Pravljica (Ivan Cankar)
| Pravljica. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Pred davnim, davnim časom se je zgodilo, da je imel slovenski umetnik denar. Šel je in si je kupil lepo novo suknjo, kupil si je tudi lepo srebrno uro in drugih prijetnih in potrebnih stvari nemalo. Nazadnje pa mu je ostalo še dvoje bankovcev, je rdeče in modro pisanih bankovcev. Truden je bil od mnogih po in od sreče, pa je sedel zvečer ob odprtem oknu, gledal je v zvezde in sanjal. Tudi zvezde so gledale nanj in so se mu tiho smejale. Njegove sanje so šle daleč in zmirom dlje, tako visoko so šle, da so se jim mežikale svetle zvezde same.
Blagroval se je v teh svojih lepih sanjah:
»Pri kraju je za večne čase to žalostno romarsko življenje! Utonilo je v dnu jezera, ostal je le spomin, napol grenak, napol sladak. Nastopil sem z veselim korakom čisto novo pot, zakaj kupil, sem si bil lepo novo suknjo, lepo srebrno uro in tudi dragih prijetnih stvari nemalo. Nazadnje pa mi je ostalo še dvoje bankovcev, dvoje rdeče in modro pisanih bankovcev. Očitno je, da se bo treba odslej popolnoma drugače ravnati. Marsikaj se je spodobilo za ubogega potnika, kar se ne spodobi za človeka, ki ima novo suknjo in srebrno uro. Urediti bo treba to življenje po vesti in pameti. Lahkomiselnost se poda popotnikom, nikakor pa se ne poda ljudem naše vrste in naših gmotnih razmer. Lepo korak za korakom zmirom dalje in zmirom višje. Zdaj imam dvoje bankovcev; če ravnam s tema dvema po bistrem prevdarku, jih bo kmalu troje. Zrno do zrna pogača. Odpovem se izkušnjavam, zapeljivim druščinam, posebno pa ženskam, ki so vsake nesreče začetek. Tudi ni treba, da bi se preveč bratil s tovariši, ki so drugače pošteni, ali pametnega življenja in spodobnega vedenja le malo vajeni. Če me na pr., silijo v krčmo, jim porečem: Ne, dragi tovariši, sklenil sem, da si ohranim zdravo dušo v zdravem telesu; zbogom, dragi tovariši! ... Čez leto dni, recimo, bi se nabralo toliko, da bi si kupil par klafter sveta, ne pač na Bledu, toda v lepem kraju, tam kje morda, v okolici škofjeloški ... In še leto dni, pa bi si postavil malo hišico, čisto malo, takorekoč igračko. Stala bi visoko v rebri, zelena okna bi se razgledovala po dolini. In zadaj bi bil mal vrtiček, čisto ponižen vrtiček; nageljni, rože, pa tudi nekaj sadnega drevja ... jablane, hruške in druge cepé, cepi v mladosti za stare zobé ... in nekaj zelenjave, mislim ... In še leto dni, pa bi morda kazalo, da si kupim koleselj, pohleven, toda pripraven koleselj; in konja ... kaj bi s koleseljem brez konja? Saj ni treba, da bi bil arabski belec! ... Nato pa si poiščem družico, da mi ne bo dolgčas. Težje in imenitnejše bo to opravilo, nego izbiranje sveta, grajenje hiše in kupovanje koleselja. Človek, premisli devetkrat, čegavim rokam izročiš svoj duševni mir in svoj telesni blagor! Lepa mora biti, ali ne tako močno, da bi bila v svojo lepoto zaverovana: ogledalo bi bilo njen mož, glavnik pa njen svak. In pridna, vsakemu opravilu vešča; kaj bi z ženo, ki mi poseda po hiši in bere nemške romane? Izobražena, ne premalo in ne preveč; v družbi mi ne delaj sramote, ali tudi ni treba, da bi v kuhinji študirala Kanta ... Kmalu bo v hiši mlado veselje, sin in hčerka, nič več. Kajti važna in imenitna stvar je vzgoja mladine, tako za posameznika, kakor za ves narod in njegovo prihodnost. Sinu bo ime Janez, hčerki pa Špelca ... grdo je, da zaničujejo stara domača imena ... zdaj imamo že same Borise in Dušane ... Janez, kam pa se sprenjaš? Je že spet na lestvi! Kaj pa iščeš pod streho? ...
Tako je sanjal umetnik ob odprtem oknu ter je navsezadnje zaspal. Topla je bila noč, rahel veter je pihal, zvezde so sijale zmirom svetleje. Tedaj pa se je prikazalo pod oknom dvoje črnih tatov, pogledala sta v izbo ter sta ročno in tiho splezala na okno.
»Janez, z lestve dol!« je rekel umetnik.
Črna tatova pa sta vzela obadva bankovca, obadva rdeče in modro pisana bankovca, vzela sta nadalje tudi lepo novo suknjo in lepo srebrno uro in drugih prijetnih in potrebnih stvari nemalo. Nato sta šla.
»Saj sem vedel, da bo padel!« je vzkliknil umetnik.
Ko se je zjutraj predramil, ni bilo ne suknje, ne ure, ne bankovcev in tudi ne drugih prijetnih in potrebnih stvari. Takrat se je umetnik hudo razsrdil ter se je napotil naravnost do posvetne pravice. Posvetna pravica je do konca poslušala njegovo zgodbo, nato pa ga je zavrnila vsa užaljena:
Kaj tako, oj človek, spoštuješ oblastnije, od Boga samega poslane in postavljene, da varujejo na tem svetu resnico in pravico? Ali se ti je zmešalo, ali pa si pijan, da nas Bog varuj takega! Kedaj je imel slovenski umetnik novo suknjo, srebrno uro, dvoje bankovcev in še drugih prijetnih in potrebnih stvari nemalo? Poberi se, oj človek, izpred mojih oči in nikdar se nikoli več ne povrni!«
Umetnik je povesil glavo.
»Sanjalo se mi je, le sanjalo!« je pomislil.
In je šel žalosten po svojih potih.