Pravljica (V. Jarc)
| Pravljica. Zapisal V. Jarc. V. Jarc |
| |||||||||||||
V nekej vasi sta živela mož in žena; bila sta varčna in delavna, a pri vsej tej varčnosti in pridnosti si vendar svojega imenja nijsta mogla pomnožiti. Imela sta sicer svojoj leseno bajtico z malim hievcem, v katerem je krava dimka privezana stala in zastonj pričakovala tovaršije svojej enakosti, a ona sta si želela več; želela sta si veliko in lepo hišo, velik hlev poln živine in široko rodovitno polje.
Mož reče nekega dne svojej ženi: „Veš kaj, ljuba moja, meni je nekaj pametnega padlo v glavo; midva prav lehko obogativa.“ Žena se mu kar čudi in nestrpljivo pričakuje moževe modrosti, a mož pripoveduje: „Večkrat sem uže slišal, in še zadnjo nedeljo so gospod župnik v cerkvi v svojem govoru rekli, da če kdo kaj ubogajmé dá, se mu tisto desetero povrne. Dajva midva najino dimko ubogajmé in potem dobiva deset krav! Kaj ne, bo to lepo?“ Žena kmalu uvidi veliko korist, katera bi iz tega sledila: vesela je modrega sveta in takoj privoli, da se dimka dá ubogajmé. Mož otveže kravo, da bi jo gnal, — pa kam ž njo? Kdo jo bo ubogajmé vzel, da bi jo desetero povrnil, ta misel jima je delala skoraj preglavico, a mož, kot modrejši, si kmalu vé pomagati iz zadrege, uganil jo je. Dimko žene po stezi do velike ceste, a potem po cesti, dokler ne sreča pravega moža. Sklenena in potrjena je bila moževa modra beseda. Ko uže dalj časa žene svojo dimko po cesti in ga je uže marsikdo srečal, pride mu tudi neki vesel, pošteno oblečen človek nasproti in ga vpraša, kam da je namenjen s svojo kravo. Mož mu dobrovoljno odgovarja, da hoče kravo ubogajmé dati. Tujec ga čudeč se pogleda, se mu nasmehne, ter ga še vpraša, če je to njegova resnična volja, kar mu mož s kravo resno potrdi. Po kratkem pogovoru dá mož dimko tujcu ubogajmé. Tujec bil je gradščinski hlapec, odžene kravo domov, ter jo dene v gradščinski hlev. Mož pa koraka brez krave tudi domov, kjer svojej ženi razpoveduje, kako da se je zgodilo z dimko.
Ko je druzega dne gradščinski kravar živino na vodo spustil, se dimka začne okrog ozirati, ter jo vzkokote ubere po cesti, od koder je prej ta dan prišla, naravnost proti — domu; a gradska živina, spočita, udere jo za njo. In tako je prišla dimka uže črez en dan nazaj in za sabo pripeljala devet lepo rejenih gradščinskih goved. Mož in žena od samega veselja nijsta vedela kaj storiti; da bi se njina želja tako hitro uresničila, tega nijsta pričakovala. Ker sta pa imela premal hlevec, sta nekaj živine morala prodati. (Če je od gradščinskih hlapcev kateri kaj po ubežnej živini povpraševal ali jo celo nazaj terjal, o tem nij meni nihče nič povedal.)
Imela sta zdaj živino in denar. To so pa nevošljivi sosedje kmalu zvedeli; povpraševali so ja radovedni, od kod da imata vse to. Mož pa jim je dobre volje odgovarjal, da je dal svojo jedino kravo ubogajmé in Bog mu je to dobro delo desetero povrnil. Sosedje misleči, da jim bo tudi Bog desetero povrnil, odženó svoje krave po raznih cestah na vse strani, ter jih ubogajmé ponujajo; lehko so se krav iznebili, a ljudje so se jim smijali. Čakajo in čakajo, a od nikoder nij hotelo deset krav nazaj priti, da, niti onih, ki so jih dali ubogajmé, nijso dobili več nazaj. Razsrdé se nad možem, rekši, da jim je on kriv te nesreče, in mu od gole jeze hišo zažgejo. Mož in žena žalujeta nekaj časa; a kmalu si mož vé pomagati. On vzame malo pepela od požgane hiše, ga dene v škatljico in se poda z njim po svetu. Ko v nekej hiši prenočuje, dá gospodinji škatljico spravit, rekši jej, da naj to pač prav skrbno shrani: v njej so sami zlati — velike vrednosti. Zlati pa imajo to lastnost, da ako jih le pregrešen človek pogleda, se pri tej priči spremené v prah in pepel. Žena mu skrbno spravi škatljico v stransko sobo; a silno jo radovednost tare, da bi pogledala bliščeče zlate; kakšni morajo vendar biti, ker imajo take čudne lastnosti. Žena krčmarica se dolgo premaguje, a naposled jo zvedavost le premaga. Ona škatljico prav varno in počasi odpre, pa glej! Oh pri tej priči — pepel! Takoj se spomni, kaj jej je tujec rekel, in ona nij po polnem brez greha. Sama ne vé, kaj jej je zdaj početi! Da bi se ne imela pred tujcem zagovarjati in da bi ne imela kakih sitnostij, strese pepel iz škatljice, in vanjo dene svojih zlatov, misleča, da tujec vsaj ne bo tega spoznal. Ko je druzega dné tujec odhajal, mu prinese škatljico; on jo odpré in jej smijaje se izreka zahvalo za skrbnost in poštenje. Ženi je bil ta izid, da si drag, vendar po volji; a še bolj zadovoljen in vesel je bil mož, ki je odnesel škatljico z zlati.
Nevoščljivi sosedje pa so zopet kmalu opazili, ko je mož domov prišel, da ima veliko zlatega denarja. Radovedni so ga povpraševali, odkod da ima toliko zlatov. On pa jim pripoveduje, da je za eno samo škatljico pepela od svoje po hudobnih sosedih mu požgane hiše dobil vse te zlate, pa koliko bo še dobil, če bo ves pepel tako drago prodal.
Poželjivost po zlatih denarjih je lakomneže tako daleč zaslepila, da so svoje hiše požgali, pepela na cente okrog vozili in ga v malih škatljicnh za zlate ponujali. Toda vsakdo se jim je le smijal, in nikdo nij hotel pepela iz hišnega pogorišča tako drago kupiti. Spoznali so, da so zopet nasmojeni, in sicer tako, kakor še dosedaj nikdar ne. Hudo se razjezé, in sklenejo tega moža s pota spraviti. Potegnejo mu vrečo čez glavo in ga odpeljejo k velikej reki, da bi ga tam v vodi utopili. Pot pa jih pelje mimo cerkve. Tu stopijo notri, da bi par očenašev zmolili za njegovo dušo, a ubozega moža pusté v vreči zavezanega ob cesti. Mej tem pa prižene neki mesar klavno živino mimo in sliši moža v vreči zdihovati. Mesar stopi bliže in povprašuje, kdo in zakaj tu notri zdihuje. Tožnim glasom mu mož iz vreče pripoveduje o velikej imenitnosti, ki se ima vršiti. „Za kralja me hočejo postaviti,“ pravi, „a jaz uboga sirota ne znam niti čitati niti pisati; sam ne vem, kako se mi bode obnašati na kraljevem prestolu!“ Ko je mesar še zvedel, da so šli kraljevi volilci v cerkev, novemu kralju sreče prosit, ponudi vso svojo živino možu, če bi pustil njega na kraljevo mesto; mož se dolgo ne dá preprositi. Mesar odveže vrečo, da namenjeni kralj iz nje izleze in potem mesarja vanjo zaveže. Razkralj pa odžene hitro lepo rejeno živino domov in je vesel, da je svojim sovražnikom tako srečno pete odnesel. Ko se hudobni sosedje iz cerkve povrnejo, reče eden v vreči zavezanemu „kralju“: „Zdaj boš imel pa zmirom dosti srebra in zlata.“ „Nu, to si bom živine nakupil, najlepših in najdebelejših si hočem nakupiti, kakor hitro pridem na svoje mesto.“ Ko ga na most pripeljejo, ga vržejo v vodo. Mesar pa je v vreči zakričal nekaj neumévnega; a potem so slišali „bik, bik, bik, vol, vol,“ ko je voda v vrečo hehvala. Oni na mostu pa so poslušali in dejali: „Glej ga, glej! Mu uže spet bike in vole vkup ženó.“
Kako pa se začudijo, ko domov pridejo in svojega soseda, katerega so v vodo vrgli, (vsaj tako so mislili) najdejo doma, pasočega toliko takó lepe živine! Mož pa jim pripoveduje, da je v vodi, kamor so njega vrgli, še mnogo in debele živine, in da jo tist, kdor sam ponjo pride, dobi zastonj. Hudobni sosedje gredo in poskačejo v vodo, kjer potonejo. Mož in žena pa sta zdaj bila bogata, kakor sta si želela; hudobnih sosedov sta bila pa rešena za vselej.