Pravljica o ljubezni
| Pravljica o ljubezni Miško Kranjec |
| |||||||||||||
V Žumerjevem rodu ljubezni niso poznali, niti je niso cenili. Tu, visoko v hribih, na rahlo nagnjenem, skoraj strmem pobočju, med borovimi in bukovimi gozdovi, tu, kjer trta več ne zori, kjer okoli hiše na prostrani jasi rastejo skrivenčene jablane in hruške, ki rodijo skoraj trpek sad, zoreč šele v pozni jeseni, kjer sicer cvetejo črešnje, pa ne obrodijo tistega lepega sadu, kakor v dolini, kjer čebele na jelkah nabirajo dehteč med, in je lastovka tako redek, pa tako drag gost človeškega osamelega domovanja, tu ljubezen ne more cveteti, ne more se sprostiti. Tam doli, v tisti lepi dolini, ki leži rahlo zameglena, mirna in tiha, tam kjer sinje blesti zvonik farne cerkve in se smejejo tri velike trgovske hiše in še večja šola —, tam je pač dovolj ljubezni. Tam jo poznajo in jo cenijo. Tam govorijo o njej, sanjajo o njej, mislijo na njo, so srečni zaradi nje in tudi nesrečni. K Žumerjevim pa ni prišla, niso je poznali in zato je niso cenili. Morda so bili klanci do sem prestrmi, tu so bile pomladi vendar mnogo hladnejše kakor v dolini. Blizu je bilo sinje nebo; kadar se je zaoblačilo, se je Bog mogočno sprehajal po temnih oblakih, stresal strele na zemljo, potem je poslal na zoreče njive rahlo roso, ki je prepojila zemljo in biljke. Potem se je ob tihih jutrih sprehajal po borovih gozdovih, morda se ustavil na prostrani jasi in se ozrl v dolino, kjer je počivala fara, kjer so po beli cesti komaj vidno gomazeli ljudje. Ljubezen pa se tu ni sprehajala. In vendar je bilo za njo toliko lepih samotnih poti med bukvami, med bori, po jasah z redkim, lepim, dehtečim cvetjem.
Kadar so se Žumerjevi ženili, niso tega storili iz ljubezni, tembolj iz nuje, iz tisočletne navade. Mati je hotela sesti v zapeček, oče se je utrudil v delu. Trebalo je najti novo gospodinjo, tako, ki bi bila voljna tu živeti, ki bi se hotela podrediti takemu življenju in pozabiti na dolino. Odpravili so se v dolino in se naposled vrnili z novo gospodinjo. Bila je od daleč, morda v revščini rojena, naveličana težkega, brezupnega življenja, zakaj težko bi se sicer odločila za tako samoto, za tako višino. Prišla je mlada, lepa, željna življenja. Našla je veliko gospodarstvo, molčečega moža, ki jo je vzel za svojo lastnino, kakor bi bil dokupil lep kos njive; nad katero se bo poslej vsak dan radoval in jo ogledoval. — Nič več.
Če sta se spomnila na nekdanje čase, ko sta bila mlada, ko sta začela skupno živeti, tedaj sta si morala priznati: nikdar ni bilo med njima tiste velike ljubezni, o kateri znajo ljudje včasih toliko povedati. Saj se nista sovražila; nasprotno, med njima je bilo vse tako jasno, tako mirno in urejeno. Podpirala sta drug drugega. In le preredki so bili trenutki, da je prišlo med njima do toplejših čustev. Zgodilo se je, da sta stopila na sprehod ob nedeljskem popoldnevu. In ko sta bila sama v senčnih borovih gozdovih, sta se prijela za roke, kakor otroci in sta se vodila, ne da bi kaj mnogo govorila. Potlej sta sedla na zeleno jaso, kamor se je sonce tako mehko upiralo. Sedla sta in stari Žumer je iztegnil roko in jo položil ženi okoli pasu. Potem se je ona nagnila k njemu in moral jo je poljubiti. To so bile vse nežnosti, ki sta si jih privoščila. Toda, bilo je to že potem, ko sta se poročila. Prej ljubezni ni bilo in še o tem bi bilo težko reči, da je bila tista velika svojevrstna ljubezen. Prej pa je bilo vse tako hladno. Izpovedala sta se drug drugemu o svoji mladosti. Ležala je pred njima vsa mladost, posvečena delu in tistim majhnim radostim, ki so bile spričo velikega življenja po svetu vendar tako malenkostne in nedolžne. Žena je prisegla, da je bilo vse res in Žumer je verjel. Nikdar več se ni spuščal, da bi preiskoval njeno življenje v preteklosti. Ali je imela vendar kaj za sabo? Kakorkoli; če je vendar okusila življenje, tedaj je o tem z veliko obupno vztrajnostjo molčala. Ali pa je v večnem delu, v večni samoti pozabila na vse. Živela sta vsakdanjosti in bodočnosti. Bodočnost je predstavljalo troje otrok: dva fanta in eno dekle. Sedanjost pa so bile stvari okoli njiju: prostrana, zidana hiša, kuhinja z začimbami, gospodarsko poslopje z dvajsetimi kravami, z dvema konjema, svinjak s svinjami, mnogo perutnine, velik kozolec; dalje njive, preorane, ali zasejane; senožeti, gozdovi z bukvami in bori, potlej vrt s cvetočimi črešnjami, jablanami in hruškami, slamnati panji s čebelami, pomlad, poletje in jesen z delom; zima z globokim snegom, ki je zametel vse klance in vse dohode v dolino, ko si moral ždeti v hiši in opravljati tisto nujno delo pri živini in misliti na pomlad, ki ni več daleč. Nad dolino, nad vsem bujnim življenjem pri fari pa je ležala gosta megla. Svet je utonil v njej, samo nebo se je razprostiralo nad tem domom, megleno, potem zopet jasno nebo z mrazom in z ivjem po drevju in večerno zvezdno nebo; ko se je globoko v vsemirju utrnila zvezda in si iskala poti v noč ter se skoraj dotaknila Žumerjeve hiše.
To je bila vsakdanjost, dovolj pestra, dovolj velika, da je lahko zahtevala zase celega človeka, vse njegove misli in vse njegove moči. Nič več.
Ta sedanjost je živela pač bodočnosti: trem Žumerjevim otrokom. Tu je bilo vse natančno opredeljeno in določeno. Ni bilo mogoče ničesar spreminjati. To je bil stari, lepi red, od vekov tako določen. Trebalo se mu je ukloniti in se mu podrediti. Ko bodo otroci dorasli, tedaj se bosta oče in mati posvetovala o njih. Odločila se bosta, kakor so se Žumerjevi starši: treba jih je poročiti. Ko bo to sklenjeno, se bo mati — to je pač ženska skrb — ozrla po hišah. Treba bo najti nevesto za najstarejšega, ženina za hčer, ženo za mlajšega. Za vse to pa je še dovolj časa. Za zdaj naj še vsi delajo pri hiši. Saj so komaj prestopili dvajseto leto, do tridesetega je še dovolj časa. Lepša je mladost, čim daljša je.
In otroci so živeli, kakor starši. Pred njimi je ležala bodočnost, odeta v megleno kopreno, zakaj bodočnost je pomenila življenje med ljudmi, predvsem za oba mlajša otroka. Zato je bila za oba mikavna in se je često zgodilo, da sta sanjarila o njej. Starejšemu pa je bodočnost pomenila prevzem gospodarstva po starših, samostojno življenje; ženo, ki mu jo bodo privedli iz doline, otroke in delo.
Rasli so v samoti, v molčanju, v delu. Delo se je vleklo kakor dolga nit, ki je ne moreš odmotati s klopčiča. Prav tako je bilo to večno molčanje. Otroci so govorili med seboj, prepirali so se — to pa je bilo vse. S starši so govorili redko. Pri njih so se naučili govorice in vsega. Z ljudmi niso govorili, ljudi so se bali in se jih izogibali. Kadar so stopili še kot otroci v dolino, so plašno ogledovali ljudi, s strahom so zrli na farno otročad, ki je bila tako živahna, vesela in tako drzna. Oni so bili boječi, ničesar se niso upali lotiti. Čutili so, da njih obleka ni krojena tako, kakor so jo nosili drugi otroci. Oče jim je kupil klobuke, ki jih drugi otroci niso nosili in so bili — vsaj tako so sami čutili — smešni v njih. In ko so se vračali iz doline nazaj v hribe, tedaj jih je minilo vse veselje. Tam gori v samoti, tam je doma pravo življenje, lepota, prijetna samota, radost. Tam je vse drugačno kakor v dolini. In tisti lepi sveti mir, ki je razprostrt med borovimi gozdovi, tisto lepo sonce, ki se je razlezlo po zelenih jasah! — Tako so otroci vzljubili hribe v zgodnji mladosti, oklenili so se jih z vsem srcem in težko bi se kdaj ločili od njih. Ob nedeljskih popoldnevih, kadar niso šli v dolino, in je bil čas za to, so nabirali gob po gozdovih, ali jagod, ali pa samo rož. Ko pa so doraščali, so polegali po jasah in zrli sinje nebo nad seboj, kjer so plule črede belih oblakov. Pasli so živino; ljubili so jo, pogovarjali so se z njo. Včasih so šli na sejme, kadar je bilo kaj na prodaj iz hleva. Tedaj je oče vzel s seboj enega fanta in dekle. In takrat se je zgodilo, da je oče povedel svojo družino v gostilno na kozarec vina in na pečenko. To je bil velik praznik, ki so se ga vsi veselili. Oče je imel v levem notranjem žepu na suknjiču debelo denarnico, kamor je spravil nekaj lepih tisočakov. Važno so sedli v gostilni in se naslonili s komolci na mizo.
Z zavitki pod pazduho, s cekarji v rokah, so potem modro koračili proti domu in mislili na svet, ki so ga videli ta dan. Med seboj niso govorili, če pa je že kateri kaj zinil, tedaj so drugi prikimavali.
Ljubezni tu niso poznali, niti niso govorili o njej. Ljubezen je bila pravljica, ki ni za ta kraj. Tam v dolini, kamor se včasih ozrejo oči, tam živi ljubezen in tam ljubezen ni več pravljica, temveč pravo, veliko in lepo življenje. Tudi ni imelo smisla ukvarjati se z njo. Ljubil si lahko nebo, zemljo, polje, hišo, ptice v gozdu, vetrove, pomladi — človeške ljubezni, ljubezni med fantom in dekletom ni moglo biti. Če si se ozrl okoli sebe, si videl pod seboj dolino, faro. Tja je bilo predaleč. Sosedov ni bilo. Okoli po rebrih si sicer videl hiše, prav takšne, kakor je tvoja, vedel si lahko, da tam živijo ljudje, toda do tja je bilo še dalje kakor v dolino in si še težje prišel. Ne, za ljubezen ni bilo ne časa ne prilike.
Pa se je zgodilo ...
Zgodilo se je, kakor se dogaja v pravljicah. Ljubezen se je zasejala v Žumerjevo hišo. Kako se je to zgodilo, ni vedel nihče povedati. Če je tu bilo življenje ne samo zdaj, temveč od vekov posvečeno delu in ne sanjam, in če se je zdaj to spremenilo, da je bilo življenje sanjam bolj naklonjeno, tedaj je ljubezen bila nekaj nezdravega, kar lahko škoduje temu domu.
In še komaj minulo zimo je bilo pri Žumerjevih tako mirno, tako lepo. Življenje je teklo po stari že izhojeni poti, brez sprememb. Niti slutiti ni mogel nihče, da bo sončna pomlad prinesla toliko sprememb. Spomladi pa so otroci stopili v dolino, k fari, in tedaj se je Hedvika vrnila z ljubeznijo v srcu. Bil je čas, ko po hribih črešnje tako bujno cvetejo, da so od daleč videti kakor velike bele lise sredi prvega zelenja. Cvetovi španskega bezga se še niso razpočili, po zraku pa že cvrčijo prve lastovke in silijo v človeške domove. Nebo je tako sinje, sonce tako žarko, zrak tako prozoren in svež. Ob večerih pa že včasih vejejo tople, prave pomladne sapice in tam v daljavi, po onih visokih gorah so tako lepe zarje zahajajočega sonca, dočim je dolina že vsa zavita v prvi vijoličasti mrak.
Stari Žumer o tem ni imel pojma. Zato, ker se sam v svojem življenju ni nikdar ukvarjal z ljubeznijo, ni poznal njenih znakov in zato tudi ni mogel slutiti, da bo obsedla njegove otroke. Bilo bi smešno misliti na nekaj, česar ni.
Mati pa je zaslutila, da ni vse v redu. Morda se je spomnila svojih mladih let, ki jih je preživela v dolini. Nemara je kdaj še sama ljubila, čeprav je možu rekla, da ni. Morda je le zakrila v sebi mladostne sanje in se je spomnila nanje in je lahko dekle hitro ujela. Vendar pa je možu povedala vse po ovinkih: »Mislim, da s Hedviko ni vse v redu.«
Tedaj je kmet vzel pipo iz ust in se ozrl po ženi. Ni bil zmeden, pač pa jezen. »Rad bi vedel, odkod te neumnosti v tvoji glavi.« Kmetica pa je svojo gnala trdovratno dalje:
»Pa bo le res: dekle se je nekam zagledalo.« Nejevoljen je odšel. Zato, ker ni mogel verjeti, ker je bila to neumnost. Le kam naj bi se dekle zagledalo. Že toliko let dela s svojimi otroki na tej zemlji, živi z njimi, pozna jih kot sebe in bi se mu zgodilo nekaj, česar ni predvidel?! Natančno je imel vse prevdarjeno: ko otroci dorastejo, bosta z ženo preskrbela žene ali moža. Najstarejši ostane doma, mlajša pojdeta v dolino. Nad dvajset let že spravljata denar, da ju odpremita, kakor se spodobi. In otroci si vendar ne bodo sami iskali ne žena ne mož. To je njuna skrb. Sinova morata dobiti žene, kakršna je njuna mati, hči moža, kakršen je on sam. Nekaj trdega, okornega, pa vendar mirnega, poštenega in zvestega, kakršen je bil sam.
Zvestoba, poštenost, odkritost, to so bile čednosti, ki jih je visoko cenil. Vse to pa je morala dičiti večna ljubezen do dela, do zemlje, do hiše, do lastnine. Tu je zemlja, na njej kmet, zgoraj nad njim in nad zemljo pa je sinje nebo. To je važno. Važno je delo na zemlji, važno je sinje nebo, kjer gospodari Bog, pošilja človeku roso, dež, sonce, zimo, mrazove, noč in jutro. V tihih nočeh stopi Bog z neba in se sprehaja po vrhovih teh gora, gleda v doline, se ustavi na jasi in se raduje svojega dela. V bledi mesečini zre svoje stvarstvo: kotanjasto dolino, kjer ždi fara in kjer ura v zvoniku udarja pozno noč; vijugaste klance, večno vlažne; domove po rebri, kjer vse življenje kmetje v počasni govorici izgovarjajo njegovo ime in ga prosijo za neprestani blagoslov svojih ozár. Potem gre mimo oken teh domov, in tedaj se gospodar prebudi, prebudi tudi ženo in de: »Tako nekaj lepega se mi je sanjalo. Potem pošlje nevihto, toda namesto toče razlije lep, mehak dež na njive in vse je, kakor prerojeno.«
Ne, o tem, kar mu je žena povedala, ni hotel premišljevati. To je bila vendar očitna neumnost. Toda, ko se je ozrl po svoji hčeri, ko je videl njeno dozorelo telo, viseče močne prsi, sanjave oči in neko bojazen v njenem vedenju, tedaj je občutil, da je predaleč od svojega otroka, da bi ga mogel vsega do jedra poznati. In to ga je zmedlo. Zato pa je zvečer, ko sta ostala z ženo sama, dejal trdo in hladno:
»Da veš, tega nočem v svoji hiši. Tega pri nas ne poznamo.« Bilo je tako hladno, skoraj sovražno. Toda, kmetica je vedela: če je rekel, da bomo na tej njivi sejali, tedaj tega ni mogel nihče spremeniti. In če je torej rekel: Ljubezni ne prizna, tedaj je to dokončno povedal. Spremenil ne bo.
Ko se je Hedvika v nedeljo z mlajšim bratom Francem odpravljala v dolino, je oče gledajoč njeno pripravljanje nekaj zamomljal, potem pa rekel:
»Ti, Hedvika, ostaneš doma.« Poklical je najstarejšega, Ivana, in mu rekel: »Spravi se, pojdeš v dolino.«
Hedvika je prebledela. Obstala je kakor ukopana v zemljo in strmela v očeta. Usta so ji vzdrhtela, roke pobesile. Topo je pogledala vanj. On pa je bil tako miren, tako brezbrižen. Prav ničesar ni mogla slutiti. Ivan pa je samo prikimal. Če je oče rekel, tedaj je moral ubogati. Oče pa je še dodal: »S Francem pojdeta ... in da ne bosta počela kakšnih neumnosti.« Otroci so gledali vanj. Čemu je povdarjal: »neumnosti«? Otroci s hribov so bili tako redko v dolini, neumnosti pa niso nikdar počeli. Saj so se doline skoraj bali.
»Ampak zdaj, ko sem se že skoraj napravila,« je dejala Hedvika drhte.
Tedaj je oče zapičil svoj pogled v njo, in dejal: »Rekel sem. In če kaj rečem, veš, da mora tako biti.« Vtaknil je pipo v usta in odkrevsal. Otroci so molčali, ko so ostali sami, samo Franc je dejal čez čas:
»Stari je nasajen.« Pa to ni bila kritika, to je bilo samo dognanje in je pomenilo bolj: treba se je pokoriti. Oče pa je odšel ven, videli so njegovo široko postavo, ki je postala pred hišo in se za trenutek zazrla v dolino, kakor bi hotela nekaj odgonetiti. Mati je hodila po izbi, bila je molčeča, kakor oče in otroci se ji niso upali približati. Hedvika se je zaprla v svojo sobo. Za trenutek je stala, še vedno vsa pod vtisom očetove odločitve, ki je bila tako nenadna in kruta, potem se je vrgla na posteljo in zaihtela; iz rahle trme, jeze in razočaranja.
Fanta pa sta se napravljala. Bilo je še sveže zgodnje jutro, toda preden prispeta v dolino, bo že pol desetih. Žarki pomladnega komaj vzišlega sonca so pa dali skozi okna. V nižinah pa je ležala bela megla in zastirala razgled. Fanta nista govorila med seboj. To je bila stara navada: molčati. Molčali so vedno, vsak zase je mislil na pot. Ivan je tuhtal očetovo odločitev; ni bilo brez razloga. Nekaj se je moralo zgoditi. S Hedviko ni bilo vse v redu. Toda Ivan je bil pretop, da bi bil vse do kraja pretuhtal. Takšna je bila očetova odločitev in to je bilo važno. Drugo ni imelo pomena. Če je oče rekel, da mora iti Ivan v dolino, je to pomenilo zakon. Če bi mu rekel iti vsak dan, bi Ivan šel. Franc pa je bil prožnejši. Molčal je sicer k očetovi odločitvi kakor Ivan, v duši pa se mu je prebujalo rahlo spoznanje. Saj je bilo res: Hedvika je bila dve nedelji zapored v dolini, zdaj je spet hotela. In to ni bila v hiši navada. Prejšnjo nedeljo je šla celo, ko ni bilo prijetno, ker je bilo po klancih veliko blato.
Preden sta fanta odšla, sta se kmet in kmetica posvetovala, kaj vse naj fanta nakupita in prineseta v hrib. Saj vsak dan ni časa, da bi kdo letel v dolino in po nepotrebnem zapravljal lepi čas. Zato je trebalo preračunati za ves teden, nemara celo za dva tedna. Kaj veš, kakšno bo vreme v nedeljo. Mogoče ne bo mogel nihče v dolino. Kmetica je pregledala stvari za kuhinjo: sol, začimbe, petrolej in izračunala na prste. Kmet pa je potreboval tobaka. Blago za srajce bi tudi trebalo kupiti in dekletu nekaj za pomlad. Vendar, to opravita drugič sama, ko pojdeta v dolino. In naposled — za take stvari ni nikdar tako sila. Ljudje že potrpijo.
Tako sta fanta dobila naročila in Ivan je moral nesti s seboj cekar, da bosta laže nesla nakupljeno. Cekar pustita tam v trgovini in ga opoldne vzameta s seboj.
Hedvike ni bilo iz sobe. Šele za zajtrk je prišla, zato da se ne bi oče jezil. V takih stvareh mu ni bilo dobro nasprotovati. Bil je trmast v tem pogledu, skoraj brezobziren. Zato je sedla k mizi kakor drugi in prav ničesar ni pokazala. Premagala je v sebi bolečino in nemir. Bila je tudi sama hladna. Zato, ker je vedela, da se bo oče ozrl po njej. Ni se motila, med jedjo je njegov pogled obvisel na njej in rahlo se je hotel nasmehniti, kot bi hotel reči: Pa smo te le ugnali. Ona pa tega ni hotela opaziti. Ves čas je razmišljala, ali nemara ne bi bilo dobro, če bi napisala pisemce in ga izročila Francu. Franc bi ji rad ponesel in predal v prave roke. Toda pri hiši niso imeli pisma; še navaden čist papir bi težko dobila. Nikdar niso nikamor pisali in zato niso kupovali papirja, ker bi to pomenilo golo razmetavanje. Nič drugega ne pomaga, kakor da stopi z bratoma do ovinka, tam ustavi Franca in mu naroči. Franc se ne bo smejal, niti ne bo nikomur povedal. Tako bo storila. Saj do nedelje se bo vse poleglo, oče sploh ne sluti ničesar. Tako si je izmislil, kmet, in misli, da je tako najbolje in mora tako biti, če on hoče. Prevarati je hotela očeta, in že je mislila, da se ji je to posrečilo. Po zajtrku je takoj vstala in odšla ven, kakor bi šla na delo. Tedaj sta fanta vstala in se odpravljala. Oče je stopil za njima pred hišo. Tam je stal s pipo v ustih, gledal po svojem prostranem vrtu, kamor se je sonce z vso silo uprlo; gledal je cvetje odcvetajočih črešenj, gledal je cvetoče jablane in hruške. In vrt je bil tokrat res krasen. Vse stare jablane, s svojimi skrivenčenimi stebli so bujno, prav razkošno cvetele. Prav tako so cvetele visoke košate hruške. To mu je napolnilo dušo z zadovoljstvom in s srečo. Pipa mu je ugašala, on pa je pozabil na njo. Gledal je cvetje, gledal je čebele, ki so se že vračale s cvetja v panje. Druge so spet letele za medom, ki je padel s toplo roso ponoči. Pod njim je ležala dolina, megla se je že razkadila, bila je tako prozorna, da se je fara s svojim svetlosinjim zvokom že iztrgala iz te megle; prvi žarki so padli v dolino in okna na šoli in na farovžu so zasijala, kakor bi se vse sonce tja preselilo. Kmet je gledal vse to in rahlo zadovoljstvo ga je navdajalo. Bilo je to zadovoljstvo razkošne, mirne pomladi, ki se je obljubljala z najlepšim vremenom. Okoli njega je bilo vse obsijano z belim žarkim soncem. Na vse strani po rebru, rahlo proti dolini segajoče so ležale njegove njive, kjer ozimina tako lepo raste. Tam so ležale njive, ki so čakale, da se kmet s svojo družino pripelje in jih preorje in zasadi v nje novo setev. Vse je čakalo in za vse se je obljubljala tako lepa pomlad. Veselilo je to njegovo srce. Bilo je lepo kraljestvo okoli njega, prav zadovoljno si ga je lahko ogledoval.
In bil je srečen.
Brez besed sta fanta stopila na pot v dolino, rahlo sta se obotavljala ob njem, in Ivan je naposled le dejal:
»Lep dan se nam obeta.«
Kmet je pokimal zadovoljno za njima.
Tedaj je opazil, da se je izza hiše odtrgala Hedvika in stopila za fantoma na pot. Bila je v domači obleki, torej ni nameravala iti v dolino, da bi mu ušla. Ni bil jezen, toda preden je stopila za ovinek, je vzkliknil:
»Hedvika!«
Hedvika se je stresla, ko je zaslišala njegov glas. Obstala je, onemela in se ozrla po Francu. Fanta sta takisto obstala. Franc jo je gledal. Tedaj mu je pošepnila: Mrzlikarju naj pove, da pride v nedeljo. Zagotovo pride. Zdaj ni mogla.
Hedvika se je vračala. Hotela je neopazno mimo očeta, tako, da ne bi govorila z njim. On pa ji je dejal: »V sobi me počakaj.« Pobesila je oči in roke so ji omahnile. Odšla je poklapano v hišo. Oče pa je še vedno stal pred hišo in gledal po svojem kraljestvu in vsrkaval jutranji zrak. Iz hleva je odmeval glas hlapca, ki se je pogovarjal z živino.
Sicer pa je bil velik mir na kmetiji. V hiši je bila gospodinja in dekla in tudi Hedvika je bila tam. Perutnina je odhajala po vrtu, petelin je prepeval, stoječ sredi svoje družine. Čebele so še vedno brenčale po zraku, in zdaj so že letali drugi drobni stvarci. Vmes pa so jadrali s počasno lagodnostjo in po mnogih stranpoteh metulji in blesteli v soncu.
Tedaj se je kmet naužil razgleda po svojem kraljestvu, zadovoljno si je pokimal. Mirno in zadovoljno je bilo srce. Tiha sreča je ležala kakor to žarko sonce nad vso njegovo zemljo, nad njegovimi polji, gozdovi, nad vrtom in nad domom samim.
Kakorkoli pa je bil zadovoljen z vsem tem, na Hedviko ni pozabil. Ko je vstopil v sobo, jo je našel tam. Bila je očividno v zadregi. Ni se ozrla po njem, da ji ne bi mogel brati iz oči njenih misli. Čutil je njeno zadrego, vendar ga to ni motilo, da ne bi vprašal:
»Kaj si sporočila Francu?«
»Kaj naj bi mu sporočila? Ničesar.«
Niti mišica se ni zganila ne njenem obrazu. Hladno je bilo njegovo lice, hladne so bile oči. Toda to je bilo očitno nekaj, česar doslej ni bilo pri hiši. Kar je rekel, se je izpolnilo; če je vprašal, je dobil odgovor brez ovinkov.
»Kaj imaš v dolini?« je vprašal, še vedno navidez mirno, toda zdaj je tudi Hedvika čutila, da ni vse v redu in se z očetom ne bo mogla igrati. Vendar za vse na svetu ne bi mogla povedati in izdati svoje skrivnosti. Molčala je. Ko pa se je obrnila k njemu, je videl v njenih očeh solze. Tudi te solze ga niso ganile, vendar ni mogel, da bi postal surov do nje.
»Če si se kam zagledala,« je dejal naposled, da bi presekal ta pogovor, »tedaj ti povem, da si se močno spozabila in zmotila. Iz tega ne bo nič. Čimprej pozabi na neumnosti, da se ne bova sprla. Tega ne bi hotel. Bolje bo, če bova v lepem miru živela. Samo to sem ti hotel povedati za danes. Če boš dobra, bomo tudi mi dobri s teboj.«
Potem je odšel. Ves dan je bil nekam prazničen, miren. O tem, kar sta se menila s Hedviko, ni povedal nikomur. Tudi Hedvika je molčala. Nekaj težkega, morečega je bilo v hiši to nedeljo, vse dokler se nista vrnila Ivan in Franc. Tedaj sta oče in mati odšla ven, na njive. Kmet je hotel pregledati njive in presoditi, kdaj se bo lahko začelo delo.
Otroci so ostali sami doma. Fanta sta se razpravila. Ni bilo posebnega dela in otroci so sedli pred hišo na sonce. In kakor zjutraj oče, so zdaj tudi oni zrli v dolino. Toda vse drugačna čustva so navdajala njih kakor očeta. Tam je ležala dolina, vsa v soncu, polna življenja. Od tam sta se vrnila zdaj Ivan in Franc in bila še vsa pod vtisom tega nedeljskega pomladanega sprehoda k fari. In Hedvika je mislila na dolino, mislila je na Mrzlikarja, mislila je na življenje, ki je tam. In Franc je povedal Hedviki vse, kar je vedel. V nedeljo naj pride doli, na vsak način mora priti tja. Vse ji je povedal in se razgovoril.
Samo tega ni povedal, da se je ta dan tudi v njem nekaj vzbudilo.
Potem so molčali, vsak zase so mislili. Morda je celo Ivan, ta najbolj trden med njimi, mislil na večere v dolini, na večere, ki so polni svojevrstnega življenja. Tu pa je tako samotno, tako mirno. — Ne, v nedeljo morajo spet v dolino, vsi pojdejo, naj oče reče, kar hoče. Po tihem so se vsi zarotili proti njemu.
Odcvele so črešnje, trava po vrtovih se je lepo razrasla. Polja so se prebudila. Žita so se visoko povzpela. Tudi krompir in koruza sta že pokukala iz zemlje in bližal se je čas, ko bo treba okopavati. Poslej dela več ni primanjkovalo. Misel na dolino je pri Žumerjevih otrocih zamirala; vsaj tako je mislil kmet, ko je gledal svoje otroke. Ni bilo časa za sanje. Za sanjarenje so bile samo nedelje. Kmet pa je prav mimo, skoraj hladno določal, kdo pojde v dolino. Če je prej bilo nekoliko neurejeno v tem pogledu in je pač šel, komur se ni zdelo preutrudljivo stopiti na tako dolgo pot, se ni posebno upiral. Zdaj pa je tudi v tem uvedel red. Bilo je dovolj članov pri hiši in zdelo se mu je, da morajo vsi priti na vrsto. Tako sta morala iti tudi hlapec in dekla, ko je prišel nanju red. Za sebe in Hedviko je odločil poslednjo nedeljo v maju. To je pojasnil vsem prvo nedeljo. Tudi temu se niso mogli upirati. Ko pa je mati menila, naj bi dekle šlo z njo, tedaj se je sovražno ozrl po ženi. In žena je ob molknila.
»Hedvika bo poslej hodila z mano.« Tudi to je bil zakon v hiši. Tedaj pa se je Hedvika uprla in rekla:
»K maši mi vendar ne boste branili iti, ne?« In zdaj ga je pogledala, kakor se ga ne bi bala. »Mar ne veste, da moramo iti vsako nedeljo k maši?«
Nasmehnil se je. Nič tistega sovraštva ni bilo na njegovem licu, kakor trenutek prej, ko je govoril z ženo. »Glej jo,« je dejal. »Učila me bo, kaj moramo in kaj ne.« In še močneje se je smehljal. »Oh, kako si nestrpna,« ji je delaj. »Strašno si nestrpna. — Saj te bo počakal, če te ima rad. — Ampak, če misliš s tem preslepiti Boga, tedaj se motiš.« Ker pa je hotela nekaj ugovarjati, je namršil goste obrvi. Drobne oči so se zapičile v njo, nizko čelo je razodevalo nekaj hudega. »Kaj pa hočeš?« je naposled zinil odločno, trdo. »Ničesar nočem vedeti o tem, kaj imaš ti tam doli. Kakor si se zapletla, tako se boš izmotala. Če pa nočeš, — povem ti: Pot dol je lahka; vračati se je mnogo težje.« Tako je hladno, toda zelo kruto razbil Hedvikino ljubezen. Dekle je obšla pri tem tolika slabost, da bi se bila skoraj zrušila.
Dnevi v tednu so potekali v lepem velikem miru, ko se ljudje na hribu niso menili o dolini, niti niso mislili na njo. Delo jih je prevzelo. Sonce se je z vso silo uprlo v polja, tudi človeku se je uprlo v obraz. Postolke so že krožile nad hišo, nad kozolcem, nad njivami. Tudi par lastovk je priletelo sem gor in čebljalo ves božji dan okoli hiše. Letele so v hlev, kjer so imele gnezda in povsod so lepile blato na tramove. Otroci hribov so se jih močno veselili. Saj so prinašale sem gor prijetno, nenehno pesem. Po gozdu so se drle srake in vrane, golobi in grlice so grulili. Po zraku pa je plesalo vse polno metuljev. In včasih se je od nekod iz nižine odtrgal vrisk, ki je opozoril prebivalce tu gori na dolino. Toda hribovci niso imeli časa, da bi sanjali o dolini.
Kmet je bil prav zadovoljen. Če je gledal preorane njive, kjer so pokukali izpod vlažnih grud prvi temni kosmati listi krompirja, ali pa šiljasti listi koruze, tedaj ga je obhajalo rahlo zadovoljstvo. To zadovoljstvo ga je spremljalo vse življenje in ga je zapustilo samo, kadar so prišle nesreče bodisi nad dom sam ali pa nad njegova polja. Samo tedaj je hodil mrk okoli, stiskal ustnice in nekaj tuhtal. Naposled pa se je vselej potolažil in nikdar ni izgubil svoje velike volje do življenja.
Zdaj mu je samo Hedvika nagajala. Toda v njegovem srcu je živela zavest, da bo tudi to uredil tako, da bo prav. Saj bi bilo vendar le blazno, če bi dovolil otrokom, da bi počeli kaj po svoji pameti.
Ko pa je Hedvika v nedeljo sedla pred hišo na sonce — morala je spet ostati doma, — je prišel oče k njej in sedel na hlod, ki je ležal nedaleč ob slivi. Nič ni bil videti krut, kakor sicer, celo zdelo se je, da se hoče pomeniti z njo. Hedvika pa je molčala. Ni hotela opaziti njegove dobre volje za pogovor. Oba sta gledala v dolino, ki je ležala pred njima, sončna in jasna, kakor bi človek iztegnil dlan predse in jo gledal. Hiše so ždele med drevjem, ki je bilo vse močno rumenkasto-zeleno. Na farnem poslopju in na šoli so blestela okna v soncu, kakor bi se otroci igrali z zrcalcem in lovili sonce. Od fare se je vila cesta na sever in jug, po hribih navzgor pa so se odtrgovali klanci; globoke zareze med drevjem, — in se gubili tu in tam v ovinkih. — Da, tam v dolini je življenje vse drugačno; to je kmet dobro vedel. Toda sam je vse življenje pretolkel tu gori v hribih, nikdar ni imel prilike, da bi živel v večji družbi, med ljudmi. Zato zdaj ni obsojal Hedvike, da se je zaljubila v dolino. Kakor bi se mu porodilo rahlo razumevanje do nje, in nemara so ga še samega — živečega v večni samoti med nebom in zemljo, — obšle rahle želje po dolinskem svetu. Zato ni bilo nič čudno, da je dejal, ko se je dvignil in obstal ob Hedviki:
»Nič ne žaluj. Pride čas, ko pojdeš v dolino ... za vedno. Morda samo nekaj kratkih let. Vse to pride, mogoče celo prezgodaj. Ne boj se, da bi večno živela v teh hribih. — Samotno je tu, vem to sam. Toda tebi bo minilo. Morda pa se boš še rada spominjala hribov, gozdov tu gori, zelenih travnikov, njiv in sinjega neba, kjer ni nikdar megle. Vsega se boš spominjala in tedaj si boš rekla: Lepo je bilo tam gori; da bi bila le vedno tam ostala. — In prišla bodo leta, ko se boš vsak dan ozirala sem gori.«
Kakorkoli, zdaj Hedvika ni imela ničesar povedati. Njemu pa se je zahotelo, da bi ji položil svojo roko na glavo. Pa vendar tega ni storil, ker ni bil vajen. Svojih otrok ni božal; nekoč pač, ko so bili še majhni, ko se jih je veselil in se včasih celo poigral z njimi. Ko pa so dorasli, so se nekam ohladili in odtujili.
Odšel je po vrtu okoli hiše. Hedvika pa je še zrla v dolino in sanjala: in zdelo se ji je, da se ji dolina čedalje močneje približuje. Nič več ni bila tako daleč. In kakor bi videla po cesti Mrzlikarja, ki prihaja sem gori in že je slišati, kako jo kliče: — Hedvikaa!
Na večer, ob povratku iz doline ji je Franc pomignil, da ji ima nekaj posebnega povedati. Zaprla sta se v sobo. Sicer pa očeta ni bilo doma. Stal je nad klancem, odkoder se je lahko razgledal po vsem svojem svetu. Kadil je pipo in bil bržkone zadovoljen, kakor vedno.
»Mrzlikar te bo zvečer počakal,« je dejal Franc.
Hedvika je vztrepetala in prebledela. »Kje me bo čakal?«
»Pri znamenju.«
Znamenje ni ležalo predaleč od Žumerjeve naselbine. Tam se je nekdo ponesrečil in tam je stal lesen križ. Franc je obljubil Hedviki, da jo bo pospremil, da je ne bo strah.
Ko so zvečer zaprli duri na hiši, ko so ljudje že pospali, tedaj sta se Hedvika in Franc napotila proti znamenju. Pokojna noč je vladala nad hribi. Utrip srca je preglušil rahlo kričanje nočnih ptic nekje daleč v gozdu. Na prostrani jasi, kjer vodi mimo klanec, je v bledi mesečini stalo znamenje križa: Tu se je pred mnogimi leti eden iz rodu Žumerjevih ponesrečil.
Franc se je vrnil sam. V nočni tišini je bilo rahlo slišati udarce ure v zvoniku farne cerkve. Franc je stal, da bi štel, pa ni mogel: predaleč je bila fara; samo kot trepet je včasih zazvenelo. Sodeč po tem, da je ura dolgo udarjala, si je dejal, da mora biti že pozno.
Pri Žumerjevih so vsi mirno in brezskrbno spali. Franc pa ni mogel še dolgo zaspati. Mislil je na dolino — in mislil je na Hedviko, ki se je samovoljno rešila hribov in pobegnila v dolino za svojim srcem.
Nemara pojde tudi on ...
Videz je bil, da bo kmet pobesnel, ko je izvedel za Hedvikin pobeg. Za trenutek je obstal sredi sobe. Vsi pri hiši so sklonili glave in nihče ni hotel biti kriv, da bi kmet nanj izsul svojo veliko jezo. Žumer pa je še vedno stal. Ustnice so se mu rahlo skrivile. Goste obrvi so skoraj zasenčile oči, ki so bile zdaj še bolj drobne kakor sicer. Pa vendar ni izbruhnil. Mirno je sedel k zajtrku. In ko je že sedel, se je zdelo, da se je docela pomiril. S tekom je zajtrkoval, ne da bi s kom spregovoril. Po zajtrku se je prekrižal in molil naprej. Potem je hlapcu nekaj naročal, in hlapec se je umaknil, še preden so se drugi dvignili. Franc in Ivan pa zdaj nista privlekla iz žepa cigaret, da bi si prižgala in po zajtrku pokadila. Tudi sama sta se hotela umakniti. Preden pa sta se dvignila, je dejal kmet, gledajoč Franca:
»No — kdaj pa misliš ti pobegniti?«
Premagal je prvo negotovost; že je bil spet trden, hladen. Franc se je ozrl po očetu.
»Zakaj naj bi pa pobegnil?«
»Saj si vendar tudi ti nezadovoljen.«
»Kdo vam je pa to rekel?«
»Kakor da sam ne bi videl; z obraza ti berem. — Saj si bil ti tisti, ki je pomagal dekletu, ne?« Franc je molčal. Zato pa je oče pokimal: »Vedel sem. Že zdavnaj sem te spoznal, kdo si in kaj hočeš. — Zato pa zdaj pojdeš v dolino. Nočem, da bi mi kdo rekel, da sem neusmiljen. Tam poiščeš Hedviko in jo privedeš nazaj, razumeš? Pozabil bom na to njeno neumnost; danes sem še voljan pozabiti. Jutri nemara več ne bom pri volji.«
Franc se je moral odpraviti v dolino. Čudni občutki so ga navdajali, ko je stopal dol po klancu in premišljeval o vsej stvari. Kakor je včeraj odobraval Hedvikin sklep in bil še vesel, da upa storiti nekaj tako velikega, tako je bil ta dan ves skromen in negotov. Dolina ni bila več kakor še včeraj polna čarobnosti, temveč je imela v sebi spet nekaj tistega, kar ga je že v mladosti plašilo in odvračalo od nje, da ni želel s hribov. Kaj naj reče Hedviki, če jo najde? In kaj bo storila Hedvika? Da se bo vrnila? Vrnitev pomeni nadaljevanje prejšnjega življenja — nič drugega.
Spotoma pa ga je obšla misel: Ali ne bi še sam ostal v dolini? Kaj bi bilo potem? Nič — moral bi si najti kakršnokoli službo, da bi živel, da bi se lahko oženil in skrbel za ženo. Nemara pa bi našel kakšno imenitno službo, da bi mnogo zaslužil. In nekoč bi se vrnil v hribe — ne za stalno, temveč, da bi se pokazal pred očetom. Toda — če ne bi mogel najti nič primernega in bi bil prisiljen vrniti se nazaj v hribe k očetu? Ali ga oče ne bi vrgel prek praga? In če že tega ne bi storil, imel bi ga za hlapca pri hiši, zaničeval bi ga na veke. In nemara ga je oče poslal samo zato v dolino, da bi napravil z njim preizkušnjo. Zdaj, ko se mu je začelo rušiti, zdaj je hotel, naj se ali vse podere, ali pa naj se spet vse uredi.
To je samo preizkušnja, Franc je bil čedalje bolj prepričan o tem. In zato ni šel v dolino. Sedel je na pobočje, od koder je bila dolina tako lepo vidna. Komaj dobre četrt ure je imel še do fare. Hiše niso bile več majhne, kakor če jih je gledal z doma. Stale so druga ob drugi, obrnjene k široki beli cesti. Po cesti je včasih kdo šel. Toliko, da Franc ni slišal, o čem se ljudje menijo. Lepo je bilo tu življenje, razgibano. Vedno si koga videl. Tudi polja okoli vasi so bila vsa živa: ženske in dekleta v rdečih rutah, v svetlih pisanih jopah, so se sklanjale k zemlji. Zamikalo ga je, da bi stopil tja med nje, da bi se nemara porazgovoril z njimi; zasanjal je, da se mu dekle nasmehne. Gori ni bilo nikdar nikogar, da bi se mu nasmehnil. Tu živi ljubezen in sem nekam je pobegnila Hedvika; danes je že nemara zadovoljna in srečna. Vesela je, da se je rešila hribov. Morda pa se že tudi kesa, nevajena doline in veselejšega, družnega življenja.
Kakorkoli, — Franc ni prišel v dolino. Ko je v cerkvi zazvonilo poldan, tedaj se je dvignil; rahel vzdih se mu je odtrgal iz prsi. Odkril se je, pomolil in nato se je vračal v hribe proti domu. Od daleč, prav od tod, kjer je sedel in videl faro, je videl tudi svoj dom: visoko, skoraj prav na vrhu je sedela mogočna kmetija, stisnjena k pobočju, prostrana hiša, prostrano gospodarsko poslopje, kozolec — in še to in ono, — vse to je delalo vtis, kakor bi tam bila cela majhna vas in ne samo ena sama domačija. In Franc je pomislil na očeta, na mater, na Ivana, na vse je pomislil. In hudo mu je bilo. Toda noge so ga same nesle nazaj, ne da bi imel kakšno posebno voljo.
Očeta je našel, ko je nekaj tesal. Oče se je iztegnil. Za trenutek je gledal Franca, kakor bi hotel vprašati, kaj hoče. Potem so se mu roke nekako pobesile in premaknil se je.
»Sam si prišel?« je vprašal.
»Sam,« je odvrnil Franc. Bil je voljan vse priznati.
Oče je molčal nekaj časa. Potem je dejal: »Saj niti nisi govoril z njo, ne?«
»Nisem,« je prikimal Franc.
»Tudi tam nisi bil?«
»Ne,« je pritrdil. Toda nič ni bil poklapan. Veliko voljo je imel in dobro se je postavil pred očetom.
»Kje si pa bil toliko časa?« Tedaj mu je povedal vse: kje je sedel in kako se je bil odločil, da ne pojde k Hedviki. Čemu bi jo vabil nazaj? Saj je sama hotela v svet. — In čudno, oče se ni razsrdil in ni pograbil Franca, čeprav je ta bil prepričan, da se bo to zgodilo. Zato je bil skoraj rahlo poparjen. To je bil vendar neke vrste znak, da se v očetu nekaj spreminja: ali že v slabo, ali v dobro — tega Franc ni mogel vedeti.
»In zakaj še ti nisi ostal tam? Saj te je mikalo?«
»Nisem,« je dejal fant mirno in gledal mimo njega. »Zdaj nisem hotel. Morda kdaj kasneje ...« — Tedaj se je oče grenko nasmehnil, ne da bi kaj rekel.
O Hedviki ni bilo glasu. Predvsem v hribe niso prodirale novice. Nihče jih ni imel prinašati. Sem ni bilo ne beračev, niti ni bilo tistih potujočih žensk, ki natrpane z novicami in z jerbasi potujejo od hiše do hiše, ne toliko moledujoč, kolikor bolj samo raznašajo in opravljajo in za kar potem dobijo kakšno darilo. Po pošti Žumerjevi niso nikdar dobili pisma. Sicer pa — saj nihče ni bil pismen, če bi že dobili kakšno pismo. V tem primeru bi moral kmet v dolino, bodisi v župnišče ali v šolo.
Sicer pa o Hedviki ni smel nihče v hiši spregovoriti. Kmet ni dovolil, ne da bi jo kdo obsojal, ne da bi jo pomiloval, sploh, da bi se je kdo le spomnil. Bila je izbrisana iz hiše. In bilo je nekaj čudnega v tem: kakor je bila prej vsem draga, predstavljajoč v hiši kot ženska svoj poseben svet, tako po njej ni ostalo ničesar; ponesla je s seboj ves vonj, vso razigranost, ki jo je nekoč krasila. — Celo mati je navidez pozabila na njo; niti ona je ni omenila, čeprav je ponoči često jokala zaradi nje. In očitala si je, da je sama kriva, ker je omenila prva očetu o tej stvari. Spomnila se je svoje mladosti, ki je potekala v dolini in ne v teh hribih; in če je primerjala svojo mladost s Hedvikino, tedaj si je morala priznati, da je Hedvikina mladost bila preveč samotna, brez prave radosti in zato bi ji morali marsikaj oprostiti.
Vendar — pozabljali so na Hedviko. Mislili so še na njo, toda čedalje z manjšim zanimanjem. In zdaj je kmeta že rahlo jezilo, ker je tako dolgo vzdržala v svetu. Ko je pobegnila, si je dejal — in o tem je bil sveto prepričan — da se bo že še rada vrnila sem v hribe. Tu naposled imajo dovolj kruha, tu so pozimi vsi dovolj toplo oblečeni, poleti pa dovolj spodobno. V svetu pa je življenje mnogo težje; kdor ga ni vajen, ne bo vzdržal. — Tako je mislil; pa je zdaj vedel, da se je zmotil.
Nekaj negotovega je ležalo nad njim, to so vsi opazili. Ne da bi sploh govorili o tem, so si nekako z očmi dopovedali: Kmet je postal drugačen. Na eni strani je postajal čedalje bolj mrk in tih; že prej ni nikdar mnogo govoril, zdaj je še vneteje molčal. Komaj je še naročal ali ukazoval. Toda sprevideli so vsi, da se je nekako umaknil s svojimi ukazi, če ni bilo drugače. V ničemer ni bil več trden. Z ljudmi v hiši je bil osoren, vendar: nič več se ga niso bali kakor še pred kratkim.
Tudi se je sprehajal rajši, predvsem ob nedeljah. Če je prej zašel na njive z ženo, tedaj je zdaj sam pohajkoval. In ko je nekoč žena hotela z njim, se je ostro zadrl: On lahko gre sam. Postajal je sredi travnikov, ob njivah, taval je po gozdu, se kjerkoli ustavil in se zamislil. Imel je palico s seboj in z njo je drezal v mravljinjak, da so se razdraže ne mravlje oprijemale palice. Celo murne je zasledoval pri luknjah. — Pa tudi pri delu je bilo čutiti močno spremembo. Prej je vse delo vodil on sam. Še na misel ni prišlo kateremu obeh sinov, da bi posegal v njegovo gospodarstvo. Oba sta se pokoravala očetovi volji in bila skoraj kakor hlapca pri hiši: gospodar je ukazoval, sinova pa sta delala. In če mu je kdaj kdo kaj svetoval, tedaj je namenoma napravil narobe, samo da je pokazal svojo vsemogočno voljo. Zdaj je bil videz, da se hoče nekako posvetovati, predvsem z Ivanom.
Ivan se je najprej začuden ozrl po očetu, in ni upal odgovoriti. Naposled pa je le bleknil svoje mnenje. Saj mu bo že kmalu trideset let, že skoro trideset let živi v tej hiši, na tej zemlji, skoraj trideset let opazuje, kako poteka delo. Dobro se zaveda, da bo nekoč on gospodar, da bo on ukazoval. Vendar mu ni prišlo na um, da bi si lastil pravice prej, kakor se oče sam odloči. Zato je zdaj nekam veselo vznemirjen: To nekaj posebnega pomeni.
Oče pa vendar ni govoril o kakšni ženitvi svojih otrok. In če mu je že prišlo na misel, si je vselej dejal, da je še dovolj časa. Potolažil se je s tem, da jim po ženitvi nikdar več ne bo tako dobro, kakor jim je bilo doslej. O tem je imel on svoje trdno mnenje, čeprav bi se bil lahko spominjal, kako je sam v taistih letih vodil proti očetu vse drugačne borbe, kakor jih vodijo njegovi otroci proti njemu.
Pomlad se je sprevrgla v poletje, delo je naraščalo, zakaj zorelo je po malem žito, košnje so se vrstile dan za dnevom: oba sinova in hlapec so odhajali vsako jutro zgodaj in kosili. Tudi Žumer sam je včasih kosil, vendar pa je prepuščal košnjo onim trem. Pri delu pa se je močno poznalo, da ni Hedvike. Zdaj sta morali mati in dekla opravljati delo mesto nje. Toda dekla je imela drugod toliko skrbi, da je prav primanjkovalo pri hiši še ene ženske, in mati je o tem nekajkrati potožila. Tudi se je zgodilo prvič, da se je skoraj staro počutila in hotela nekaj male lagodnosti. Za vse to pa pri hiši zdaj ni bilo niti trohice časa, če naj bi vse opravili, kakor se spodobi in je potrebno.
Za Hedviko je mati v poletju pri fari nekaj malega poizvedela, toda bilo je dovolj skromno, kar je izvedela. Dekle je odšla v mesto v službo, tudi Mrzlikar je odšel v mesto. Poročila se še vedno nista. Mati je prav za prav imela voljo, da bi se odpravila v mesto in poiskala dekle. Verjela je, da bi se oče dal pregovoriti in bi jo vzel nazaj k hiši, če bi se skesano vrnila. Da bi pa bila mati napeljala pogovor na to stvar, se ni drznila in zato tudi ni mogla zdoma v mesto. Oče bi se razsrdil in to ne bi bilo najbolje. Zato pa je poizvedela za njen naslov in stopila k župniku, da ji je pisal pismo. Potem je drugo nedeljo prišla po odgovor. Hedvika pa je pisala, da ji niti na misel ne pride, da bi se vračala domov. Dobro službo ima in dobro se ji godi.
Tedaj se je tudi mati razsrdila na njo. Še prosila bo, če se lahko vrne, si je dejala mati, ko je ubirala pot nazaj v hribe. O tem pismu pa očetu ni ničesar omenila.
Ko je prišla jesen in se je začelo pravo veliko delo — trebalo je pospraviti vse pridelke s polja — tedaj se je zgodilo, da je Franc stopil pred očeta in mu dejal naravnost:
»Oče, oženil se bom.«
Oče je sprva preslišal. Bodisi že, da je storil to namenoma, bodisi, da ni mogel sprva dojeti vsebine teh besed, ker o čem takem niti mislil ni. Zato je šele čez čas vprašal: »Kaj si rekel?«
»Ženil se bom.«
Zdaj se je kmet ozrl po njem in se zasmejal veselo. Gledal ga je naravnost in še enkrat vprašal: »Kako si dejal — da se boš ženil?« To pa je fanta razdražilo. »Povedal sem, da mi ne bi očitali, da delam za vašim hrbtom. Nisem vas pa prosil, da mi dovolite.« Tedaj je stari rahlo trenil z očmi, zdelo se je, da se bo roka stegnila in padla po fantu, in kakor se je že zganila, je naposled spet omahnila. Rekel pa je samo:
»Imava še dovolj časa, da se pomeniva.«
»Če imate vi dovolj časa, tedaj ga jaz nimam. Zato sem vam pa povedal.«
Kmet je postal, vtikal pipo v usta in nekaj premišljal. In do tedaj, ko je nabasal in prižgal, je lahko mirno premislil in nato dejal:
»No — če že resno misliš, je to popolnoma tvoja stvar. Polnoleten si, ne morem ti braniti. Lahko še danes odideš od tod. Samo — midva potem nimava več nikakih pogovorov. Želim ti vso srečo, to pa je tudi vse, kar ti lahko dam.«
Zdaj je fant rahlo prebledel. Vedel je, kaj hoče s tem povedati.
»To je premalo za življenje,« se je fant trpko nasmehnil. »S tem še vrabec ne bi mogel živeti, ne pa jaz z ženo.«
»Potem počakaj in bodi pameten. V tem slučaju dobiš več, toliko, da boš za silo s tistim lahko živel.«
»To je nemogoče,« je dejal fant nemirno. »Ne morem čakati.«
»Potem pa vzemi, kar ti dajem,« je odvrnil kmet. Že je hotel, da se razgogovori, da izbruha iz sebe vse, kar se mu nabira že vse poletje, vse od tedaj, kar je Hedvika pobegnila. Vendar pa se je premagal, se obrnil in odhajal. Zdaj pa je fant vzkliknil za njim:
»Dobro, potem grem v mesto ... kakor Hedvika.« Kmet pa je skomignil z rameni. Ne, on se s svojimi otroki ne bo pogajal.
Tako je jesen vzela še Franca, in Žumarjev dom se je čudovito skrčil.
Ni bilo prijetno za kmeta, ko se je vsega do potankosti zavedel. Sicer se mu ni bilo treba bati ljudi, da bodo o tem govorili — predaleč je bilo v dolino, in previsoko so bili tu gori, da bi jih dosegle ljudske govorice. Povrhu pa ni imel pojma, kako presojajo ljudje take stvari. Saj je bila njegova pot v dolino tako redka: vsak mesec enkrat k fari k maši, enkrat ali dvakrat na sejem. To pa je bilo tudi vse. Takrat se je srečal samo s svojimi sorodniki, da je z njimi malce pomodroval in se malce pobahal. Bilo je potrebno, da se je pohvalil tu pa tam, ker je videl, da ga sorodniki z nekim pomilovanjem ogledujejo: tako visoko, tako samotno živeti, to vendar ni prijetno. Kakorkoli pa jim je dokazoval, kako mogočno kraljuje na svojem prostranem posestvu, je čutil, da jih prav nič ne miče, da bi tudi sami tam živeli.
Zdaj ni več želel v dolino. Sicer pa so klanci postali slabi. Dež je padel in ni bilo pravega sonca, da bi se blato posušilo. Vendar eno pot bo treba še napraviti, a to že v novemberskih dneh. Tedaj bo spet nekoliko lepše, v novembru ni toliko dežja, temveč sije skoraj ves mesec poslednje sonce. Do tedaj bo imel dva para volov naprodaj. Kakor pa je bil tak dan nekoč zanj velik praznik, je zdaj močno čutil, kako malo ga miče. Če ne bi čutil prave neizogibnosti, niti ne bi šel sam na ta sejem, temveč bi poslal Ivana in ženo. Zaupati pa jima ni mogel. Lahko bi si očital in tudi njima bi lahko očital, da živina ni bila prodana, kakor bi morala biti.
Do takrat pa je še dovolj časa. Zdaj so bili tu prvi oktoberski dnevi, ko je po navadi deževalo, in se je le redko prismehljalo sonce nad hribi in pokukalo v dolino. Kadar ni bilo dežja, se je po dolini razprostrla megla in tedaj nisi videl vasi. Kakor veliko morje je ležala dolina, brez slehernega življenja. Tu gori pa je med tem sijalo sonce, čeprav medlo. Sicer se pa več ni hotel ozirati v dolino. Če natančno premisli, je bila dolina zla; vzela mu je dva otroka: sina in hčer. Zato je bil ves prestrašen, da mu ne bi požrla še poslednjega, Ivana. Bil je prepričan, da pozna svoje otroke, niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu lahko zgodilo kaj takega, da bi mu namreč otroci ušli. Ni jim manjkalo ne kruha ne obleke. Garali so res, toda kje na svetu žive ljudje brez dela! In drugod je življenje še mnogo neprijetnejše: če garaš, nimaš niti toliko, da bi spodobno živel. Tu je življenje potekalo v prijetnem izobilju, in to, tako je bil prepričan, je za ljudi več kot dovolj. On sam ne bi zamenjal tega svojega kraljestva za vso dolino.
Lahko bi si priznal, da ni bilo vse v redu. Tako daleč pa se s svojim razglabljanjem ni hotel pognati. Rajši je brez vsega izrekel nad otrokoma svoje tiho prokletstvo: nikdar več ju noče priznati in ju ne potrebuje. Ne, o njima ni hotel več slišati. — Da pa sam ne bi več mislil bodisi na Hedviko bodisi na Franca, tega se ni mogel ubraniti. Življenje je bilo preveč povezano: moral je pomisliti samo na prošlo pomlad, že se je spomnil Hedvike in Franca; če je pomislil na minula leta, že sta stala ob njem oba otroka. Če so zdaj obsedeli v sobi, ker je bilo zunaj slabo vreme, že se mu je zdelo, da bo zdaj zdaj nekdo vstopil. Pri tem si je moral priznati, da mu je bila Hedvika posebno pri srcu. Ne zato, ker je nadomeščala deklo, da je bilo treba za njeno bodočnost nekoliko drugače skrbeti, kakor za oba fanta, temveč, ker je v tej veliki samoti bila kakor lep, čudežen cvet, ki se je razcvel visoko v hribih; cvet, ki s svojim prijetnim vonjem omamlja vso okolico. Hedvika se je nekoč smejala, pela je, tekala je po vrtu, nabirala je cvetje, lovila metulje in jih kazala očetu, imela je gredice; nasmihala se je, čebljala, se česala, se opravljala v svoji sobi. Vse to je dajalo življenju tu v hribih svoje vrsten čar. Kmetu je bilo vedno hudo, kadar je pomislil, da pride čas, ko bo moral dovoliti, celo bo moral skrbeti, da se Hedvika loči od vsega tega in se preseli za vedno v dolino. Pri tem vendar ni mogel ničesar ukreniti. Zakon narave in stare tradicije je bil tak, da mora ostati pri hiši moški naslednik. Kmet se je pokoraval temu zakonu. Zanj ni bilo ničesar na svetu, kar ne bi spadalo v okvir stroge doslednosti.
Pa se je zgodilo drugače.
To, kar se je zgodilo, ni bilo skoraj v nikaki zvezi s pravim, vsakdanjim, skoraj trdim življenjem. To je segalo izven okvirja stare doslednosti. To je dehtelo po pravljici. Pravljice so v hribih cenili, nemara še mnogo bolj kakor v dolini. Ko so bili otroci majhni, so morali starši ob dolgih zimskih večerih, preden so pospali, pripovedovati pravljice. Te pravljice niso imele ničesar podobnega z vsakdanjim življenjem. V pravljicah je nastopala ljubezen, velika, nikjer udomačena ljubezen; nastopali so škratje, vile, sploh najrazličnejša bitja z najrazličnejšimi čustvi, česar v pravem življenju nikdar ni moglo biti.
Ali pa je le bilo? Ali je živelo vse to na svetu, samo on tega ni videl? Nemara pa po teh gozdovih v resnici žive škratje, le, da se ne pokažejo človeškim očem. Nemara vile resnično plešejo po cvetočih jasah ob pomladnih večerih in morda v resnici kje žive začarana dekleta, ki jih nekdo reši in si pribori njihovo ljubezen.
Ne, vse to je bila in bo ostala pravljica. Resnična je samo zemlja z vsem svojim dogajanjem: da spomladi iz nje požene življenje, rože, trava, drevje, da raste koruza in žito, da mak cvete; poleti vse zori, v jeseni dozore poslednje stvari, v jeseni je vse to treba pospraviti; potem pride zima, ko narava zaspi, ko se človek zapre v hiše in kuka skozi okna v meglen dan, ali pa gleda, kako veter lomi drevje. To je resnično; resnično je tudi nebo nad zemljo in človekom: zimsko megleno, ali pa jasno, hladno, z brezštevilnimi zvezdami, toplo pomladno nebo, poletno nebo z roso in jesensko nebo z utripajočimi se zvezdami.
Resnično je vse, kar je okoli človeka, česar se ta človek lahko dotakne, ali kar lahko vidi in sliši. Vse se menjuje, spreminja na videz svoj obraz. In vendar — vse ostane isto, za vekomaj enako in isto. Še nikdar se ni v tem nič zgodilo, da bi lahko rekel: To je nekaj novega. Ne, vselej se boš spomnil in boš dejal: To je nekoč že bilo.
Samo o ljubezni kmet tega ni mogel reči. O njej ni mogel ničesar iztuhtati. Ni se spominjal, da bi kdaj živela tu gori, ni slišal pripovedovati o njej ne svojega očeta, ne svojega deda. Zato se mu je vse bolj jasnilo, da je to le bolj težka, mučna človeška bolezen; neke vrste nalezljiva bolezen. Če ji zapadeš, se ne moreš rešiti.
Ko je vso zimo tako zase tuhtal, ne da bi o tem govoril s svojo ženo, se je spomladi, ko so jablane spet cvetele, odločil in dejal Ivanu:
»Oženil se boš.«
Morda je v tem bil samo njegov strah pred pomladjo; zakaj prav pred enim letom se je zasejala bolezen v njegov dom, in bolezni se rade ponavljajo. Zdaj se ji je hotel na ta način ogniti.
Ivan je vedel, da pride nekoč čas, ko se bo moral oženiti. Tudi to spada v red življenja na hribih. Vse pride o svojem času. Toda Ivan še malo ni mislil, da bi se oče že zdaj odločil za kaj takega. Še se mu je zdel dovolj krepak, še je vodil sam gospodarstvo in le malo je pripuščal njega, da bi pomagal. Zato je prišla ta odločitev nekam nenadno.
»Ali si me razumel?« je vprašal kmet, ko je fant samo odprl usta in ga gledal.
»Da,« je odvrnil zdaj fant. »Razumel sem.«
»No — torej, da veš. Mislim, da nimaš česa reči k temu? Z ženo pojdeva v dolino in ti najdeva ženo, kakršna bo prav zate in za naju. Nočem, da bi se takoj, ko boš sam svoj gospodar, prepirali.«
Tedaj je fant, ki se je razveselil take prilike, in ker je videl, da je oče voljan razgovarjati se, bleknil: »Dekle sem si že izbral ...« Zdaj pa se mu je jezik zataknil in nič več ni mogel povedati. Zakaj videl je, kako so se očetu nasršile obrvi, kako je stisnil oči:
»Kaj si rekel?«
»Da že imam dekle —«
Kmet je za čas pomolčal, potem se je zasmejal, in zdaj je fant videl, da je to nekdanji oče, sam pa je napravil veliko neumnost, ko je zinil kaj takega.
»O tem bom jaz odločal,« je odvrnil kmet trdno. »Če mi bo dekle ugajalo, tedaj nimam nič proti temu. Če pa ne, boš storil, kakor hočem jaz. Če pa ne boš tako hotel — tedaj, po tem klancu proti dolini sta šla Hedvika in Franc. Lahko greš še ti. Jaz ne bom jokal po tebi in po nikomur.«
Okrenil se je in šel. Ivan pa je bil ves rdeč v obraz. Ne, saj se ni hotel spreti z očetom in preboječ je bil, da bi storil kaj takega, kakor sta storila Hedvika in Franc. V njem je živelo nekaj drugega. Čutil je, da se je treba pokoravati očetu, ker se je treba pokoravati nečemu, kar je še več kakor oče in vse na svetu. Tu je zemlja, tu je dom, tu je živina, hlapec, dekla, tu je vse življenje in temu življenju, temu domu, tej zemlji se je treba posvetiti in se predati.
Tako se je zgodilo, kakor je hotel kmet. Z ženo sta stopila v dolino, poizvedela sta za dekle, za katero se je bil odločil fant sam. In ker jima ni ugajala, sta odšla dalje, v kraje, od koder je bila kmetica.
Ivan se ni upiral, ni hotel v dolino za svojim bratom in sestro. Udal se je volji svojega očeta in matere, udal se je volji zemlje in svojega doma.
Kmet pa je bil na tihem zadovoljen, da je ob pravem času in z močno voljo posegel v življenje, ki je že kazalo, da pojde po Hedvikini poti. — Pozabljena je bila Ivanova ljubezen, umrla je tiho, kakor se je prebudila. Kmet pa je stal zadovoljen ob klancu in zdaj mirno zrl v dolino: premagal jo je. Udušil je hrepenenje po svetu, po belih cestah, hrepenenje po marsičem. — Morda je bilo to potrebno, že zaradi doma, zaradi bodočih pokolenj, ki bodo kraljevala tu gori. Mogoče pa je bilo potrebno tudi zaradi njega samega ... zakaj v vsakem človeku se mora to enkrat prebuditi, to da človek mora biti toliko močan, da vzdrži, da se upre. Enkrat, samo enkrat, pojdeš za vedno v dolino, a tedaj te bodo nesli, in tedaj, čeprav že mrtev, se združiš z ljudmi na farnem pokopališču. Drugače pa ne sme biti.
V bistvu pa stvar ni bila tako prijetna, tako vesela. Da je poročil Ivana, to je bilo neizbežno. S tem je rešil svoj dom, za katerega se je tako močno in tako upravičeno bal. Toda ženitev je pomenila mnogo več, kakor samo nekaj vsakdanjega. Moral se je odreči svojemu kraljevanju. Po stari navadi je moral dati prepisati posestvo na sina in snaho. Sam pa se je moral z ženo umakniti.
Imeli so majhno hišo, kamor so se že od pamtiveka umikali stari, kadar so na domu zagospodarili mladi. Ko so bili pri notarju in je kmet dal svoj križ čez svoje posestvo, tedaj si ni mogel kaj, da ne bi stopil v gostilno in ... se v življenju zdaj drugič opil. Prvič je bilo, ko mu je oče pred tridesetimi leti, kakor zdaj on sinu, predal posestvo. Tedaj je to storil iz prevelike radosti, prešernosti in samozavesti, da je sam svoj gospodar. Zdaj je bila stvar mnogo bolj klavrna: zdaj se je vsemu odrekel. Borih trideset let je kraljeval tu v višinah in ukazoval. Borih trideset let je življenje teklo po njegovi volji in samo še Bog je vladal nad njim. Toda kakor se je moralo še včeraj vse podrediti njegovi volji, ker je sledil naravnim, starim zakonom svojega doma, tako se je zdaj tudi sam moral pokoriti tem zakonom. Ta nežnost, to sočustvovanje s samim seboj bo prešlo in jutri bo že hladno motril vso stvar.
Toda bližnji dnevi mu niso prinesli tistega zadovoljstva, ki ga je mislil doživeti. Žena je tavala po hiši in ni našla pravega dela. Po nekaj dneh je začela hoditi k sinu in je tam pomagala pri delu. Kmet pa je ždel v svoji hiši, stopical okoli čebelnjaka, postajal in se kadarkoli zazrl nekam po okolici. Še so stala okoli njega polja, še so borovci pošiljali prijeten hlad in nudili gosto senco, po zraku so letale čebele, letali so metulji in lastovke, vse je bilo kakor prej ... in vendar, velika, osnovna sprememba je nastala v vsem življenju. Nič več ni kmet čutil v sebi tistega velikega zadovoljstva, nič več ni bilo nekdanje samozavesti. Saj ni bil več kralj nad vsem tem življenjem, nad njivami, nad živino, nad gozdovi. Začutil je svojo majhno pomembnost v tem velikem stvarstvu. Čmrlj, ki leta od cveta do cveta, ima svoj poseben pomen, v čem pa je njegov pomen večji? V ničemer. Tu bo ždel do smrti, ogrebal bo čebele, jemal jim bo med, sprehajal se bo med njivami, pohajkoval bo med gozdovi, samo nikjer ne bo našel pravega izraza svojemu življenju. Kadar kmet preda svoje posestvo, je kakor posekan hrast. Ni sicer suh, zgodi se celo, da spomladi požene mladike, toda nikdar več ne more rasti.
Vendar pa ni hotel in tudi ni mogel, da bi to pokazal ljudem. Prav malo se je brigal, kako sin gospodari. Sicer pa je to lahko sklepal po poljih: stopiš na njivo in že spoznaš njenega gospodarja. Tudi je lahko sklepal, ali sin uvaja drugačen red pri hiši in na polju, kakor ga je imel on, in kakršen je bil v navadi vse življenje tu gori.
Ženo pa je nekoč vendar le moral pokarati. Dokaj dolgo je gledal mirno, da pohajkuje k sinu, da tam dela in da se izogiblje njemu, kmetu. Vedel je dobro, da ji je dolgčas in uhaja zaradi tega. Nekoč ga je pa le razsrdilo in dejal ji je:
»Rad bi le vedel, kaj te miče tam.«
Žena se je ozrla po njem. Nikdar ji ni ničesar branil; sicer tudi ni nikdar ničesar takega ukrenila, toda to jo je nekoliko le zmedlo. Dejala je:
»Tako hodim tja. Malo jima pomagam ... in Ivan me je prosil, Ana še ni vajena vsega.«
»Dolg čas ti je, vem,« je zagodrnjal. Tedaj se je preplašila. Saj je bilo nemara res tako, čeprav sama ni vedela vzroka temu, da ni mogla tu ves dan v brezdelju posedati.
»Ne, zakaj naj bi mi bilo dolgčas,« je odvrnila negotovo. »Sicer pa, če misliš, da ne smem tja, pa ne pojdem.«
»Lahko greš, nisem ti branil. Ampak, pomisliti bi morala, da ti tam nimaš več ničesar.« Rahlo je prebledela. Sicer pa je bila to kruta resnica. Tisto, kar jima je Ivan moral dajati kot izgovorjeno, sta dobila ne da bi jima bilo treba tam delati ... in naposled bi kmetica lahko uvidela, da ni posebno dobrodošla pri novi gospodinji, ki jo prenaša samo zaradi tega, ker si še ni pridobila dovolj velike oblasti v hiši. Pa že zdaj so se pojavili često majhni spori med njimi, za katere pa kmet, ki ni šel tja, ni mogel vedeti.
Kmetica je hodila še dalje k sinu.
Tedaj se je prikazal v hribih Franc Žumer. Ni napravil vtisa, da se mu slabo godi. Nasprotno, po obleki so lahko presodili, da mu je dosti dobro in to je kmeta nekoliko poparilo. Zakaj prepričan je bil, da se bosta i Franc i Hedvika nekoč sestradana vrnila in ga prosila milosti. Toda Franc ni kazal nikake spokorjenosti. To je bilo sklepati po načinu, kako je pozdravil svojega očeta.
»No, ste že v kotu?« je dejal in nekaj posmehljivosti je bilo v tem.
»Če sem, sem po svoji volji,« je odvrnil kmet.
»Da. Za vsakogar pride njegov čas. Še hrast, ki je tako trdoživ, nekoč ostari in se suši. Vendar, za svojo osebo sem bil prepričan, da ne boste predali pred svojo smrtjo kmetijo iz rok. Ali nimate občutka, da ste kakor kralj brez kraljestva?« To je bilo res posmehovanje. Zato je kmet molčal. Povrhu je bilo v tem mnogo resnice.
»Ali si se prišel posmehovat? Tedaj ti povem, da lahko greš, odkoder si prišel. Za to, kar delam, sam odgovarjam. Sam vem, kaj naj napravim in ne potrebujem nikakega poduka.«
»Ne, to je vaša stvar. Malo me briga. Prišel sem zaradi svojega deleža. Rad bi vedel, kako ste ukrenili. To vendar priznate, da sem vaš otrok?« Stari je samo nekaj stisnil ustnice, sin pa je nadaljeval. »Zato mislim, da mi nekaj kljub vsemu pripada. Dolgo sem vam delal kot hlapec. Že to mi lahko plačate.«
Kmet je bil pri volji, da bi sinu odprl duri in mu pokazal pot po klancu navzdol. Naposled pa je vendar dejal: tvoja dota. Upam, da ne boš razočaran.
»Pri Ivanu se oglasi. Tam te čaka kakršen delavec si bil, tako sem te plačal. Zdaj ti nimam več česa dati.«
»Prav, kakor ste odločili, je dobro. Odšel sem, ne da bi vas česa prosil. — Tudi Hedvikino bi rad dvignil in odnesel. Pravi, da noče priti sem gor.«
Kmet ni rekel ničesar.
Ko pa je Franc odšel k Ivanu, se ga je kmalu lotila najprej globoka jeza. Kmalu za tem pa je čutil, kako brezpomemben je, kako brez vsake moči. Kaj naj ukrene proti svojima otrokoma? Zapustila sta ga in še na misel jima ne pride, da bi se pokesala. Ko pa je še dalje premišljal o tem, se je nenadoma zavedel, da je zdaj tudi sam podoben svojima otrokoma Hedviki in Francu. Tu na tej kmetiji ni prostora za več ljudi, tu lahko živi en sam gospodar, en sam kmet, vsi drugi pa se mu morajo pokoravati, ali pa oditi v dolino.
Preden je Franc odšel, je prišel h kmetu in se poslovil od njega. »Ni treba, da bi zlo mislili o nama,« je dejal fant. »Saj zdaj smo si v nekem pogledu res enaki.«
Ko je fant odhajal in ponudil kmetu roko v slovo, si ta ni mogel kaj, da mu je ne bi stisnil. Potem je stal ob oknu in zrl po klancu nizdol: tam globoko v zarezi, porasli z drevjem, podobni nekaki strugi, kjer se je vil klanec, je tonela Francova postava. Daleč spodaj, stisnjena z dveh strani od hribov je ležala dolina s faro, z belimi hišami, s cerkvijo; bela cesta vodi na jug in sever, v širni svet. Nekje v tem svetu so velika mesta, nekje je morje z ladjami, vse mogoče stvari so na svetu. Toda že iz doline sem gor je tako zelo daleč, kaj šele iz sveta.
Ko je Francova postava utonila za ovinkom, tedaj je kmet vedel, da se več ne bosta srečala. Obšel ga je čuden občutek, občutek po izgubljeni sreči, po nečem, kar se ne bo več nikdar povrnilo, ker se ne more vrniti.
Čudno, tudi to ga ni razžalostilo, celo to ga je pustilo tako hladnega, tako mirnega. Kakor bi si hotel reči: Tako mora vse to biti; ni mogoče, da bi bilo drugače. Čutil je, da ima tudi zdaj prav. Tedaj je prihitela žena in mu povedala, da čebele rojijo. Pohitel je ven, preden pa je mogel kaj ukreniti, da bi jih ustavil, se je roj že dvignil, poslednje čebele so se še vrtele okoli jablani, potem pa je videl, kako je roj letel proti dolini. Gledal je za njim, dokler mu ni sled zamrla v sinjem zraku, potem si je pa dejal: »Še čebele hočejo v dolino.«
Nekaj mučnega je leglo nanj.
Bilo je nekaj čudnega v tem: dokler je bil Žumer gospodar, dokler je imel v sebi zavest, da je kmet, da je kralj prostrani kmetiji, kjer je le redkokdaj stopil na mejo svojega posestva, in dokler je vse potekalo po njegovih načrtih in po njegovi volji, je bil krepak in samozavesten. Ko je predal vse iz rok, ko je ostal kakor samotna jelka, ki ji je vihar oklestil veje, tedaj se je nenadoma počutil ostarelega, bolehnega in brez prave volje. To je bilo res čudno. Ne samo, da se ni brigal za potek stvari na tej veliki kmetiji, ki je bila nekoč njegova, ne samo, da se več ni bal za ničesar, nasprotno, kakor bi v njem ždela tiha želja: vse naj bi potekalo narobe, samo zato, da bi ga prišli prosit za svet, da bi ga morda celo poprosili, naj on vlada dalje in gospodari po svoji volji. To je bil znak visoke starosti in nepravilnega mišljenja, ki je bilo v opreki z nekdanjim. Bog pa, ki je vladal visoko na nebu in v katerega je slejkoprej enako veroval, ta Bog ni hotel spremeniti svojih načrtov tako, da bi ustregel kmetu. Slejkoprej je pošiljal dež in sonce, roso in veter, zimo, pomlad, poletje in jesen, vse kakor nekoč. Blagoslavljal je polja, kakor jih je blagoslavljal od pamtiveka, in včasih je poslal kakšno nesrečo, bodisi da bi opomnil svoje otroke na zemlji, bodisi da bi jih kaznoval. Če pa je nekoč kmet stal ves poklapan, kadar se je Bog na nebu razsrdil nanj, je zdaj ob enakih nesrečah bil ves hladen in miren.
Toda nikdar se ni zgodilo, da bi se spuščal s sinom v borbo. Zgodilo se je, da sta se kmetica in snaha sprli. Ob tem sporu sta ostala hladna i kmet i njegov sin. Obrnila sta se vsak v svojo stran in se nista spuščala v zadevo. Sama sta pa ohranila nekako prijateljstvo, čeprav več drug drugega nista potrebovala. Oče ni klical sina k sebi in sin ni potreboval očeta. Dobro se je kmet zavedal, da je predal svoje posestvo, kar znači, da nima več nikakih pravic, komaj da lahko reče: To je bilo nekoč moje. Toda »nekoč« je pomenilo nekaj, kar je podobno pravljicam. In čudno je bilo: pravljica o tem »nekoč« je bila docela podobna onim o vilah, škratih in vseh mogočih bitjih, ki jih ni.
Ko je že s te strani motril življenje, se mu je začelo razodevati, da nekoč vendar ni vsega prav ukrenil. Ko so odnosi med njim in sinom postali hladni, toliko da ne sovražni, tedaj je začel razmišljati o Hedviki in o Francu. Nenadoma se mu je razodelo, — pa najsi je bilo to prav ali napak — da v vsem vendar ni pravilno postopal. Začel si je domišljati, da bi bil Franc vse drugačen gospodar kakor je Ivan. Franc je bil vedno odkrit, ničesar ni tajil in se ni nikdar bal. Zato je zdaj bil docela prepričan: če bi tu gospodaril Franc, tedaj mu ne bi trebalo predati svoje kmetije, ne bi mu bilo potrebno odreči se življenju. S sinom bi skupaj gospodarila. Franc je bil sposoben, da bi tako ravnal.
Vse drugačna pa se mu je zdaj razodela Hedvika. Že nekdaj je imel z njo svoje veselje. Na kmetiji niso imeli nikdar žensk, to je: otrok ženskega spola tu niso imeli. Kmet ni imel sestre, še brata ni imel. Tudi njegov oče ni imel sestre. Prvič se je torej zgodilo, da se je rodila v hiši ženska. To je bila tista posebna radost, ki je prevzela nekoč kmeta. Dekle v hiši je imelo tolik pomen, kakor cvetka na travniku. Zato so najprej bili z njo preprijazni. Niti ji niso dopuščali, da bi se mnogo pritegnila pri delu. Če je človek samo pomislil nazaj: koliko lepih ur je napravila s svojo navzočnostjo v hiši. Pa tudi kasneje: z dekletom so bili vsi drugačni kakor s fanti. Mlada ženska je pomenila v hiši vedrost.
Potem je prišla tista nesrečna ljubezen. O ljubezni je imel kmet še zdaj svoje strogo, odklanjajoče mnenje. Še vedno se ni mogel sprijazniti s to stvarjo. Morda je bilo krivo tudi to, ker je dekle živelo v svetu, ne da bi se mu kdaj prikazalo in ga česa poprosilo.
Toda v svoji samoti je začel dojemati, da je vendar v tem svojevrstna velika sila: ni se mu posrečilo, da bi bil uničil ljubezen. Videz je bil, da otroka živita, nemara celo srečna in zadovoljna.
Kaj potem to pomeni? Ali ljubezen vendar ni zgolj pravljica? Kaj je v življenju važno in pomembno?
Čutil je, kako postaja čedalje bolj negotov v vsem, kar zadeva življenje samo. Prej ga ni mogla nobena stvar premakniti in spremeniti, da bi drugače gledal na življenje. Zato se mu je zdelo, da samo kmet lahko mirno in trdno gleda na življenje, ne da bi ga kakšna stvar vznemirjala. Dokler je bil sam kmet, je sicer še mislil na Hedviko, toda vse drugače. Jezilo ga je in koval je načrte, kako bo kaznoval svoja otroka. Zdaj se je začudo vse to spremenilo. Jeza se je v njem še kuhala, toda misli na kazen ni bilo več. Kakor bi dozorel in se povzpel do velikega razumevanja. In ko je že skušal razumeti življenje, tedaj je moral tudi odpuščati.
Nič čudnega ni bilo, da si je zaželel bližine prav tistih dveh otrok, ki ju je pognal od hiše. Čutil je, da ima z njima nekaj skupnega in bi se zdaj mnogo lažje razumeli kakor nekoč. Kakor otroka, je bil tudi sam odrezan od zemlje in to je značilo: životariti in se loviti za slehernimi malenkostmi, da bi človek tako opravičil svoje življenje in si vsaj malo dokazal, da je pomemben in potreben, čeprav je globoko v duši živelo, da je docela odveč.
Zato ni bilo tudi nič čudnega, da se je odločil — stopiti v dolino in poiskati Franca in Hedviko. Morda je bila v tem tudi želja: enkrat pred smrtjo videti tisti široki svet, katerega miku je kljuboval vse življenje in ga vedno zaničeval.
Te svoje misli ženi ni razodel. Vtaknil je v žep nekaj denarja, za vsak slučaj, in dejal ženi, da gre k sorodnikom v dolino. Ker je bil v njenih očeh poslednje čase nekam čudaški, mu ni branila.
Tako se je napotil kmet v dolino: zdaj nemara tik pred smrtjo, ko ni nikdar mislil na kaj podobnega. Ali so gore zgubile svoj pomen? Ali ga sinje nebo ni zadovoljevalo? Moral si je priznati: nikakih sprememb ni bilo tu gori. Življenje je potekalo v isti doslednosti in počasnosti, kakor nekdaj. Sin je gospodaril, ukazoval kakor nekoč kmet sam. Imel je že dva otroka, ki sta se že kotalila po vrtu med jablanami. Toda kmetovo srce je bilo nemirno; kakor bi hotel popraviti nekaj, kar je nekoč v nerazumevanju zagrešil. S torbo na hrbtu, kjer je nosil šunko, in opirajoč se na palico, je ubiral pot po klancu navzdol.
Franca je našel kmalu: fant je delal v bližnjem rudniku; bil je oženjen.
Kmeta so posadili za mizo in ga komaj prisilili, da je odložil torbo in palico. Iz torbe je privlekel gnjat in jo podaril Francovi družini; trije otroci so se ozrli po šunki, gospodinja pa jo je odnesla v klet.
Kmet je sedel nemiren za mizo in komaj se je dotaknil pijače, s katero so mu postregli. Potem je ostal cela dva dni pri hiši. Igral se je z otroki in si govoril:
»Tudi to so moji vnuki.« Nekaj posebnega je bilo v tem. Pri obedu in pri večerji sta s Francem govorila o vseh stvareh. Izkazalo se je, da Franc ni nič jezen na svojega očeta. To je razorožilo kmeta, da tudi sam ni mogel ničesar očitati fantu.
Potem pa je moral le na pot. Obdaril je otroke z denarjem, in težko mu je bilo, ko je odhajal. Toda moral je dalje. Franc mu je povedal, kje v mestu najde Hedviko.
Odpeljal se je z vlakom. Gledal je skozi okno po gorati pokrajini. In obšlo ga je: povsod žive ljudje in so kolikor toliko zadovoljni. Vse življenje se mu je zdaj razodevalo v drugačni luči, kakor ga je gledal doslej in za vse je skušal imeti svoje veliko razumevanje.
Ko pa se je vračal od Hedvike, je vodil s seboj štiriletno dekletce. Bila je Hedvikina hči, Slavka. Njegova raskava okorela roka je včasih obvisela na otrokovi glavici, na zlatih laseh.
Ko je stopil pred svojo hišo, je dejal otroku: »Zdaj smo pa doma.« Dvignil je roko in pokazal prostrani svet: »To je vse naše ... bilo je nekoč,« je popravil, toda to ga ni nič motilo.
Žena se je začudeno ozrla po otroku. »Hedvikina je,« je pojasnil kmet, »in Slavka ji je ime.« Žena je nekaj zagodrnjala, toda kmet se je samo rahlo nasmehnil in gledal na zlate otrokove lase.
Pravljica ni umrla. Pravljica je bila nekaj nesmiselnega. Čim bolj je kmet razmišljal o vsem na svetu, bolj se je udajal svojim posebnim čustvom. Daleč je bila nekdanja njegova kmetija z vsemi velikimi in majhnimi skrbmi. Tudi vse tisto je bilo kakor lepa pravljica. Lahko bi se vprašal: Ali nisem nekoč tu jaz kraljeval? Ali ni bil ves ta prostrani svet moj? Bil je, in vendar je bilo v vsem nekaj pravljičnega. Kmetica tega ni občutila, slejkoprej je zahajala k sinu in mu pomagala pri delu. Kmet pa se je sprehajal po vsem tem svetu, vodil s seboj Hedvikino dekletce in razlagal in pripovedoval.
Vso zimo sta sede za pečjo, ki je bila prijetno gorka, gledala skozi okna na zasneženo pokrajino in sanjala o pomladi, ki ni več daleč. Tedaj je kmet Slavki, kakor v davnih dneh Hedviki, pripovedoval vse tiste prelepe in čudovite pravljice, ki žive samo v gorskih krajih in o katerih v dolini prav nič ne vedo. Samo majhna razlika je bila v vsem: nekoč je le vedel, da vile ne živijo, da ne živijo niti škratje niti vsa druga pravljična bitja. Zdaj pa se mu ni zdelo neverjetno in nemogoče. Tudi to je resnični svet, samo odmaknjen človeškim očem. V pomladnih toplih nočeh vile rajajo po cvetočih travnikih, in škratje so z njimi.
Ko pa je prišla pomlad, sta stopila kmet in njegova vnukinja pred hišo, posedala na soncu, in zrla v dolino pred seboj. Očistila sta roje in Slavka se je morala navaditi, da čebele pikajo, toda morala jim je tudi oprostiti: saj sta vso zimo z dedkom lizala sladki med.
Metulji so letali po zraku, jablane so cvetele in cvetela je vsa narava. Svetlo žarko sonce pa se je vozilo vsak dan skoraj po isti poti po širokem nebu in kukalo sem na hrib in se oziralo v dolino.
Ptice so pele in lastovke so plele iz blata in senenih bilk novo gnezdo, ker se je staro podrlo. V tihih, toplih nočeh so mački gnali vrišč, ko so se ženili. Dedek se je jezil na nje, toda tudi oni so imeli svojo pravico.
Ko so se klanci osušili in je bila po njih prijetna pot, sta šla v dolino. Stopila sta v cerkev in poslušala duhovnika, ko je z jokajočim glasom bral mašo, in poslušala sta farne pevce, ki so ubrano prepevali. Po maši sta se pa, ko sta nakupila nekaj malenkosti, vračala po istem klancu in oba sta čutila prijetno sproščenje.
Poleti in še bolj v jeseni sta nabirala gob po gozdovih, bolj radi tega, da sta lahko hodila po bukovih gozdovih, kjer je bilo toliko skrivnostne mikavnosti in prijetnega mraka.
Štiri leta so minila v tem prijetnem razpoloženju. Kmet je bil ves pomlajen. Imel je prijetno nadomestilo za svoje izgubljeno posestvo. Pozabil je celo na ženo, niti se ni jezil na njo. Ona je živela v svojem svetu. On pa je posvetil vse svoje sile, ki jih je še imel, Hedvikinemu otroku. Prijetno zadovoljstvo ga je navdajalo. Vse je bilo tako čudovito, in zdaj je čutil, da bi umrl, če bi mu vzeli to poslednje, kar je ljubil. Ljubil je mnogo; ljubil je mladost, lepoto, mehke lase, sanje, pravljice, ljubil je zemljo, sonce, nebo, vetrove, — vse to je ljubil. Pozno se mu je razodelo življenje, toda nikakor ne prepozno, da ga ne bi mogel vsaj dojeti in se ga razveseliti. Samo majhna grenka misel je kalila to radost: da ni mogel tega bitja, ki mu zdaj krajša in krasi dneve, bolje obdariti. Poklanja ji sicer vso svojo ljubezen, vse kar še ima. Toda to je vendar za vsakdanje življenje premalo. Vsakdanjemu življenju je treba kruha, in za kruh je treba denarja. Denarja pa je on nekoč imel. Lahko bi bil vse drugače obdaril Hedviko in prijetneje bi bilo zdaj za Slavko. Zdaj pa je bilo za kaj takega prepozno, zato, ker je nekoč hotel pokazati Hedviki, da lahko odloča po svoji volji. Da si je bil vsaj nekaj prihranil. Že res, nekaj malega denarja je imel, — toliko je bil vendarle previden — toda to je bilo premalo v primeri s tistim, kar bi lahko vzel nekoč, ker je bilo njegovo.
Ko bi Slavka stopila v osmo leto, jo je Hedvika nameravala vzeti k sebi, da bi jo pošiljala v šolo. Kmet je vedel za te načrte in tega se je bal. Čutil je neprestano, kako reven bo postal, ko mu bodo vzeli tega otroka. Že res, sin Ivan je imel tudi otroke, vendar se kmet za te ni mogel tako zavzeti, kakor se je za Slavko, čeprav mu je že žena očitala, da ni dosleden in ne postopa pravilno.
V jeseni se je Hedvika prikazala v hribih. Obiskala je Ivana, nato pa se udomila pri očetu. Nič ni kazala, da je nekoč bil tako oster z njo. Oh, vse tisto je bilo že zdavnaj pozabljeno. Nemara pa je tudi oče imel s svoje strani prav. Kdo ve, kaj je prav in kaj je najbolje. O tem zdaj niti niso govorili. Čutila pa je veliko razliko med njim in materjo: nekoč je mati bila z otroki. Zdaj se je mati oklenila Ivana, zato, ker je bil Ivan gospodar, kmet. Oče pa je živel zase in oče je mislil vse močneje na Franca in na Hedviko, kakor na Ivana. Morda pa je bil to samo sen o dolini, kamor bi mogoče rad odšel.
Sicer pa mu je Hedvika stavila predlog: »Pojdite z menoj.«
»Kam? V mesto?«
Hedvika je bila zdaj poročena in si je že ustvarila z možem skromno domovanje.
Odkimal je. Samo nasmehnil se je. Od svojih hribov se ni mogel ločiti.
»Preveč življenja je šlo tod mimo. — Morda pa pridem kdaj pogledat, kako živita. Tudi k Francu moram pogledati.« Pač pa mu je obljubila, da mu bo poslala vsako leto Slavko na počitnice, da se dekle tu navžije svežega zraka in da se malo razgiblje.
V to je rad privolil. Naj se ne boji za njo. Dobro ji bo pri njemu, dokler bo pač živel.
Potem so šla leta, drugo drugi enaka: z razkošnimi pomladmi, z vročimi poletji, z bogatimi jesenmi in mrzlimi zimami; vsako poletje se je prikazala Hedvika in pripeljala Slavko, ki se je čedalje čudoviteje razraščala. In poslej je Žumer živel samo temu dekletcu; pomladilo se je njegovo srce, zdaj je imel smisel za vse tisto, česar prej ni mogel odobravati, in kar je nekoč s trdo in odločno roko hotel zatreti. Hodil je z dekletom po gozdovih, po klancih, odšla sta v dolino, na »izlete«, kakor je trdilo plavolaso dekle. Vračala sta se šele na večer z roko v roki in dekle je nosilo polno naročje rož.
Doma pa je čakala kmetica in godrnjala »nad tem neumnim početjem kmeta, ki se je tako pootročil«. Toda, kmetica ni mogla življenja doumeti v njegovi globini, kmetu pa ni bilo žal, da se je tako »pootročil«. Čutil je, da vse to daje moči njegovi visoki starosti, in tistega posebnega veselja, ki ga lahko razume samo srce, ki se je otreslo že vseh posvetnih in vsakdanjih misli.
In spet so oživele pravljice, lepe čudovite pravljice, o vseh mogočih bitjih, ki žive samo visoko po hribih, ki jih ni ne v mestih ne v dolini. Samo tu po hribih se sprehajajo vile, tu žive škratje, in samo tu stopi Bog na zemljo, sede na mehko travo in se zazre v dolino, kjer se ženejo ljudje za svojimi opravki. In samo tu v hribih živi lepa pravljica o ljubezni.
Da, tudi ljubezen živi tu gori ... nekoč se je prebudila in od tedaj nemara več nikdar ne bo zamrla. Zakaj, kakor je kruh tako nekaj vsakdanjega in neizogibnega za življenje, prav tako ne more življenje mimo ene same skromne človeške pesmi: ljubezni.
Še se je zgodilo, da se je Slavka zaljubila in se neko leto prikazala s svojim zaročencem visoko v hribih pri svojem dedku.
Takrat pa je dedek bil že mrtev in ni doživel tega velikega prebujenja. Nemara pa je bilo tako bolje, zakaj težko bi bil razumel, da Slavka več ni njegova, temveč da poslej misli na nekoga drugega, na nekoga, ki ji bo vse življenje pomenil mnogo več, kakor ji je pomenil on, mrk, redkobeseden, osivel in zamišljen, ki pa je vendar ljubil lepoto življenja.