Pravljica!
| Pravljica. F. R. |
| |||||||||||||
Berači so raznašali po deželi sledečo pravljico:
Nekoč se je veliko kraljev spopadlo v strašni vojski. Eden je bil s severa, postavljal se je s kosmatimi medvedi, izučenimi za vojsko drugi je bil njegov sosed z juga, ki je bil najbolj ponosen na svoje lepe divje peteline, saj so strašno pogumno napadali in sovražnika okljuvali, če se je le kje pokazal; tretji je imel ladij vse polno, strašno velikih in jih je nastavil kroginkrog svoje obali, da mu živ krst ni mogel do kože, četrti je imel vojskovodje, ki so z neizrečeno globoko besedo napovedovali zmago, da so se njih narodi objemali genotja, peti je imel junake, da jim jih za tek ni bilo para. In tako je imel vsak izmed vojskujočih se brezštevilnih velikih kraljev in malih kraljičev kako orožno vrsto, ki se je žnjo ponašal.
Najbolj ponosen je bil pa eden na svoj dolgi bezgov pihalnik, ki je s svojimi orjaškimi pljuči iz njega 120 m daleč prožil dehteče bombe in jih metal na preplašenega sovražnika.- Zvezani so bili kralji po krvi, kakor so si bili v sorodstvu in svaštvu.
Toda zmagati le ni mogla nobena stranka, čeprav so veliki kralji nekaj malih kraljičev dosti hitro ukrotili. Zato sta nepremagljivi stranki na predlog modrijanov poiskali starega, smrdljivega kozla, ki so ga zaprli v majhno kočo. Kdor izmed kraljev bi pri kozlu najdalje vzdržal, ta bodi zmagovalec. - Pa gre notri kralj kosmatih medvedov. Je vzdržal nekaj časa; toda ker je bil z doma vajen svežega zraka, jo je pred nenavadno težkim kozlovim duhom hitro na sveži zrak potegnil. - Za njim so prišli drugi kar po vrsti in kar moč dolgo vztrajali, toda kozel je le vse pregnal z močjo svojega duha. Zadnji je šel h kozlu kralj doslej nezaslišano dolgega pihalnika. Pa ni bilo dolgo in iz koče se je začulo neko gibanje in prhanje, vrata odskočijo in vun plane ves preplašen - kozel ...