Pravica skazica
| Pravica skazica Miha Avanzo |
| |||||||||||||
Odhod
Odločiš se
in se odpraviš
odstaviš se materi od prsi
ogrneš se
ker ej zunaj še noč
ne veš
kje boš pristal
katera mesta so še na tvoji poti
kateri obrazi
katere reke
Potovanje
Ta čas trepetaš
ves vročičen posedaš
po kavarnah
in se trudiš
da bi govoril z ljudmi
ki jih vidiš prvič
moraš počenjati
neznansko mnogo stvari
na tisoče opravkov je
za katere
še nisi vedel
nikjer pa ne čakaš
vedno si prvi
kajti tvoje noge so najhitrjše
tvoja usta govorijo najlepše besede
neprestano si na preži
zakaj bi sicer začel to svojo
pot
Konec potovanja
Prav počasi
postajaš strašno truden
upočasniš svoj korak
odvržeš vsa svoja nepotrebna bremena
besede se porazgubijo
spat greš spet sam
Vsak dan za vas
Tule ob robu
drobne ženske nogice
ki tekajo mimo
čudni dolgolasci
ki v kotičkih žepov valjajo hašiš
male bratranke
ki hitijo iz šole
da bi izprosile od mamic
eno ali dve urici pod večer
david
ki vpraša kot vedno
how`s life
jaz
ki vedno prikimam
to pa je tudi čisto res o tem življenju
kot če prestaviš kozarec
ali napišeš pesem
pozdraviš prijatelja
ali pokimaš dekletu
Guba
Prekleto ker je toliko stvari že od prej
postelja z janitovega happa
pa zora od leta tisoč
devetstodvainpetdesetega
zapiski in zastor ki se guba navzdol
posteljo bomo podrli
zoro tudi a nekolilko kasneje
zapiske bomo izbrisali
zastor pa zažgali
samo guba bo ostala popolnoma na istem
Danes sem pač take volje
Danes sem volje
da bi nabiral rože
danes sem volje
da bi se šel igrice iz otroških let
ali da bi hodil po starih ulicah
kjer so se smeri že izgubile
danes sem volje
da bi bredel po vodi do kolen
danes sem volje
da bi čečkal po zidovih
ali izumil kakšno blazno novo stvar
danes sem volje
da bi bila že jesen
in bi pobral kamne po poteh
in jih hranil v predalih
danes sem volje da bi sedel v kavarni do jutri
ali da bi si poiskal deklico
danes sem volje
da bi se podal na pot
da bi opravičil svoje življenje
in da bi padel poražen
danes sem volje
da bi izpolnil obljube
in ogovarjal ljudi
ki bi bili videti srečni
danes sem volje za pesem
storil pa bi tudi mnogo drugih reči
Sobota od devetih do desetih
Na trgu sem kupil peso
zmrznjene ribe
in teloh
po izložbah so imeli
nove stvari
povsod
so bile čisto sveže
deklice
n moja mala živžavka
je bila prvič tako počesana
Rolling stones
Motto
po svetu okrog se klati
il roule sa bosse
he walks the earth
he rolls about
he is a rolling stone
V čem je vsa stvar
Vsa stvar je samo v tem
da živimo od kratkih zgodb
če rečemo živel prvi maj
in imamo mir do večera
Priznanje
Ko se zjutraj zdani
rečeš
bodi dan
in je dan
ko vidiš
da bo sijalo sonce
rečeš
naj bo sonce
in je sonce
zvečer ukažeš
bodi noč
in je noč
ali si bog
ali kaj
Kako napišeš pesmico
To gre čisto takole:
najprej si nagrmadiš
veliko množico stvari
predmete
iz omar iz predalov
s sprehodov iz pisem iz naslovov
in take besede
ki so fine
in ki se fino rečejo:
pravica, skazica
kapascofom
in ljubadeklicaživžav
potem se usedeš za mizo
potem se usedeš za pisalni stroj
in rečeš:
pesmica pogrni se
Kaj imam
Imam
drobno sivo miško
ki mi jo je podarila
moja srčica
imam
kozarec črnine do roba poln
koščke pomaranče na mizi
in stare rokopise
imam
edgar allan poe:
selected poems and tales
koder mojkinih las
ko so bili stari osemnajst
ter velike želje za vsak dan
imam majine lepe noge
in nasmeh
male deklice iz name
vse to
Moja pota
Kdaj grem od doma
zgodaj
ali koga srečam
ejčita
ki nosi charlie bird parker
in druge plošče
janiko
ki žveči
tomaža
ki piše zgodovino pop glasbe
kje grem
po titovi
do name
po gregorčičevi
do hipija
po aškerčevi
do filozofske fakultete
a je to sploh kakšen faks
to je en jajc
Kaj pride potem
ko napišemo
že vse pesmi
ko preberemo
vse knjige
ko obredemo
vse kraje
kaj naj počnemo potem
ko spimo
z vsemi deklicami
ko zajebamo
vse policaje
ko poskusimo
vsa vina
kaj je zdaj na vrsti
ko spoznamo
vse ljudi po imenu
ko zadenemo
z vsakim strelom deset krogov
ko nas proslavi
vsaka misel
v čem je potem naša bodočnost
ko izumimo
že vse neznane stvari
ko prebedimo
vse noči po cestah
ko vedno
dobimo na športni stavi
katero pot bomo ubrali
ko naredimo
že vse revolucije
ko končamo
že vse vojne
ko pomrejo
vsi iz stare garde
kam se bomo zavlekli
ko izobčimo
vse velike duhove
ko legaliziramo
hašiš
ko je
vsa umetnost avantgardna
komu bomo še segali v roke
ko uničimo
vse ure
ko znamo
že vse jezike
ko zasužnjimo
stvari
kdo nam bo potem še rabelj
Gobamarjetica
In nato cepetaš
z rokami v žepih
marjetica
pridi no gor
vpije glas z balkona
kosilo je že pripravljeno
igrice je konec
ti pa praviš
ni res ni res
reče se:
gobamarjetica
Marsikaj se je spremenilo
Chubby ne bere več vidmarja
in andreja zupančič ljubi blues
knjige
imajo le še rdeče platnice
in pesniki pišejo
le še politične pesmi
začenja se
vedenje o rečeh
odmevi
pozabljenih uporov
le še včasih pridejo do nas
deklico
ki bi bila nepomirljiva s svetom
le še redko srečamo
če je v komuni nov film
ali v mali drami premiera
ob jutrih
gremo na sprehod na rožnik
ob večerih pa gledamo tv
ob vsem tem
pa nam imena zvenijo vse bolj tuje
in kdajpakdaj
ne vemo
kako bi odgovorili
na kakšno vprašanje
Besede
Kadar se besede
obrnejo vase
jih ne rani noben meč
ljubezen se ob njih skrha
Mavgli
Trdo stopajoč visok
raven v bokih neprespan
a znan vsem pesnikom s cest
izpod blatnih mostov
verjamemo vanj
a ne vemo kdo je
ali jež nekam slabše kvalitete
ali je vir zdravja
tudi če nam pride naproti
(črnolas kakor je zbuja povsod pozornost)
se ne odkrijemo
ne ponudimo roke v pozdrav
delamo se kakor da ga ne vidimo
a roke se nam tresejo
koža postaja vlažna
vročične oči plapolajoče nosnice
ko zvečer napišemo pesem
(ne gre in ne gre nam iz glave)
ji damo popolnoma nagonsko naslov
smrt fašizmu svoboda mavgliju
The love song of J. Alfred Pufrock
j. alfred prufrock
pride v tak dan
ko gre po cesti
in nikogar več ne sreča
zadosti ima vseh teh popoldnevov
in čajev ob petih
njegova ženska se mu jebe
svoje življenje je že
izmeril s kavnimi žličkami
hodi takole in pride:
tu je sneg zunaj pa je sonce
tu se ustavi
kaj zdaj
če stopi naprej
se mu čas odpre
postane bog
in naje pot v ljudi in stvari
nobena poezija ni več potrebna
nobeno sonce
sam se bo moral odločiti
nihče mu pri tem ne pomaga
do i dare disturb the universe?
j. alfred prufrock
si ne drzne
glasuje za dneve in kretnje
ki so mu že znane
glasuje za svet ki je prijazen
v svoji spoznavnosti
kjer ni prežečih hamletovskih vprašanj
kjer se bo v miru staral
in nosil posvaljkane hlače
ne drzne si ker se boji
za trenutek je zrl
skoz priprta vrata
za hip se je zavesa razmaknila
kar je pri tem čutil
ga je temeljno prizadelo
za drobec časa je bil
a vse zaman
pospravil je kovčke
obleke je spet zložil v omaro
in potni list je romal
nazaj v predal
potovanje
se je končalo
vzame takole sprehajalno palico
počeše se na prečo
in je breskve
večer je topel in oktobrski
ko bo novo leto
bo sneg po strehah in megla po kotih
j. alfred prufrock se bo postaral
mogoče ga bojo prijatelji zapustili
vse pa bo ostalo kot prej
srčica, srčica, srčica, srčica
Z mojo srčico je čsto drug
ače. Tako skaklja po robu vodnjaka,
mokro je, spolzko, gladke lužice se
svetlikajo, voda škropi sem in gor,
ona pa ne pade v vodo in ima tako
rada rdečo barvo s sidrom na levi
strani (v višini srca). Usedem se
na progo in gledam predstavo.
Kmalu bo tema, vse pa se še prav
dobro vidi. Tračnica je hladna,
čisto jeklo, ki ne rjavi. Obrisi
postajajo medli, zvenenje, ki se
razlega od spodaj, se prav nrahlo
jača. Nikoli ne nosi s sabo lešnikov
(žepov tako ali tako nima), veverice
pa jih zelo rade grizljajo, pridejo
čiso k roki, dlan se odpre, belina
jedra zija vanje, popolnoma so
domače: po deblu navzgor in po
drugi strani dol. Samo pokuka v
živalski vrt, otroška leta se
vračajo, ristanc je že pozabljen.
Na klopi sedi siva glava in ko
tako sede telovadi, se moja mala
srčica zboji in pravi: igorinsonja.
Najsi spleza na hrib, z visokega
kraja se vedno vidi dalj, ali pa
pade v jamo, nikoli ni sebi enaka.
Pravila igre pozna do najmanjše
podrobnosti, čeprav jih dejansko
izpolnjuje bolj instinktivno kot
zavestno. Vedno srečuje kakšen
trg, mostišče ali kakšno domačo
ulico, ki je potrebna popravila.
Vse naokoli je blato, čepka je
snežena, šapke so tople pa ustnice
tudi. Vedno se od kod prikrade
kakšen majhen droben bogec, a od
ome mi piše s črkami malo
nagnjenimi na levo stran: tudi
čez štirideseta leta je vredno
živeti, da veš. Strmi klanci jo
tako hudo zdelajo, da je vsa
zasopla, ko priteče za mano,
oči potemnijo, pogled se izostri.
Kadar ob taki priložnosti kaj
zasumim, pade vame, da imam
samo roke. To pa je za dekle
odločno premalo. Moja srčica
ljubi male neznatne stvari,
ki ti nikdr ne napravijo
ničesar hudega, pikapolonico,
ki se sprehodi po dlani, košček
skale, na katerem z velikanskimi
črkami piše META in če na proslavi
pozabim tekst. Niti enkrat ne smeš
hoditi za njo, to jo spravi na kraj,
ob rob pojava, nekam v parter ali
sprednje vrste balkona. Trudi se
in trudi, a dalj kot do m ne pride
nikoli, vse se konča nekje od dvanajst
dalje. Od časa do časa reče stečkan,
jaz grem pa mirno dalje, kot da se ni
nič zgodilo, kot da sem stopil na kamen,
izumil rožo ali zamrmral res čisto
sam pri sebi: svet je moj, ljubezen,
svet je moj
deklica iz name, deklica iz name
Živi v tretjem nadstropju in
ponuja zamaške in posode za solato,
dežne plašče z Japonske in jedilni
pribor iz plastike. Pozimi ima modro
haljo, poleti pa zeleno s kratkimi
rokavi. Grem k blagajni, vzamem
listek in žulim pelinkovec ali kavo
ob politih mizah. Teka sem in tja,
če jo pogledaš, drobno zardi in ji
je nerodno. Briše skodele in vsi
hodijo mimo: tretješolke iz Šubičeve,
David Nez in Mlenko Matanovič, stari
gospodi s plešo, če je jutro in
klepetavi turisti, če je večer.
Neznanske kupe znosi k dvigalu,
gibkih nog, radoživih kretenj.
Pridem prvi dan: spuščeni lasje in
drobni opravki rok, pridem drugi dan:
konjski rep in čebljanje ptic,
pridem še kdaj: čopka ob strani in
iskrenje v očeh. Spreminja se, kot
se rosa spreminja v petje in trava
v svetlobo. Gledam, ko govori in se
ustnice gibajo, glasu ne slišim, kajti
kdo mi vedno kaj pripoveduje. Ko grem
domov, me vsi poznajo in vprašajo,
kako je z deklico. A nihče ne ve
ničesar o njej, kje stanuje, kam
hodi po mleko, kaj bere, ali ima rada
pomfri. Živi seveda čisto sama, brez
bratov in sestra, nekje za robom mesta.
Nihče je nikoli ne zagleda na ulici in
nikomur ne razdaja svojih sanj.
matjaževa sestra sestra matjaža
Ta je prava ženskica. Včasih
me zmoti v pisanju, včasih mi prinese
maturitetno nalogo Pearl
S. Buck: TheGood Earth, včasih mi
pomaha od daleč, včasih je ne
vidim cela leta.
Knoličbar
Že zdavnaj smo hodili
v knoličbar
iz samega preljubega zadovoljstva
imeli smo bazen
in kosilnico za travo
in dve katjini sestrični
ali pa je prišla mama
in rekla:
pa še drugič pridite
in smo res
Pesniki
Popolnoma očitna prevara
p in r
in ostale črke
dajo skupaj abecedo
Support your local poet
Prideš domov
tečeš po stopnicah
na vratih je listek
in na listku
piše:
bila sem tu
m
Razred
Določeno število sten
tabla stoli klopi
okna
z razgledom na svet
slika
z razgledom na tita
Igra
Kaj imaš rajši
z ali l
odgovor: l
luknjo imaš rajši kot zlato
Zakajzato
Zakaj imaš tako
velikanske oči
zakaj imaš tako
neznanska usta
zakaj imaš tako
čeladasta ušesa
zakaj imaš tako
počesan nos
zato
Ramadan in drugi prazniki
A vendar
ko bo ramadan
bom spil le dve kavici
eno v ljubljani
eno v radovljici
Mojca
Če rečeš mojca
se ti zdi
da je tvoja
zanima te njena nenavadnost
pol tu
pol tam
kot prehod iz svetlobe v temo
ali iz glasu v tišino
tako:
mojca, tvojca
Mojca II
Enkrat ali dvakrat na teden
prisedem k mojci
pomeni
da sem zravenmojčen
ona je moja primenka
jaz
sem njen prinjenec
Tramvaj
Vse je isto
najprej smo imeli palico
nismo pa imeli tramvaja
potem smo imeli tramvaj
nismo pa imeli palice
Vrednost
Kar je vredno
stoji v redu
vprašanje
pa je kateri red je to
kam grejo poti
kdaj je sonce brez kože
Vse te naše pesmice
Poezija
ni nič drugega
kot dajanje imen
kot tek tvoje sence čez obraz kamna
tako se izkaže
za največji akt nasilja
nad rečmi:
ljudje zlorabljajo svojo moč
ki je le v tem
da rečem vžgejo na čelo svoje znamenje
da reči zavijejo v svoje sanje
sedmega dne
ko se je bog
utrujen zvalil v travo
po dolgotrajnem napornem delu
je šele ustvaril ta svet:
podelil mu je ime
tako
se je bog sedmega dne
razglasil za pesnika