Pravljica o rosi

Pravljica o rosi J. V. D.

Izdano:	Vigred 3/12 (1925), 252–253
Viri:	dLib 12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Solnčkovi otroci so se igrali v azurni nebesni dvorani. Lovili so se, plesali ringa-raja, se poredno nasmihali in bili sploh židane volje.

Pa pridejo nenadoma dežkovi hlapci in privale velike, bele in umazane oblačne krogle na nebesni svod.

»Kje pa naj se sedaj igramo?« kriče solnčkovi malčki.

»Pojdite na zvezdnate travnike dotlej, da bo tukaj pospravljeno!«

»Hm, tam pa ni lepo«, jezikajo malčki in le malo manjka, da se ne spuste v jok.

Toda sivi dežkovi hlapci skomiznejo z rameni in odidejo.

Trmoglavi solnčkovi otroci pa od nestrpnosti cepetajo z nogami, upirajo velike oči v meglene oblake in en, dva, tri se upre tisoč malih rok vanje ter jih drugega za drugim zvale v sinjo daljavo.

Med največjim veseljem in drvenjem se prikaže noč v črnem žametnem plašču.

»Kaj ste storili?« pravi z resnim glasom. »Zemlja umira od žeje; cvetke venejo, sadje se suši, žito usiha. Vsa zemlja bo uničena, če je ne okrepča blagodejni dež. In kdo je kriv?«

Solnčkovi otroci – vsi prestrašeni – se spuste v jok; saj tako hudobni niso bili njihovi nameni.

»Pojdimo in privalimo nazaj oblake-velikane!« pravi eden. In vsi hite do daljnega obzorja; toda oblaki so se razpršili v sinji daljini.

Solnčkovi otroci jokajo, jokajo vso dolgo noč ...

Dobra noč pa zbira njihove solzice ter tiho in neopaženo osveži z drobnimi kapljicami usehle rastline ... Da se popravi krivica!

»Rosa pada«, pravijo ljudje.