaj je opazila, xxxx žival gleda z ljubeznixxxx hudega slutečimi očmi xxxx ji je omahnila. Tiho, xxxx glavo, kakor osraxxxx sama pred seboj se je xxxx izbo.

"xxxx morem!" je zastokala in xxxx na klop. "Saj ne moxxxx."

xxxx je bilo strahovito vrexxxx nizkih oblakov je že xxxx deževalo v sneg, plaxxxx z bučanjem grmeli v xxxx vendar bi se Maruxxxx trenutku niti malo xxxx obotavljala, odšla bi xxxx. Tedaj je še imela xxxx, naslednji dan jo xxxx popolnoma zapuxxxx.

xxxx beračenje od hixxxx? Nemogoče! K Daxxxx kjer sami nimajo kaj xxxx bi tudi Jerneju ne bilo po volji. Domov? Da bi jo oče napodil, kakor hitro bi stopila na prag? Le materi bi napravila tem večjo skrb in žalost. In če bi tudi zmagala tako dolgo pot, nazaj bi ne mogla. Ali naj res leže na posteljo in počaka smrti?

Pes, ki je ležal ob peči, je zarenčal, skočil na noge in zalajal.

"Tiho, Kljukec! Mir!" Marula je vsa drhtela. Res, neka senca je šla mimo okna. A bila je tako vsa obupana, da je ni obšla niti najmanjša nada.

S pridržano sapo je prisluhnila, kako je nekdo stopil v vežo. Beta? Ne, bili so moški koraki. Odprla so se vrata.

Moški, ki je vstopil, ni bil Jernej. Nekdo, ki ga še nikoli ni videla. Naj bi bil prišel kadar koli prej, bi se ga bila hudo prestrašila. Tedaj pa bi se bila razveselila vsake žive duše, če bi bil tudi razbojnik.

Došlec je po svoji zunanjosti res prej vzbujal strah ko zaupanje. Premočena obleka mu je bila raztrgana, obraz divje porasel in bled, strašno upal; oči so gledale radovedno in bile prijazne, ustnice mu je obkrožal truden, a prikupen nasmeh.

"Dober dan, Bog daj!" je pozdravil. "Jaz sem Gašper."

"Bog te sprejmi!" mu je odgovorila Marula in mu dala roko.

"Saj si že slišala o meni."

"Da. Takoj sem si mislila, da si ti."

Dvakrat se ga je razveselila. Da je le zopet videla živo dušo, ko je bila tako dolgo sama! Morda ji bo vsaj kaj svetoval, če ji ne bo mogel pomagati.

Gašper je bil videti izmučen, sesedel se je na klop. V toploti se mu je začelo kaditi od mokre obleke. Z Marulo sta se gledala ko dva človeka, ki se prvič vidita in ne vesta, kaj bi govorila.

"Kje pa je Beta?" je vprašal Gašper.

"Šla je, da z menoj ne umre od lakote. Saj se, mislim, kmalu vrne. Jernej pa je v ječi."

"Vem," je rekel Gašper zamolklo. "Vse vem. Slišal sem. Presneto je na svetu. Naj naš eden počne, kar hoče, zmeraj se bo opekel."

"In ti? Ali si prišel od daleč?"

"Od daleč. V takem vremenu bi bilo še blizu predaleč. Delal sem, dokler so me potrebovali. Potem pa zbogom, sam preganjaj mraz in lakoto! Fej!" je izpljunil. "A živeti človek mora, ker ga je Bog dal."

"Gotovo si lačen," je rekla Marula, "a jaz nimam ničesar, da bi ti ponudila. Niti suhe drobnice. Požirek mleka dobiš, ko bom pomolzla kozo."

"Saj ni treba," je zategnil Gašper. "Kaj boš pa ti imela?"

Branil se je, a je opazila, kak volčji glad mu gleda iz oči. S poželjivimi pogledi je požiral psa, ki se je bil zopet zvil k peči. Bil se je ves zamaknil v neko misel, obraz mu je dobival čimdalje bolj grozeč izraz. Marula ga je razumela. Za trenutek se je zdrznila v sebi, nato se je opogumila.

"Gašper," je rekla s trepetajočim glasom, "ali hočeš zaklati kozo? Saj sem jo že sama hotela, a je nisem mogla. Preveč se mi smili."

Fant se je zdramil iz misli in jo je zavzeto pogledal. Ali je mar brala njegove misli? Nato se je ozrl po nožu, ki je ležal na mizi. Vzel ga je in ne da bi rekel le besedo, odšel iz izbe.

Marula se je dvignila in naxxxx prisluhnila. Ko je koza xxxx, si je z dlanmi pokrila ušesa in se z obrazom vrgla na posteljo.

34.

Kakor je bilo naglo nasulo xxxx in se je dolgo držal, tako naglo je tudi izginil. Kopna xxxx vsa pobočja, vsi vrhovi, xxxx soteskah so ležali umazani xxxx plazov. Nebo se je uxxxx, za silo so se izsušile poxxxx na rahlo je zadišalo xxxx se pomladi.

xxxx je vikarja Valanta nexxxx obiskal Simon, pomožni duhovnik iz Cerknega. Bil je mlad, glasen in veder, xxxx in dolgokrat, pripraxxxx svojo službo, ki jo je xxxx po samotnih vaseh, xxxx bili brez duhovnika.

xxxx mu je dal prinesti xxxx in vina. Sedel mu je naxxxx in z veseljem gledal, kaxxxx gre v tek.

"xxxx kod?" ga je vprašal.

"xxxx Tolmina."

"xxxx si katero zagodel in si xxxx na odgovor?"

"xxxx ne," se je Simon zaxxxx. "Diakonu sem nesel nexxxx."

"xxxx kaka pritožba zoper xxxx?"

"xxxx ni težko uganiti. Glavar xxxx Vičentin sta si zmeraj v xxxx. Vzrokov za prepir je xxxx njati. Saj je tudi v rexxxx grofu kdo malo ponagaxxxx mu bodo že tako in xxxx zrasli rogovi."

"xxxx – zdaj?" se je začudil xxxx.

"xxxx je prišla razsodba."

Valant se je novice kar prexxxx grenka slutnja mu je xxxx srce.

"Razsodba je prišla?" je vzkliknil. "V njegovo dobro?"

"xxxx drugega tudi ni bilo pričakovati."

"xxxx kako se glasi?"

Od nestrpnosti in razburjanja ni mogel obstati na xxxx. Dvignil se je, odšel do xxxx, se zopet ustavil pred xxxx.

"xxxx," je rekel ta in poxxxx. "Nekaj sem si menda xxxx od cele kolobocije. xxxx se tiče grofovega razxxxx v polnem obsexxxx glavno. Do pike. Kdor xxxx zemljo, bo tepen."

"xxxx pa je s svetom, ki je xxxx?"

"xxxx dali ga bodo v urbar. Daxxxx. Pa to naj bi še bilo. A xxxx kazni!"

"Kakšne kazni vendar?"

"xxxx upornike."

"xxxx?"

"xxxx. Le za vodje. Kmetom xxxx odpušča kazen za xxxx se poboljšajo in bodo xxxx pokorili svojim oblaxxxx kakor se že to glasi. Grof xxxx z vso prizanesljivostjo xxxx dajatve. No, to je brxxxx ge ne bo preveč bolela. xxxx pa bodo kaznovani s xxxx v kazen se jim vračuna xxxx zapor. In glavarxxxx prositi odpuščanja."

xxxx je stal nepremično, s xxxx občutkom v duši je požiral slednjo besedo.

"Zakaj pa jih hočejo še ponižati?" je vzkliknil.

"Menda gre k stvari. To ni vse. Eden izmed njih … ime sem pozabil …"

"Jurij Kobal?" je vikar pomagal Simonovemu spominu. "Tomaž Kragulj?"

"Ne, ne. Le drugače."

"Jernej Mavrič?"

"Da ta. Jernej Mavrič."

"Kaj je z njim?" je vikar nestrpno vzkliknil.

"Ta izgubi vse, zemljo in kočo. In kar je najhuje, za vedno je izgnan iz dežele."

"Nemogoče! Ali si prav slišal?"

"Prav dobro sem slišal. Saj bodo tudi pri vas razglasili. Jernej Mavrič — za vedno izgnan iz dežele."

Gospod Valant je čutil, kako se mu noge tresejo v kolenih. Razburjeno je stopil po zibi. Saj jih je svaril, ker je čutil slab konec pravde, vendar tega ni pričakoval. Zadelo ga je, tako mu je šlo do duše, da je bil zdaj z njimi z razumom in srcem. Saj Jernej tega ni zaslužil, prav toliko je zakrivil ko vsak drug.

"Ta kazen je trda!" je ponavljal. "Ta kazen je preklemansko trda."

"Njega imajo za glavnega vodjo."

"Vodja? Pa Jurij Kobal in Tomaž Kragulj? Da, da, saj vem. Mlad je še in vroč, zvitorepiti ni znal. Kdaj ga izženejo?"

"Kdo ve! Prej jih bodo pretepli. Potem se mu morajo zabeliti rane. Tak ne more na pot."

Vikar se je ustavil pred Križanim, se pokrižal in izmolil kratko molitev. Nato je sedel in vzdihnil. Že dolgo ga kaka stvar ni bila tako potrla. Kako naj pomaga Jerneju? Bil je brez moči. Naj se zgodi Njegova volja!

35.

Tisto nedeljo, ko so bili pred cerkvijo razglasili vladno razsodbo, so krstili tudi Marulinega otroka. Bil je deček in je dobil ime Ambrož. Beta je zaradi tega vsa sijala od sreče. Za botra je bil volar Blaž, njihov najbližji sosed, a za botro Žerjunka, ta se je bila nekoč Maruli sama ponudila.

Maruli se je zdelo, da plava v blaženih sanjah. Tudi Jernej je ni več tako skrbel. Gašper ji je na vse načine dopovedoval, da kmalu pride razsodba in ga bodo izpustili. Ako bi tudi ne hotela, mu je morala verjeti.

xxxx Gašperjevem prihodu in xxxx vrnitvi se je bilo življenje xxxx popolnoma spremenilo. Ni bila več tako sama, oxxxx od snega, brez žive duše xxxx. Tudi glad se je bil xxxx iz koče. Gašper je bil xxxx neke noči in se je pred xxxx vrnil težko obložen. Niti Marula niti Beta si ga nikoli nista upali vprašati, kje je vse xxxx. Gašper pa je molčal xxxx. Niti blizu niti daleč xxxx zagnali krika zaradi xxxx tatvine.

xxxx je bleda, izmučena xxxx visoko postlani blazixxxx medlo nasmihala. Braxxxx je vsake temne misli. Če xxxx prikradla, jo je takoj xxxx. Včasih se je ozrla na xxxx, ki je zavit v cunje ležal xxxx in spal, samo spal. xxxx tako mirno, da se ji je xxxx kdaj zazdelo, da je xxxx. S strahom v srcu je xxxx, dokler ni opazila, xxxx sope.

xxxx je, da se ne sme vznemirjati, a se je le stežka premagala. Bila je strašno občutljiva, vsaka malenkost jo je xxxx. Vsaki neznatnosti je xxxx poseben, grozeč poxxxx.

xxxx prinesli otroka od krsta xxxx ušlo, da je imela Beta xxxx izraz v očeh, da tudi xxxx ni bil kako po navaxxxx je z Gašperjem dolxxxx pred ognjiščem. xxxx je vznemirjena prisluhnila xxxx mogla ujeti nobene xxxx. Gašper je nekaj iskal xxxx, a ves čas ni dvignil xxxx. To je bilo nenavadno. xxxx. Beta prinesla zabeljexxxx, jo je gledala tako xxxx takim nemim sočutjem, xxxx šlo do srca. Slednjič xxxx božala po licu. Tega nixxxx ni storila.

"xxxx je, Beta?"

"xxxx. Saj ni nič. Le smiliš xxxx."

xxxx je tako naglo odšla v xxxx, da so jo posilile solxxxx noče kazati.

xxxx je obsedela na postelji xxxx gledala v vrata. xxxx, kaj naj si misli. Eno je bilo gotovo: nekaj ji prikrivajo. Kaj? Nekaj hudega. Ali xxxx Jernejem? Jezus, Maxxxx sumnjo ji je še bolj xxxx, ko je slišala, da sta xxxx in Beta poltiho spoxxxx.

"xxxx avšasta!" je sikal xxxx. "Še toliko pameti nimaš kot je črnega za nohtom."

"xxxx nisem nobene rekla. Še xxxx odprla."

"xxxx?"

xxxx je obšla taka slabost, xxxx skoraj izpustila skoxxxx iz rok. Ne da bi se jedi xxxx, jo je postavila na xxxx in legla. Gašper je šel xxxx in po strani poglexxxx. Bil je videti jezen v xxxx. Marula se je zaman xxxx, ni se mogla prexxxx, da to nič ni, da si le xxxx. Od trenutka do trenutka bolj grenko in pekoče ji xxxx v zavest. Ni mogla xxxx.

"xxxx!" je poklicala s slabotnim glasom. "Beta! Slišiš, Beta!"

xxxx je trajalo, preden se xxxx prikazala. Ko je sledxxxx na pragu, se ji je xxxx poznalo, da je jokala. xxxx je sedla na postelji.

"xxxx!" je vzkliknila. "Kaj se je zgodilo?"

"xxxx nič ni zgodilo," je xxxx pomirjujoče in stoxxxx . "Le mirno lezi!"

"xxxx se je zgodilo!" je xxxx otročnica. "Zakaj mi xxxx , Beta!"

xxxx na glas zajokala. Saj xxxx že izdala. In tudi po xxxx bila taka, da ni mogla hraniti kake skrivnosti. Med hlipanjem je s pretrganimi besedami povedala, kaj je slišala.

Marula se je brez moči zleknila na posteljo. Nekaj časa je bila kot odrevenela. Ni imela solz, tudi ustnice ji niso drhtele, bilo je, kakor da ji je za trenutek umrlo srce in nima več občutkov. Bile so je same misli, same predstave, ki so se lovile druga za drugo. Prišlo je tako naglov tako nepričakovano, prav to, na kar nikoli ni mislila. Polagoma, ko ji je postalo vse do konca jasno, se ji je zganilo srce. Videla je Jerneja, kako s krvavim razbičanim hrbtom hodi po svetu. Bilo je blazno, a tedaj ni več ukazoval razum, hotela mu je pomagati.

Naglo se je dvignila, odgrnia odejo in hotela s postelje. Beta je planila k nji, da bi jo zadržala.

"Kam?" je vzkliknila. "Marula! Kam siliš?"

"Pusti me!" jo je otročnica prosila s šklepetajočimi čeljustmi kakor v vročici. "V Tolmin pojdem. H grofinji, da jo preprosim."

"Ali si ob pamet? Taka po svetu? Saj se boš ugonobila!"

"Ne maram. Daj, da grem!"

Beta jo je držala z obema rokama, a Marula je bila nenavadno močna v svoji odločnosti.

"Gašper! Gašper, pomagaj!"

Ko je Gašper stopil v izbo, je v trenutku spoznal položaj. Z jezno kretnjo je odrinil sestro, a Marulo je potisnil pod odejo in jo zagrnil do brade. Otročnica se ni več branila, ker se je sramovala pred njim v sami srajci. Udrle so se ji solze.

"Zakaj nočete, da mu pomagam?" je potožila. "Nikoli več ga ne bom videla."

"Zdaj ne moreš na pot," je rekel Gašper. "Škodovala bi ne le sebi, ampak tudi otroku. Če že ne misliš nase, misli vsaj na otroka. Kadar vstaneš, pojdeš, Beta te spremi."

"Takrat bo že prepozno."

"Kaj bo prepozno! Tako neusmiljeni ne bodo, da bi ga izgnali, preden ga še enkrat vidiš."

Marula mu ni verjela, a se je morala vdati. Tedaj je zavekal otrok. Vzela ga je k sebi in dušila solze.

Beta je skrušena sedela na klopi.

"Pazi nanjo!" ji je ryeel brat in jo ošinil z jeznim pogledom. "Ti jo boš imela na vesti, če se kaj zgodi."

Odšel je iz izbe.

36.

Jernej je ostal sam v ječi. Bila je to poslednja noč pred odgonom čez mejo.

Že četrti dan je ležal samo na trebuhu in celil raztolčeni hrbet. Ko so ga bili z drugimi privedli na trg, se je dal brez odpora privezati na klop, stiskal je zobe in molčal. Ni hotel izdati niti z enim vzdihom, da ga boli. A uprl se je bil, da bi grofa prosil odpuščanja. K temu ga nihče ni mogel prisiliti. Zato pa so udarci padali toliko bolj brez usmiljenja.

Sele potem, ko je bil sam, je tiho stokal od bolečine. Toda bolj ko rane na hrbtu ga je bolela duša. Vsi skupaj so bili poraženi, a njega so do konca pogazili. Zaradi šuma, da je pri sebi skrival vojaškega ubežnika in ker je bil grofu vzel les, je izgubil zemljo in kočo. Imeli so ga za glavnega vodjo, zato so ga za vedno izgnali iz dežele. Ločiti se mora od Marule, s katero je preživel le nekaj tednov; revica ne bo imela niti skorje kruha ne strehe nad glavo.

Vprašali so ga, kam hoče. V xxxx kraje ali v Benečijo. Na xxxx pojde, kjer so mu kraji in xxxx bolj znani. Če bi mu noxxxx bila malce trda v stopalu, xxxx zopet vpisal med vojake. xxxx pa ni vedel, kam se bo xxxx kaj bo počel. Ali bo prixxxx, da postane razbojnik?

xxxx mu hrbet še ni bil dobro zaceljen, si je vendar želel xxxx. Ako že mora tako biti, xxxx iz ječe, iz tega kraxxxx prevar in spominov. xxxx se mu je prav ob mixxxx odhod še huje trgalo srce xxxx, da bo imel kdaj laxxxx in družino, so mu uxxxx. Z bridkostjo se je spomnil besed, ki mu jih je govoril xxxx Gol prvi večer, ko se je xxxx od vojakov. Ve, kako xxxx, a ne more vedeti, kaxxxx končal. Bog si ga vedi, xxxx njegov grob. Nihče ne xxxx pomolil na njem, niti xxxx žena.

xxxx noči, ko je topla poxxxx sapa vela skozi line, je xxxx svojim občutkom.

"xxxx moj Bog!" je ječal. "O, xxxx Bog! Kdaj sem to zaxxxx?"

xxxx je zaspal. Zdelo se xxxx, da je bil le zadremal, ko xxxx zbudili, mnogo pred xxxx. Ali je že čas? Misel na xxxx ga je docela predramila. xxxx veder, pogumen, kakor xxxx je kratko spanje pregxxxx in žalost. Naj se zgoxxxx se hoče.

xxxx je gledal, kako mu bixxxx roke.

"xxxx bi vam ne ušel," je rexxxx.

"xxxx ne moremo vedeti," xxxx odgovorili.

xxxx mimo katerih so hodili, xxxx. Ko so stopali čez xxxx se je Jernej ozrl v hixxxx Kragulja. Ta je bil xxxx dni doma. Bilo je vse xxxx tiho, kakor da se poxxxx čase sploh nič ni zgodixxxx ne ve, da ga ženejo xxxx.

xxxx je zardela zarja, nebo xxxx od jutra. Prebujaxxxx ptice, poseben duh je xxxx. Jerneju se je za xxxx zazdelo, da vidi pred xxxx Marulo kakor takrat, ko xxxx pred njim in so bili gixxxx telesa podobni pexxxx.

xxxx je.

xxxx so prve hiše v Podxxxx se je bilo že zdanixxxx so bili že vstali in xxxx okrog voglov. Ko so xxxx Jerneja med štirimi xxxx zavzeti pogledali. Pa xxxx spoznali, koga peljejo. xxxx je tisti, ki so ga bili nexxxx s kamenjem. Jerxxxx sramoval, da ga vidixxxx, drzno, izzivalno xxxx gledal v oči. A bolelo xxxx ko je opazil več mrzkih xxxx pogledov.

xxxx krčmo na Kneži se je xxxx. Zdelo se mu je, da xxxx Lenartov obraz za šixxxx se mu je dvignil xxxx grlu, da je izpljunil. xxxx dal, da bi ga ne pexxxx mimo Šavlijeve hiše! Pa xxxx druge poti, ako niso hoxxxx čez plotove. Klanec xxxx prav mimo praga. xxxx stal ob tnalu, zazijal, xxxx je glasno odkrhal in xxxx vogal. Iz izbe je bilo xxxx Agatin jok.

"xxxx Bog!" je vzdihnil.

xxxx že bil iz dežele, kjer xxxx korak ne srečeval xxxx ljudi.

xxxx mu je ostala za hrbxxxx mu je, kakor da je xxxx najhujše tiste poti. xxxx bilo le, ako bi srečal xxxx. Srečeval je može, ki so xxxx poznali. Pozdravljal jih je s pogledi. Nekateri so se delali, kakor da ga ne poznajo. Zmeraj bolj ga je prevzemalo spoznanje, da valijo vso krivdo za nesrečo nanj, ki je bil sam v največji bedi in nesreči. K splošni nejevolji je pripomogla tudi lakota. Ljudje so postali popadljivi ko psi. Oči so jim govorile: "To je človek, ki smo mu plačevali puntarski davek." Kaj imajo od tega? Kakor da bi bili s tistimi vinarji rešeni vse revščine. Niso ga vso pot spremljali le očitajoči pogledi, pale so tudi besede.

"Povrniti bi nam moral, kakor je razsojeno, a se nam bo izmuznil."

Jerneja je stisnilo za srce, kri mu je pognalo v glavo.

"Niti solda nisem porabil zase," je ogorčeno vzkliknil, četudi ni govoril čiste resnice.

"Kaj nisi? Še bratu si metal, da je potem popival!"

Izganec je povesil glavo. Kaj naj bi bil na to odgovoril? Obšla ga je taka bridkost, tak srd, da bi bil jokal, a obenem s pestmi mahal okoli sebe. Ali mu ni vikar Valant tega napovedoval? Ako bi bili zmagali, bi bilo drugače. Tedaj bi ga v procesijah nosili na rokah.

Le eden — sključen starec, katerega je komaj na videz poznal — je pristopil in ga zgrabil za zvezane roke.

"Pogum, Jernej Mavrič!" mu je rekel. "Ni še vseh dni konec!"

"Proč!"

Biriči so ga pahnili od njega.

Jerneju je bilo, kakor da mu je božajoča roka segla v srce. Zaradi starca, ki je s solznimi očmi gledal za njim, ga ni več tako bolelo. Ni maral več niti misliti na to.

Mislil je na Marulo. Prej se je je bal srečati, a nenadoma si je strastno zaželel, da bi jo videl. Ta želja mu je rasla od trenutka do trenutka. Ali je izvedela, kako je z njim? Ali ga ne čaka ob poti vse dni in noči, kdaj pride mimo? Pa saj revica ne ve, v katero stran ga bodo gnali. A kaj, če bi jo srečal? Ne more ji pomagati, kakor bi ji rad, a hotel bi ji reči vsaj toplo besedo. Naj ne skrbi zanj, bi ji naročil, on bo že prenesel. Nase naj gleda, za otroka naj skrbi. Vse drugo — kakor je božja volja.

Toda zaman se je oziral ob klancih, da bi jo zagledal čepečo v bregu. Zaman mu je divje zatolklo srce, kadar koli je uzrl kako žensko. Marule ni bilo. Morda si ji nihče ni upal povedati. Da bi vedela, kako ji je blizu!

"Naredimo majhen ovinek!" je poprosil biriče. "Pogledal bi rad domov in se poslovil od žene."

"Ha! Kaj si boš še izmislil!"

"Niti za uro časa se ne bomo zamudili."

"Nič! Dalje!"

xxxx je divje, uporno poxxxx. Če bi ne bil zvezan bi xxxx brez pomisleka planil xxxx. Ne da bi utekel, le xxxx poslovil, potem bi se xxxx ujeti. Tako pa je bil xxxx.

37.

xxxx noč je Marula z otroxxxx prenočevala pri stricu na xxxx. Beti je bila ušla, ko xxxx le za nekaj minut odxxxx Tolmin. Kljub izmučenoxxxx noč ni spala. Pred juxxxx slišala korake skozi vas xxxx posluhnila. Kam gre xxxx? Ni vedela, da je xxxx med njimi.

xxxx je odzvonilo poldan, xxxx otrokom v naročju xxxx pred grofinjo.

xxxx nje ni bila lahka. Trixxxx obhodila graščino, prexxxx upala vstopiti in potrxxxx je do konca preplaxxxx misel na otroka in na xxxx ji je vlivala poguma. xxxx stala pred durmi, se ni xxxx odgnati. A deklam ni xxxx ni hotela povedati xxxx.

"xxxx gospo bi rada goxxxx," je ponavljala. "Z mixxxx gospo moram govoriti." xxxx Katarina je bolexxxx. Tistega dne je bila posexxxx in potrta. Ko je xxxx da sili k nji mlada ženska z otrokom, jo je vendar xxxx. Bila je zlatega srca, xxxx ne vsemogočna Usluxxxx je kdaj pa kdaj stoxxxx bile zgolj malenkosti. xxxx se je le poredko muxxxx Tolminu.

xxxx je lepa soba, v katexxxx stopila, vso zmedla. xxxx še nikoli ni videxxxx grofinjo, ki je sedela xxxx, vsa košata v svoxxxx svilenem krilu, je xxxx in prvi hip ni vexxxx naj stori. Zastrmela xxxx, lepi, a bledi obraz, xxxx oči; izražale so raxxxx, na ustnicah pa ji je xxxx truden, dobroten smehxxxx. Roke so ji počivale na xxxx, bile so tako bele, xxxx da bi se jih Marula ne upala dotakniti. Zdexxxx, da stoji pred bitjem, xxxx drugega sveta. Najrajši xxxx na kolena zgrudila xxxx. Saj bi bila to tudi xxxx storiti, a je čisto pozaxxxx zmedenosti.

"xxxx!" je rekla gospa in xxxx pokazala stol. "Recixxxx sede," se je obrnila xxxx spletične, ki je prexxxx xxxx.

xxxx je sedla. Ne bi si bixxxx storiti kaj drugega, xxxx gorfinja tako ukazala. xxxx so postavili velika čaxxxx krožnik peciva.

"xxxx je star vaš otrok?"

"xxxx dni."

"xxxx štiri dni?" se je zaxxxx grofinja. "Pa ste prišli xxxx?"

Marula je povedala, od kod xxxx.

"xxxx mogoče! Jejte, proxxxx. Pijte!"

Marula je srknila požirek vixxxx. Odlomila je tudi košček xxxx in ga nesla v usta. Pred xxxx gospo si ni upala žvexxxx se ji je v grlu. In kaxxxx je in pije, dokler nosi xxxx na srcu?

xxxx Katarina je razumela.

"xxxx želite?"

xxxx je Marula z otrokom v naročju zdrknila na kolena.

"xxxx!" je rekla grofixxxx. "Sedite in govorite! Vstanite!" je nestrpno ponovila, ko xxxx še vedno klecala, in xxxx do spletične: "Recite xxxx vstane in sede! Kaj bi xxxx?"

Marula je vstala in sedla.

Zdrle so se ji besede, a z besedami so se ji usule solze in ji tekle po licih. Prosila je za Jerneja, ki so ga bili obsodili v izgon. Govorila je besede, ki jih je polglasno ponavljaje pripravljala vso pot. Tekle so ji kot voda v studencu, naravnost iz srca, iz ljubeče duše, niti enkrat se ji niso zapletle. Moža ni opravičevala, ni se dotikala njegove krivde ali nekrivde, ona tega ni razumela. Dopovedovala je le, kako je hudo, ker bo ostala brez moža, sirota na svetu, a še večja sirota njen otrok, ko bo brez očeta in rednika. Naj mu dovolijo, da ostane doma. Niso prosile le njene besede, tudi njene oči, njene solze, njene plahe kretnje, celo otrok, ko se ji je bil prebudil v naročju, vse je prosilo.

Besed bi skoraj ne bilo treba prevajati. Ko je grofinja zašlišala ime njenega moža, je uganila, za kaj prosi. Nepremično, z odsotnim pogledom je strmela v Marulo, zdelo se je, da se je globoko zamislila. Bojevala se je z nečim, kar je bilo močnejše od njenega sočutja. Zdramila in zdrznila se je šele, ko je zajokal Ambrožek. Marula ga je preplašena ujčkala; bilo ji je nerodno, da otrok joče pred milostno gospo. Prosečih, vprašujočih oči ni nehala upirati v grofinjo.

"Prepozno!" je slednjič rekla gospa in rahlo vzdihnila. "Vašega moža so danes zarana odpeljali."

"Jezus, pomagaj mi!" je Marula prestrašena vzkliknila.

"A če bi tudi ne bilo prepozno," je nadaljevala grofinja, "bi vam, kakor se mi resnično smilite, ne mogla pomagati. Niti v primeru, da bi bila to razsodba gospoda grofa, zakaj ne smem se vtikati v stvari, ki se tičejo njegovega gospostva. Ker pa je to razsodba vlade, je tudi gospod grof, moj soprog, ne more spremeniti, da o sebi niti ne govorim."

"Torej ni pomoči?" je mlada žena obupno zaječala.

"Žal mi je," je rekla grofinja.

Marula je sklonila glavo. Ko jo je znova dvignila, je s plahim, trepetajočim glasom izrekla drugo prošnjo, da bi smela ostati vsaj na zemlji, ki jo je Jernej iztrebil, v koči, ki jo je on postavil. Kam naj sicer gre na svetu?

Grofinja Katarina je rahlo odmajala z glavo.

"Tudi v tem vam ne morem pomagati. Kar je vlada razsodila, le ona lahko prekliče."

Bilo je končano. Vsi upi, ki jih je Marula gradila s tako živo vero, so se ji v trenutku zrušili v prah. Zastonj je bila pot, čeprav je z njo tvegala svoje zdravje. Obšla jo je neizmerna žalost, da je nagnila obraz na otrokovo glavico in tiho jokala.

Grofinja se je dvignila.

"Ako imate kako drugo željo, ki mi jo je mogoče ustreči, govorite!" je dejala. "Ne bom vam je odrekla."

Marula je zatrla solze in se dvignila. Česa naj jo prosi? Kar jo je prosila, je bilo vse, drugih želja nima. Poleg tega se ji je prebudil ponos, obšla jo je užaljenost, četudi je grofinja razumela in ji ni zamerila.

"Druge prošnje nimam," je rekla skoraj tiho. "Zahvalim se, milostna gospa!"

Hotela je oditi.

"Počakajte!" ji je rekla grofinja, odklenila pisano skrinjico, vzela nekaj iz nje in ji stisnila v roko. "Nate! Zbogom in srečno hodite!"

Marula je šele na cesti odxxxx dlan in spoznala, kaj ji je dala gospa. Beneški zlatnik xxxx svetil v soncu. Ni se začudila xxxx ga razveselila, V bridkem xxxx so se ji skrivile ustnice. Kaj bi s tem? Ali more xxxx kupiti le delček tega, xxxx izgubila?

xxxx ji je berač od berxxxx jo je z visokim, pojoxxxx prosil za milodar. Dala mu je zlatnik, In ni slixxxx glasnih besed začudenja xxxx, ko je z otrokom v naročju odhajala po cesti. Njexxxx so bile drugje. Kam?

38.

xxxx se je bilo nagnilo že xxxx čez poldan, ko so bili xxxx Jerneja prignali na mexxxx. Ustavili so se pod košatim xxxx. Daleč naokrog je razxxxx gole veje. Izgnanec xxxx nasmehom na obrazu molil xxxx, da so mu jih razvezali. xxxx vrvi v zapestju so bili xxxx boleli so ga in srbeli, da xxxx je drgnil ob obleko. Čuxxxx, kako se mu kri svobodxxxx pretaka po žilah.

"xxxx se pa kar poberi!" so xxxx. "In da nam ne prixxxx pred oči!"

"xxxx se nikamor ne mudi."

xxxx so ga, dobil je tako xxxx, da je zatulil od bolečine xxxx pogledal. Z biriči, ki so xxxx krohotali, se ni kaxxxx prepirati. Spoznal je, da xxxx, če jim čimprej izgine izpred oči. Skočil je na xxxx se je po drugi strani xxxx dolino, in je v trenutku xxxx v grmovju.

Nenadoma se je ustavil, da xxxx duška svoji jezi.

"xxxx!" je zaričal. "Rabxxxx xxxxusovi!"

xxxx so pobirali kamenje in ga metali za njim. Jernej je xxxx bežal, da se mu je treslo xxxx v telesu. Ko je bil taxxxx, da ga ni doseglo niti xxxx niti glasovi biričev, se xxxx ustavil. Ozrl se je xxxx vrhu in dvignil pest, a xxxx roka zopet omahnila ob xxxx.

Komu grozi? Komu more kaj storiti?

xxxx je in se zagledal v koxxxx vode pred seboj, kakor xxxx opazuje v zrcalu. Poraxxxx, razmršeni lasje, guxxxx oči – ali je to res on? xxxx je čez zimo res tako xxxx? Hkrati ga je objexxxx občutek svobode. xxxx prost, nikjer biričev, xxxx gre, kamor hoče. Odprt xxxx ves svet, le pot na Tolxxxx mu je za vedno zaprta. xxxx poslednji misli ga je bridkos stisnilo za srce. Nikoli prej xxxx jasno občutil, kako z xxxx visi na tej zemlji s xxxx grapami in strmimi poxxxx kot v tistem trenutku. xxxx res ne bo več videl? In xxxx tudi mogel kdaj preboxxxx bo mogel pozabiti žene xxxx, ki mu ga bo rodila, xxxx že niso krstili. Vso pot xxxx na Marulo, samo na xxxx, samo na Marulo, a mu xxxx podoba ves čas ni v taki xxxx bridkosti stala pred očxxxx v tistem hipu. Kaj bo z xxxx? Moj Bog, kaj bo z njo? xxxx bo obupala? In kaj si xxxx o njem, ko ji za sloxxxx pozdrava ni poslal, ne rekel tolažilne besede?

xxxx je na noge in stisnil xxxx kakor da ga je obšla divxxxx in se je pripravxxxx bojevati z vsem svetom. xxxx je proti vrhu, od koder xxxx pritekel, v goščavo smrek, xxxx katerimi je rasla le kaka xxxx. Vedel je, kaj ga čaka, xxxx vrne na Tolminsko in xxxx. Obsodili ga bodo, xxxx pustil kako dušo v kaki temnixxxx misel na ženo je bila v tistem trenutku močnejša od yseh strahov. Mora zvedeti, da je ni pozabil. Poreče ji, da si bo drugod ustanovil dom, potem pride ponjo. In če bi se to tudi ne zgodilo, bo živela v sladkem upanju.

Ne da bi še dlje pomišljal, je znova stopil navkreber, zdaj pa zdaj je postal, posluhnil in zastrmel med drevje. Morda so biriči kje v zasedi. Ni jih bilo. Pod košatim hrastom na vrhu so se poznali le njihovi sledovi.

Kod? Po stezi v dolino? Ne! Ni se bal le biričev, tudi kmetom, ki so ga poznali, ni več zaupal. Zavil je na desno, se trgal skozi gozd in goščavo, hodil kar vprek preko plotov in zidov, čez travnike in pašnike, kdaj pa kdaj je zašel pod skalnate stene, da se je moral vračati in iskati drugega izhoda.

Sonce je stalo že nizko nad obzorjem, ko se je ustavil sredi velike senožeti, ki se je rjava, porasla z macesni razprostirala okoli obronka. Utrujen je sedel na mah in si obrisal potno čelo. Začutil je lakoto, zakaj že od prejšnjega dne, razen nekaj požirkov vode, ni imel ničesar v ustih.

Globoko pod njim je v skupini golih dreves stala samotna kmetija. Čeprav se je bal med ljudi, ga je prisilil glad, da se je spustil nizdol. Poprosil bi kruha, se zahvalil in izginil brez sledu.

Hišo je našel odprto in prazno. Nikjer človeka, tudi v hlevu ne, le živina je mirno prežvekovala. Domači so nosili gnoj la oddaljeno njivo. V izbi ob steni je stala zibka, v njej je spal otrok z debelimi ročicami ta odeji.

Ta pogled je Jerneja tako prevzel, da je nekaj trenutkov kakor začaran strmel v beli obrazek. Že je hotel tiho oditi, ko se je zopet spomnil, po kaj je prav za prav prišel. Odprl je miznico, hlastno zgrabil pol hleba, ki se mu je ponudil, ga stisnil pod jopič in naglo odšel.

"Tat sem postal," je grenko mislil, ko se je zopet dvizal v hrib. "Še en korak, pa bom razbojnik."

xxxx je pod star macesen xxxx ostanek kruha je stlaxxxx. V tesni grapici na xxxx se je napil iz tolxxxx skoraj docela pokritexxxx listjem. Nato se je xxxx do svisli, legel na boxxxx sena in se pokrižal. xxxx je, da tam počaka noxxxx se zmrači in ne bo nexxxx, da bi ga kdo srečal xxxx, pojde dalje.

39.

xxxx, ko je bila Marula xxxx Tolmin, je Tomaž Kragulj xxxx svojo sestro na xxxx. Drejca ni našel doma. xxxx bilo po volji, Saj bi xxxx zaradi katere je prixxxx tako ne mogel govoxxxx Agato pa ni varčeval xxxx, odkrito je povedal, xxxx. Ne vsega. Tega ne, xxxx v Marulinih očeh xxxx ga je spominjalo na xxxx blaznosti.

xxxx je globoko ganilo, stoxxxx in si brisala solze v xxxx. Moj Bog, saj ona xxxx, ni ji treba šele pravixxxx bi bila obiskala, a je xxxx dni ni pustil izpred xxxx.

"xxxx misliš, da se oglasi pri xxxx?" je vprašala brata."

"xxxx mimo pojde. Ako bo xxxx ne vem. Preveč se boxxxx pa je tvoja dolžnost, xxxx kličeš v hišo."

"xxxx Drejc ne bo hotel xxxx."

"xxxx ti prisili k temu," se xxxx razhudil. "Saj razuxxxx ga je zadelo, a vse, xxxx prav. Bodimo ljudje! xxxx kaj zgodi, jo bo on xxxx vesti. In ti tudi. Verxxxx, ti tudi!"

xxxx je bila po tem razgovoru trdno odločena, da bo xxxx z možem. Zbirala je xxxx pripravljala besede. xxxx je Drejc stopil v izbo, xxxx zdrznila pred njegoxxxx. Ni in ni mogla xxxx. Odšel bi in bi ji xxxx odgovoril. To bi bilo xxxx.

xxxx se ni zganila z doma. xxxx zmedena, da ni vexxxx se je drži glava. Poxxxx je skoz okna na vas, xxxx, na pot, ki se je na xxxx vode spenjala oxxxx. Neka ženska je xxxx vso sapo pritekla po xxxx izginila proti Podxxxx. Bila je Beta, ki je iskaxxxx. Agata je ni spoznaxxxx.

xxxx Drejc se je že nekaj dni nejevoljen in raztresen potikal okrog. Tistega dne, ko je videl Jerneja, ga je mučil poseben nemir. Včasih jo je pogledal, a je umaknil pogled, kakor hitro se je zazrla vanj. Morda ga grize v duši, kakor hitro se je zazrla vanj. Morda ga grize v duši. Čaka, da bi ona spregovorila. Da bi mogla vedeti, kaj je v njem!

Proti večeru sta se oba zadrževala v izbi, četudi ju je klicalo delo. Drejc je hodil od kamre do hišnih vrat, Agata pa je slonela ob oknu. Nenadoma je zagledala Marulo, kako bleda, omahujoča prihaja po klancu. Z njo je hodila Beta — sedaj jo je spoznala — in ji nesla otroka. Hči, ki je ni videla od zadnjega obiska, je bila tako šibka, da jo je pri hoji venomer zanašalo.

Agato je obšla neznanska stiska, da so ji mrzle kaplje potu stopile na čelo. S strahom v srcu se je zazrla v moža, da se je ustavil in pogledal skoz okno. Prepadeno je zastrmel v hčer, nato se je ozrl v ženo, ta pa ga je nemo prosila in rotila. Ni mogoče, da bi ne bil razumel teh pogledov, vendar se mu je ves obraz napel v trdi strogosti. Znova je hodil po izbi, trše ko prej, da so se rahlo potresale stene.

Ženi se je izvil glasen stok iz dna duše. Moj Bog, moj Bog, moj Bog! Zdaj bi morala spregovoriti, bil je skrajni čas, a je vedela, da bi bilo vse zaman. V bolečini se ji je zvilo srce. Tedaj je morala biti Marula že pred pragom. Pridržala je sapo in prisluhnila. Ali bo vstopila? Ali pojde mimo?

Tedaj so v veži zapeli koraki, vrata so se odprla, na pragu je stala hči z otrokom v naročju.

"Marula!"

xxxx je pogledala mater le za xxxx hip, oči so ji v strahu, xxxx vprašujoče zastrmele v xxxx. Koliko je pretrpela, da xxxx določila za ta korak! In xxxx morda ne bila odločila, da xxxx ni izsilil obljube, da bo xxxx. Ne zaradi sebe, zaradi otroka, s katerim morda xxxx ne bo vedela kam pod xxxx soncem. Ako že mora xxxx pred očeta, stori to daxxxx ko jutri.

xxxx je obstal sredi izbe in xxxx pogledom meril xxxx. Kazno je bilo, da je ni xxxx in ga je za hip prexxxx. Pa se je naglo zbral, govorile: "Tak te je xxxx sila?" Potem pa se xxxx pogled nasršil, bil je groxxxx xxxx.

"xxxx" je dahnila Marula iz xxxx sramovanja xxxx.

xxxx Marija! Agata je naxxxx moža. Kaj bo stoxxxx? Vroče je molila v svojem xxxx prosila Boga, da b hčexxxx od hiše. Da bi si xxxx ne nalagal na dušo! xxxx ni slišal, kaj je dahnixxxx. Besedo je ujel z xxxx ustnic, z njenega obraza xxxx, kaj hoče. Za trenutek xxxx, da se bojuje v sexxxx časa je trdo molčal. xxxx so se mu grozeče zaxxxx oči.

"xxxx!" je zarenčal. "Tu ni xxxx dom!"

"xxxx!" je Agata bolestno, xxxx vzkliknila.

"xxxx" je mož zakričal. "Kaxxxx postlala, tako naj lexxxx."

xxxx je tega na pol pričakovala, vendar jo je zadelo. xxxx je, da se bo zgrudila. xxxx bilo mogoče, bi bila še xxxx. Obraz ji je zaxxxx, a jok je zatrla. Nato xxxx in odšla, tiho je xxxx vrata za seboj.

xxxx je za nekaj trenutkov xxxx. Agata je prepadeno strmela v moža, kakor da ga xxxx in ne more razumeti. xxxx nekaj trenutkov gledal v xxxx nato se je ozrl po ženi.

"Zakaj si to storil?" xxxx nenadoma glasno zaxxxx. "Zakaj si to storil?"

"xxxx nočem v hišo!"

"xxxx ga ni več … Saj veš, xxxx … da ga nikoli ne bo xxxx veš, kako je …"

"xxxx Marule nočem, ne njexxxx moža!"

xxxx so se Agati na mah xxxx solze, dvignila se je xxxx možem.

"xxxx, kaj govoriš!" je zaxxxx. "Ti nimaš duše! Svojexxxx pehaš v pogubo. Doxxxx prenašala, zdaj ne xxxx. Tudi jaz pojdem od xxxx sam ostani, saj s teboj xxxx živeti. In kadar umrxxxx odgovarjaj pred Bogom xxxx Drejc!"

xxxx je kakor za kazen poxxxx prenašala pekel zadxxxx mesecev. In bi ga bila prexxxx do smrti, če bi se ne bilo xxxx. Tisti trenutek pa xxxx mera njenega potrpljexxxx zvrhana. Ni več mogla xxxx krotiti svojih občutxxxx.

xxxx je kakor olesenel stal xxxx njo. Ženine mržnje ni xxxx ne slutil, zato ga je xxxx zadela. Mirna, pametxxxx je bila, nikoli se ni xxxx brez globokega vzroka, do tistega trenutka ni niti xxxx podvomil, da morda ne xxxx prav. Tedaj pa mu xxxx, kakor da se mu je iz xxxx obupne bridkosti zarežal xxxx pravi obraz.

"xxxx!" je vzkliknil. "Kaj xxxx? Kakšna si? Agata!"

"Pusti me!" je razburjena xxxx odločno stopila do vrat.

"Taka sem, kakršno si me naredil. Pri tebi mora človek ponoreti. Ne hodi mi, blizu!" je zakričala, ko je hotel Drejc s pomirjujočo kretnjo stopiti do s nje. "Nočem te več videti! Marule nočem imeti na vesti. Ti sam odgovarjaj zanjo …"

"Zlodej vendar!" se je Drejc nakremžil in zacepetal z nogo. "Pa jo pokliči! Pokliči jo, če misliš, da je tako prav!"

Bilo ga je zlomilo. Z vzdihom se je sesedel na klop. Saj je bilo tudi njemu hudo vse dni. Še posebno v trenutku, ko je Marulo tako videl pred seboj. Pa je bila svojeglavnost le močnejša od sočutja. Bog pomagaj! Naj naredijo, kar hočejo …

Žena je bila v trenutku izginila. Slišal jo je, kako teče po klancu in kliče: "Marula! Vrni se, Marula! Slišiš, Marula!" Nato je vse utihnilo.

40.

Plemič Colloredo je po navadi zgodaj odhajal spat. Tisti večer pa je bil odsedel zleknjen v lesenem naslonjaču, z rokami prekrižanimi na trebuhu. Pred njim na mizi je stal prazen vrč, ležalo bodalo in samokres. V svinčenem svečniku čudne oblike je stala voščenka in gorela z dolgim, svetlim plamenom.

Plapolajoča svetloba se je plazila po stenah in se lovila v vseh šipah oken. Soba je bila revna, komaj za spodobno bivališče za obubožanega plemiča. V kotu je stala postelja, sredi sobe miza s stoli, blizu vrat skrinja, po stenah razobešeno orožje. To je bilo vse. Nobene podobe, nobenega okraska.

Zunaj je ležala zgodnja pomladna noč, le medlo jo je razsvetljeval prvi krajec. Ta se je zdaj pa zdaj skril za oblake, ki so šli čez nebo, zakaj proti večeru je bilo začelo močno pihati od juga. Veje dreves pred hišo so trepetale, nekje so škripala vrata. Vaščani še niso bili polegli, zakaj bilo je še zgodaj, vendar ni bilo nobenega človeka na klancu. Bilo je vse tiho, razen vetra ni bilo slišati glasu. Vpitje in petje biričev, ki so že od mraka popivali v krčmi, Colloredu ni prihajalo na ušesa. Kdaj pa kdaj se je oglasilo le smrčanje hlapca, ki je spal ko klada zunaj pred vrati.

Plemič Colloredo je doživljal enega izmed tistih večerov, ko sta ga mučila dolgočasje in strah. Z vzdihi se je spominjal dni, ko je bil še za gastalda in je s svojimi tovariši prekockal vse noči. To so bila brezskrbna, pijana leta, ko se mu je začela nabirati mast na telesu. V tej prekleti vasi pa nima žive duše, ki bi mu pomagala krajšati ure. Vikar tiči v svojih knjigah, a kock se boji ko hudič križa.

Trikrat je zgrabil za vrč, da bi pil, trikrat se je zavedel, da je prazen. Ni bil pijanec, a ga je v nočeh brez spanja mučila taka žeja, da si je moral venomer namakati grlo. Poklical bi koga, da bi mu prinesel vina, a se je bal buditi hišo. Hkrati pa mu je bila neznosna tudi tihota.

xxxx ga je strah. Tega bi nikomur ne hotel priznati, še xxxx, vendar se je bal. Kadar xxxx veter močneje potegnil in xxxx udarile druga ob drugo, xxxx zdrznil in pogledal v okno. xxxx ga je bilo noči in dneva, xxxx, ki so zadnji čas poparxxxx hodili okrog in ga najrajši xxxx, da so se izognili poxxxx. Kaj kuhajo v svojih duxxxx? Ali se ne bodo zaradi poxxxx nad njim maščevali? Ni xxxx, da se jim sovraštvo proxxxx nabira od leta do leta xxxx najrajši pogazili ko črxxxx ga je strah grofa Dornberga. Zaman se mu je lizal in xxxx kmete, zmeraj je srexxxx trdi izraz na njegovem xxxx. Razveselil se je bil razxxxx kmetom privoščil, venxxxx je vznemirila grofova xxxx. Ali ne bo, opogumljen xxxx še trše stopil plemičem xxxx?

xxxx mu je misel za mixxxx. Vsako je nategnil v nexxxx in se tresel pred lastno xxxx.

xxxx njegovi strahovi niso izvixxxx iz domišljije. Tega si ni xxxx, da je bil pred tedni nexxxx okraden pod lastno streho. Nekdo je moral splezati po xxxx, da je vlomil skozi paž in xxxx blaga v skrinjah na izxxxx je pomislil, da je on medxxxx za steno, le korak od xxxx je obšla živa groza. Čexxxx vsako noč spal z bodalom xxxx samokresom ob zglaxxxx bilo kaj lahko zgodilo xxxx naslednji dan našli mrtvega v postelji … Poslej je xxxx spal prav pred pragom, a xxxx zapiral s tremi zapahi. xxxx. To vprašanje ga je vzxxxx vse dni, preganjalo ga xxxx v spanju. Gašper? Zaxxxx vpraševal Žerjuna, ta mu xxxx zadnji čas zelo vdan, ali se xxxx ne mudi spet na samoti. xxxx ni vedel, ali pa se mu je xxxx pred Gašperjem bal xxxx. Kazno je bilo, da je xxxx res izginil kam, zakaj xxxx mu ni pustil noža v vraxxxx.

xxxx tatvino je padel na vaxxxx. Lakote so ga okradle. xxxx sta glad in pomanjkanje xxxx z obraza in, četudi xxxx glas godrnjali, so mu xxxx očitale okrogli trebuh xxxx žita. Ha! Ali mar hoxxxx razveže vreče in jim za xxxx nasuje žita? Čakal je xxxx se bodo trgali za xxxx, ga plačevali s krvjo xxxx. Plačali mu bodo xxxx, ki so mu ga bili odnexxxx.

xxxx misli se je tiho, zadovoljno nasmehnil predse. Tedaj se mu je zazdelo, da je zaslišal nekak šum pod oknom. Zdrznil se je in zastrmel v šipe. V vsaki šipi podoba sobe, goreča sveča, a za svečo tolsti Colloredov obraz. A v ozadju teh podob so se ko grozeče tenje gibale veje češplje tik ob zidu. Pomiril se je. Saj nič ni. Le veter, jugovina.

Znova je prijel za vrč in pogledal vanj, tedaj je butnilo v okno s tako silo, da so se oknice na stežaj odprle. Colloredo, ki mu je vrč zletel po mizi, je zagledal človeka, ki je stal z nogami v rogovili drevesa, a se je z obema rokama naslanjal na okno, debel kolec mu je molel v sobo. Obraz mu je bil širok, porasel, v usta se je satansko režal, a oči so mu izražale sovraštvo.

Ta pogled je plemiča tako prevzel, da je izgubil pamet in glas. Ni mogel zakričati. Pozabil je na orožje na mizi. Prepaden, prestrašen je strmel, se dvignil od mize in stopil za dva koraka proč …

Trajalo je le nekaj trenutkov.

"Tiho!" je zasikal oni na oknu v dokaj gladki nemščini. "Ne ganite se, ali vas ubijem …"

Colloredo se ni ganil, stal je kot okamenel. Strah ga ni popustil, vendar se mu je vrnila zavest. Gašper, vojaški ubežnik! Ni ga poznal, a je čutil, da je on. Kaj mu hoče? Tega mu ni bilo treba šele vpraševati. Ob misli na zbirko starih, zarjavelih nožev ga je smrten hlad spreletel po hrbtu. V stiski se mu je vrnil pogum.

Na spol slep od groze je prej mislil, da Gašper moli cev muškete v sobo. Ko pa je bil fant z enim kolenom že na oknu, je spoznal, da tišči le kolec v rokah. Skočil je k mizi, popadel pištolo, pomeril na slepo in sprožil.

Razlegnil se je zaglušen pok, krik in kletev, soba se je napolnila z dimom.

Gašperja ni bilo več na oknu.

"Na pomoč!" je zavpil Colloredo. "Razbojniki! Na pomoč!"

Strel je zbudil hlapca, da je s pestmi nabijal na vrata.

"Gospod, odprite! Slišite! Odprite!"

Saj res! Colloredo je pozabil, da nihče ne more k njemu. Gašper bi ga bil lahko zadavil ko mačko … Odrinil je zapahe.

"xxxx okno!" je zaklical xxxx je vstopil. "Takoj zaxxxx! Ustrelil sem ga …"

xxxx je zaprl okno. Ni bil xxxx preplašen ne začuden. xxxx prvič, da je njegov xxxx na slepo streljal v texxxx .

"xxxx ustrelili?" je vpraxxxx s posmehom.

"xxxx! Ubežnika!" je xxxx plemič. "Umoriti me je xxxx sem ga samo raxxxx. Poglej pod okno! Primi xxxx ne uteče! Skliči soxxxx!" je kričal. "Naxxxx!"

xxxx je spoznal, da ne gre xxxx prozen strah. Ni mu xxxx bi se srečal z Gašperjem xxxx nazadnje je le moral xxxx, gospodar ga je naxxxx hudiči.

xxxx je s tresočimi se roxxxx nabijal samokres.

41.

xxxx zaman iskal Marulo xxxx že zdavnaj noč, ko xxxx previdno splazil do koxxxx našel odprto in prazxxxx je še na izbo in v xxxx, kjer ni bilo žive duše. xxxx niti psa. Klical je tixxxx glasneje, nihče se mu xxxx.

xxxx je v kočo, ukresal xxxx prižgano svečo posvexxxx. Na klopi je ležal star xxxx ni bil njegov. Ali se xxxx Gašper? Kje je? Nexxxx so kazala, da je xxxx rodila otroka. Vzraxxxx, a hkrati ga je zgraxxxx začudenje in skrb xxxx.

xxxx Marula z otrokom? xxxx. Tolažil se je z mislijo, xxxx v stari kolibi. Otrxxxx in stopil iz koče. xxxx stezi mimo studenca, xxxx drevjem čez xxxx. Treska mu je ugasnila, xxxx mu le stežka privadile xxxx krajec meseca je xxxx oblake. Objemal ga xxxx, v golih vejah je šuxxxx.

xxxx skalnati steni je bixxxx in prazna. Nihče xxxx bival v nji, tisto zimo xxxx na pol razpadla.

xxxx vedel kaj bi od zaxxxx. Kam so šli vsi skupaj? xxxx še niso spodili iz xxxx ni bila več njegova? xxxx reči bi bili vzeli s seboj, a bilo je vse nedotaknjeno, kot da se kje mudijo na xxxx.

xxxx, a nobena se mu xxxx prava. Tedaj bi se za xxxx svetu ne bil vrnil čez xxxx je prej priti na jasxxxx z Marulo. Med ljudi xxxx se s tem izpostavxxxx xxxx .

xxxx je h koči, znova stoxxxx pogledal in poklical. xxxx je po stezi za grič, xxxx. Kojci in na pokrajixxxx. Krajec lune se je xxxx vzpel više na nebo, se xxxx oblakov in medlo sijal na xxxx. V tej svetlobi se ni daxxxx stvar razločiti, xxxx grmov in dreves xxxx daleč na obronku xxxx izmed kmetij še vedno xxxx. Tudi iz volarjeve bajte xxxx svetila medla luč.

xxxx. K Blažu. Če ta nič ne xxxx, na Bukovi, da poxxxx okno gospoda Valanta. xxxx dvema je še zaupal, nixxxx drugemu, tudi Damijanu xxxx.

xxxx je navzdol, po stezi, ki xxxx proti potoku. Četudi xxxx bilo bati kakega prexxxx, je vendar prazno prixxxx. Ko je dospel do brvi, xxxx naredil iz dveh brun, xxxx še šum vode. Na druxxxxpotoka, tam, kjer se xxxx se mu je zazdelo, da sliši xxxx. Obšla ga je mrščalixxxx je in posluhnil.

xxxx. Vse tiho. Toda Jernej je dobro vedel, da se ni motil. Počeniti je hotel v grmovje, da bi skrit oprezoval, tedaj mu je prišel bolesten jek na uho. Ali je Marula?? Moj Bog! Ta misel ga je pognala dalje, naj se zgodi, kar se hoče, a četudi je napenjal oči, da so ga bolele, ni mogel ničesar zagledati. Nenadoma pa se je dvignila pred njim temna postava in se grozeče prestopila.

"Kdo je?"

"Jaz sem. Ali si ti, Gašper?"

Jernej ga je spoznal po glasu.

"Ti si, Jernej?" se je Gašper zavzel in se znova sključil na skalo, koder je prej sedel. "Kako da si ti tu? Ali si pobegnil?"

"Da. Samo za toliko, da se poslovim od Marule. Kje je??"

"Ali je še ni doma?"

"Ne. Vse je prazno. Kam je šla?" J "Menda v Tolmin."

"Z otrokom? Saj je že imela otroka?"

"Da, z otrokom. Saj res, ne moreš vedeti. Sina si dobil, za Ambroža so ga krstili. Prav tisti dan, ko so razglasili razsodbo. Zabičal sem Beti, naj ji ne pravi, ali avša ni mogla molčati, vse ji je izblebetala. Vedeti moraš, da se je Marula razburila. Stežka sva jo zadržala, da ni pri priči odšla v Tolmin, pred grofinjo, da izprosi milosti zate. Včeraj popoldne, ko je Beta odšla prat, pa je utekla."

Gašper je težko govoril, z roko se je tiščal za prsi, kakor da mu vsaka beseda povzroča veliko bolečino. Jernej tega ni opazil, preveč je mislil le na Marulo.

"Grofinja ji ne more pomagali, le bolezen si bo nakopala," je vzdihnil. "Kje pa je Beta?"

"Danes sem jo napodil, naj gre iskat Marulo. čudim se, da se vsaj ona še ni vrnila."

Gašper je izgovoril poslednje besede skoraj tiho, bolestno je zastokal. Jernej mu je v medli svetlobi pogledal bliže v obraz, bil je bled, zdelo se je, da medli.

"Kaj ti je, Gašper?"

"Ranjen sem."

"Ranjen?" je Jernej zavzet vzkliknil. "Kdo te je ranil?"

"Colloredo … prekleti! Colloredo me je obstrelil."

"Bog pomagaj! Pa mi tega prej ne poveš! Kako se je zgodilo?"

"Kako? Obračunati sem hotel z njim, a me je prehitel. Pričakoval me je, hudič! S pištolo me je, ko sem bil že na oknu. Potem sem omahnil in zdrknil po vejah na tla … Pobegnil sem."

"Kam te je zadel?"

"V prsi. Veliko krvi sem izgubil. Vsa srajca mi je krvava … vse …"

Sključil se je in znova zastokal.

Jerneja je obhajal srd na Colloreda, ovajalca: tudi on bi hotel obračunati z njim, če bi ga dobil v roke. Pa tedaj ni bilo časa za maščevalne misli. Pozabil je nase in na Marulo ter se ngnil k tovarišu.

"Preveč govoriš, to je slabo. Ali ti morem kako pomagati?"

"Mislim, da mi nihče več ne o more pomagati."

"Ne govori tako! Pa kam si bil namenjen?"

"Domov … v tvojo kočo … Da bom vsaj v miru umrl …"

Jerneju se je milo storilo. Gašperja, ki je bil zmeraj uporen in pogumen, je bilo tako bridko poslušati, ko je govoril o smrti.

"V mojo kočo ne smeš. Saj veš, da te bodo iskali, ako te že ne iščejo. Tudi tu ni več varno. Tod mimo bodo prišli. Ne smeš misliti kar na smrt. K Blažu morava. On se spozna na bolezni in rane. Pomagal ti bo."

"Ne vem, če bom mogel še hoditi."

"Saj ni daleč. Pomagal ti bom. Z eno roko me objemi okoli vratu … Tako …"

Gašper se je bil le s težavo xxxx. Jernje ga je objel okoxxxx xxxx; imel je občutek, da mu xxxx v rokah. Le stežka je xxxx noge.

xxxx sta nekaj korakov, xxxx je Jernej nenadoma ustaxxxx posluhnil.

"Ali si slišal psa?" je vprašal xxxx.

"Morda je Beta. Zjutraj je xxxx za njo."

Jernej je zažvižgal. Oglasilo xxxx veselo lajanje psa. Kljukec je pritekel iz grmovja, zacvilil in se vzpel po Jerneju.

"Beta ne more biti daleč," je xxxx Gašper.

xxxx sta se k skali, ranjexxxx sedel. Zdelo se je, da so se xxxx pričakovanja za trenutek xxxx moči.

"Kljukec!" se je Jernej igral xxxx, ki je norel od veselja. "xxxx se vidiva. Kje pa je goxxxx?"

"Kdo je?" se je plaho oglasilo iz teme."

"Beta!" je poklical Jernej. "xxxx bliže! Midva sva z Gašperjem. Le nič se ne boj!"

Beta je stopila izza grmovja xxxx, začudena obstala xxxx njima.

"Jezus, Marija!" je vzkliknila in sklenila roke." Saj si res ti Jernej. Kdo te je pričakoval. Kaj pa je tebi, Gašper, da xxxx?"

"xxxx že zvedela," je zategnil Gašper. "Mene zdaj pust! Povej rajši, kaj je z Marulo."

"Pri grofinji ni nič dosegla. xxxx je bila obupana, da se mi je kar smilila."

"Kje je zdaj?" ej vprašal Jernej nestrpno."

"Doma je ostala, na Kneži. xxxx naj bi bila reva sicer šla?"

Jernej je strmel Beti v obraz, xxxx rahlo sijal iz mraka. Kar xxxx povedala, je bilo tako čudno, da skoraj ni mogel verjeti.

"xxxx Oče?"

"Najprej jo je zapodil, a potem jo je dal poklicati," so Bexxxx ginjenosti zatrepetale xxxx, ko se je spomnila tistega prizora. "Njena mati, Agata, xxxx je rekla, da se tudi jaz xxxx zatečem k njim, če ne xxxx vedela kam drugam. Saj xxxx deklo."

"Bog bodi zahvaljen!"

Jernej je občutil silno hvaležnost in neizmerno olajšanje mu xxxx dušo. Saj je v ječi poxxxx mislil, da bi bilo najbolje xxxx kakor se je zgodilo, a si xxxx ni drznil niti upati. Zdaj xxxx k nji, da bi se poslovil, xxxx prenevarno, a bo s stoxxxx lažjim srcem hodil po svetu.

"Beta, pomagaj!" je rekel, xxxx premagal občutke. "Gašperja morava spraviti k Blažu."

"Jezus! Kaj pa mu je?"

Ko je izvedela, je bila na mah vsa v solzah.

"Ne cvili, da nas ne slišijo, če so mu za petami! Primi za podpazduho. Le rahlo, menda ga močno boli."

Beta je zatrla jok in pomagala. Kazno je bilo, da so Gašperju pošle vse moči. Ni se več trudil, da bi govoril, le kak tok se mu je izvil iz prsi, kakor da ga obhajajo smrtne težave. Jernej in Beta sta ga bolj nesla ko vodila po stezi.

Tista pot skozi temo se jima d zdela dolga ko večnost. Slednjič se je zasvetila medla luč Blaževe bajte skozi mrežo vej.

42.

Vikar Valant se je, kakor da xxxx bil nekdo stresnil, zbudil xxxx sna in ni več zatisnil xxxx. Obhajale so ga misli, bila xxxx reč stvari, ki so ga jezixxxx vznemirjale.

xxxx je, da so bili tistega xxxx odgnali Jernja, to mu je xxxx srca. Stežka se je zadržal, da ni na klancu nahrulil xxxx, ki so izgnancu privoxxxx nesrečo in ga obrekovali, a xxxx so imeli zanj polna usta xxxx in hvale. Na vse xxxx pod noč pridivjali še bixxxx posedali v pivski izbi in xxxx žolne. Ni si jih upal, a xxxx tudi ne bil mogel vreči xxxx prag.

xxxx preden so odšli, je bil naxxxx na vasi tak krik, kakor da xxxx Turki ali je nastal poxxxx. Vsevprek so vpili, da je xxxx nekoga ustrelil skozi xxxx našli so sledove krvi, le xxxx je bil pobegnil. Plexxxx trdil, da je bil to Gašper, xxxx je biriče in ponujal xxxx srebrn groš, potem xxxx tri, ako gredo lovit ubežnika. Biričem, ki so bili že vixxxx pa se ni ljubilo nositi koxxxx xxxxprodaj. Povedali so Colloredu, da se brez grofovega ukaza nikamor ne ganejo, in xxxx zapustili krčmo. Tudi xxxx izmed kmetov ni hotel v xxxx na pot, niti Žerjun niti xxxx, četudi sta bila njegova podložnika. Tiho so se xxxx v brke: naj le sam išče Gašperja, če je res on; čakal xxxx bo, četudi je ranjen.

xxxx se je umirila in pospaxxxx nikjer ni bilo slišati glasu. xxxx veter je bil potišal. Vikar xxxx in mislil na Gašperja +. Colloredo se ni motil, biti je moral prav on. Ali ga je hotel xxxx? Samo zato, da bi ga prestrašil, bi mu ne bil lezel skoz okno v hišo. Zdrizal se je nad mislijo, vendar ga je fant zaxxxx. Ali je hudo ranjen? Axxxx najdejo, je po njem. Poxxxx bi mu, če bi mogel. Toxxxx jim menda ne bo hodili xxxx oči, če je le toliko pri močeh, da lahko stoji na nogah.

xxxx ga je pomirilo. Zatisnil xxxx, da bi zaspal. Nič. Bil je xxxx trenutkom bolj prexxxx. Ne bo spal, to je vedel. xxxx noč do jutra ne bo več xxxx. To se mu je že večkrat xxxx, da se je zdramljen premetaval po postelji in pričakoval zarje, ako mu je kaka xxxx posebno hudo drastila xxxx. Ležati v temi, brez spanca, ko se brez konca vlečejo mixxxx – ne, zanj ni bilo hujše xxxx.

Zavzdihnil je in vstal. Prižgal je svečo in se oblekel, sedel je za mizo. Pred njim je ležala xxxx velika, z roko popisana xxxx. "Življenje in trpljenje xxxx Gospoda Jezusa Kristusa." Posodil mu jo je bil gospod Martin, župnik pri Fari. Ugajala mu je; kljub starosti se je lotil, da bi jo prepisal.

Pomočil je pero. Preden je zapisal prvo črko, ki jo je krasil s čudovitimi ovojkami, se mu je zazdelo, da je nekdo potrkal na okno. Dvignil je glavo, pogledal v temno zaveso in posluhnil. Nič. Morda se je motil.

Potrkalo je znova, to pot močneje.

"Kdo je?"

Nihče mu ni odgovoril.

Stopil je do okna in odgrnil zaveso. Zunaj je ležala mračna pomladna noč. Videl je le tenje najbližjih dreves.

"Kdo je?" je zvišal glas.

"Jaz," se je plaho oglasilo z vrta. "Gospod, odprite!"

Vikar je odprl okno in pogledal skozi križe. Zunaj je stala neka ženska, ki je v mraku ni mogel prepoznati.

"Kaj pri nas nimamo vrat, da skoz okno siliš v hišo?" je vprašal nejevoljno.

"Luč sem videla, pa sem potrkala."

"Kdo pa si?"

"Beta. Razpetova Beta."

"Kaj hočeš?"

"Da bi šli spovedat."

"Ob tej uri? Ali je taka sila?"

"Moj Bog, hudo je sila," so Beti zatrepetale ustnice. "Prav na koncu je z njim."

Vikarju se je šele tedaj posvetilo, z dlanjo se je udaril po čelu. Saj bi si bil lahko takoj mislil.

"Gašper?" je vprašal.

"Da. Ranili so ga."

"Vem, vem. Bog nam pomagaj in vsi svetniki božji! Takoj pridem. Stopi pred vrata!"

Obul si je škornje, si oblekel xxxx in vzel palico. Poiskal je ključ od zakristije in ga xxxx v žep.

Beto je našel pred vrati. Tresoče, nestrpno je stala pred xxxx.

"xxxx pa le v cerkev," je rexxxx. "Hodila bova, kar se bo xxxx naglo."

"xxxx tega nikomur ne povejte xxxx."

"Nič se ne boj, že razumem. xxxx ne bova klicala, niti xxxx. Ljudje ne znajo xxxx. Bova že sama opravila. Kje je Gašper?"

"Pri volarju Blažu."

xxxx ko tatova sta stopala xxxx, mimo korita med xxxx hišami.

"xxxx ni več pomoči?" je vprašal vikar. "Saj se Blaž kolikor xxxx nekaj razume na zdravxxxx. Ali mu ne more pomagati?"

"xxxx, moj Bog!" je rekla Beta in glasno zahlipala. "Krogla xxxx v kosti, ne more mu je xxxx iz rane. In tudi pljuča xxxx prebita. Pa preveč krvi je izgubil."

"Ali je še pri zavesti?"

"xxxx. Saj je on prosil, naj xxxx pokličemo. Pa ne bo dolgo."

"Ne jokaj tako glasno! Saj xxxx sklicala ljudi. Že verjamem, da ti je hudo. Moli rajši, da bo brat učakal Boga!"

Beta je dušila solze.

Vstopila sta v cerkev. Nekaj xxxx pozneje se je od vasi naxxxx oddaljevala luč in hitela xxxx pobočja; bila je kakor zvezda, ki spremlja Gospoda.

43.

Pravkar se je bilo zaznalo xxxx in rahlo obsvetilo oblačno xxxx, ko se je vikar Valant vračal domov. Bil je sam. Hodil je naglo, trd udarjal s palico kakor vselej, kadar mu je xxxx prav posebno vznemirjalo xxxx.

Gašperja je bil spovedal in xxxx, potem je še dolgo poxxxx med možmi. Pomenili so xxxx srca do srca, tako odkrixxxx nikoli ni govoril s katerim xxxx duhovljanov. Tista pot xxxx je bila doživetje, da mu je xxxx srce in glavo.

xxxx svoji naravi ni bil nikak xxxx, ljubil je mirno življenje, brez strasti in pretresljaxxxx, vendar so se mu tedaj uxxxx bliskale oči. Ne, tudi xxxx bi se ne upiral zaradi kaxxxx mitnine na vino, pač pa za xxxx stvari, za katere bi bilo xxxx trpeti in umreti. Dolgo xxxx je verjel, da je vse, kakor xxxx prav narejeno, šele s sivimi xxxx so se mu začeli porajati xxxx. Mislil je na Jerneja xxxx, na Gašperja Razpeta, xxxx Melhorja – na vse, ki so xxxx zadele nesreče. Kaj so stoxxxx? Sledili so božjemu klicu xxxx zemlji, po krugu, po svobodi, po usmiljenju …

Jezno je udaril s palico, da xxxx se ukresale iskre.

Dospel je na Rob, s katerega xxxx bilo že videli cerkev svetega Lenarta. Nasproti mu je prihajal Colloredo s svojim hlapcem Žerjunom, Damijanom in xxxx enim kmetom. Bili so oboroženi. Vikarju je bil v hipu xxxx njihov namen poti. Vroče ga je spreletelo po hrbtu, uxxxx se mu je korak. Počakal je, da so prišli bliže.

"Kam, vaša plemenitost?" je suho nagovoril Colloreda. Vprašanje je bilo zastavljeno drzno, izzivalno, s takim tonom, da je plemiča razdraxxxx.

"Na lov, častiti," je odgovoril malce rogajoče. "Na lov gremo."

"Ali je zdaj čas za lov?"

"Za divjačino, ki jo lovimo mi, nikoli ni prepovedi." Plemič je meril vikarju v oči, ki so se mu zdele sovražne, a obenem preplašene. Nenadoma ga je obšla neka misel. "Kje ste bili, častiti?" je vprašal. "Saj dovolite."

"Spovedovat so me klicali."

"Ponoči? Kdo je tako hudo bolan?"

Plemiču je igral posmeh na ustnicah, a obenem ni mogel skrivati neke mržnje, ves poslednji čas jo je gojil do vikarja. Ta se je bil malce zmedel, a se je takoj zavedel, da se izdaja, in se je vzravnal.

"Ali sem mar vam dolžan odgovarjati?"

Colloredo mu je vrtal v oči.

"Ne, nikakor ne! Posebno, če vam to ni prav ljubo. Ubežnika ste šli spovedati," je rekel nenadoma. "Ako trdite kaj drugega, lažete!"

"Ali sem rekel, da sem šel spovedovat koga drugega?" je dejal vikar mirno, čeprav je čutil, kako mu vse trepeta v notranjosti. "In četudi bi se vam zlagal komu v dobro, bi mi Bog tega ne štel v greh. Da, Gašperja, ki ste ga obstrelili, sem spovedal in obhajal."

Plemič je bil za hip iznenaden, ni pričakoval gladkega priznanja. Nato se je zmagoslavno zasmejal.

"He! Kje pa je, razbojnik?"

"Tam gotovo ne, kjer ga bo vaša plemenitost iskala. Kje je, vam ne morem povedati."

"Tako? Častiti, saj ne boste trdili, da vam to nalaga spovedna molčečnost?"

"Tega ne," je rekel vikar ostro. "To mi nalaga moja vest. Nočem povedati."

"Torej prikrivate ubežnika."

"Ni v moji hiši. Poznam postave in me ne boste preplašili. Ubežnik ali ne, meni in Bogu je to vseeno. Prikrivam vam človeka, ki je smrtno ranjen in je v tem trenutku morda že izdihnil. Vsaj mrliče pustite v miru!"

Vikar se je bil razburil. Za Gašperja se ni bal. Vedel je, da ga ne morejo odvesti. Vsak najmanjši napor bi ga le rešil trpljenja. Bal se je za Jerneja, ki se ni hotel ločiti od tovariša, preden izdihne. Bal se je za Blaža, ki je imel v svoji koči izgnanca in ubežnika. Postava ni poznala usmiljenja.

"Prav," je dejal Colloredo, ki ga je bil vikarjev skoraj sovražni nastop sprva malce presenetil. "Prav. Ga bomo že sami našli. Daleč ne more biti. Najdemo ga, če naj oberemo vse hiše, vse svisli … Vi pa, častiti, vsak dan jasneje dokazujete, da držite z zločinci in uporniki."

"Z uporniki, vaša plemenitost? Ali mi imate kaj očitati?"

"Da ste bili zapleteni v upor, imamo črno na belem."

"Radoveden sem. Dalje! Zgolj natolcevanje mi ne zadostuje."

"Vi ste jim napisali pismo na vlado."

Vikar je bil malce osupel. Pa saj tega je lahko pričakoval. Ni kazal razburjenja ne jeze.

"Ali vam je gospod grof naročil, da mi to povejte?"

"Da govorim resnico, da. Bil je zelo nezadovoljen. Naročil mi je, naj vam rečem, da se v bodoče ne vtikajte več v njegove stvari, ampak rajši posvečajte večjo skrb dušnemu pastirstvu."

"xxxx zahvalim!" je rekel posmehljivo, mirno, četudi je čedalje huje rasla jexxxx to mi šele danes povexxxx.

"xxxx ni nanesla priložnost."

"xxxx. Povejte gospodu xxxx, da se mu doslej še nixxxx upiral ne ga tožaril xxxx koli, dasi bi bil imel nexxxx pritožbo čezenj, da vaše xxxxtosti niti ne omenim. xxxx to mu povejte, da sem xxxx po vesti opravljal svoxxxx xxxxovske dolžnosti in da se xxxx tem pogledu laže zagoxxxx pred Bogom, kakor se xxxx. Če sem pa kdaj zanexxxx dolžnost, sem jo zaxxxx iz ozirov do njega. To xxxx moja slabost in se to xxxx zgodilo. In zato vam xxxx," se je srdit po sloxxxx obrnil do kmetov, ki so xxxx stali nekoliko ob strani. "xxxx pojdite v cerkev! K xxxx ne na lov na ubogega xxxx! Danes je Gospoxxxx! Kdor me pri priči ne xxxx, naj me ne kliče na zadnjo uro!"

xxxx je kričal. Čutil je, da xxxx preveč razvnel. A šlo je xxxx, da reši Jerneja in tovaxxxx.

xxxx so bili zavzeti, za trenutek so stali ko oleseneli. Saj xxxx šli z doma, a jih je Colloredo z grožnjami dvignil xxxx. A četudi bi bili šli raxxxx, bi se bili zdaj prexxxx vikarjeve jeze in grožxxxx. Poparjeni so se spogledali xxxx bi ne bili več ubogali Colloreda. Pa ta je molčal. xxxx so se in odšli s povešenimi glavami.

Plemič in vikar sta sama ostala na ppti. Strmo sta se gledala v oči. Gospod Valant je še xxxx trepetal od razburjenja. xxxx je lomila jeza, a hkrati je čutil, kako je pred vikarjem neznaten in brez moči.

xxxx, da tudi vaša plemexxxx stopi v cerkev," je rekel xxxx Valant mirneje ko prej. "Poredko vas vidim pri služxxxx. To ni prav. Svojim podložnikom dajete slab zgled xxxx."

"Častiti, pozabljate, da jaz xxxx kmet, da bi me lahko poxxxx cerkev," je rekel plemič xxxx zagrizeno."

"xxxx," se je otresel vikar, ko xxxx znova zgrabila jeza. "Pred Bogom smo vsi enaki! Vsaj pred Bogom smo vsi enaki."

xxxx je odšel dalje. Bil je razxxxx, da bi se bil tepel z xxxx svetom. Nič več prizanesljivosti in slabosti! Pokazal xxxx!

xxxx se bo Colloredo upal sam xxxx? Ni se ozrl, a imel je tenko uho, slišal je, kako hodi za njim. Le v cerkev ga ne bo!

44.

xxxx se ljudje po maši usuxxxx cerkve in za kratek pomexxxx pod lipo, se jim je xxxx nenavaden prizor.

xxxx klancu, ki je vodil z brexxxx prihajala dva moža z xxxx spredaj je stopala neka xxxx s prižgano svetilko. Kaxxxx bilo, da nesejo mrliča. xxxx je pes, zalajal na ljudi in se zopet vrnil na klanec. xxxx? Iz tiste daljave jih ni bilo mogoče spoznati. Prixxxx bliže, tedaj so ljudem od začudenja zastrmele oči.

Ženska, ki je z lučjo hodila xxxx, je bila Beta; imela je xxxx, od mnogega joka xxxx obraz. Za njo sta stoxxxx Blaž in Jernej; noge so se jima zapletale, kakor da sta xxxx in breme do konca izxxxx.

xxxx težko uganiti, kdo leži na nosilih. Betin obraz jim je povedal vse. Nikogar ni bilo xxxx bi ne bil vedel, da je Colloredo prejšnji večer obstrelil Gašperja. Tisto jutro se xxxx razvedelo, da mu je gospod Valant nesel sveto popotnico. Zdaj je revež torej podxxxx. Temu se niti niso čudili, za večje začudenje jim je bil Jernej. Ali ga niso xxxx dan izgnali iz dežele? xxxx da si zdaj upa med ljuxxxx?

xxxx sta mrtvega Gašperja položila na tla. Beta xxxx postavila svetilko k zglavju. Ljudje so jih radovedni xxxx. Bili so tiho, možje xxxx drug za drugim odkrili. xxxx Gašperja nikoli niso čutili xxxx, čeprav so ga kdaj pa kdaj vlačili po zobeh, saj ni žixxxx storil žalega. Njegova xxxx jih je očitno ganila. Strxxxx mu v porasli bledi obxxxx katerem se mu je še poxxxx smrtnega boja. Zdelo se je, da mu skozi na pol xxxx veke z rahlim očitkom xxxx zenice.

xxxx si je otrl znojno čelo.

"xxxx ga imate," je rekel. "Za xxxx pa vi poskrbite."

xxxx so se spogledali.

"xxxx kako, da ste ga prinesli xxxx?" je vprašal Brelih.

"xxxxko?" je Blaž zganil z rameni. "Saj veš, kako. Kaj še xxxx?"

xxxx je jasno. Blaž ga ni xxxx več imeti pod svojo streho. Colloredo bi lahko izvohal, xxxx bil še živemu dal pribežališče. Iz strahu pred kakim xxxx bi ga ne hotel sprejeti nobeden izmed sosedov. Še xxxx nosača bi ne mogel doxxxx ker so bili vsi možje v cerkvi. Jernej mu je kljub nevarnosti napravil to uslugo.

xxxx so trdo molčali. Nobeden izmed gospodarjev se ni xxxx, da bi mrliča vzel v svojo hišo. Morda je komu prixxxx miesl, a je bil od zadnjih dogodkov preveč preplašen.

"xxxx pa le!" je rekel Blaž Jerneju. "Veš, da te nerad poxxxx, a vendar ne kaže, da bi xxxx tod okoli."

Jernej ni niti za hip pomislil na svojo varnost. Opazil je, da ga ljudje gledajo z drugačnimi pogledi ko prejšnji dan. To ga je zazibalo v brezxxxx. Užival je omamo poxxxx trenutkov, ko lahko še xxxx na rodnih tleh.

xxxx je kot izgubljena stala xxxx njim.

"Pojdi!" mu je rekla in mu xxxx roko. "Srečno" Pa po xxxx hodi, ne po poteh, da te ne ujamejo!"

"Zbogom! Ko pokopljete Gašperja, pojdi na Knežo!"

"Kam naj bi šla drugam: Še xxxx, da je tako. Srečno živi xxxx."

"Srečno živeti bo zame nekoliko težko," se je Jernej prisiljeno nasmehnil. "Pozdravi Marulo! Reci ji, da bi jo bil obiskal, če bi ne bilo prenevarno. Toda — pridem, če Bog da; pridem! Se se bomo videli. Pa njeno mater pozdravi. Pa očeta tudi, če veš, da ga to ne bo preveč ujezilo."

"Bom. Srečno hodi, Jernej!"

Beta je v svojem srcu še vedno tiho čutila za Jerneja in se bala zanj.

"Colloredo!" je vzkliknila neka ženska. "Colloredo!"

Ljudje so se ozrli in vznemirili.

Gospod Valant se je motil, ko je mislil, da plemiča ne bo k maši. Preveč je zasovražil vikarja, da bi ne hotel slišati njegove pridige. Pravilno je sklepal, da v svoji jezi ne bo molčal. Ni prizanašal svojim duhovljanom, a tudi njemu ni prizanesel. Namigaval je na kri, ki je bila po nedolžnem prelita in kliče Boga za maščevanje. Ali je s tem mislil Gašperja ali Melhorja? Tudi žito, ki mu plesni v shrambah, medtem ko otroci podložnikov stradajo, mu je oponesel. Pri tem pa, zvitorepec, ni izrekel niti ene besede, da bi jo lahko gorko nesel grofu … Po maši je stopil za cerkev; čakal je, da se ljudje razidejo. Preveč so ga pekli njihovi škodoželjni pogledi. Ko je opazil, da se pod lipo stiskajo v gručo in silijo med može tudi ženske in otroci, ga je obšla radovednost. Kaj imajo? Kaj se je zgodilo?

Jerneju je ob pogledu na Colloreda vsa kri planila v lica. Ta človek ga je ovajal, zakrivil je smrt Gašperja in Melhorja. Ne le to. Tudi očeta mu je spravil v grob. Obšel ga je tak srd, da bi mu bil planil za vrat in ga zadavil.

"Pojdi!" je vzkliknil Beta. "Teci, da te ne dobi!"

"Zdaj je pa res najbolje, da greš," je rekel Brelih.

"Kar tu čez plot pa po bregu," ga je Blaž porival od gruče. "Še pes te ne dohiti."

Jernej se ga je otresel in pogledal može. Vseh oči so izražale strah in mu prigovarjale, naj beži. Da, saj nima smisla, da bi napadel plemiča. Naj bi se boj iztekel dobro ali slabo, pot nazaj na Tolminsko bi mu bila še bolj zaprta. In Bog ve, če bi ne spravil v nesrečo cele vasi. Toda bal se ni.

"Zbogom, možje!" je rekel in počasi odšel proti klancu.

Plemič Colloredo je pravkar pristopical do gruče in ga šele tedaj zagledal in spoznal. Od začudenja je za hip kar olesenel. Vsakogar bi bil prej pričakoval, le ne Jerneja. Kaj dela tu? Zakaj se je vrnil? Bal se ga je. Iznebil se je Gašperja, tu stopa na njegovo mesto Jernej. Strah mu je vrnil prisebnost in pogum.

"Primite ga!" je zakričal. "Ali ga ne vidite? Zgrabite ga!"

Če bi se bilo to zgodilo prejšnji dan, še tisto jutro, bi bilo morda nekaj mož planilo za Jernejem. Zdaj se pa niso ganili, le mračno so gledali plemiča. Besede, ki jim jih je bil vikar govoril med mašo, so jih čisto spremenile. Še nikoli ni bil tako ogorčen, tako jasen, greh in grešnika je imenoval s pravim imenom. Ni jih zmerjal, a govoril je ostro, vsak stavek kot udarec s sekiro. Kaj jim je storil Jernej, da ga zdaj obrekujejo in mu privoščijo nesrečo, a so imeli zanj prej, ko so še verjeli v uspeh, polna usta občudovanja in hvale?

xxxx bil, prebičali so ga, mu xxxx zemljo in kočo in ga izxxxx. Kaj je storil? Ni se poxxxx le zase, ampak tudi za xxxx za vse. Ne trpi le zase, xxxx vse. Namesto da pljuxxxx, naj bi se mu rajši do xxxx …

xxxx Bukovci niso bili slaxxxx, le preveč so se vdaxxxx občutkom. Vikar xxxx pomolil zrcalo pred obxxxx xxxx so se zdrznili in se xxxx sami pred seboj. Texxxx za nič na svetu ne ubogali Colloreda. Ne le zaradi xxxx besed. Kakšno srce xxxx imeti, da bi g +a zgraxxxx je pomagal prinesti xxxx Gašperja in je storil xxxx krščanskega usmiljenja? xxxx biričem bo ga iztrxxxx ga ne pustili odgnati.

Jernej se je bil ustavil in se xxxx. Uporno, s posmehom je xxxx plemiča; rad bi mu pokazal, da se ga ne boji. Hkrati xxxx kaka njegova drznost xxxx občudovanje. To ga je xxxx.

Colloredo je pobesnel.

"xxxx ne slišite?" je zakričal xxxx meč. "Zgrabite ga, xxxxzujem! V glavarjevem imenu … Sicer se boste kesali."

xxxx je zagorel od jeze, xxxx plotu in potegnil kol xxxx.

"xxxx dajva!" je zavpil. "Le xxxx svojim pipcem! A glej, xxxx ne zabijem v hrbet." xxxx so se zasmejali.

Plemič je bil presenečen. S xxxx hkrati obupnim pogledom se je ozrl po ljudeh. Bil je xxxx. Niti hlapca ni bilo, da bi mu pomagal. Če odneha, xxxx vedno omadeževana njegova plemiška čast.

xxxx se je in naperil meč; xxxx je bilo, a bo v naslednjem trenutku naskočil in napadel Jerneja. Ta je čakal z xxxx kolom. Tedaj se xxxx plemiču tiho od zadaj priplazil čokat fant, da sunil s xxxx v hrbet, a s pestjo ga

xxxx po desnici, da mu je xxxx iz rok.

xxxx je strašen vik in krik. xxxx so vreščale, možje so xxxx se je srdito zaganjal xxxx in lajal. Jerneju je xxxx presenečenja zletel kolec iz xxxx. Kaj je povzročil? Tega xxxx ne pričakoval. Kaj se xxxx? Najbolje, da poxxxx, potem se bodo osvestili. xxxx je plot in se spustil po bregu; mehka zemlja se mu je vdirala pod nogami.

xxxx, ki je bil po maši poxxxx v zakristijo in molil, je xxxx krik. Kmetje se plemiča niso upali dejansko lotiti, le odrivali so ga, da bi ne xxxx meča, po katerem so gaxxxx čevlji. Bali so xxxx ne bi v svoji jezi koga xxxx ubil. Colloredo pa je xxxx psoval in suval s pestmi.

"Kaj se godi?" je vzkliknil xxxx, ki je pritekel v eni sapi. "Ali ste ponoreli?"

Možje so se na vikarjev xxxx streznili in se umaknili. Colloredo je bil ves upehan in xxxx obraz, pobral je meč in xxxx v nožnico. Sovražno je pogledal ljudi, krvavo zaxxxx in odšel po klancu.

Gospod Valant je šele zadnji xxxx plemiča, zastrmel xxxx mogel razumeti.

"Za božjo voljo!" je sklenil xxxx. "Ali kličete biriče v vas? Kako je prišlo do tega?"

"Jerneja je hotel zgrabiti," je povedal Brelih.

Vikar je bil še bolj začuden. "Jerneja? Kje pa je Jernej?"

"Pobegnil je," je rekla Beta.

"Kaj pa je iskal tu?"

"Gašperja je pomagal prinesti," je povedal Blaž. "Umrl je."

Medtem so bili skoraj pozabili na mrliča. Le nekaj žensk je stalo okoli njega.

Vikar je pristopil in se zagledal v mrtvega Gašperja; bil je zagrnjen do laktov, v sklenjenih rokah pa je tiščal lesen križec. Storilo se mu je milo in utekel je revež, postal večen ubežnik, nihče več ga ne bo mogel preganjati.

Odkril se je in se pokrižal.

"Za Gašperja Razpeta, da bi našel tisti mir, ki ga je na tem svetu zaman iskal, Oče naš, kateri si v nebesih …"

Ljudje so mu odgovarjali glasno, ganjeni do dna duše, ženske so si brisale solze …

Jernej je bil obsedel na zidu, pod katerim se je raztezala z gozdom porasla gmajna. Gledal je navzgor in poslušal. Kaj se godi? Nekaj časa je bilo še slišati krik, nato je vse utihnilo. Po njegovi sledi je pritekel Kljukec, veselo zacvilil in se mu zvil v naročje.

"Ali bi rad šel z menoj?" mu je govoril Jernej in ga božal. "Ne moreš, ne smeš! Dvema se bodo težje odpirala vrata. Z Beto pojdeš, na Knežo, tam bo bolje zate. Kljukec, marš!"

Pes je bil začuden, tekel je v breg, a se je zopet ustavil. Ko se je Jernej dvignil, da bi odšel, je bil že zopet pri njem.

"Marš! Ali ne razumeš? Poberi se!"

Jernej je pobiral kamenje. Pes je znova stekel v breg in se ni več vrnil. Izgnanec pa je odšel vprek pobočja …

"Kaj pa zdaj?" je vprašal vikar, ko se je pokrižal in se ozrl po možeh. "Vem, da se ga bojite vzeti pod streho, četudi je mrlič; saj razumem. Pa ga prenesite k meni, da ga položimo na mrtvaški oder."

Pristopila sta dva krepka fanta in dvignila nosila. Beta je vzela svetilko — ni je hotela prepustiti kaki drugi ženski — in odšla naprej. Za Gašperjem je stopala cela procesija ljudi. Zadnji se je pridružil pes …

Popoldne, ko je nebo še bolj posivelo in so oblaki pritiskali na vrhove, so ljudje zagledali plemiča Colloreda, ki je odhajal skozi vas. Mrko je strmel predse in ni pogledal ne na desno ne na levo. Njegov hlapec, ki je nosil za njim mušketo, pa je izzivalno bliskal z očmi.

Plemič Colloredo se je bil namenil v Tolmin. Poslej ga ni bilo več na Bukovo. Svojo posest je prodal tolminskemu grofu.

Bilo je še dolgo do večera, ko je Jernej zopet stal pod košatim hrastom na meji. Zdaj ni bilo nikogar, ki bi ga bil s krohotom brcnil v drugo deželo. Bil je sam v golem gozdu, sam pod sivim, oblačnim nebom. Sedel je na krivenčasti korenini, ki se je bočila iz tal, in se skozi mrežo debel in veja še enkrat zagledal v pobočja in vrhove, ki so se v gosti verigi vlekli proti jugu.

Tolminska! Uboga, a lepa dežela s svojimi grapami in strminami, bornimi polji in temnimi gozdovi, v svojo bridkostjo in smehom. Ali jo bo še kdaj videl? Bog ve! A topla misel mu bo umrla šele z zadnjim dihom, preden ga kdo ve kje zasujejo v grob.

Obhajale so ga žalostne misli in te niso dobra popotnica na večnem romanju, v kakršno je bil obsojen. Bridko se je nasmehnil.

"Pojdimo!"

Obrnil je hrbet domovini in stopil na stezo, ki je vodila nizdol v Poljansko dolino. Hodil je počasi, tedaj se mu res nikamor več ni mudilo. Z vsakim korakom mu je bilo, kakor da se trga od srca.

Iz oblakov je drobno rosilo.