Paberki iz Roža
Pravljica o zvonu
Ivan Albreht
Spisano: Sanja Balažic in Sanja Raščan
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Včasih, ko so hodili Turki po svetu, še sam bog ni bil varen pred to drhaljo, ki je morila in ropala ter kradla vse brez razločka. Pošteni kristjanje so se že od njega dni z zvonenjem klicali k molitvi, ali Turkom je bilo malo mar božje slave. Ko so pridrli v Sele, so odnesli zvon, ki je bil vlit iz samega srebra in zlata ter je pel tako lepo, da so neki obmolknile še ptice po drevju, kadar se je oglasil in v nedeljo za-vabil k maši. Imel je čudežno moč in zverjaki mu ne bi bili mogli do živega, da se ni pregrešil cerkovnik, ko je na binkoštno nedeljo zjutraj zvonil dan. Potlej, ko je bilo prepozno, je revež vse povedal in se je pokoril svoje žive dni za to pregreho. Sirotle se je bil namreč zagledal v lepo Leno, ki je obljubila svoji patroni deviški stan in se je uprav tiste dni odpravljala v samoto k redovnicam. Vitka kakor breza in rdeča in bela liki črešnjev sad in cvet, je bila tako stanovitna v lepih čednostih, da so zdavnaj ob¬upali vsi snubiči, samo cerkovnik je mislil, kako bi jo zvabil na svoj pol. Edina njena nečimrnost je bil pevski dar, pa še tega je bogoljubna devica navadno obračala le v božjo čast... Ali tisto jutro je bilo tako čarobno, da so obledele celo najbolj rdeče rože. Vse je blestelo in žarelo v raznobojnih krasotah in skalovje po gorah se je kosalo s cvetjem in zelenjem v dolini. In zvon, iz srebra in zlata lit, ni maral zaostajati, pa je zadonel tako milo in vabljivo, da je iz sedmerih skal prižuborela kar na celem studenčnica na dan. Lena se je predramila in je spričo te lepote pozabila na križ, pa se je pogledala po belih udih in je čutila, da je ni treba biti lepega jutra sram. Ko je tako premišljevala in ji je dahnil zarjin svit po telesu, se je dvignila — in ž njo je vstal napuh, zlasti tedaj, ko je odprla okno in so se vsuli črni lasje liki svila in baršun nizdol ob belem zidu. Rožmarin jo je božal in ji je z roso osvežil lice, pri cerkvi pa je zvonil zvon. Lena je začutila dih jutra na prsih in toploto satanovo po telesu, pa je zapela pesem, ki je klicala razkošje v vas. In cerkovnik je zazvonil še lepše, ne da bi bil pri tem mislil na hvalo božjo, temveč je z vsem bitjem koprnel po lepoti Lenini. Ko je odzvonil dan, je šel — in zgodilo se je tako, da je imel cerkovnik tisto jutro njo, ki je bila bogu obljubljena v dar. Ko je prišla lepotica k maši, je imela na prsih nageljnov cvet in rožmarin in je ogledavala cerkovnika mesto svete hostije. Dan je bil lep in miren, a zvečer so pa že zagoreli kresovi po vseh bližnjih gorah in so naznanjali prihod brezbožne drhali. Selani so se v strahu in grozi pripravljali na obrambo in cerkovnik je hitel zvonit, ali čudežni zvon ni dal niti najmanjšega glasu od sebe. Moža je obšel obup, in vlekel je za vrv s tako močjo, da se je pretrgala, zvon se pa le ni zganil. Vse je strmelo in trepetalo tako, da ni bil nihče spričo tega prav pripravljen, ko je prihrul rdečehlači sovrag po dolini. Lepa Lena se je oklenila cerkovnika in ga rotila, naj brani in čuva skrivnost njenega telesa. V žalosti si je pulila lase in si je v kesanju prala lica s solzami. Čuti je bilo že peketanje konjskih kopit in vihranje konjskih repov, ki so jih nosili Turki na zlatih in srebrnih drogovih namesto bojnih zastav, — ko je nenadoma sam od sebe zapel zvon. Tako turobno se je oglasil, da je moralo vedeti slehrno srce, da se zdaj poslavlja od soseske. Žene so zagnale krik in stok, otroci so vriščali, starci so si molče otirali solze in možje so krepkeje prijeli za orožje. Cerkovnik je prebledel in Lena, ki je bila zdaj za njim kakor senca, je nenadoma onemela. Odpirala je usta in je mahala z rokami, toda izreči ni mogla niti klica na pomoč, niti božjega imena. V taki grozi se je približala noč in so zasvetile zvezde na nebu, da bi videle turobnost sveta. Tedaj so zagorele hiše po Selah in zbegana živina je mukala po poljih, proti cerkvi pa so drveli Turki. „Kje je tisti zvon, ki gre o njem sloves po sedmih deželah," je zakričal sam paša, ko je prijezdil na iskrem vrancu do cerkve. Odgovorile so mu sekire in kamenje, ki mu je podrlo konja na tla. Razjarjeni poglavar je skočil na noge in je preklinjal tako strašno, da so začele pokati skale in se je majala zemlja ljudem pod nogami.

„Če bi zemlja žrla ljudi — ta zvon mora biti moj!"

Zaukazal je svojim ljudem, da so navalili na cerkev; bilo pa jih je kakor listja in trave, toliko, da sedem let ni zelenela nobena reč po tistih krajih, ki so jih pomendrali takrat. Zato ni bilo nič čudnega, če je borna peščica braniteljev začela kmalu omagovati. Število zdravih je kopnelo, kup mrličev in ranjevcev pa je naraščal kakor kvas. V hip so Turki zarjuli in eden njihovih poveljnikov je planil proti cerkveni lopi; toda tik pred zvonikovim podstavkom se je pogreznil, da ni bilo nikjer več sledu o njem. Ko so Turki to videli, so za trenotek prestrašeni obstali, potem pa so zagnali silen hrup in so z vso močjo navalili na cerkev. Še drugega je pogoltnila zemlja in celo tretjega, a tega samo do pasu. Vsi ostali pa so sekali po krščenih glavah, da je tekla kri v širokih curkih na vse strani. Sneli so zvon in ga spustili na tla, pa so ga odpeljali na najlepšem vozu, kar so jih premogli. Nekaj jih je šlo za vozom, nekaj se jih je razkropilo po vasi, nekaj pa jih je ostalo pri cerkvi, kjer so med onemoglimi dekleti in ženami pasli razdivjane strasti. Cerkovnik je ležal med ranjenci in mrliči ter se je vil v silnih bolečinah ; kajti v boju mu je divjak odsekal pod lehtjo desno roko. Bil je tako zagozden med človeška trupla, da se ni mogel niti ganiti — in je moral gledati, kako so Turki pograbili Leno in uganjali ž njo vse, karkoli se jim je poljubilo. Ko so se je naveličali, ji je nekdo odsekal glavo, da je bila tako razdejana njena lepota do zadnjega drobca. Ko je minila največja groza in je drhal oddivjala dalje, so se začeli polagoma zbirati ljudje, a bilo jih je tako malo, da so vsi lahko našli zavetje v senci ene same lipe. Cerkovnik je povedal svojo zgodbo in vse se je čudilo, a sveta ni vedel nihče. Ko so pokopali mrliče, so se lotili dela in so nosili in zbirali skupaj razdejane reči ter razkropljeno živino, da bi se malo pripravili za zimo. Polagoma se je začelo staro življenje po običajnem redu. Ljudje so delali in se množili ter so opravljali tlako in dajali desetino po postavi, da bi na ta način odvrnili od sebe jezo božjo. Ko pa se je tretjikrat vrnila binkoštna nedelja, je videl deček, ki je bil še čisto brez greha, belo kravo, ki je imela čudno lep zvonec pod vratom. Pas, na katerem je visel, je bil rdeč, zvonec sam pa se je lesketal tako nebeško lepo, da je bil otrok kar omamljen od svetlobe. Deček se je prestrašil in zbežal, a za seboj je čul jok in zvonenje — vedno rahleje, dokler ni docela potihnilo. Ko se je ozrl, ni videl ničesar več. Povedal je ljudem ta dogodek in glas o čudežni prikazni je krožil od ust do ust, ne da bi se bil kje pojavil človek, ki bi mogel raztolmačiti to stvar. Čas pa je potekal in je odeval s pozabljenjem sproti vse važne in nevažne dogodljaje. Toliko let je že minilo, da je bil cerkovnik zgrbljen in siv, edina živa priča onih strašnih dni. Tisti Turek, ki se je namreč njega dni pogreznil samo do polovice v zemljo, je okamenel pri tej priči, tako da ga ni bilo mogoče razločiti od navadne skale. Pozimi so otrkavali ljudje, ki so prihajali v cerkev, sneg s čevljev obenj in niso verjeli, da bi ga moglo to kaj boleti. Le cerkovnik se ga je ogibal in vselej, kadar je odzvonil, pomolil malce za njegovo dušo; potlej pa je šel na grob nesrečne Lene in je preklečal tam cele ure. Ostali svet, ki je bil mlad in neporeden, je živel pa po svoje in se ni več menil za preteklost... Šele tisto leto, ko je cerkovnik umrl, je seglo čudno čudo po dolini. O binkoštih, v najlepšem poletju, je padlo snega ped na visoko — in drevje, ki je bilo vse v listju, se je lomilo pod težo kakor sama ničvredna suhljad. Vihar je divjal in neurje je gospodarilo po vseh koncih in krajih, da so se lomile skale v gorah. Tisti večer, ko so prej popoldne pokopali cerkovnika, pa je videla neka deklica, ki je tudi bila brez greha, rdečo kravo in za njo lepo, lepo žensko. Krava je imela za vratom bel pas in na njem je visel neizrekljivo lep zvonec. Šli sta počasi dalje, a kakor sta stopali, ni bilo nobene sledi za njima, čeprav je bilo vse zasneženo. Deklici se je zdelo čudno, odkod naj bi prišla rdeča krava z belim pasom in ta lepa ženska ž njo, pa se je opogumila in nagovorila pastirico:

»Kam pa ženete, ženka, to lepo žival?"

Ženska je pogledala in je odvrnila jokaje:

„To ni žival, to je le moja velika pregreha!"

Deklica ni razumela groze v teh besedah, ker še ni poznala greha, in je mirno vpraševala dalje:

„Kaj pa je to?"

„To je tisti greh, ki je požrl v Selah čudežni zvon !"

Deklica se je domislila pripovedovanja o zvonu in o Turkih, ki so ga odpeljali, in je bila tako zaverovana v svojo nenavadno druščino, da ni niti opazila, kod hodi in kam je že prišla. Mislila je, da gre kvečjemu par korakov z lepo žensko, v resnici pa je blodila vso noč za pri¬kaznijo. Kajti novi cerkovnik, ki je prišel zvonit dan, jo je videl zjutraj blizu okamenelega Turka. Mislil pa je, da čaka na to, kdaj se odpre cerkev, in se ni nič kaj menil zanjo. Ker je bil bolj molčeče narave, je ni niti ogovoril. Druščine njene pa seveda ni videl, ker je imel — kakor vsak človek, ki je že količkaj v letih — obilico grehov in nadlog nad seboj. Deklica je tedaj stala tam in je govorila s svojo novo znanko:

„Kdaj pa dobimo tisti zvon nazaj?

Tolikokrat sem že čula o njem, da bi ga res rada enkrat videla in slišala njegov glas." Lepa ženska se je žalostno nasmehnila in je pokazala na rdečo kravo:

„Če odpneš tej živali zvonec, bo izpolnjena tvoja želja. Samo bati se je ne smeš, če bi hotela bušiti vate; kajti storiti ti ne more ničesar žalega!"

Dekletce, ki je bilo z doma vajeno živine, je bilo zadovoljno s tem predlogom in je stopilo h kravi, pa ji je hitro odpelo beli pas. V tistem trenutku je izginila prikazen in v dekletovih rokah se je oglasil čudežni zvon v taki topli milini, da se je začel taliti sneg po obližju. Mladi cerkovnik se je v začudenju okrenil in je videl, kako izginja v sveži grob njegovega prednika prekrasna ženska, in jo je vsled njene lepote takoj sodil za nesrečno Leno.

„Križ božji", je vzkliknil, strmeč od groze in začudenja, in ni mogel odvrniti pogleda s pokopališča. Zdajci je zapazil, da sta šinila cerkovnikovega groba dva bela golobčka, ki sta se izgubila pod nebo. In deklica, ki je še vedno držala v rokah beli pas s čudnim zvoncem, je kriknila omamljena:

"Poglej, poglej!"

V tem pa je tako nerodno zamahnila z roko, da se je dotaknila z zvoncem okamenelega Turka, ki je zarjul s strašanskim glasom in se pri tej priči sesul v prah in pepel. S tem je bil nejevernik rešen in tudi pokora nesrečne Lene ter starega cerkovnika je bila dopolnjena. Zvonec pa je nenadoma narastel vpričo mladega cerkovnika in nedolžne deklice do svoje prave velikosti. Za trenotek je sam od sebe obvisel v zraku in sam od sebe zazvonil tako lepo, da je kar v eni sapi prihitela vsa srenja k cerkvi. Ko so bili ljudje zbrani, je zvon obmolknil in se je začel nižati, dokler ni popolnoma počival na zemlji. Nekateri so že ugibali, kako bi ga najhitreje potegnili in pritrdili v zvonik, a zvon se je začel pogrezati in je skoro popolnoma izginil v zemljo. Selani so bili obupani in dolgo niso vedeli, kako bi si zdaj pomagali v nadlogi. Bili so vsi uverjeni, da se je vrnil tisti zvon, ki so jim ga bili nekoč odnesli Turki, in niso, mogli razumeti, čemu se zdaj pogreza. Sklenili so ga odkopati in so se tudi brž lotili dela. Toda čim globlje so kopali, tem niže se je pogrezal zvon — in polagoma so spoznali, da je tako početje brezuspešno. Zato so se zbrali najstarejši v fari, da bi še posvetovali in odredili kako pomoč. Ker so baš bile binkošti, jim je kmalu prišla pametna misel v glavo. „Turki so zvon oskrunili", so dejali — „in zdaj ga more spraviti do veljave samo še papež v Rimu; kajti drugače pač ni človeka pod solncem, ki bi imel oblast nad čudeži." Pri tem sklepu je obveljalo. Zasuli so jamo in so zasadili lipo na mesto, kjer se je pogreznil zvon, da bi si bolj gotovo zapomnili tisti kraj in bi bila vsaka pomota izključena. Potem so odbrali tri može in tisto deklico, ki Je bila brez greha, ter so Jih odposlali v Rim prosit papeža pomoči. Izza tistih dni Je poteklo že mnogo vode in marsikaka Selanka Je medtem že šla v Rim in se srečno vrnila, samo deklice, ki je bila brez greha, in modrih mož še do danes ni. Zato pa v Selah še zdaj ni zvonu, ki bi bil iz zlata in srebra lit.