Pravljica o brezi

Pravljica o brezi Jana Stržinar

Spisano:	Tanja Ferjančič
Viri:	Stržinar, Jana (2006). Pravljica o brezi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V VILINSKI DEŽELI JE NEKOČ OBSTAJALO DREVESNO LJUDSTVO, KI SO GA SESTAVLJALE ŽENSKE IN MOŠKE DREVESNE VRSTE: HRASTI, BUKVE, BREZE ... SPRVA SO BIVALI SKUPAJ, SČASOMA PA NJIHOVA SRCA NISO VEČ BILA V ISTI SMERI. ZGODILO SE JE, DA SO ZAČELI HODITI VSAK SVOJO POT. MOŠKA DREVESA SO ZANIMALI VELIKI GOZDOVI IN VZNOŽJA VISOKIH GORA. SVOJO LJUBEZEN SO RAZDAJALA BITJEM IN STVAREM, KI SO JIH SREČALA NA SVOJIH POTEH.

ŽENSKA DREVESA SO ŽELELA ŽIVETI V MIRU IN IZOBILJU. POSADILA SO SVOJE VRTOVE IN SE POSVEČALA MAJHNIM DREVESOM IN CVETLICAM. KO JE NAD VILINSKO DEŽELO PODIVJALA VOJNA VIHRA TER UNIČILA NJIHOVE VRHOVE, SO SE RAZBEŽALA. KO SO SE MOŠKA DREVESA VRNILA Z VISOKIH GORA, NISO VEČ NAŠLA ŽENSKIH DREVES.

BREZA, O KATERI BO PRIPOVEDOVALA NAŠA PRAVLJICA, JE DOLGO BEŽALA. PRESTRAŠENA OD BEGA SE JE ZATEKLA V SAMOTNO DOLINO IN SE USTAVILA SREDI TRAVNIKA. HOTELA JE VIDETI NA VSE STRANI. KER JE IZGUBILA STIK S SVOJIM LJUDSTVOM, SE JE POČUTILA NEGOTOVO. ŽELELA JE VZPOSTAVITI TRDNEJŠO VEZ MED NEBOM IN ZEMLJO.

TRDNO SE JE S KORENINAMI ZARASLA V ZEMLJO IN POSTALA DREVESASTA.

VIDELI BOMO, KAKO SE JE SPET SPOMNILA SVOJEGA DREVESNEGA LJUDSTVA.

VSAKO DREVO JE SESTAVLJENO IZ ZELO VELIKO LISTOV, MED KATERIMI ŽIVI MNOGO ČUDNIH MAJHNIH ŽIVALI, KI VSEPOVSOD NEKAJ DELAJO. TUDI V KROŠNJI NAŠE BREZE SO SE KMALU NASELILI POLŽI, GOSENICE, MRAVLJE ... IN VSAK ZASE GRIZLJALI IN POŽIRALI LISTE. PAJKI SO VSAK DAN VZTRAJNO SPLETALI MREŽE IN PREŽALI NA SVOJ PLEN. DA VSI SKUPAJ BREZI NE BI NAPRAVILI PREVEČ ŠKODE, SO TU ŠE PTIČKI. NEKATERI SO REDNO PRIHAJALI, KOS IN KOSOVKA PA STA SE V NJENI KROŠNJI NASELILA – VSAKO POMLAD STA SPLETLA GNEZDO IN PRIDNO POSPRAVLJALA MALE NADLEŽNEŽE ZASE IN KASNEJE ZA SVOJE MLADIČE. VČASIH JE V SENCI BREZE ZADREMAL KAKŠEN ZAJČEK ALI SE USTAVILA SRNA, ZGODILO PA SE JE TUDI, DA JE MIMO PRIŠEL KAK POPOTNIK.

NEKOČ SE JE PRED NEVIHTO POD BREZO ZATEKLA SAMOTNA NABIRALKA GOB. POD NJENO KROŠNJO JE POČAKALA, DA SE JE ZVEDRILO, NATO SE JE BREZI ZAHVALILA ZA ZAVETJE IN ODŠLA NAPREJ SVOJO POT. VESELA JASNEGA NEBA IN SONČNIH ŽARKOV, KI SO NENADOMA POKUKALI IZZA NEVIHTNIH OBLAKOV, JE POD BREZO POZABILA DEŽNIK. NEMO JE PRIČAL O NJENEM OBISKU IN SE, ČEPRAV GA JE SČASOMA ZARASLA TRAVA, BREZI ZAPISAL KOT NEPOZABEN TRENUTEK.

BREZA JE TOREJ ŽIVELA KOT NAVADNO DREVO. Z LISTI JE LOVILA SONČNE ŽARKE IN IZ NJIH ČRPALA ENERGIJO IN TOPLOTO, Z NJIMI TUDI DIHALA IN ODDAJALA VLAGO. S KORENINAMI JE IZ ZEMLJE SRKALA VODO IN HRANILNE SNOVI, DA JE ZASE DOBILA HRANO. S SVOJIM KOŠATIM ZELENIM OGRINJALOM SE JE VAROVALA PRED SVETLOBO, VLAGO, VROČINO IN MRAZOM.

TODA V DUŠI, S KATERO JE BILA NEKOČ TESNO POVEZANA S SVOJIM DREVESNIM LJUDSTVOM, JE BILA SAMOTNA IN SAMA. NEKAJ JE POGREŠALA, A NI VEČ VEDELA KAJ.

Nekega lepega poznega popoldneva sta njeno samotnost zmotila nenavadna popotnika, Dumbo in Bumbo. Telebana, ki sta šla, pa nista vedela kam ...

»Bumbo, poglej, tam stoji drevo!«

»Pa res! Kakšno lepo drevo! In kakšna imenitna senca. Končno si bova lahko odpočila.«

»Slišiš to šelestenje?« »Kaj ne bi slišal, saj nisem gluh. Slišim, slišim, prav dobro slišim, pa prav lepo se sliši.« »Uspava me ta zvok, ima me, da bi kar spal,« je dejal Bumbo in se hotel zlekniti pod krošnjo, ko ga je Dumbo pocukal za rokav: »Zdaj neboš spal, ker greva.«

»Kam greva?« ga je naveličano vprašal Bumbo. »Ja naprej!« »Kam naprej? Kam sva sploh rekla, da greva,« mu je sitno zabrusil Bumbo, ki si je res želel malo miru in počitka. Spomnil se je, da sploh ne vesta, kam gresta, kar šla sta. Pravzaprav sta zbežala, pa se nista prav dobro zavedala pred čim. Dumbo pravega odgovora ni našel: «Nisva nič rekla, kam greva, samo da greva, da prideva nekam, kjer je lepo.«

»In tu je lepo in jaz bom zdaj spal!« se je odločil Bumbo in se usedel pod drevo. »Kaj bom pa jaz delal?« ga je vprašal Dumbo. »Ja, ne vem, kar hočeš, spi!« mu je odsotno odgovoril Bumbo. »Nisem zaspan. Štel bom sence.«

»Teh senc se ne da prešteti, kaj ne vidiš, da se kar naprej premikajo,« se je predramil Bumbo. »Pa saj nisem rekel, da jih bom preštel, samo štel jih bom, da mine čas, medtem ko boš ti spal,« je še naprej vztrajal pri svojem Dumbo.

Zdaj je na sence, ki so se risale po tleh, postal pozoren tudi Bumbo: »Saj te sence so pa res zanimive. Ne spominjam se, da bi že kdaj slišal sence.«

»Ne slišiš senc? Listi šelestijo, prav žvenketajo, da se zdi, kot, da bodo začeli padati cekini.« »saj cekini bi nama pa prav prišli!« je bil navdušen Bumbo in nenadoma mu ni bilo več do počitka. »Pa kaj bi s cekini?«

»Ja kaj? Pa res neumno sprašuješ. Cekini so zmeraj za kaj. Cekini so denar in z denarjem se kupuje.« »Pa kaj bi midva kupila?« ga je Dumbo še kar naprej spraševal. »Ja že kaj, kar koli, kar hočeš. Vse lahko kupiš z denarjem,« mu je Bumbo odgovoril in se čudil, zakaj mu postavlja takšna vprašanja.

»Povej mi, kje se kupuje,« Dumbo kar ni hotel odnehati.

»Ja v trgovinah menda,« se je njegovim vprašanjem čudil Bumbo.

»Kje pa so trgovine?«

»V mestu. Že razumem ...«

Zdaj se je Bumbo spomnil. Sklenila sta, da ne bosta šla v nobeno trgovino več. Toste velike bleščeče se hiše, polne pisanih reklamnih napisov, kjer sta se počutila tako majhna in neznatna in iz katerih nikoli nista našla pravega izhoda. Pred njimi sta zbežala, in množice obrazov so ju utrudile, zato sta šla.

»No, se ti le svita, zakaj ne potrebuješ cekinov. Si pozabil, da vsa skelnila, da nikoli več ne bova prestopila nobenega praga in šla v mesto. Zato sva šla, da greva čim dlje stran, ne, da kam prideva.«

»Da prideva tja, kjer je lepo, in tu je lepo in jaz bi kar tu ostal. Kaj si pa sploh začel govoriti o cekinih?«

»Pa saj nisem mislil pravih. Samo spomnil sem se nanje, ko sem poslušal šelestenje, ki prihaja iz krošnje,« se je izgovarjal Dumbo.

Bumbo je bil nenadoma ves poskočen in dobre volje: »Sence mi nagajajo, ta zvok me drami, vse to migetanje, mika me, da bi kar skakal, kar naenkrat sem poln moči in prav nič zaspan. Počutim se močnega kot to drevo.«

»Drevo pa je močno zaradi korenin, ki pa se ne vidijo,« je modroval Dumbo in opazoval prijateljčka, ki je skakljal okoli drevesa.

»Kaj ko bi še midva zarasla korenine in se kar iz zemlje najedla in napila.« »Ni treba, da imava korenine. Samo malo naokrog greva, najdeva vodo, pa gobe, pa iz listov narediva solato. Vsepovsod se najde kaj užitnega. Ni nujno, da imaš korenine,« je razložil Dumbo. »Ampak vseeno mislim, da je drevesu lažje. Nič mu ni treba iskati, nič se mu ni treba sklanjati, upogibati, samo vodo in hrano srka iz tal,« je Bumbo vztrajal pri svojem. »Ampak tudi nikamor ne more. Bi rad bil vedno na enem mestu?«

Bumbo se je malo zamislil in odgovoril: »Priznam, bilo bi malo dolgočasno. A če bi bil drevo, bi takšno pač bilo moje življenje.«

Za hip sta utihnila in si ogledovala drevo. Čez čas je Dumbo vprašal svojega prijateljčka: »Ali veš, kako drevo diha?«

»A zdaj boš začel pa o fotosintezi? To me spominja na šolo!« se je Bumbo skušal izmuzniti zastavljenemu vprašanju.

»Kaj ima to s šolo? Jaz imam drevesa rad, zato vem kako dihajo.« »Saj tudi jaz vem! S pomočjo lepljive snovi, ki liste obarva zeleno in se imenuje klorofil. Z listi prestrezajo sončno energijo in iz zraka sprejemajo ogljikov dioksid za nastajanje sladkornega soka, istočasno pa oddajajo kisik in vlago.«

Dumbo je zadovoljno kimal, ponosen na svojega prijateljčka, in še dodal: »Drevesa so prave tovarne za dihanje, saj nam čistijo zrak. S koreninami pritrjena globoko v zemljo, morda celo v središče sveta, z vejami do nebes in do večnosti.«

Tolikšna navdušenost pa je bila Bumbu vendarle pretirana: »Kaj pa ti veš o večnosti, pa o nebesih? Si dobil pesniški navdih?«

»To drevo se mi zdi tako skrivnostno,« se Dumbo ni pustil zmesti. Vsak zase sta prisluhnila čarobnim zvokom, ki so prihajali iz krošnje, in sencam, ki so se premikale. Bumbo se je celo usedel pod krošnjo in se prislonil k deblu, da bi bolje slišal nenavadne zvoke. »Pa vendar je samo drevo. Lahko ga posekava, narediva drva in zakuriva ogenj,« je Bumbo čez čas grobo presekal nastalo tišino.

»Kako moreš tako kruto razmišljati?« mu je odgovoril Dumbo, ki ga je kar streslo od nenadne grobosti.

»Saj samo tako pravim. Pod tem drevesom hočem ostati, ker mi je tu lepo. Čutiš ta mir, ki je moč, to tišino, ki je glasba,« ga je pomiril Bumbo.

Dumbo se je zazrl v krošnjo in zbrano prisluhnil: »Res je. Ta zvok je kot glasba. Ni razloga, da ne bi ostala. Tako in tako se vse večno ponavlja. V kakšni drugi dolini je drugo drevo, za travnikom gozd. Hodila bi in vse bi se ponavljalo: dan in noč, poletje in zima ... Spet bi se približala mestu in hotela bi stran. Včasih se zdi, da je vset prazen in brez smisla, da se vse ponavlja in vrti v krogu.«

»In vse, kar nastane, spet mine. Ne veš, kaj je resnično in kaj je pomembno. Pod tem drevesom se mi zdi, da je vse večno in da je prav tu središče sveta,« je še dodal Bumbo. »Postajava že prava filozofa!« je ugotovil Dumbo.

»Kdo je filozof?«

»Filozof je tisti, ki filozofira, se pravi, razpravlja o kako stvari po nepotrebnem.« »Kako si ti pameten!« je dejal Bumbo in se z občudovanjem zazrl v svojega prijateljčka, ki pa je samovšečno odgovoril: »Bolj kot ti! To se ve.« 

»Kdo to ve razen tebe, ki to praviš?« Bumbu ugotovitev ni bila povšeči. Dumbo pa mu je samozavestno odgovoril: »Jaz vem.«

Bumbo u njegovim odgovorom ni bil prav nič zadovoljen: »Kako pa veš, da si pameten? Hočeš reči, da jaz nisem pameten?«

»Ne, to pa ne! Ti si sam rekel, da sem pameten, zato vem.«

»Če nekdo za drugega ugotovi, da je pameten, lahko samo, če je sam bolj pameten. Torej sem jaz bolj pameten kot ti,« je ugotovil Bumbo in se temu primerno ponosno postavil.

»Veš kaj! Midva sva oba zelo pametna, zato sva pa šla skupaj stran. S tabo ne bi nikamor šel, če ne bi mislil, da si pameten,« je sklenil Dumbo. In v potrditev sta, kot se za velika prijatelja spodobi, trknila s čeli. Nato sta spet za trenutek utihnila ter z mislimi vsak zase odplavala k brezi, ki je stala pred njima, in brez misli prisluhnila njeni lepoti.

»Zakaj jo ves čas imenujeva drevo, ko pa vendar veva, da je breza?« je Bumbo čez čas vprašal prijateljčka. Ta mu je takoj pritrdil: »Lahko bi jo klicala breza. Ne, potrebuje pravo ime. Da malo pomislim. Ko sva prišla, si hotel počivati, uspavali so te zvoki in senca. Imenoval bi jo – Nana - Jasna.

»Potem sem bil pa nendadoma ves poskočen in poln moči. Jaz bi jo imenoval Jasna,« je dodal Bumbo. Z izbranim imenom sta bila oba zadovoljna. »Prav. Imenovala jo bova Nana Jasna.« Tedaj se je skozi veter razlegel nenavaden odmev, kot oddaljen globok smeh.

»Kaj se smejiš? Ti je ime smešno?« se je Dumbo zazrl v prijateljčka, prepričan, da se je smejal on. »Nisem se smejal!«

»Slišal sem smeh. Kdo se je smejal, če ne ti?«

»Jaz nisem nič slišal. Gotovo se ti je samo zazdelo. S temi šelestečimi zvoki si lahko predstavljaš kar koli in jaz si bom zdaj predstavljal, da mi nevidni orkester med listi igra uspavanko, in bom res malo zadremal. Zasanjal se bom, ker zares utrujen nisem. V mislih si bom predstavljal sebe tam doli na koncu korenin, kjer je morda središče zemlje,« je razložil Bumbo in se pripravljal, da leže k počitku.

»Se pravi, da boš meditiral,« je modro ugotovil Dumbo.

»Kaj pa spet to pomeni?«

»Kar praviš, da nameravaš. Zasanjati se brez misli, a ne spati. Jaz grem pa malo naokrog pogledat, da najdem vodo in kaj za pod zob. Če v bližini najdeva še vodo in hrano, ki jo imava rada, sva res našla najlepši kotiček pod soncem,« je razlagal Dumbo, medtem ko se je Bumbo že udobno namestil pod brezo.

DUMBO JE RES SLIŠAL SMEH, NASMEH ZADOVOLJSTVA, SMEJALA SE JE BREZA. NAENKRAT JI JE BILO V DREVESNI DUŠI TAKO TOPLO. VSA SAMOTNOST SE JE RAZPRŠILA V POZABO. ZDAJ JE DOBILA IME. PONAVLJALA SI GA JE KAR NAPREJ: NANA JASNA, NANA JASNA ... ZAVEDALA SE JE, DA BO ODSLEJ VSE DRUGAČE. NJENO ŽIVLJENJE BO MNOGO BOLJ ZANIMIVO. ZABAVALA SE JE, KO JE POSLUŠALA PRIJATELJSKE PREPIRE SVOJIH GOSTOV IN NJUNA MODROVANJA.

Breza je nežno nagnila svoje veje, da bi zaščitila nenavadnega gosta, ki je počival v njeni senci, in ga skozi veje ljubeče opazovala. Njeno sanjarjenje je zmotil Dumbo, ki je kmalu pridrvel nazaj: »Bumbo, kakšno razkošje! Vse sem našel: vodo, majhen ribnik in vse najine najljubše rastilne! Še nikjer na poti nisva na enem mestu našla toliko hrane, ki jo imava rada!« Bumbo se je predramil in nenadoma skočil pokonci: »Au! Pičila me je mravlja!«

»Kaj pa ležiš kar na golih tleh. Z listi bi si lahko postlal in si naredil ležišče,« mu je svetoval Dumbo.

»Imenitna ideja,« mu je pritrdil Bumbo in začel po tleh pobirati odpadle liste in jih zlagati, kot da si dela ležišče.

»Jaz sem se pa tako najedel, da me vse tišči in moram zdaj počivati,« je ugotovil Dumbo in se usedel k deblu breze. Bumbo je zavidljivo gledal svojega prijateljčka, saj je bil lačen in žejen: »A si meni tudi kaj prinesel?«

»Vse je tako blizu, da sploh ne bi bilo zanimivo. Utrgaš in poješ. Tako je vse najbolj enostavno,« ga je skušal pomiriti Dumbo, ki je še vedno počival ob deblu.

»Ležišče imam, zdaj grem pa še jaz poiskat ribnik, da se okrepčam,« se je odločil Bumbo in odšel iskat hrano.

Dumbo si je ogledoval ležišče, ki si ga je naredil Bumbo, in sam pri sebi godrnjal: »Kakšen sebičnež. Vse liste je pobral zase, niti enega mi ni pustil. Si bom pa svežih natrgal.

In res si jih je in si iz njih še zase naredil udobno ležišče: »No, tako, zdaj bo tudi meni udobno. Zadremal bom in se v sanjah povzpel na vrh krošnje in se dotaknil neba.«

Ravno ko se je udobno namestil na svojem ležišču in se prepustil čarobnim zvokom breze, je pridirjal Bumbo: »Prav si imel, prijateljček. Tu imava vse, kar potrebujeva.« Vendar mu Dumbo ni odgovoril. Naredil se je, kot da spi.

»Spi. Kar svežih listov si je natrgal. Si jih bom pa še jaz,« je ugotavljal Bumbo. Iz vej je potrgal velik šop listov, jih položil na tla čez suhe in se ulegel.

»Tako sem sit, da moram malo zadremati.« Kmalu sta oba trdno spala.

BREZA JE BILA SREČNA. NJENA GOSTA STA BILA ZADOVOLJNA, ZATO JBILA ZADOVOLJNA TUDI SAMA. NJENI LISTI SO DOSLEJ PADALI PO TLEH, PA ZANJE NIKOMUR NI BILO MAR, LE VETER SE JE RAD POIGRAVAL Z NJIMI. ZDAJ PA STA IZ NJIH NASTALI UDOBNI LEŽIŠČI, NA KATERIH STA POČIVALA NJENA PRIJATELJA.

Bilo je pozno popoldne, ko sta legla k počitku. Spala sta vso noč, saj sta bila še vedno utrujena od dolge poti. Prebudilo ju je šele sonce, ki je v ranem jutru pokukalo izza obzorja. Predramila sta se hkrati in prvi hip nista vedela, kje sta, a sta se takoj spomnila.

»Kako dobro mi je delo. Zdaj sem ves prenovljen,« se je Dumbo zadovoljno pretegnil in Bumbo mu je takoj pritrdil: »Tudi jaz. Počitek pod okriljem najine princese je prav zdravilen.«

»Dumbo, prijateljček, veš, razmišljal sem in tudi sanjalo se mi je, da bi bilo dobro imeti kakšen stol. Ko bo noč, bova spet spala na istem mestu, če pa bi imela stol, bi ga postavila, včasih tu, drugič tam, malo spredaj, malo zadaj, potem bi šla pa spat.«

»Ideja ni slaba, samo kje bi dobila stol?« se je strinjal Dumbo.

»Naredila bi ga.«

»Stol mora biti močan, da na njem lahko sediš.«

»Mar niso stoli narejeni iz lesa?«

Šele zdaj se je Dumbu posvetilo, kaj ima njegov prijateljček v mislih: »Kako si pa ti hudoben! Najino princeso Nano Jasno bi posekal, umoril in si naredil stol! Sram te bodi, kako moreš!«

»Pomiri se no, vendar! Nisem nič rekel, da jo bom posekal, umoril ... Kaj noriš! Samo nekaj vej bi odrezal tu spodaj, ki so nama že tako v napoto. Samo malo več prostora bi imela,« ga je skušal pomiriti Bumbo.

»Bo to dovolj? Mar sploh znaš narediti stol?« je bil Dumbo še vedno v dvomih. »Z malo spretnosti in domišlije bo že šlo,« je bil optimističen Bumbo. »No prav, naj bo, a bodi nežen in previden,« se je vdal Dumbo.

Nekaj časa je bilo slišati le žaganje, zabijanje, tudi kaka krepka je padla vmes, takšna, kot bi jo izrekli, kadar se udarite po prstih. Kmalu se je Bumbo vrnil sicer prepotenega, a sila ponosnega obraza. V rokah je držal stol narejen iz brezinih vej.

Ponosno se je usedel nanj: »No, zdaj bom pa sedel na stolu. Imel bom imeniten razgled, zdaj bo vse mnogo bolj zanimivo.«

BREZO JE BOLELO, KO STA SEKALA NJENE VEJE, TODA POTRPELA JE. ŽELELA JE, DA BI BILA NJENA PRIJATELJA ZADOVOLJNA, EDINO TAKO JE BILA ZADOVOLJNA TUDI SAMA, ČEPRAV SO JO SKELELE SVEŽE RANE.

TOLAŽILA SE JE, DA BO PRIŠLA POMLAD. POGNALA BO NOVE VEJE, ZRASLI JO BODO NOVI LISTI IN SPET BO KOŠATA KAKOR PREJ. TODA ČAS POMLADI JE BIL ŠE DALEČ.

Dumbo je Bumba nekaj časa, sedečega na stolu, od daleč opazoval. Ko je videl, kako zadovoljnega obraza sedi na svojem stolu, ni mogel več zdržati: »Kaj pa jaz? Tudi jaz hočem sedeti na stolu! Skupaj bova sedela, umakni se!«

Zrinil se je k njemu in se skušal usesti na stol, vendar je bil stol premajhen. Kmalu sta oba namesto na stolu sedela na tleh.

»Na to bi pa lahko prej mislil. Nič nisi rekel, da hočeš stol. Stol je narejen samo zame. Premalo je prostora za oba. Prej bi povedal, pa bi naredil večji stol,« se je jezil Bumbo.

»Hočem imeti svoj stol!« je trmasto izjavil Dumbo.

»Prej si tulil zaradi vej, a zdaj pa naj jih porežem še več?«

»Hočem imeti svoj stol!« je vztrajal Dumbo.

»No prav, sedi na moj stol. Naredil bom še enega, da bo mir,« se je vdal Bumbo in stol prepustil svojemu prijateljčku.

Bumbo je spet za nekaj časa izginil k ribniku. Slišati je bilo žaganje, zabijanje, ropotanje ... Dumbo se za zvoke nizmenil. Prevzet je bil od udobja in zaposlen z razgledom. Priznati si je moral, da je bila ideja res dobra. Sila imenitno se mu je zdelo imeti stol pod brezo.

Bumbo se je kmalu vrnil pod brezo s še enim natanko takšnim stolom, kot je bil prvi, na katerem je sedel Dumbo. Usedel se je zraven njega in oba sta si zadovoljno oddahnila.

»Ti si res pravi prijateljček,« je zadovoljno dejal Dumbo in v potrditev sta spet, kot se za prave prijtelje spodobi, trknila s čelom. Nato pa sta se vsak zase prepustila mislim, se zaposlila z opazovanjem in uživala v novih razgledih.

TAKO STA SI DUMBO IN BUMBO SVOJE ŽIVLJENJE POD BREZO UDOBNO UREDILA. ČEZ DAN STA POSEDALA NA STOLIH – MALO TU, MALO TAM, MALO PREDAJ, MALO ZADAJ ... ZA ČEZ NOČ STA IMELA LEŽIŠČI.

DUMBO POGOSTO PONOČI NI MOGEL SPATI. RAD JE GLEDAL LUNO.

NEKEGA DNE SE JE NA NEBU RAZDIVJALA NEVIHTA. TRESKALO JE IN GRMELO IN LILO KOT IZ ŠKAFA. BREZA SVOJIH PRIJATELJEV PRED DEŽJEM NI MOGLA VEČ OBVAROVATI, PREMALO VEJ JI JE OSTALO. PREMOČILO JU JE DO KOŽE. JEZNA IN PREZEBLA STA IZ VEJIC PO DEŽJU ZAKURILA OGENJ KAR POD BREZO, DA BI SE UBOGA NANA JASNA SKORAJ ZADUŠILA.

KO JE SPET POSIJALO SONCE, JE BIL POGLED NANJO PRAV ŽALOSTEN. NIČ VEČ NI BILA VIDETI KAKOR PRINCESA.

»Kakšno klavrno življenje! A zdaj bova ob vsakem dežju čisto mokra. Morala bi si postaviti zavetje, da bova imela streho nad glavo,« je ugotavljal premraženi Bumbo. Dumbo se je z njim strinjal: »Ne bi bilo slabo. Življenje pod brezo ni več udobno. Tudi jaz bi imel zavetje. A kako ga bova naredila?«

»Ja, iz vej seveda, kako pa drugače. Tako in tako naju ne ščitijo več. Drevesa rastejo zato, da jih za kaj porabimo. Saj veš, da je vse narejeno iz lesa, celo papir. Zakaj bi se nama smilila breza, saj je samo drevo.«

»Ti si že prej rezal veje, veš, kako je treba,« mu Dumbo tokrat ni prav nič ugovarjal.

»Ne skrbi, prijateljček. Jaz jih bom posekal,« je dejal Bumbo in se lotil dela.

Najprej je porezal vse večje veje, ki so še ostale. Za osnovo zavetja je najprej postavil tri, nato pa nanje naložil še vse druge. Dumbo je sedel na stolu in ga opazoval.

»Kaj pa streha? Skozi veje bo notri teklo. Tako bova še zmerja mokra,« je čez čas pripomnil.

»Prav imaš. Streho bova pokrila z njenim lubjem, ampak kasneje. Tako sem postal lačen. Predlagam, da se greva napit sveže vode in okrepčat.« In sta šla.

ZDAJ JE BREZO POSTALO STRAH. RAZOČARANJE, KI GA JE ZAČUTILA, JE BILO GRENKO. KO STA DUMBO IN BUMBO NAREDILA ZAVETJE, JE LE ŠE NEKAJ VEJ ŽALOSTNO ŠTRLELO IZ NJENEGA DEBLA. A DA SE HOČETA LOTITI NJENEGA LUBJA ...

NE, TO JE BILO PREVEČ ZA BREZO. VZETI JI HOČETA NJENO LUBJE, NJENO LEPOTO, RAZLOG, ZAKAJ JE BREZA. TEGA JIMA NE MORE DOVOLITI. HOČETA JO OLUŠČITI, DA BO VIDETI KOT NAVADNO DREVO. BELINA LUBJA JE VENDAR ZNAČILNOST BREZE. TE BOLEČINE NE BI PRENESLA.

Nana Jasna se je začela premikati. Nenadoma se je spomnila, da ni navadno drevo. Lahko odide. Mukoma je premaknila olesenela stopala, prerasla z mahom in travo. Dvignila je noge, otresla mah in naredila prvi korak, začudena, da to sploh zmore. Sprva jo je bolelo, a z vsakim gibom je bilo laže.

»Moja prijatelja postajata prava telebana. Ne dam jima svojega lubja. Moje lubje je moja lepota in vir mojega življenja. Za vedno bo ostala brazgotina, lahko se tudi posušim. Moram proč!« Ko se je oddaljila od zavetja, je obstala. »Mar res hoče proč!« se je sama pri sebi spraševala. Res želi zapustiti svoja prijatelja? Čeprav sta bila kruta, sta ji draga.

Priznati si je morala, da ju v resnici ne želi zapustiti. Odločila se je, da ju bo skušala prestrašiti in jima nekako dopovedati, da morata drugače ravnati.

Dumbo in Bumbo sta se kmalu vrnila, da dokončata zavetje. Ko sta videla, da je breza izginila, sta za hip otrpnila od groze.

»Dumbo, poglej, nekdo je prestavil najino zavetje. Postavila sva ga vendar pod najino brezo.« »Kako je to mogoče? Le za hip sva odšla stran. Le kdo bi lahko v tem lasu prestavil zavetje?« »Samo ti si ga lahko!« je Bumbo preteče zabrusil svojemu prijateljčku, ki pa je bil začuden.

»Jaz? Zakaj jaz?«

»Ker me hočeš staršiti in ne maraš več breze.«

»Nisem tako delaven, da bi prestavljal vse te težke veje, sploh pa ne zato, da bi tebe strašil. Strinjal si se, da življenje pod brezo ni več udobno. Ti si predlagal, da postaviva zavetje pod brezo. Zakaj misliš, da bi ga jaz prestavljal drugam?«

»Nisi bil ves čas z menoj,« je vztrajal Bumbo.

»Tudi jaz nisem videl tebe. Prav tako si ga lahko ti. Če praviš, da sem ga jaz, jaz pravim, da si ga ti, ker ga jaz nisem. Če sva zavetje naredila iz brezinih vej, mi je samoumnevno, da bo stalo pod njo,« ga je še naprej prepričeval Dumbo.

»Tudi meni. Zakaj je torej breza tam in zavetje tu?« se je spraševal Bumbo.

»Ne vem. Jaz ga nisem prestavil, ti tudi ne. Kdo ga je torej?«

»Ne vem, poglejva, mogoče so kje kakšne sledi. Če je še kdo bil tukaj, je morda pustil sledi.« Natančno sta si ogledala tla okrog zavetja, da bi našla kakšne sledi.

»Poglej, tu so najine stopinje, ko sva postavljala zavetje,« je Dumbo kazal prijateljčku. »Bi lahko kdo prestavil drevo?« se je spraševal Bumbo.

»To je nemogoče. Drevo raste. Morali bi ga izkopati in presaditi, a to bi se poznalo in dolgo bi trajalo. Nisva bila tako dolgo pri ribniku. Sprijazniva se. Zavetje je tu, drevo je tam. To je čudno, a čudne stvari se včasih pač dogajajo in to je treba sprejeti,« je Dumbo skušal umiriti razburjenega prijateljčka.

»In kaj predlagaš?«

»Rekla sva, da bova oluščila njeno lubje, da narediva streho.«

»Jaz bi rajši še malo počakal. Vse skupaj je preveč čudno. Rajši bi šel še malo stran, da vidiva, ali se bo še kaj čundnega zgodilo,« je predlagal Bumbo. Dumbo se je z njim strinjal. »Ali da morda pride tisti, ki je prestavil zavetje. Greva nazaj k ribniku in pozabiva malo na zavetje. Nič ne kaže, da bi deževalo. Vsaj nekaj časa še ne potrebujeva prave strehe, nekaj sence pa pod brezo še imava.«

»Pa da nabrusiva nož. Morda ga ne bova potrebovala samo za lubje,« je še dodal Bumbo, ki je bil videti veliko bolj prestrašen.

BREZA JE UPALA, DA JU BO ODVRNILA OD NAMERE, DA OLUŠČITA NJENO LUBJE, A OČITNO JI TO NI USPELO. LE MALO ZADRŽALA JU JE. ČE JI OLUŠČITA LUBJE, JI NOBENA POMLAD NE BO VEČ POMAGALA. NA NJENEM DEBLU BO OSTALA GRDA BARZGOTINA, KI NIKOLI VEČ NE BO IZGINILA, IN ZA VEDNO BO UNIČENA NJENA LEPOTA. KAKO NAJ JU ODVRNE OD TEGA, KAKO NAJ JIMA POVE, DA TEGA NE SMETA STORITI. BREZA JE RAZMIŠLJALA, TUHTALA IN SE KONČNO DOMISLILAL PODRLA BO NJUNO ZAVETJE. POTEM NE BOSTA IMELA VEČ ZAVETJA IN NE BOSTA VEČ POTREBOVALA NJENEGA LUBJA, DA SI PREKRIJETA STREHO.

Z okornimi koraki se je vrnila k zavetju in ga podrla. Ravno ko se je hotela spet vrniti na isto mesto, kjer je bila prej, sta se vrnila Dumbo in Bumbo.

»Bumbo, nekdo je podrl najino zavetje in ob vejah spet stoji breza.«

»Joj, moje srce bo vsak čas nekam padlo. Jaz bi kar zbežal,« je ves trepetajoč od strahu dejal Dumbo in se pripravil na beg.

Dumbo ga je zgrabil za rokav: »Nikamor ne boš bežal. Da me boš potem ves čas moril z ramišljanjem, kaj se je zgodilo. Tu bova ostala in ugotovila, kaj se dogaja.« »Mene je strah!« je dejal Bumbo in šklepetal z zobmi.

»Tudi mene, a saj sva skupaj, bova že ugnala ta strah.«

»In kaj bova storila?"

»Predlagam, da na novo postaviva zavetje.«

»Tam ali tu,« ni bil prepričan Bumbo.

»Jaz bi ga postavil na istem mestu, kot je bilo prej.«

»Hočeš reči pod brezo,« se je Bumbo nezaupljivo ozrl k brezi.

»Hotela sva imeti zavetje pod brezo. Nihče ni niti pomislil, da bi stalo kje drugje. Je tako?« »Strinjam se. Ampak mene je tako strah!« je še enkrat poudaril Bumbo, ki so se mu zares šibila kolena. Dumbo pa je bil v nasprotju z njim presenetljivo miren.

»Zdaj bom jaz delal, prijateljček. Naredil si stole in zavetje, zdaj sem jaz na vrsti. Ti kar sedi na svojem stolu in se skušaj pomiriti.«

Dumbo je začel zlagati veje in spet postavil zavetje. Bumbo se je usedel na stol in se vsake toliko časa ozrl k brezi. Nenadoma se mu je zazdelo, da jo vidi drugače, kako drugače, se pa še ni zavedal, ker ga je bilo preveč strah.

»tako, najino zavetje spet stoji. In zdaj bova ravnala, kakor da se ni nič zgodilo, in bova prekrila še streho, kot sva se namenila,« je odločno zaključil Dumbo in si pozorno ogledoval svoje delo. »Danes je lep, topel dan. Ponoči zagotovo ne bo deževalo.

Počakajva do jutri in prespiva to noč na ležiščih, bova videla, kaj se bo še zgodilo,« je predlagal Bumbo.

»Pametno razmišljaš, prijateljček,« se je Dumbo strinjal z njim.

»In spala bova skupaj, na tvojem ležišču,« je še dodal Bumbo.

»Velja. Ti se kar stisni k meni, da te ne bo strah.«

BREZO JE PREVZEL OBUP. NI VEČ VEDELA KAJ STORITI. POMISLILA JE, DA BI ODŠLA, KAR ODŠLA ... ZDAJ JE VEDELA! ONA NI NAVADNO DREVO. SPOMNILA SE JE, DA JE BEŽALA, SPOMNILA SE JE VRTOV, V KATERIH JE NEKOČ PREBIVALA, SPOMNILA SE JE SVOJEGA LJUDSTVA. ZAKAJ GA NE BI POISKALA? ODITI, KAR IZGINITI! TO BI BILO TAKO ENOSTAVNO. NJENA PRIJATELJA IMATA ZAVETJE, SE BOSTA ŽE ZNAŠLA. TAKO IN TAKO JE NE POTREBUJETA VEČ. SPOZNALA JE, DA V RESNICI NIKOLI NISTA VIDELA NJENE LEPOTE. BILA JE SAMO DREVO.

BOLELO JO JE, DA JIMA ZANJO NI MAR. TODA KAKO NAJ BI VEDELA, DA ONA NI NAVADNO DREVO, KO PA JE TO TUDI SAMA POZABILA. POVEDATI JIMA MORA, PREDEN ODIDE. ŽELELA JE POISKATI SVOJE LJUDSTVO, TODA NE SAMA. LAHKO BI ODŠLA Z NJO. ČEPRAV STA JI POVZROČILA TOLIKO BOLEČIN, STA JI DRAGA. TODA KAKO NAJ JIMA POVE, DA NJO BOLI ... SPOMNILA SE JE POZABLJENEGA DEŽNIKA SAMOTNE POPTNICE, KI GA JE ŽE PRERASLA TRAVA.

Ko je njena prijatelja premagal spanec, je pobrala s travo preraščen pozabljeni dežnik in ga očistila. Približala se je spečima prijateljema, se nagnila k njima in začela z globokim in hkrati tihim glasom, da ju ne bi prebudila, govoriti: »Rada bi vaju zaščitila, pa ne morem, dokler mi ne zrastejo nove veje. Razumem, da nočeta biti mokra. Toda ne dotikajta se mojega lubja!

Res je, da bi me bolelo, toda to ni najpomembnejše. Veje zrastejo na novo, lubje nikoli. A jaz sem breza. In belina lubja je za brezo zelo pomembna. Lubje je moja lepota in vir mojega življenja. Za zmeraj bi ostala brazgotina, lahko se tudi posušim. Jaz nisem navadno drevo, sem breza iz Vilinske dežele in pripadam drevesnemu ljudstvu.

Nihče ni premaknil vajinega zavetja, jaz sem ga podrla, ker bi me preveč bolelo, če bi mi oluščila lubje. Nočem brazgotine, zato sem hotela stran. Vzemita ta dežnik. Z njim se bosta zavarovala pred dežjem, dokler mi ne zrastejo novo veje in vaju bom spet lahko varovala, a pozabita na moje lubje, lubja vama ne dam!« Tako jima je razložila, se umaknila za korak in čakala, da se prebudita.

Bumbo je nemirno spal in sanjal nenavadne sanje. Najprej mu je v sanjah govorila breza. Govorila je, da ni navadno drevo, da pripada drevesnemu ljudstvu, da je ona podrla zavetje ... V sanjah je videl drevesa, veliko dreves: bukve, breze, hraste, topole ... in vsi so se premikali. Prihajali so od vsepovsod naravnost proti njemu. Tako nenavadnih obrazov ni še nikoli videl in tako velikih stopal ... Obrazi so se mu približevali vedno bolj in bolj, skušal se je prebuditi, pa ni mogel. Zanimali so ga ti obrazi, ki so bili videti tako stari, ne zares strašljivi, nekaj dobrodušnega je bilo v potezah teh obrazov, privlačili so njegovo pozornost z neko skrivnostno nerazumljivo silo ... Kmalu se je cela gruča dreves zgrnila okoli njega in se sklanjala nad njim. Vsevprek so čudno momljala in se ozirala proti njemu. Očitno je bilo, da se pogovarjajo o njem. Niso ga prestrašili obrazi, ampak njihova velikanska stopala, ki so grozila, da ga bodo pomendrala. Zakričal je in se prebudil. In prebudil še svojega prijatelja, ki je spal tesno poleg njega.

»Dumbo, imel sem sanje, čudne sanje ... V sanjah mi je govorila breza, najina breza! Dejala je, da naj ne luščiva njenega lubja, da jo boli, da ona ni navadno drevo, da je ona podrla najino zavetje ... Govorila je o dežniku, naj uporabiva dežnik, dokler ji ne zrastejo nove veje, ko naju bo spet lahko varovala. In videl sem toliko dreves in vsa so se premikala. Dumbo, drevesa so hodila!« »Kaj govoriš? Tudi jaz sem imel enake sanje. Tudi meni je govorila breza o svojem lubju, o drevesnem ljudstvu, da je ona podrla zavetje in o dežniku ... Kako je mogoče, da sva enako sanjala?« se je spraševal Dumbo.

Breza se je malo umaknila, vendar je bila še vedno tako blizu, da je lahko slišala njun pogovor. Oddahnila se je in čakala, kaj bosta storila.

Bumbo je na tleh zagledal odprt dežnik.

»Dumbo, dežnik, poglej dežnik je res tu! To niso bile sanje! Res je bila breza. Ona nama je govorila, res je podrla zavetje ... Ona ni navadno drevo, pripada drevesnemu ljudstvu in lahko hodi. V sanjah sem videl njeno drevesno ljudstvo. Videl sem vse polno dreves. Prepričan sem, da zares obstajajo.«

» Ne morem verjeti! Najina princesa Nana Jasna je breza iz Vilinske dežele, ki hodi in govori ... Bila nama je ves čas prijateljica in dajala nama je vse, kar sva potrebovala. Kaj sva bila midva njej?« se je spraševal Dumbo.

»Ko sem sekal veje, sploh nisem pomislil, da jo boli. Sploh nisem pomislil, da kaj čuti. Ona je živo drevo, ki čuti! Ona ni stvar,« je skesano ugotavljal Bumbo in nenadoma zagledal njen obraz, ki ga prej nikoli ni videl.

»še vedno bi naju ščitila, pa ne more, ker sva ji posekala vse veje,« je še dodal. Tudi Dumbo se je kesal: »Kako kruta sva bila. Sva ji sploh bila hvaležna za veje, iz katerih sva naredila stole? Po veje za zavetje bi morala drugam. Sram me je. Breza je živo drevo, ni stvar in najina breza pripada drevesnemu ljudstvu, ki hodi in govori, kako je šele njo bolelo? Ranila sva jo, prizadela, zato nama je podrla zavetje! A ne, ker bi nama hotela škodovati ali nama želela, da sva mokra, ampak, da bi zaščitila sebe. Drugače bi morala ravnati! Drugače.«

»Morda ni prepozno. Spoznava se na zelišča in znala bi narediti zdravilo za njene rane. Pri ribniku imava vse sestavine, ki jih potrebujeva, in tudi pravo zdravilno blato,« je predlagal Bumbo.

»Kar pojdiva, pohitiva. Lepo bova poskrbela zanjo,« se je strinjal Dumbo.

Njaprej sta nabrala vsa potrebna zelišča in izkopala koreninice, ki sta jih potrebovala. Zakurila sta ogenj in skuhala zelišča in koreninice, nekaj pa sta jih zmlela in dodala sveže. Nato sta šla k ribniku in zeliščni pripravek zmešala z blatom iz ribnika in nabrala še močvirske trave. Vrnila sta se k brezi. Vsa mesta, kjer sta odsekala veje, sta namazala z blatom in jo obvezala z močvirskimi travami. Ko sta končala, sta se stisnila k njej in jo objela. »zdaj ji bova vsak dan povedala, da jo imava rada,« sta sklenila.

ODSLEJ STA ZA BREZO LEPO SKRBELA IN SE VESELILA, DA BO PRIŠLA POMLAD, KO BODO NJENE VEJE SPET ZRASLE IN BO ŠE VSE LAHKO LEPO IN PRAV. KER BREZA NI NAVADNO DREVO IN KER SO JI ZELIŠČA DALA NOVIH MOČI, JI Z LISTI NI BILO TREBA ČAKATI DO POMLADI – ŽE PREJ SE JE OBRASLA. DUMBO IN BUMBO STA LAHKO KMALU SPET UŽIVALA V NJENI SENCI IN ZAVETJU. LE ČE JE PREVEČ DEŽEVALO, STA ZLEZLA POD VELIK DEŽNIK ALI GA POVEZNILA ČEZ ZAVETJE, DA JIMA JE BIL ZA STREHO.

KO SO SE BREZI RANE ZACELILE SI SI JE DODOBRA OPOMOGLA, SO SE SKUPAJ ODPRAVILI NA POT, DA BI POISKALI NJENO DREVESNO LJUDSTVO. ... IN PRAVLJICE JE KONEC.