Pravljica o kurentu
| Pravljica o Kurentu Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Pravljica o Kurentu
Dokler so stari Slovenci še malikovali, so mislili, da je bila v začetku sveta presrečna doba, ko je kruh rasel na drevju in je bil pšenični klas dolg pol sežnja. Srečni ljudje so bili tudi dobri, in kmalu so se pokvarili in postali hudobni. Tedaj so bogovi sklenili, da bodo svet pokončali. Pričelo je strašno deževati; cela zemlja le bila visoko pokrita z vodo. Vsi ljudje so potonili, le štirje so se rešili. Le štirih ljudi strašna povodenj ni pokončala. O treh povest molči, pove nam pa, kako se je četrti človek rešil strašne povodnji. Na visokem hribu je rasla vinska trta tako visoko, da se je z vršičem dotikala neba. Četrti se je oprijel trte in po nji pričel plezati kvišku. Kurent, ki je bil pri starih Slovanih jako spoštovan bog, je to videl. Vinska trta je bila njemu posvečena in bog se je razveselil, da mož išče pomoči na trti. Usmilil se je samotnega, revnega človeka v stiski. Voda se je pričela odtekati in zemlja sušiti. Rešeni človek pa je moral bogu Kurentu, svojemu rešitelju, obljubiti, da bo zmeraj spoštoval njemu posvečeni zelišči in rad užival njune sadove. Zelišči sta bili vinska trta in ajda. Rešeni človek vzame v eno roko trtino sadiko, v drugo pa ajdino bilko ter se poda po širokem svetu domovine iskat. Na bregovih Jadranskega morja se je ustavil. Od vinske trte, ki jo je držal v roki, je odsekal šibo in jo z vso močjo vtaknil v zemljo. Pri tej priči se je zemlja stresla. In res je še dandanašnji na Proseku dobro vino. Tudi ajdo je posejal in njegovi sinovi so se naselili na Kranjskem. In še zdaj žive Kranjci večidel od ajde. Ti štirje - povodnji rešeni ljudje - so se razpršili na vse štiri strani zemlje in spet napolnili zemljo.
Zapisal Janko Bole