Pravljica (Ivan Albreht)
| Pravljica. Ivan Albreht |
| |||||||||||
Nekoč je bilo, bogve kako... Rodilo se je dete, nebogljeno in nezvano, prava živa nadloga. Mati je jokala, oče je ogledoval luno, dete pa je vekalo in se cmerilo, da je bilo joj. In mati je še jokala, pa je začela nazadnje preštevati zvezde, da bi ne slišala otroškega cviljenja. Kajti dete je res bilo, kakor so taki otroci sploh, pa vendar zopet ni bilo tako. Zato je štela mati zvezde, oče ie gledal luno, dete pa je cvililo naprej in naprej.
Prišle so Rojenice in so obstopile zibelko.
»Vojske naj vodi, ko tako kriči,« je rekla prva.
»Kaj bo vojske vodil, ko še sam sebe ne bo znal,« se je smejala druga, »romar naj bo!«
»Kako bo romar ta piškur, ko je švedrast in ves skvečen!«, se je rogala tretja.
Rojenice ugibajo, dete kriči, mati v obupu dremlje in še v spanju šteje zvezde, oče stoji pred hišo, gleda Iuno in preklinja.
»Smrti bi ga dale v naročje,« meni spet prva Rojenica.
»Smrt ima boljših dovolj«, meni druga, a tretja pristavi:
»Ne marala bi ga, ko tako zija!«
»Kaj sedaj?«
»Pustimo pokveko, naj kriči, pa pojdimo dalje! Mnogo je otrok, ki jim lahko spodobno sodimo usodo.«
»Nikar tako!« ugovarja tretja. Ako enkrat pustimo in zanemarimo svojo pravico, jo lahko izgubimo z a vekomaj.«
»Svetuj torej,« se nejevoljno oglasi prva.
»Jaz ne bi vedela sveta,« obupuje druga.
»Jaz pa,« se ojunači tretja.
»Ti? «
»Da.«
»No? «
»Povijmo nadlego in jo nesimo naravnost pred božji tron. Bog naj sodi!«
»To je res edina rešitev,« pritrdi prva Rojenica in se takoj loti dela. Otrok brca, cvili in se zvija, mati stoka v spanju, oče bi najraje pobegnil na luno, toda Rojenice ne odjenjajo. Kakor bi trenil, šinejo z nebogljenim spakom naravnost pred božji tron.
»Kaj hočete,« zagodrnja Peter pred nebeškimi vrati:
»Rojenice smo in hočemo naravnost pred božji tron.«
»Čakajte!« zagodrnja Peter in smukne v nebesa, da povpraša, kako in kaj naj bi s tem čudnim obiskom.
»Rojenice,« se začudi Bog oče.
»Da! Pa neko človeče imajo s seboj, ki tako strašansko cvili, da gre kar do mozga,« pojasnjuje Peter.
»Naj pridejo!«
Rojenice hite pred božji tron in hitro razodenejo svoje težave.
»Sodile smo in nismo mogle prisoditi!«
»Dajte, da vidim!« pravi Bog oče. Rojenice začnejo odmotavati povoje in razgrinjati plenice, nebeščani vrve skupaj z vseh strani, da vidijo to čudo čudovito.
»Tak otrok se je rodil na svetu, da mu tri Rojenice ne morejo prisoditi usode.«
»Čujte, čujte!«
»Zdaj so prihitele v nebesa, naravnost pred božji tron.«
Živahna radovednost zavalovi po vsem širnem nebeškem kraljestvu. Vsak hoče iz obličja v obličje videti to čudo zemeljsko. Rojenice motajo in motajo, toda otroka le še ni na izpregled.
»Saj ga menda sploh nimate,« se nasmehne Bog oče.
»Pač, pač,« hite Rojenice, »je že tu!«
Oster jok zaseka v nebeške sobane, prav tik pred božjim tronom. Bog oče gleda, gleda in strmi.
»Kaj takega — «
In vsi nebeščani gledajo, gledajo in strme.
»Kaj takega — «
»Kje se je pa rodilo?« vpraša Bog oče.
»Oj,« vzdihnejo Rojenice, »na tistem koscu sveta, ki mu pravimo slovenska zemlja. Mati je jokala in zvezde preštevala, oče je luno gledal in klel.«
»Kaj ste mu sodile?«
»Rekla sem, naj bi bil vojak,« se je oglasila prva Rojenica.
»To ni zanj,« meni Bog oče.
»Tudi jaz mislim, da ne,« se oglasi druga Rojenica. »Romar naj bi bil,« sem dejala jaz.«
»Tudi to ni zanj.« pravi Bog oče.
»Tudi moje misli so bile take.« se oglasi zdaj tretja, »zato sem hotela k tebi pred nebeški tron.«
»Na slovenski zemlji se je rodilo, mati je zvezde preštevala, oče je luno gledal in klel, vse tri Rojenice mu niso mogle prisoditi usode: kaj bi ž njim.« se je vznejevolil Bog oče. Bolj in bolj se mu je mračilo čelo, bolj in bolj se je bliskalo v njegovih očeh. Tedaj se je zgodbo nekaj, kar se še ni nikoli do tistega dne in se ne bo nikoli več. Bog oče je vstal in se je razjezil, silovito razjezil, da se je streslo vse širno nebeško kraljestvo. In je dvignil roko in je skrčil pest, pa je izustil besedo, hudo besedo:
»Vrag ž njim! P a naj bo tedaj — slovenski pisatelj!«
Vse nebesa so se potemnila tisti hip, zemlja se je stresla in Rojenice so preplašene plule s svojim bremenom nazaj na svet.
Ko so položile dete v zibelko, se je mati predramila:
»Ti uboga moja sirota! Zakaj te ni raje Bog k sebi vzel!«
Oče je ležal pred vežnim pragom pijan od same žalosti Rojenice pa so bežale, bežale, da ne bi nikoli več srečale tistega strašnega izrodka, ki je celo Boga samega pripravil do hude besede...