Pravljice (Josip Freuensfeld, 1894)
| Pravljice. J. Fr. Rádinski |
Slovenski mladini spisal † J. Fr. Rádinski.
| |||||||||||||
1. K očetu.
urediŽivel je reven vdovec. Šestleten sinek mu je bil jedino veselje na svetu. Skrbel je zanj noč in dan. Najti pa tudi ni bilo pridnejšega in ubogljivejšega otroka.
V vas pride novica, da se je vnel boj. Nekega dne prinese poštni sel veliko pismo. Cesar je klical na boj nektere vaščane, med njimi tudi siromaškega vdovca. S težkim srcem se je poslovil od svojega otroka, kterega je moral izročiti tujim ljudem v oskrbovanje.
Bilo je pozno v jeseni. Sneg je naletaval, in kavke so krožile po zraku. Zopet prinese poštni sel veliko pismo. Vaški župan ga prečita in reče Milanu: „Oče se ti ne vrnejo več; ostali so na bojnem polju.“ Dečku nočejo te besede v glavo; ni jih popolnoma razumel.
„Zakaj se ne vrnejo zopet? Zakaj so ostali na bojnem polju?“ mislil si je v svoji nedolžnosti. „Saj jim nisem nič, hudega storil, da me zdaj nimajo več radi.“
Skrivoma so mu tekle solze po licu, in globoko v srcu ga je bolela ta vest. Doslej je dan za dnevom molil za ljubega očeta, da bi mu ga nebeški oče privedel vendar skoro domú. A zdaj pa je slišal, da očeta ne bo več, da je ostal daleč tam na polju.
Solnce je zašlo. Bila je temna noč; sneg je padal gosteje, in mrzel veter je jel pihati. Po hramu je že vse spalo, samo ubogi deček ni mogel zatisniti očesa. Srce mu je postajalo vedno nemirneje. Vse njegove misli in želje so bile pri očetu. Zdajci mu šine čudna misel v glavo: „K očetu! Poiskati jih hočem, in ako bi bili tudi na koncu svetá!“ S postelje skoči, obleče si hlačice in suknjico, obuje čeveljčke, dene kapico na glavo, in hajdi na pot k očetu!
Stopi iz hiše. Po vasi jo ukrene, saj je tudi oče šel na tisto stran. Zunaj vasi je stala kapelica, pri kteri sta z očetom molila skoro vselej, kedar ju je pot vodila mimo. Tudi nocoj poklekne deček na mrzli kamen ter moli molitvico, ktero ga je naučil oče:
Ljubi angelj, varuh moj,
Prosim te, pri meni stoj!
Brani me nesreč, nezgod,
Spremljaj, čuvaj me povsod,
Drži roko nad menoj.
Ubogal bodem vsakikrat,
Molil k tebi vedno rad.
Ljubi angelj, varuh moj,
Váruj tudi me nocoj!
Odmolil je deček. V tem hipu se je zaiskrilo v kapelici, zasvetila se je modra lučica, in deček je čul milodoneče besede:
„Kam te vodi pot tako pozno, moj deček?“
„K očetu moram,“ odgovori Milan. „Odšli so nekam daleč, daleč in se ne vrnejo več. Bog vé, kaj se jim je pripetilo.“
„Pojdi za menoj,“ pravi mu skrivni glas. „Jaz vem, kje so tvoj oče.“
V zraku je plula lučica, in deček je hitel za njo. Gosteje in gosteje je padal sneg, glasneje in glasneje je pela burja svojo mrzlo pesen.
Lučica je plula vedno dalje, dalje. Mirno, tako mirno je bilo dečku pri srcu. Dolgo sta že hodila. Dečka so jele zapuščati moči. Noge so mu bile težke, utrujenost je čutil po vsem telesu. Ustavi se.
„Ne morem dalje,“ reče ves upehan. Lučica splava nekoliko korakov s pota, in tajni glas mu veli:
„Tukaj sedi! Pri tebi hočem bdeti.“
Deček uboga ter čuti pod seboj rahel, suh mah. Črez nekoliko nasloni tudi trudno glavico nanj in sladko zaspi.
Solnce je že sijalo, ko se deček vzbudi. Poleg sebe zagleda angelja, ki se mu prijazno naproti smehlja.
„Ali res hočeš k očetu?“ vpraša ga angelj.
„K očetu, k očetu!“ vzklikne Milan ter stoji že pripravljen na pot. Nista dolgo šla, ko prideta do velikega prepada. Nobena brv ni vedla črezenj. Dna nista mogla videti, taka je bila globočina. Temno je bilo v njej, solnčni žarki niso mogli do nje.
„Tu dol vede naju pot, reče angelj ter pogleda dečka; a na njegovem licu ni bilo videti niti sledu o strahu. Lahno prime angelj dečka za roko, in že sta splula v temno globočino. Zopet je bila črna noč krog njiju.
Daleč tam v daljini se začenja nekaj svitati kakor zora v mladem jutru. Majhen hrib jima še zapira pogled; ovinek krog njega, in glej — pred njima je čisto drug, nov svet. Pred seboj vidita daljno ravnino, ktero zapira na nasprotni strani visoko in strmo skalovje. Angelj postavi dečka na zemljo. Vsa ravan zelení in duhtí, kakor v najlepši pomladi. Uglajena stezica je hitela po dolini. Napotita se po njej. Milan gleda na desno in levo. Z vsakim korakom vidi nekaj drugega, lepega in zanimivega. Tu stoji lep vrt, v kterem cvetó najlepše cvetličice; tam zopet sadovnjak, poln sadnih dreves, na kterem je obilo raznovrstnega sadja; tu prijeten log, iz kterega zveni milozveneče petje ptičic. Zdaj prideta do velikega travnika. Kaj vidi tukaj dečkovo oko? Množica dečkov jednake velikosti in starosti z našim Milanom se igra in poskakuje po cvetni livadi. A ko uzró naša popotnika, prihité vsi z veselim vriskom k njima. Lica se jim smejijo v mladostnem veselju, glasno pozdravljajo našega dečka, rekoč: „Kaj ne, da ostaneš pri nas. Glej, kako veselo je med nami! Igrali se bomo po travnikih in logih, tekali od vrta do vrta ter pevali prelepe pesmice.“
Obkrožili so dečka in angelja, prijeli drug drugega za roko in se v krogu vrteli okoli njiju ter živo peli pesmico, da je donelo tja po cvetoči dolini. In zopet so stopili k njima ter ju vedli po duhtečih travnikih in šumečih logih. Čudno je bilo pri srcu našemu dečku. Strmel je nad vsem, a bil je nem. Pozabil je vse trpljenje. Ali je morebiti tudi pozabil očeta? ... In že so se mu jele oči svetiti od veselja, in lice mu je gorelo. Za roke so ga držali dečki, z njimi je hitel, z njimi se veselil. Opazil pa ni, da je izginil njegov dosedanji zvesti spremljevalec.
Solnce se je pomikalo proti goram. Vesela množica je prišla do malega vira. Krog njega so stale posteljce, postlane z rahlim mahom. Sredi vira se je dvigala iz belega mramora izklesana podoba našega odrešenika.
Ravno je solnce zahajalo. Vsi obkrožijo virček, pokleknejo ter dvignejo roke kvišku. Rahlo in ponižno zapojo večerno molitvico. Sivi mrak je prepregel dolino. Svetle zvezdice so se lesketale z nebá.
Mirno leže vsak na svojo posteljco, in črez nekoliko so spali sladko. Tudi Milan je našel prazno postelj ter legel na njo. A spanec njega ni mogel zazibati v sanje. Vsi dogodki današnjega dne so mu vstajali v duši. Zopet je gledal duhteče vrte in livade, slušal vesele pesmice dečkov — daleč, daleč za njimi, kakor v sivi megli, ugledal je bledo podobo svojega očeta. Stresel se je po vsem telesu. Skočil je s postelje ter pokleknil. Polglasno je začel moliti:
„Ljubi angelj, varuh moj,
Prosim te, pri meni stoj! ...“
Dalje ni mogel. Solze so mu zalile lice, na ves glas je zajokal. Tu mu dene nekdo roko rahlo na glavo. Pred njim je stal angelj ter mu rekel: „Klical si me, in prihitel sem. Povej mi, česa želiš.“
„K očetu!“ vzklikne deček.
Angelj mu pravi: „Veruj mi, deček, huda in težavna je pot k očetu. Mlad si še, in doba še tebi ni pritekla, da bi mogel po tej poti. Glej, tukaj pa ni trpljenja, marveč vekovečna pomlad in radost. Ostani rajši tukaj; ne bo dolgo, in združen boš z očetom.“
„K očetu, k očetu!“ ponavlja Milan ter proseče vzdigne roke.
„Idiva torej!“ odgovori angelj.
Tiho je bilo krog in krog. Nobena sapica ni pihljala po speči ravnici. Dolgo sta hodila. Jutranja zora se je rudečila, ko dospeta do skalovja.
„Črez to pečevje naju vede pot,“ pravi angelj. Mrtvaška tišina je vladala po tem skalovju. Povsod samo golo kamenje, nikjer nobenega zelenja. Tudi nobene živalice ni bilo nikjer uzreti. Bila je res huda in težavna pot. Vila se je vedno više in više. Včasi je šla navzgor, da je Milan moral roke vzeti na pomoč, včasi je zopet hitela ob globokih prepadih. Solnce je vroče pripekalo. Dečka je žejalo, a nikjer kaplje mrzle vodice. Glad se mu je oglašal, a kje vzeti hrane? Noge so mu že omagovale, komaj je sopel.
Angelj se ustavi in pravi: „Deček, ni še prepozno, ali se hočeš vrniti?“
„K očetu!“ zašepetal je Milan, in zopet sta šla dalje.
Solnce se je jelo nagibati. Jedno skalino še imata pred seboj; bila je strma, kakor še nobena doslej. Le počasi sta se pomikala po trudapolni stezi. Milan čuti, da mu naproti piše mrzla sapa. Moči mu pešajo, noge ga še komaj nosijo. Zdaj sta na vrhu gorovja.
Solnce je zašlo; sivi mrak je legel na zemljo. Zvezde so migljale na nebu.
Ne daleč pred seboj vidita majhno ravnino; sneg in led jo je pokrival. Sredi doline je stala vas.
„Poglej proti vasi,“ reče angelj. „Ali vidiš pred njo visoko drevo?“ Milan prikima. „Ondi najdeva očeta.“
„Moj oče!“ zašepeče deček in veselje mu pokrije lice. Prideta v dolino. Mraz je pritiskal, in ledena burja jima je brila naproti. Prideta do drevesa. Pod njim vidi Milan velik križ.
Angelj mu reče: „Končana je najina pot,“ ter položi svojo roko na dečkovo glavo. „Sedi semkaj h križu.“ Milan stori; glavo še nasloni na božje razpelo. Zdaj ni več čutil utrujenosti, ne bolečine, ne mrazú. Zdi se mu, da leži v topli izbi na mehki blazini. Oči zapre.
V tem hipu začuje poleg sebe znan, premil glas, rekoč: „Milanček moj, kaj si res prišel k meni?“ Neskončno radosten odpre deček oko ter vidi kakor v megli ljubljenega očeta svojega.
Glej, tu je moj dom; miren je in tih. Tudi ti boš ostal pri meni. Oj, le sladko spančkaj in snivaj!“ Pritisnil je k sebi svoje dete, božal ga po zmrzlem licu ...
Pod visokim križem počivajo trupla hrabrih vojakov, ki so padli v boju za domovino. Drugega dne za rana so šli ljudje mimo; na grobu najdejo šestletnega, večno spanje spečega dečka.
2. Rešitelj domovine.
urediŽivel je svoje dni maloštevilen narod, ki je bival v lepih, rodovitnih pokrajinah. Obdeloval je pridno svoje polje in vinograde ter pasel živinico po zelenih travnikih. Vladal mu je kralj iz rodovine, ki je že od nekdaj dajala vladarje tej deželici. Srečen je bil narod pod njegovim vladanjem. Visoko starost je dočakal kralj, a naslednika ni imel; poslednji je bil iz kraljevske rodovine.
Prigodi se, da prihrumi nenadoma iz tujih krajev divji narod v mirno deželico. Stari kralj zbere svoje vojake in hiti proti sovražnikom. Vname se silna bitka. Kraljeva vojska se borí hrabro; vsak vojak je junak. A zaman je njihova pogumnost proti sovražniku, kterega je kakor listja in trave. Premagan zapusti kralj bojno polje ter hiti z ostalimi vojaki v glavno mesto, ki je stalo močno utrjeno na visoki skalini. Sovražna vojska obkroži skalino od vseh stranij ter ne pusti nikogar v mesto in nikogar iz njega. Z gladom hoče prisiliti kralja, da se udá.
Te žalostne razmere zagrenijo kralju življenje ter mu skvarijo doslej še vedno krepko zdravje. Vidoma mu peša telesna moč, slabí od dneva do dneva. Na vrsto pride za vso deželico prevažno vprašanje: „Kdo bo naslednik?“ V tem nevarnem in burnem času bode treba pogumnega, neustrašljivega vladarja, ki bo rešil narod tujega, prisiljenega jarma ter vrnil domovini zlato svobodo.
Nekega dne skliče kralj vse prebivalce, ki so bili v mestu. Prijazno jih pozdravi in jim reče: „Dragi moji! Mnogo let mi je dal vsemogočni Bog srečo, da sem vam bil kralj in vladar. Mir je bil v naši deželi, in blagostanje je cvetelo. Vsemu temu je konec storil divji sovražnik. Toda ne obupajte! Bog pošilja blisk, grom in tresk, a tudi Bog razpršuje temne, pogubonosne oblake, da z nova posije blagodejno solnčice. Ako obupate, zapustite Boga in njegovo pomoč. Iz vašega srca ne sme nikdar izginiti trdno upanje v boljšo bodočnost. Pred vsem treba čilega, pogumnega vladarja. Jaz sem že star in obnemogel; moja moč je preslaba, da bi rešila ljubljeno domovino. In zadnji sem svoje rodovine! Kdo bodi moj naslednik?“
Molčé so poslušali prebivalci kraljeve besede. Daleč okrog in okrog je bilo tiho kakor v grobu.
Kralj dene roko na staro knjigo, ki je ležala pred njim na majhni mizi in nadaljuje: „V tej knjigi je pisano, kdo bodi moj naslednik. Vsak izmed vas vé, da je izginila pred sto in sto leti zlata kraljevska krona. Ko je namreč vladal tretji kralj iz naše rodovine, poslal je Bog zeló nerodovitna leta. Siromaštvo je trlo ljudstvo. Kralj pa je bil brezsrčen in terjal od naroda takih davkov, kakoršnih v dobrih letih. Kdor ni mogel dati, moral je v ječo, in posestvo se mu je prodalo. Bog mu je zato poslal kazen. V deželo je prišvigala strahovita bela kača, rušila v prah in sip gradove, v kterih so stanovali velikaši. Ubožnih vasic pa se ni dotaknila. Naposled je pridrvila pred glavno mesto.“
„Ali mi daš svojo krono, ktere nisi vreden nositi, ali pa uničim tebe in mesto,“ reče kralju. „Dal ji je krono, in izginila je iz dežele. Ta krona je rešitev predrage naše domovine.“
Po teh besedah je odprl kralj staro knjigo in čital iz nje: „Kedar bo vladal zadnji kralj iz naše rodovine, prišla bo velika nesreča v deželo; narod bo izgubil zlato svobodo. Kdor vzame beli kači zlato krono, tisti bodi kralj in vladar. Samo on reši domovino.“
Sinovi najimenitnejših rodovin so se odpravljali na pot, da bi prinesli zlato krono. Z zvijačo so se splazili mimo sovražnika ter šli širom sveta. A drug za drugim se je vračal pobit in žalosten — brez krone. V obleganem mestu sta rastla beda in glad.
Precej daleč od kraljevskega mesta je stala med hribovjem mala vas. Tudi tja je pripotovala novica, da bo tisti kraljev naslednik in rešitelj domovine, ki prinese zlato krono. V tej vasi je živela siromaška vdova, imajoča sina jedinca, kteremu je bilo osemnajst let. Bil je krepkega života, in pogumnost se mu je iskrila iz bistrih očij. Nekega dne stopi k materi in ji pravi: „Preteklo noč sem imel čudne sanje. Sanjalo se mi je, da sem bil vojskovodja vsem našim vojakom. Vedel sem jih proti sovražniku, in v hudi bitki sem ga premagal in zapodil iz naše dežele.“
Lice mu je gorelo, in prsi so se mu širile od navdušenja, ko je govoril te besede.
„Mati,“ dejal je zopet, „dosti jih je že iskalo zlato krono, a brez nje so se vsi vrnili domú. Meni srce ne dá mirú. Pa bom jaz poskusil! Naj se zgodi z menoj, kar hoče. Saj ste me tolikokrat učili, da moramo dragi domovini vse žrtvovati: kri, blago in življenje!“
Tresle so se materi roke, objela je jedinega otroka svojega, pritisnila si ga na srce in solzeč rekla: „Ti si kri moje krvi! Jedini up, jedino veselje moje starosti; toda idi, sinko moj, žrtvuj se zlati domovini!“
Odpravil se je na pot srčni mladenič in ukrenil takoj pravo, sam ne vedé zakaj, proti solnčnemu vzhodu. Tri dni že hodi. Čisto tuje kraje gleda njegovo oko. Dospe do gozda; po njem vodi lepo uglajena pot. Blizu steze ugleda hladen virček; z njegovo vodo si pogasi žejo. Že hoče dalje, kar uzre pred seboj na tleh pero, veliko kakor gosinje, a od čistega zlata. Pobere ga in ga radovedno ogleduje. Zdaj zašepeče nekaj po drevesnem listju. Ozre se na tisto stran ter vidi prelepo devico, ki je po zraku hitela proti njemu. Bila je vila.
„Nisi li našel zlatega peresa?“ vpraša mladeniča.
„Da, tukaj je ležalo,“ odgovori ta ter ji vrne zlato pero. Vila si ga dene v svoje dolge lase.
„Prisrčna ti hvala, mladenič,“ pravi ona zopet. „Bila sem že v velikih skrbeh. Jaz vem, kamor si namenjen. Počakaj!“
Odhitela je po zraku in črez nekoliko se zopet vrnila. V roki je držala piščalko, v viru jo namočila ter mu jo dala, rekoč: „Ná jo! Potreboval še je boš; njen glas ukroti vsako žival. Potuj srečno!“ Po teh besedah vila naglo odhiti.
Pogum je rastel v mladeničevem srcu. Ta dogodek se mu je zdel dobro znamenje. Po gozdu gre dalje. Ptički so veselo prepevali po drevju, in listje je šumelo po vejah. Mladenič nastavi piščalko in prične piskati. Sam je strmel, ko je čul te prelepe glasove. Ptički so utihnili, listje je umolknilo, vse je poslušalo čarobno krasno pesen, ki je zvenela iz viline piščali.
Na potu pred seboj ugleda nekaj bliščečega. Pripogne se in pobere. Bil je kamen demant. Čudno podobo je imel. Mladeniču se je zdelo, kakor bi bilo majhno dleto. Tu pa vidi, da beži po stezi njemu naproti drobna miška, ki je imela snežnobelo dlako. Ustavi se pred mladeničem in izpregovori: „Ali nisi našel mojega zoba?“ Nasmeje se ji mladenič, pazljiveje pogleda lesketajoče dletice ter pravi: „Res, kakor kak zobček je sklesan ta kamen. Glej, miška, to sem ravnokar našel.“
„Moj je, moj! Prelepa ti hvala! Jaz vem, kamor si namenjen. Potreboval še boš moje moči. Ná tri dlake; skrbno jih hrani. Kedar boš v sili, zmani jih trikrat med prsti. Tako močno zaklenjenih durij ni, da jih ne bi mogli odpreti moji zobje. Srečno potuj!“ Odhitela je miška.
Mladenič potuje dalje. Iz gozda pride na ravno polje. Pot se je vila med lepimi, rodovitnimi njivami. Čudno se mu je zdelo, da nikjer ni videl niti jednega človeka. Sredi polja je stal visok, košat hrast. Ko dospe do njega, sede v njegovo senco, da bi se malo počil od daljne hoje. Nad seboj čuje plapolanje. Ozre se kvišku ter vidi visoko na veji viseti velikega orla. Siromak se je ujel v močno zanko. Mladeniču se usmili mogočni kralj ptičev. Urno spleza na drevo, prereže zanko in osvobodi orla. Orel sede na vejo in izpregovori: „Zahvalim te, usmiljeni mladenič, da si mi rešil življenje. Jaz tudi vem, kamor si namenjen. Brez mene ne bi mogel doseči svojega namena. Ná to peró. Kedar potrebuješ mojih perotij, vrzi pero kvišku. Srečno potuj.“ Po teh besedah odleti orel.
Zopet gre dalje mladenič. Dolga je bila pot. Izginilo je prijazno polje. Čisto drug svet se odpira pred njegovimi očmi. Na levo in desno je pusto in prazno grmovje. Poti ni nikjer več. Ni se več pomišljal mladenič; vedno dalje je hitel. Neki notranji glas mu pravi, da bo skoro dosegel, česar si želi. Tu čuje šumenje iz daljine. Zrak postaja hladnejši. Spozna, da je blizu reke. Dobro je pogodil. Črez nekoliko stoji že na bregu vode. Bila je počasno tekoča, a neizmerno široka reka; komaj more razločiti reči na oni strani. Gotovo mora črez reko. Prebroditi ali preplavati je ni mogoče, ladije pa nikjer ne vidi. Solnce je stalo na poldnevu. Utrujen od velike vročine in dolge hoje, sede na obalo ter zre v vodo, v kteri vidi igrajoče ribice. Zdajci se nekoliko korakov pred njim zgane voda, in iz nje se prikaže močna glava tolste vidre. V žrelu drži prelepo bliščečo ribico. Ravno proti mladeniču plava riba, kakor bi ga ne opazila. Ta je miren kakor zid; samo misli si: „Le bliže pridi!“ Blizu njega je ležal kos močne veje. V tem hipu stopi vidra na breg tik mladeniča. Kakor blisk zgrabi hitro ta palico ter mahne z vso močjo po vidri; mrtva se zvrne. Mladenič vzdigne ribico, ki je močno krvavela. Ves strmeč vidi, da ima zlate luske. Ribica izpregovori in reče: „Hitro me deni v vodo, sicer umrjem.“ Mladenič to takoj stori. Zdajci čuje iz vode tanek žvižg. In glej čudo! Od vseh stranij hitijo ribe v neštevilni množini k zlati ribici. Naposled priplavajo tako velike in dolge, kakoršnih mladenič doslej še videl ni. V velikem polkrogu obkolijo zlato ribico. Ta pa pravi: „Srčno te zahvalim, mladenič; rešil si mi življenje. Glej, vsem tem ribam in ribicam sem jaz kraljica. Jaz dobro vem, kamor si namenjen. Črez to vodo moraš; mi ti bomo steza, a ne boj se.“
Po teh besedah izgine ribica v globino. In glej zopet čudo! Največje in najširše ribe se postavijo druga za drugo, obrnejo se vzbok tako, da je njih širša stran zgoraj. Po tej živi stezi stopa zdaj mladenič črez reko. Ko stopi na kopno, oglasi se drugič ribica: „Ná zlati lusk. Potreboval še boš mene. Kedar se vrneš, vrzi lusk v vodo. Pred seboj vidiš grad. A hiti; pred solnčnim zahodom moraš zopet biti tukaj, sicer si izgubljen.“
Dobre pol ure pred seboj vidi zarés mladenič prekrasen grad, ki je stal na neizmerno visoki in strmi pečini. Tukaj je torej skrita zlata krona, misli si, in hitreje mu bije srce od veselja. Solnce se je že nagibalo proti goram, ko dospe do grada. Pogleda kvišku ter vidi visoka železna vrata. „Orlove peroti me tja ponesó,“ reče polglasno ter vrže pero kvišku. Po zraku sfrči orel kakor puščica. Z lahkočo vzdigne mladeniča ter ga postavi pred železna vrata. Ali kako jih odpreti? Drobne miške se spomni mladenič. Trikrat zmane njene dlake, in glej, že je prihitela iz luknje. „Malo počakaj,“ reče mu ter zopet izgine. In že se čuje na vratih glodanje. Črez nekoliko hipov pravi miška od znotraj: „Porini duri!“ Mladenič stori to, in vrata se odpró. Pred seboj vidi veliko dvorano. Na sredi je stala mizica od belega mramora; na njej se je lesketala zlata krona. Pred mizo pa je ležal lev. Komaj stopi mladenič proti mizi, skoči lev kvišku, zmaje svojo mogočno glavo ter zarjove, da se ves grad strese. Mirno vzame mladenič piščalko iz malhe ter prične piskati. In glej, divja zver je utihnila, krotko mahala z repom ter se priplazila ponižno in pohlevno k mladeničevim nogam. Zdaj stopi mladenič k mizi ter vzame zlato krono in hiti z njo k izhodu. Orel ga še vedno čaka. „Zadnji hip je,“ reče ptič. „Do reke te moram nesti, sicer bo prepozno. Črez reko te ne smem.“
Solnce je ravno zahajalo, ko prileti orel z mladeničem do reke. „Zlati lusk vrzi hitro v vodo,“ opominja ga še orel ter odleti. Mladenič stori to in že vidi živo stezo zopet pred seboj.
„Hiti, hiti!“ opominja ga hvaležna ribica. „Samo nekoliko trenutkov še. A ne ozri se, dokler ne stopiš na suho, zgodi se za teboj, kar hoče. Videl še boš krvav boj, a ne ustraši se ga!“
Mladenič hiti po ribjem mostu. Dospe do sredine reke. Zdajci čuje strašen pok. Noga se mu ustavi same groze. „Ne boj se nikar,“ pravi mu zopet ribica, „marveč pospeši še svoje korake, da ne bo prepozno. Bela kača se je vrnila, a zlate krone ni več našla. Razrušila je grad v prah in sip.“
Komaj stopi njegova noga na suho, zažvižga ribica trikrat tanko, a tako ostro, da je šlo mladeniču skoz ušesa. Reka, doslej mirno tekoča, jela se je vzdigati in strahovito burkati ter plati. Valovi se spenjajo visoko v zrak kakor v najbesnejšem viharju. V vodi pa švigajo sem ter tja velike ribe ter odpirajo požrešno svoja zobčasta žrela. Zdajci zadoní po zraku močen hrum in šum. Mladenič pogleda ter vidi v daljavi belo kačo. Bila je neizmerne dolgosti. Hitela je kakor blisk po ravno tisti poti, po kteri je poprej on šel. Tu hoče črez reko. A močneje, siloviteje hrumi peneče valovje. Kača se spusti v vodo. Pričel se je boj na življenje in smrt. Vse, kar je bilo živega v reki, planilo je na belo kačo. Nerazumljivi, grozni glasovi so odmevali iz vode. Valovi bučijo, pena leti kvišku, zemlja se trese. Mladeniča je strah in groza. Zdajci zagleda vrhu vode rudeče, krvave pene. Zamolkli glasovi postajajo slabejši, valovi manjši; boj nehava. Kdo bo zmagal? ...
Iz vode se glasijo znane besede: „Boj je končan. Vrni se mirno domú in daj domovini zlato svobodo!“ Izginila je zlata ribica. Ni se ji mogel zahvaliti. Umirila se je voda. Valovi so padli. Na površini reke vidi še belo kačo z razbito glavó.
Mrak je legel na tiho zemljo, in zvezde so prižgale svojo luč na nebu. Mladenič pa je bil tako utrujen in zaspan, da ni mogel z nogo niti prestopiti. Moral je sesti na bližnji štor. Sladek spanec mu zapre oči ...
Solnce vzhaja v vsej svoji krasoti, ko se mladenič vzbudi. Ali je res, kar vidi pred seboj? Znani griči pred njim, in ondi bela hišica, v kteri biva mati željno njega čakajoča. Krene jo urno v isto stran. Bliže in bliže prihaja. In zdajci se odpró naglo vrata; med njimi stoji — ljubljena mati. Kdo bi mogel popisati neizmerno veselje tega snidenja?
Bliskoma se je raznesla preradostna novica po vsej deželi, da je mladenič prinesel zlato krono. Kakor mravlje so hiteli dan za dnevom brhki mladeniči, krepki možje in sivi starci k njegovi zastavi. Ves narod se je zbral okoli njega, da si ali pribori zopet zlato svobodo, ali pa častno pade na bojišču. In vzdignil se je s svojo vojsko, zlato krono pa je poslal kralju. Z vsemi vojaki je šel proti glavnemu mestu, da reši kralja. Pred mestnim ozidjem se vname besen boj. Kakor ranjeni levi so planili nad sovražnika, ki take pogumnosti, take srčnosti ni bil pričakoval. Dolgo je trajala borba, in dosti krvi je teklo za domovino. Kjer je bila najhujša gneča, kjer je pretila največja nevarnost, ondi si videl v prvi vrsti neustrašenega mladeniča. Vihtil je svoj bridki meč, navduševal z gromovitim glasom svoje vojake.
V tistih hipih pa je klečala mamica v beli hišici pred božjim razpelom in molila gorečo molitev: „Oj usmiljeni Bog, ako je tvoja volja, daj našim sinovom zmago, vrni mili domovini svobodo. Ako pa je tvoja volja drugače namenila, potem daj našim vojakom najlepšo smrt, smrt za svobodo mile domovine!“
Usmilil se je dobrotljivi Bog ubogega naroda; zmagala je sveta navdušenost in domovinska ljubezen. Pobit in premagan je zapustil sovražnik bojišče in pobegnil iz dežele.
Zopet je zbral mladenič vojake, vedel jih v mesto, kjer jih je kralj sprejel z vsem prebivalstvom. K mladeniču je stopil kralj, objel ga pred vsem narodom in mu dejal zlato krono na glavo, obrnil se potem proti ljudstvu in zaklical: „Narod moj! Ta ti je stri tuji jarem in vrnil zlato svobodo! Ta bodi moj naslednik!“ Radosti in veselja ni bilo ne konca, ne kraja.
Tisto leto je še legel kralj k večnemu pokoju. Mladenič je nastopil vladarstvo. A mile svoje matere ni pozabil, ni se je sramoval. Vzel jo je k sebi v svoj kraljevski grad. Dolgo let je vladal srečno narodu svojemu.