Pravljica o žabi

Nekoč je živela grofica. Imela je lep grad in veliko posestvo, a živela je popolnoma sama, neomožena, z majhno delovno družino. Starši so ji bili že davno umrli. Čeprav je bila grofica in plemenitega stanu, je ni bilo sram dela.

Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Pravljica o žabi
Slovenska ljudska pravljica.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Sama je kuhala, sama je nosila vodo in sekala drva, sama je molzla krave in jim skrbela za krmo. Hodila je zanje žet travo na njivo.

Nekega dne je žela grofica deteljo na njivi, a kolikokrat je s srpom zamahnila, tolikokrat ji je bila zelena žabica pod srpom. Tako ni mogla grofica ničesar nažeti, ne da bi ranila živalce. Dvakrat jo je tako odnesla daleč stran, a žabica ji je bila še vedno pod srpom. Jezna položi grofica srp na stran, prime zeleno žival in jo odnese trikrat dlje, kakor jo je bila odnesla prvič in drugič.

»Tukaj bodi!« ji reče. »Ko pa boš imela mlade, takrat ti hočem biti babica.«

Pustila je žabo tam in odšla zopet žet. Sedaj je lahko žela in nažela je dovolj detelje za živino, ker ji žaba ni več nagajala.

Potem je preteklo sedem let in grofica je zopet žela travo na njivi. Mimo nje se pripelje gospod v črni kočiji, ki je bil oblečen v zeleno obleko in je imel rdečo čepico na glavi. Ko zagleda grofico na njivi, ustavi konje, stopi iz voza, pristopi h grofici in jo takole nagovori:

»Izpolnite torej sedaj obljubo, ki ste jo bili storili pred sedmimi leti!«

»Kakšno obljubo? Jaz se ničesar ne spominjam.«

»Pred sedmimi leti ste neki žabici obljubili, da ji boste za babico, ko bo imela mlade. Ali se spominjate?«

»Spominjam se; no — in kaj potem?«

»Žaba ima sedem mladih in sedaj sem prišel po vas, da ji boste za babico.«

Grofici se je stemnilo pred očmi, gospod v zeleni obleki in z rdečo čepico na glavi — ki je bil sam vrag, žaba pa njegova žena — pa je prijel grofico pod pazduho, jo odvedel k vozu in jo posadil vanj. Sam pa je sedel na voz, mahnil z bičem po konjih in ti so dirjali kot veter dalje. Grofica ni ničesar videla, kajti vrag ji je vzel vid. Vse naokrog je razsajala grozna burja, da grofica tudi slišala in čutila ni ničesar. Vozila sta se pod zemljo tri dni in tri noči. Četrti dan sta se pripeljala v pekel in šele tu so se grofici odprle oči. V zapuščenem kraju je stala vragova palača — pravi pekel. Grofica stopi v grad in zagleda tam sedem mladih žab in med njimi staro, ki jo je bila videla pred sedmimi leti na njivi. Vsaka izmed žabic je imela neko orodje v rokah, kakor: vilice, žlico, nož, sekiro, krožnik, kuhalnico in burkle.

Ko so žabe grofico zagledale, so jo prijazno pozdravile. Stara žaba pa ji je velela, naj gre zamesit pogače in jih speč, toda naročila ji je, naj vzame za vsako pogačo samo eno žlico testa, ki so ga imeli v peklu vedno dovolj, čeprav niso nikoli nosili žita v mlin. Testo je bilo namreč z zgornjega sveta, kjer imajo žene navado reči, kadar jim pade testo iz rok: »Idi k vragu!«

Želja gospodinj se izpolni in tako imajo v peklu vedno dosti testa.

Grofica je tedaj odšla pogače peč, a je vzela namesto ene žlice testa dve žlici. Tako je napekla obilo pogač.

Sedem dni je morala ostati grofica v peklu. Ko pa bi se smela vrniti na drugi svet, ji je takole govorila stara žaba:

»Moj mož te bo za to plačal, da si bila moji deci babica. Ponujal ti bo denarja, kolikor ga boš hotela, a ti ga ne smeš vzeti. Zahtevaj samo one dvoje hlače, ki vise tamkaj na klinu. Če se ne daš pregovoriti, boš hlače dobila, čeprav jih bo težko dal. Sicer ti jih bo dal, a jih bo hotel vzeti nazaj. Zato sedaj zelo pazi, kaj ti povem. Hlače deni v predpasnik in ga dobro pritisni k sebi, kajti moj mož bo prišel za teboj v taki nevihti, da se bo drevje podiralo in bodo letele strehe raz hiš. Tedaj trdno pritisni k sebi predpasnik, da ti veter ne odnese hlač. Ko pa prideš do prve konoplje, lezi na zemljo in burja bo takoj prenehala. Tako stori in dobro bo!«

Tako je govorila in svetovala vragova žena grofici, ko moža ni bilo doma.

Na večer se je vrnil mož domov in vprašal grofico za plačo, ker je bila njegovi deci babica, rekoč: »Kaj želiš za plačo, ko si bila moji deci babica?« »One dvoje hlače, ki vise tamkaj na klinu.« »Tega ne, tega pa ne! Dam ti pa tretjino drvenke penez!«

»Jaz želim samo hlače, ki vise tamkaj na klinu.« »Ne, ne! Dam ti rajši pol drvenke zlata.« »Jaz hočem samo hlače in nič drugega!« »Celo drvenko zlata ti dam namesto hlač!« Vrag je sprevidel, da se grofica ne da pregovoriti, pa ji je jezen dal hlače. Grofica jih dene v predpasnik, se poslovi in odide. Toda ni bila še daleč, ko je nastala taka burja, da so se lomila drevesa in se podirale strehe raz hiš. Grofica si je dobro zapomnila besede vragove žene in je trdno stiskala predpasnik k sebi, da bi ji veter ne odnesel hlač, ki jih je nosila v predpasniku.

Ko pa je prišla do prve konoplje, je legla na zemljo in burja je takoj minila. Vrag sedaj ni imel več moči do nje in se je z groznim rjovenjem in šumom odpravil nazaj v svoje kraljestvo.

Grofica pa je potovala sedem let in zopet prišla v svojo domovino na svoj grad. Tukaj je položila hlače na mizo in glej! — Zletela sta dva bela goloba skozi okno proti nebu. Bila sta to grofičina oče in mati, ki sta bila do tedaj v peklu.