Pravljica o nepravem kraljeviču
| Pravljica o nepravem kraljeviču Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Živel je nekoč pošten krojaški pomočnik, z imenom Labakan, ki se je pri spretnem mojstru v Aleksandriji učil svoj obrt. Ni se moglo reči, da bi bil Labakan pri šivanju neroden, nasprotno, znal je zelo lepo delati. Godila se mu je tudi krivica, če so ga kar naravnost zmerjali z lenuhom. Ali vender je bil nekako čuden ta pomočnik, zakaj šival je lahko po cele ure tako, da mu je bila igla v roki kar razbeljena in se je kadilo od niti, in dovršil je delo tako izvrstno, kakor nobeden drugi. Drugikrat pa, in žal, zgodilo se je to večkrat, sedel je globoko zamišljen, gledal srpo pred se in pri tem je bilo njegovo obličje in bitje tako nekako čudno, da so mojster in ostali pomočniki vedno dejali: ˝Labakan ima zopet imeniten obraz.« — Ob petkih pa, ko so se drugi ljudje mimo vračali od molitve k delu domov, stopil je Labakan iz mošeje v lepi obleki, katero si je omislil s svojini težavno prihranjenim zaslužkom, korakal počasi in ponosno po trgih in ulicah in če ga je nagovoril kak tovariš; „Mir s teboj, ali: kako se ti godi prijatelj Labakan? pomignil mu je milostljivo z roko, ali pa, in to je bilo že veliko, imenitno pokimal z glavo. Kadar mu je na to mojster v šali rekel: Labakan, ti si kar ustvarjen za kraljeviča,« razveselil se je tega ter odvrnil: „Kaj, i vi ste opazili to?” ali: To sem si mislil že zdavnej!"
Tako se je pošten krojaški pomočnik, vedel že precej časa, mojster pa je prenašal njega norost, ker je drugače bil dober človek in zveden delavec. Nekega dne pa pošlje sultanov brat Selim, ki je ravno potoval skozi Aleksandrijo, mojstru svojo praznično obleko, da bi nekaj na nji prenaredil, in mojster jo izroči Labakanu, ker on je delal najličnejše. Ko zvečer odidejo mojster in pomočniki, da bi si odpočili od dnevnega truda, prižéne nepremagljiva moč Labakana zopet v delavnico, kjer je visela obleka cesarjevega brata. Dolgo časa stoji zamišljen pred njo ter se čudi zdaj prekrasnemu vezilu, zdaj izpreminjajočim se barvarn baršuna in svile na obleki. Ni mogel drugače, moral jo je obleči, in glej, prilegala se mu je tako izvrstno, kakor bi bila napravljena zanj. Nisem-li ravno tako lahko kraljevič, kakor kak drugi?" vpraša samega sebe, po sobi sem ter tje korakaje. Ni-li že rekel sam mojster, da sem za kraljeviča rojen?" Zdelo se je, da je parnočnik z obleko vred oblekel tudi kraljevsko mišljenje ni si mogel drugače misliti, nego da je neznan kraljevič in kot tak je sklenil iti po svetu ter ostaviti mesto, kjer so bili ljudje dozdaj tako nespametni, da pod opravo njegovega nizkega stanu niso spoznali prirojenega mu dostojanstva. Krasna obleka se mu je zdela poslana od dobrotljive vile: zato pa se tudi ni upal zavrniti tako dragega daru, pobral je malo svoje imetje ter odpotoval iz Aleksandrije, pri čemur mu je bila temna noč zelo po godu. Povsod na svojem potovanju je, novi kraljevič vzbujal občudovanje zakaj krasna obleka in njegovo resno, veličastno vedenje se nista nič kaj prilegali pešcu. Če ga je kdo vprašal o tem, odgovarjal je s silno resnim obrazom, da se to godi iz posebnih vzrokov, ko pa uvidi, da se dela smešnega, če potuje peš, kupi si za majhen, denar starega konja, ki je bil nalašč zanj. Ker je bil zelo miren in krotek, ni ga nikoli spravil v zadrego, da bi se moral kazati spretnega jezdeca, kar ni bilo njegovo opravilo.
Ko nekega dne korákoma jezdi na svoji Murvi, tako je imenoval svojega konja, pridruži se mu neki jezdec ter ga poprosi, da bi smel jahati v njegovi družbi, ker mu je pot dosti krajši, če se s kom razgovarja. Jezdec je bil vesel, mlad mož, brhek in prijetnega obnašanja. Kmalu se začne z Labakanom razgovarjati, od kod in kam, in zgodilo se je, da je tudi on, kakor krojaški pomočnik, brez namena potoval po svetu. Povedal mu je, da mu je ime Omar, da jestričnik Elfi-Beja, nesrečnega kahirskega paše ter da zdaj potuje okoli, da bi izvršil, kar mu je strijc ná smrtni postelji naročil. Labakan pa ni tako odkritosrčno govoril o svojih razmerah, namignil mu je samó, da je visokega rodu ter da potuje v zabavo.
Mlada gospoda sta ugajala drug drugemu ter sta potovala dalje. Drugega dnè skupnega potovanja vpraša Labakan svojega tovariša Omarja po naročilih, katero mu je izvršiti ter v svoje strmenje izvé to-le: Kahirski paša Elfi-Bej je vzgojeval Omarja od mladega nikoli ni poznal svojih starišev, ko so pa Elif-Beja napadli sovražniki in je po treh nesrečnih bitkah smrtno ranjen moral bežati, je razodel svojemu gojencu, da ni njegov stričnik, nego sin mogočnega vladarja, kateri ga je iz strahu pred vedeževanjem svojih čarodejev spravil z dvora s prisego da ga hoče videti šele zopet, ko bo mu dvaindvajset let. Elfi-Bej mu ni povedal imena njegovega očeta, nego mu zatrdno naročil, naj četrti dan nastopnega meseca ramadana, kateri dan bo mu ravno dvaindvajset let, pride k slovečemu stebru EI-Serujah, štiri dni hoda na vzhodno stran od Aleksandrije. Tam naj odda bodalo, katero mu je izročil, možem, ki bodo stali ob stebru ter reče; Tukaj sem, katerega iščete!« Če odgovore: ,,Hvaljen bodi, prerok, ki te je ohranil, naj gre ž njimi, peljali ga bodo k njegovemu očetu.
Krojaški pomočnik Labakan se je zelo, čudil tej izjavi, odslej je nevoščljivo gledal kraljiča Omarja, jezen zbog tega, da je usoda onemu, četudi ga že imajo za stričnika mogočnega paše, naklonila še dostojanstvo knežjega sinu, njemu pa, katerega je oskrbela z vsem, česar je treba kraljeviču, prisodila je takorekoč temno pokolenje in navadno življenje. Primerjal je sebe s kraljevičem. Moral si je priznati, da je ta mož lepega obličja; imel je lepe žive oči, drzno upognen nos, krotko, ustrežljivo obnašanje, skratka vse vrline vnanjosti, ki človeka delajo priljubljenega. Pa četudi je na svojem spremljevalcu našel toliko prednosti, se je vender nadejal, da bo Labakan knežjemu očetu še dosti bolj prijeten, nego pravi kraljevič.
Te misli so Labakama mučile ves dan in ž njimi je zvečer zaspal v prenočišču, ko pa se zjutraj vzbudi ter poleg sebe zagleda spečega Omarja, kateri je tako sladko spal ter lahko sanjal o gotovi svoji sreči, navda ga misel ga misel, da bi si z zvijačo ali s silo prisvojil, kar mu je odrekla nemila usoda; znamenje, po katerem bi naj spoznali domov se vračajočega kraljeviča, bodalo je imel speči vtakneno za pas; lahno ga izvleče Labakan da bi ga zasadil lastniku v prsi. No, krotka pomočnikova duša se ustraši misli na umor, zadovolji se s tem, da bodalo vtakne k sebi, veli zase osedlati hitrejšega kraljičevega konja, in predno se je vzbudil Omar ter uvidel, da je vseh svojih nad oropan, prehitel ga je njegov nezvesti tovariš že za več milj.
Bil je ravno prvi dan svetega meseca ramadana, ko je Labakan oropal kraljeviča, imel je torej še štiri dni časa, da bi dospel k stebru EI-Serujah, ki mu je bil dobro znan. Četudi je bil kraj, kjer se je nahajal steber, k večjemu še dva dni oddaljen, podvizal se je, da bi čim prej prišel tje, zakaj bal se je, da bi ga ne prehitel pravi kraljevič.
Konec drugega dne zagleda Labakan steber EI-Serujah. Stal je na malem holmiču redi velike ravnine in bil je na dve do tri ure daleč videti. Labakanu je ob tem pogledu srce tolklo glasneje, dasi je zadnja dva dni imel časa dovolj premišljevati ulogo katero mu je bilo igrati, vender ga je huda vest nekoliko plašila, toda ohrabrila ga je zopet misel, da je za kraljeviča rojen, tako da se je bolj umirjen bližal svojemu cilju.
Kraj okoli stebra EI-Serujah je bil neobljuden in puščoben in novi kraljevič bi bil s svojim živežem kmalu prišel v zadrego, če bi se ne bil preskrbel za več dni. Ulegel se je torej poleg svojega konja pod nekolikimi palmami ter ondu pričakoval svoje nadalnje usode.
Proti poldnevu nastopnega dne ugleda veliko vrsto konj, ki so črez ravnino prihajali proti stebru EI-Serujah. Sprevod se je ustavil ob vznožju holmca, na katerem je stal steber, razpeli so krasne šotore in kazalo je vse, da mora to biti spremstvo kakega bogatega paše ali šajka. Labakan je slutil, da so se vsi ti ljudje, ki jih je videl, zaradi njega potrudili semkaj, in že danes bi jim bil rad pokazal njihovega bodočega gospodarja, pa ukrotil je svojo poželjivost, da bi se jim pokazal kraljeviča, saj bo itak jutranji dan popolnoma uresničil najsrčnejše njegove želje.
Jutranje solnce je presrečnega krojača vzbudilo k najvažnejšemu trenutku njegovega življenja, kateri bi ga imel iz najnižje usode povzdigniti na stran h knežjemu očetu; ko je sedlal konja, da bi jezdil k stebru spomnil se je sicer, kako krivično je to njegovo početje, domislil se je sicer žalosti v svojih lepih nadah prevarjenega kneževiča, ali bilo je prekasno, kar je bilo storjenega, storjeno je bilo in njegovo samoljubje mu je šepetalo, da je ugleden dovolj ter se lahko najmogočnejšemu kralju predstavi za sina. Tako ohrabren zasede konja, zbere vso svojo srčnost, da bi ga pognal v dir in prej, ko v četrt ure pospé ob vznožje holmca. Tu razjaše, priveže konja za grm, katerih je tukaj več rasno po holmcu, ivzleče bodalo kraljeviča Omarja ter gre na holmec. Pri stebru je stalo šest mož krog starca visoke, kraljeve postave krasen kalftan od zlate tkanine, prepasan z belim kašmirskim pojasorn in bel turban, okrašen z dragimi iskrečimi se kaulemi, vse je to kazalo, da je on bogataš in velik dostojanstvenik.
K njemu pristopi Labakan, prikloni se mu globoko ter reče v tem, ko mu poda bodalo: »Tukaj sem, katerega iščete.
»Hvaljen bodi prerok, ki te je varovali« odvrne starec s solzami veselja; »objemi starega svojega očeta, ljubljeni moj sin Omar! Krojača je ta slovesni nagovor zelo ganil in obenem vesel in osramočen plane staremu knezu v naročje.
Ali le za trenutek mu je bilo dano vživati neizkaljeno slast novega svojega stanu; ko se namreč vskloni iz naročja knežjega starca, zagleda na ravnini jezdeca, dirjajočega proti holmcu. Jezdeca kakor i konja je bilo čudno videti, zdelo se je, da konj iz trme ali utrujenosti ni hotel naprej opotikaje se je topotal naprej ni v stop ni v skok; jezdec pa ga je priganjal z rokama in nogama, da bi dirjal hitreje. Le prekmalu spozna Labakan svojega konja Murvo in pa pravega kraljeviča Omarja; no obsedel ga je že hudobni duh laži, zato pa sklene, da bo branil namišljene svoje pravice, najsi bode, kar hoče.
Že od daleč so videli, kako je jezdec mahal z rokami, zdaj je navzlic slabemu diru konja Murve dospel pred holmec, planil raz konja ter na holm. „Stojte”, kričal je, »kdor koli ste, stojte, ne dajte se premotiti po najnesramnejšem sleparju; jaz sem, Omar in ne predrzni se nihče zlorabiti mojega imena!"
Pričujoči se zelo začudijo, da se je stvar zasukala tako; posebno starec je bil videti zelo iznenaden ter je zdaj tega, zdaj onega vprašaje pogledoval.
Labakan pa z velikim naporom izpregovori mirno: »Milostljivi gospod in oče nikari vas naj ne premóti ta človek. Kolikor jaz vem, je to slaboumen krojaški pomočnik iz Aleksandrije, z imenom Labakan, ki je bolj vreden našega pomilovanja, nego naša jeze."
Te besede pa kraljeviča čisto zdivjajo. Peneč se jeze hoče planiti na Labakana, pa navzoči to zabranijo ter ga primejo in knez reče: »resnično, ljubi moj sin, nesrečnež je blazen, zvežite ga, pa ga posadite na enega naših dromedarjev; morebiti, da pomagamo nesrečnežu."
Kraljeviču se jeza poleže in jokaje zavpije knezu: »Srce mi pravi, da ste vi moj oče; rotim vas zaradi moje matere, poslušajte me!
I Bog obvari," odgovori mu knez. Začel je zopet blesti; kako vender more človek biti tako noroglav!" S tem se oklene Labakanove roke in ta ga odvede po holmcu navzdol. Zasedla sta lepa, z okrašenima čabrakama pokrita konja ter odjezdila na čelu prevoda tje črez ravnino. Nesrečnemu kraljeviču pa so zvezali roke, privezali ga na dromedarja in dva jezdeca sta mu bila vedno ob strani, opazuje ga skrbno.
Knežji starec je bil Saud, sultan Vehabitov. Dolgo je živel brez otrok, naposled pa se mu je rodil princ, katerega si je želel že toliko časa. Ali čarodeji, katere je vprašal o detetovi usodi, izrekli so: »Do dvaindvajsetega leta bo v nevarnosti, da ga izpodrine kak sovražnik." Da bi bil bolj varen, zato je dal sultan sinčka svojemu staremu izkušenemu prijatelju Elfi Beju v vzgoju ter dvaindvajset let čakal, da bi ga zopet videl.
To je sultan pripovedoval svojemu dozdevnemu sinu in jako je bil zadovoljen ž njegovo postavo in njegovim dostojanstvenim vedenjem.
Ko sta dospela v sultanovo deželo, vsprejemali so ju prebivalci povsod z veseloklici; zakaj govorica o prihodu princa se je pobliskovo raznesla po vseh mestih in vaseh. Po cestah, koder sta potovala, postavljeni so bili slavoloki iz cvetlic in brstik, dragocene mnogobarvne preproge so krasile hiše, in ljudstvo je na glas hvalilo Boga in njegovega preroka, ker jim je poslal tako zalega kraljeviča. Vse to je s slastjo napajalo oholo krojačevo srce; tem nesrečnejšega pa se je čutil pravi Omar, ki je še zmiraj zvezan šel za sprevodom. Nihče se ni zmenil zanj v splošnem veselju, ki je vender bilo namenjeno njemu. Ime Omar je klicalo na tisoče ljudi, a zanj se ni zmenil nihče, zanj, ki se je v resnici zval tako; k večjemu je vprašal ta ali oni, koga tako trdno zvezanega vodijo s seboj in strašan je bil kraljeviču odgovor njegovih spremljevalcev: blazen krojač je.
Sprevod je končno prišel v sultanovo stolno mesto, kjer je bilo vse prirejeno še, sijajneje za njun vsprejem nego po drugih mestih. V najkrasnejši dvorani ju je pričakovala z vsem svojim spremstvom sultanka postarna, čestita žena. Tla te dvorane so bila pokrita z velikansko preprogo, stene so bile okrašene s svetlomodrim suknom, ki je viselo na srebrnih kaveljih v zlatih motvozih in čopih.
Bil je že mrak, ko je dospel sprevod zato je bilo v dvorani prižganih mnogo krogljastih, barvenih svetilk, ki so razsvetljevale prostor, liki beli dan. Najčisteje in najmogobrojneje pa so se svetile v ozadju dvorane kjer je sultanka sedela na prestolu. Prestol je stal na štirih stopnicah ter je bil od čistega zlata obložen z velikimi ametisti. Štirje odličnejši emiri so držali sultanki nad glavo baldahini (nebo) od rdeče svile in šajk iz Medine ji je s pahljačo iz pavovih peres pihljal hlad v obraz.
Tako je sultanka pričakovala svojega soproga in sina; tudi ona ga od njegovega rojstva ni videla več, a pokazale so ji pomenljive sanje pričakovanca, da hi ga izmed tisoč navzočih lahko spoznala. Zdaj se začuje hrup prihajajočega sprevoda, trobentanje in bobnanje se sliši med vriskanjem množice, peket konjskih kopit zazveni na dvorišču palače, bliže in bliže prihajajo prišleci vrata v dvorano se odpro, in skozi vrste služabnikov, ki so popadli na kolena, iti sultan ob roki svojega sina pred materin prestol.
Tukaj ti privažam njega," reče sultan, po katerem si hrepenela tako dolgo.”
Sultarka pa mu prestriže besedo. »Ta ni moj sin!" vsklikne osupla. „To ni obličje, katero mi je prerok pokazal v sanjah!”
Ravno, ko jo sultan hoče pokarati zbog njenega praznoverstva, odpro se vrata dvorane, noter pa plane kraljevič Omar za njim njegovi čuvaji, katerim se je bil iztrgal s silo, zasopljen se vrže pred prestol; rekoč: »Tu hočem umreti, daj me ubiti trdosrčni oče, te sramote ne morem prenašati več!" Vse osupne pri teh besedah, narinejo se krog nesrečneža in že ga hoče zgrabiti in zvezati prihitela straža, kar skoči s prestola sultanka, ki je v nemem začudenju gledala vse to ter vikne; Stojte! Ta je pravi in zobeden drug, ta je tisti, katerega moje oči nikdar niso videle, a ga je vender spoznalo moje srce! "
Nehote odstopi straža od Omarja, toda sultan jeze rdeč, zavpije nad njo, naj zveže blaznega.» Tu imam razsojati jaz," veli z ukazujočim glasom: „tukaj se ne razsoja po ženskih sanjah, nego po gotovih, neprekanljivih znamenjih, ta-le tukaj (v tem kazajena Labakana), ta je moj sin, ker prinesel mi je bodalo, znak iz rok mojega prijatelja Mija.”
„Ukradel ga je,” zakriči Omar,» zlorabil je priposto moje zaupanje, da me je izdal!" Sultan pa ne posluša glasu svojega sinu, zakaj bil je navajen v vseh rečeh, slušati le svojo razsodbo; zato da nesrečnega Omarja s silo odstraniti iz dvorane. Sam pa se poda z Labakanom v svojo sobo, hudo jezen na sultanko, svojo soprogo, s katero je vender že petindvajset let v miru živel.
Sultanka je bila vsled teh dogodko v zelo žalostna bila je povsem prepričana, da se je slepar polastil sultanovega srca, zakaj onega nesrečneža ji je toliko pomenljivih sanj kazalo za njenega sina.
Ko ji je žalost nekoliko ponehala, premišljavala je, kako bi svojega soproga prepričala o njega krivici. Kajpada bilo je to težavno, ker oni, ki se je bil izdal za njenega sinu, izročil mu je v znamenje spoznanja bodalo, in kakor je izvedela, dal si je toliko po Omarju povedati iz njegovega prejšnjega življenja, da je igral njegovo ulogo, ne da bi se bil izdal.
Poklicala je k sebi može, ki so spitana spremljali k stebru EI-Serujah, da bi ji vse natanko povedali in potem se je posvetovala s svojimi najzanesljivejšimi sužnjami. Izbrale ali zavrgle so to ali ono sredstvo; naposled pa reče Melehzalah, stara, razumna Čerkesirija: „Častita gospa, če sem slišala prav, imenoval je donašalec bodala onega, katetega imaš za svojega sina blaznega krojača Labakana?” ,Da, tako je", odgovori sultanka; toda kaj hočeš s tem? — ,,kaj pravite, nadaljuje ona, »kaj ko bi bil oni slepar Vašemu sinu dal svoje lastno ime in če je tako, imamo izvrstno sredstvo ujeti goljufa, katero vam na skrivnem povem. Sultanka svoji sužnji nastavi uho in ta ji prišepne svit, kateri ji je menda ugajal za kaj sklenila je precej iti k sultanu.
Sultanka je bila pametna žena, ki je dobro poznala sultanovo slabo stran ter jo smela uporabiti. Delala se je torej, kakor bi mu hotela prijenjati ter sina prepoznati in izprosila si je le pogoj ker je sultanu bilo žal, da se je razjezil nad svojo ženo, dovoli ji pogoj in ona reče: Rada bi ju oba skušala v njiji ni spretnosti; druga bi jitna morda velela, naj jezdita, se borita in kopja lučata, sli to so stvari, katere vsakdo zna, ne dam jima nekaj, k čemur je treba bistroumja. Vsak izmed njiju naj napravi kaftan in pa hlače, in videli bomo, kdor napravi najlepše.«
Sultan se pa nasmeje pa reče: Ej, izumila si nekaj prav pametnega. Moj sin naj bi se poskušal z blaznim krojačem, kdo bo naredil najboljši kaftan? Ne, to ni nič.«
Sultanka se pa skliče na to, da ji je zanaprej obečal pogoj, in ker je sultan bil mož-beseda, uda se naposled, pa tudi priseže, da blaznega krojača ne pripozna za svojega sina, četudi naredi kaftan še tako lep.
Sultan sam se poda k svojemu sinu ter ga poprosi, naj se uda muham svoje matere, ki na vsak način želi videti kaftan njegovega dela. Dobremu Labakanu je srce veselja poskakovalo, če samo tega nedostaja, misli si potem kmalu razveselim gospo sultanko.
Pripravil so dve sòbi, eno kraljeviču drugo krojaču ondu sta imela pokazati svojo umetnost in dali so vsakemu dovolj velik kos svilenine, škarje, igle in sukanca.
Sultan je bil zelo radoveden, kakšen kaftan bo pač izgotovil njegov sin; a tudi sultanki je srce bilo nemirno, ali se ji bo posrečila zvijača ali ne. Za delo so jima odmenili dva dni tretjega dne dá sultan, poklicati svojo soprogo in ko je prišla, pošlje v oni dve sobi po kaftane in po njiju izdelovalca. Zmagonosno ústopi Labakan ter razgrne svoj kaftan pred začudenim sultanom. »Le poglej oče«, pravi; „le poglej, draga mati, ni-1i to izvrstno narejen kaftan? Stavim z najboljšim dvornim krojačem, če tacega naredi.”
Sultanka se nasmehne ter se obrne k Omarju rekoč: „Kaj pa si ti napravil, moj sin?” Nejevoljen vrže ta svilenino in škarje na tla. „Učili so me brzdati konja in sukati sabljo, in moja sulica zadene na šestdeset korakov svoj cilj — krojaških umetnosti pa ne znam, to bi gojenca Elfi-Beja, vladarja kahirskega, bilo tudi nevredno.”
„Oj ti pravi sin mojega gospoda! vzklikne sultanka. Oj! ko bi te smela objeti in te imenovati sina. Oprostite, moj soprog in gospod,” nadaljevala je potem, ko se je obrnila k sultanu, » da sem to zvijačo uporabila proti Vam. Ali še zdaj ne izprevidite, kdo je carjevič in kdo je krojač? Res, kaftan je ličen, ki ga je sešil Vaš gospod sin, vprašala bi ga samo rada, pri katerem mojstru da se je izučil? "
Globoko zamišljen je sedel sultan, nezaupno gledajoč zdaj svojo soprogo, zdaj Labakana, ki je zastonj skušal prikriti svojo rdečico in osupnenost, da se je tako nerodno izdal. Ta dokaz tudi ne zadošča," izpregovori: Jaz vem za pripomoček, Alahu bodi hvala, da izvem, sem-1i prevarjen ali ne.«
Veri pripeljati svojega najhitrejšega konja, zavihti se nanj ter odjezdi v gozd ki ni bil daleč od mesta. Tam je prebivala, kakor pripoveduje stara pripovedka„ dobrotljiva vila, z imenom Aldolcaida, ki je že često v sili s svojim svetom pomagala kraljem njegovega rodu: in tjakaj je hitel sultan.
Sredi gozda je bila gobava, obdana od visokih cedrov. Ondu je baje bivala vila, in redkokdaj je kak človek prišel v ta kraj nekakšen strah pred njim podedoval se je bil od starih časov od očeta na sina.
Ko sultan prijezdi tja, razjaše, priveže konja k drevesu, stopi v sredino goljave ter izpregovori na glas: Ako je res, da si mojim prednikom v sili dobrohotno svetovala, ne zavrži prošnje njih vnuka, pa mi svetuj v stvari, kjer je človeški um prekratko viden.
Jedva izgovori poslednjo besedo, kar se odpre eno izmed cedrovih dreves, iž njega pa stopi ženska z zagrnjenim obličjem v dolgi, beli obleki. Vem, čemu si prišel k meni, sultan Saud, tvoja volja je poštena in zato ti tudi pomorem. Sprejmi te dve skrinjici. Daj onima, ki hočeta biti tvoja sinova, naj si vsak svojo izbere. Vem, da tvoj pravi sin tudi pravega zgrešil ne bo. Tako je rekla zagrnjena žena ter mu podala dve majhni slonokoščeni skrinjici, bogati okrašeni z zlatom in biseri na pokrovima ki ju je sultan zaman skušal odpreti, bila sta napisa od vdelanih demantov.
Domov jezdé ugibal je sultan, kaj bi pač moglo biti v skrinjicama, katerih z vsem, naporom ni mogel odpreti. Tudi nadpisa mu tega nista razjasnila, kajti na eni je bilo čitati: Čast in slava, na drugi pa: Sreča in bogastvo. Sultan je mislil sam pri sebi da bi tudi on težko izbiral izmed teh dveh reči, ki sta enako mikavni, enako vabljivi.
Povrnivši se v svojo palačo, dal je poklicati sultanko, ter ji je odkril, kaj je povedala vila. In navdalo jo je čudovito upanje da bo izbral skrinjico, ki bo dokazala njegov kraljevi rod oni, h kateremu jo je vleklo srce.
Pred sultanov prestol postavijo dve mizi; na nji položi sultan z lastno roko skrinjici, sede potem na prestol ter namigne enemu sužnjev, naj odpre vrata dvorane. Sijajna družba paš in emirjev cele države, ki jih je sultan dal poklicati, privre skozi odprta vrata v dvorano. Posedejo na krasne blazine, ki so bile razpoložene ob straneh.
Ko posedejo vsi, namigne sultan v drugo, in privedó mu Labakana. Oholo prekorska dvorano, poklekne pred prestol in vpraša; „Kaj ukazuje moj gospod in oče? « Sultan se dvigne s prestola ter reče: Sin moj! Nastali so dvorni glede pristnosti tvoje pravice do tega imena; v eni teh skrinjic je potrdilo pravega tvojega rojstva; izberi, ne dvomim, da si izbereš pravo!
Labakan vstane ter stopi k skrinjicama; ugiba dolgo časa, kaj naj bi si vzel, naposled pa dé: »Ljubi oče, kaj more biti višjega od sreče, biti tvoj sin, in kaj pleznenitejšega od bogastva tvoje milosti? Izberem si torej skrinjico, ki ima napis: Sreča in bogastvo”.
» Izvedeli borno kasneje, si prav izbral, med tem pa se vsedi tja na blazino kraj paše medinskega," veli sultan ter namigne svojim sužnjem.
Pripeljejo Omarja, pogled mu je bil mračen, njegov obraz otožen, in njegova postava je med navzočimi vzbudila občno sočutje. Poklekne pred prestol ter vpraša česa sultan želi.
Sultan mu pove, da mu je izbrati skrijieo Omar se dvigne ter pristopi k mizama.
Pazno prečita napisa ter reče: »Zadnji dnevi so me podučili, kako negotova je sreča, kako minljivo bogastvo, prepričali so me pa tudi, da v junakovih prsih do muje nerazrušljiv imetek, čast, ter da svetla zvezda slave ne izgine s srečo vred. In četudi se odrečem kroni, bodi kar hoti slava in čast, vaju si izberem!"
Nato položi svojo roko na skrinjico, katero si je izbral; toda sultan mu ukaže počakati, namigne Labakanu, naj tudi on stopi k svoji mizi, in tudi ta položi roko na svojo skrinjico.
Sultan pa si da prinesti umivalnico z vodo iz svetega studenca Cemcema v Meki umije si roke k molitvi, obrne se z obrazom proti vzhodu, pade na koleni ter moli: Bog mojih očetov! ki si stoletja naš rod ohranil čist in nepopačen, ne dovoli, da bi kakšen nevrednež oskrunil ime Abasidov, brani mojega sina to uro izkušnje.'
Sultan se vzdigne ter zopet sede na prestol; vsi navzoči so nestrpno čakali, še dihati si niso upali, lahko hi bilo slišati miš, tekajočo po dvorani, tako tihi in pazni so bili vsi; najzadnji so stegovali vratove, da bi črez spredaj stoječe videli skrinjici. Zdajci zapove sultan: Odprite skrinjici! in ti se odpreta sami, dasi jih poprej nikakor ni bilo možno odpreti.
V skrinjici, ki si jo je bil izbral Omar ležala sta na baržunasti blazinici majhna, zlata krona in žezlo; v Labakanovi skrinjici pa velika šivanka in malo niti. Sultan jima ukaže, naj mu prineseta svoji skrinjici. Kronico vzame z blazine v roko, in glej, čudo! jedva jo je vzel, bila je čedalje večja, dokler ni dosegla velikosti prave krone. Krono posadi na glavo svojemu sinu Omarju, ki je klečal pred njim, poljubi ga na čelo ter mu veli, naj se mu vsede na desnico. Star pregovor pravi: Čevljar ostani pri svojem kopitu! Podoba je, da bi ti bil moral ostati pri šivanki, sicer nisi zaslužil moje milosti, a za te je prosil nekdo, ki mu danes ne morem odreči ničesar; zato ti poklanjam tvoje uborno življenje, in če ti dobro svetujem, se podvizaj, da čim prej ostaviš mojo deželo".
Osramočen in uničen ubogi krojaški pomočnik ni mogel ničesar odgovoriti spusti se pred carjevičem na kolena in solze mu zalijó oči. „Ali mi morete odpustiti, carjevič?” poprosi ga milo. Zvestoba prijatelju, velikodušnost sovražniku, to je ponos Abaidov, odvrne carjevič v tem ko ga vzdigne, „idi v miru”. »Oj, ti moj pravi sin!" vzklikne stari sultan ginjen ter se sinu zgrudi na prsi; emirji in paše in vsi velikaši kraljestva se dvignejo s svojih sedežev ter zaorijo: Slava novemu kra]jeviču, Labakan pa se med občim veseljem s skrinjico pod pazduho splazi iz dvorane.
Podá se doli v sultanovo konjušnico, osedla svojega konja Murvo ter odjezdi skozi vrata proti Aleksandriji. Vse njegovo življenje kot kraljevič zdelo se mu je liki sanja in samo krasna škrinjica, bogato okitena z biseri in demanti, ga je spominjala, da se mu vender ni sanjalo.
Ko naposled zopet dospe v Aleksandrijo, prijezdi pred hišo svojega starega mojstra priveže konjiča k vratom ter vstopi v delavnico. Mojster, ki ga ni precej spoznal, se razkorači ter ga vpraša, česa želi; ko pa si gosta ogleda bliže ter spozna svojega starega Labakana, pokliče svoje pomočnike in učence in vsi liki besni planejo nad ubogega Labakana, ki ni pričakoval tacega vzprejema, sujejo in bijejo ga z likalniki in vatli, zbadajo ga s šivankami ter ga ščipljejo z ostrimi skarjami, dokler se onemogel ne zgrudi na kup stare obleke.
Tu ležečemu očita mojster ukradeno obleko; zastonj zatrjuje Labakan, da se je povrnil samo zato, da bi mu vse povrnil, zastonj mu ponuja trojno odškodnino mojster in njega pomočniki zopet planejo nadenj, pretepó ga do dobra ter ga vržejo skozi vrata; pretepen in raztrgan zajaše konja Murvo ter odjezdi v karavanzerijo. Ondi poloti svojo trudno, razbito glavo na postelj ter premišljuje pozemeljska trpljenja, često prezirane zasluge in neČimernost in minljivost vsega imetja, zaspi s sklepom, da se odreèe vsakršni mogočnosti ter postane pošten meščan.
In nastopnega dneva se ni kesal tega sklepa; zakaj kázalo je, da so težke roke mojstra in njegovih pomočnikov vso visokost izbile iz njega.
Prodal je za visoko vsoto svojo skrinjico dragotinarju, si kupil hišo ter si napravil delavnico za svojo obrt. Ko si je vse dobro uredil in tudi desko z napisom: ,,Labakan, krojač obesil nad svoje okno, vsedel se je ter začel z ono šivanko in nitjo, ki jo je našel v skrinjici, krpati suknjo, katero mu je bil njegov mojster tako grozovito raztrgal. Bil je poklican od svojega dela, in ko se je zopet hotel usesti k svojemu poslu, kako čudo zagleda! Šivanka je marljivo šivala, ne da bi kdo ubadal, delala je fine, lične obode, kakršnih se Labakan v svojih najumenejših trenotkih delal ni!
Resnično, najmanjši dar dobrotljive vile je koristen in velike vrednosti! Pa še neka drugo vrednost je imel ta dar; nit namreč ni potekla nikoli, najsi je bila šivanka še tako marljiva.
Labakan je dobival mnogo naročnikov in kmalu je na daleč in široko zaslovel kot najboljši krojač, prirezoval je obleke ter nacejal prvi ubod s šivanko, in v tem hipu je ta delala dalje neprenehoma, dokler obleka ni bila gotova. V kratkem je mojster Labakan imel v vsem mestu naročnike, zakaj delal je lepo in izredno po ceni, in le s tem so si stanovalci Aleksandrije ubijali glave da je delal sam brez pomočnikov in pa pri zaprtih vratih.
Tako se je izpolnil izrek na skrinjici obetajoč srečo in bogastvo; sreča in bogastvo sta spremljala dobrega krojača če tudi zmerno, in kadar je slišal o slavi mladega sultana Omarja, o katerem je govorilo vse da je ta junaški vitez ponos in ljubezen svojega naroda ter strah in trepet svojih sovražnikov, takrat si je mislil nekdanji kraljevič: »Vender je bolje, da sem ostal krojač, ker poganjati se za čast in slavo je kaj nevarno početje".
Tako je živel Labakan, zadovoljen s seboj, spoštovan od svojih someščanov, in če njegova šivanka med tem ni izgubila svoje moči, šiva še pač dandanes z večno nitjo dobrotljive vile Adolcaidè.