Pravljica o smrti

Pravljica o smrti ljudska pravljica

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Živel je bogatin in ponj je prišla smrt. Ker bi bil rad še živel, jo je nagovarjal in prosil, naj mu prizanese. Zaman! Kaj je torej storil? Na videz se je vdal trdosrčnici.- Le počakaj malo, je dejal, da te pogostim. Potlej pa pojdeva.

Smrt se ni branila. Pelje jo v klet, pokaže ji največji sod vina in ji veli, naj pije, kolikor hoče. Smrt si ni dala dvakrat reči. Kar nagne in - sod je prazen. Pelje jo v klet, pokaže ji največji sod vina in ji veli, naj pije, kolikor hoče. Smrt si ni dala dvakrat reči. Kar nagne in - sod je prazen. Pelje jo k drugemu sodu in izpraznila ga je, kot bi kvišku pogledal. Potem gresta še k tretjemu. Tudi ta je bil kmalu prazen, le da se je smrt tokrat že opijanila.

Bogatinu je bilo to prav povšeči, kajti ravnho to je nameraval, da bi jo laže ukanil. Vrgel je smrt v prazen sod in ga zaprl, da sirota ni mogla nikjer ven. Ko se je čez nekaj časa streznila in ko je videla, da je v ječi, je jela tožiti in jadikovati. Rada bi iz soda, pa ni mogla. Prosi in prosi, a bogatina ne more preprositi. Imel jo je zaprto celih sedem let.

Medtem pa celih sedem let nihče ni umrl. Svet se je pomnožil in pohudobil, da je bilo groza. Bogu se milo stori. Pošlje torej angela na zemljo k bogatinu, naj smrt izpusti iz zapora. A tudi angelu se bogatin ustavlja.

- Ne izpustim je, grdunke, je dejal, dokler mi za trdno in pošteno ne obljubi, da ne bo nikoli več prišla pome. In smrt je morala bogatinu obljubiti, da ga ne bo nikoli več nadlegovala.

Zdaj pa je še tembolj divjala. Hotela je nadomestiti, kar je izgubila v sedmih letih. Nastala je kuga, nastale so druge bolezni, za katerimi je pomrlo nešteto ljudi. Cepali so kakor muhe v jeseni, ko jih omamlja mraz. Vse se je žalostilo, le bogatin je bil vesel. Zdrav kot riba v vodi in ptica pod nebom, je živel v lepem blagostanju brez vseh skrbi. Toda kaj pomaga, ko mu ni bilo moč ostati vedno mlad. Postaral se je. Od sive starosti ves polomljen, je bil nadležen drugim in samemu sebi. Rad bi bil umrl, pa ni mogel. Smrti ni bilo ponj. Šel je križem sveta smrt iskat. Išče jo še dandanašnji povsod po svetu, pa je ne more najti nikoli nikjer. Vedno se mu umika, Našel jo bo pravijo, pa še ne kmalu, in kadar jo bo dobil, ne bo dolgo več, ko bo sodni dan.