Pravljica o brvi in ovcah.
| Pravljica o brvi in ovcah Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Nekoč je živel možiček in je imel sina edinca. Rekel je sinu:
— Ljubi sin, velik si zrasel in močan si. Pojdi po svetu, oglej si ga in poišči si kakšno delo.
Tako je šel sin po svetu. Prišel je v veliko vas in tam je šel služit k bogatemu kmetu. Pasel je njegove ovce. Čreda je bila velikanska in ovac toliko, da jih ne bi mogel prešteti v dolini, kjer so se pasle.
Nekega dne je zapihala mrzla burja, deževalo je kot iz škafa in še veter je potegnil. Napolnile so se struge rek in potokov, vode so prestopile bregove in podrle mostove in brvi. V dolini, v kateri je naš pastir pasel ovce, je ostala ena sama brv, in še ta je bila stara in trhla. Le po ena ovčka je smela čeznjo, in še pod to ovčko je brv škripala in hreščala. Pastir pa je moral prepeljati vse ovce prav čez to brv. Prešla je prva ovčka, prešla je druga, prešla je tretja, in ker je bilo ovac toliko, so šle in šle in šle in še zmeraj niso vse prešle čez brv. Zdaj moramo pa počakati, da bodo vse ovce prešle čez brv...
— In kako gre pravljica naprej?
— Najprej moramo počakati, da bodo ovce prešle čez brv.
— Mar ovce še niso prešle čez brv?
— Kje pa, ko jih je toliko.
— Kdaj bodo pa ovčke prešle brv?
— Ko bodo vse na drugem bregu.
Zapisovalec neznan