Pravljice resničnosti

Pravljice resničnosti Maksim Gorki

Izdano:	Svoboda letnik 1, številka 10/12 (1919), 182–187
Viri:	dLib 10/12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

V Neapolju štrajkajo nastavljenci cestne železnice; preko cele Riviere Quiaia se vleče veriga praznih železniških voz, dočim se je na Piazzi Triumphatore zbrala gruča vozačev in sprevodnikov. Sami veseli, glasni Neapolitanci, gibki ko živo srebro.

Nad njihovimi glavami, za vrtno ograjo, visoko v zraku, blesti tenki curek vodometa nalik mečevi ostrini. Velika gruča ljudi, ki se morajo peljati na vse strani ogromnega mesta, obkroža železničarje in vsi ti trgovski sotrudniki, pomočniki, krošnjarji in šivilje izražajo na hudoben in glasen način svojo nejevoljo nad štrajkajočimi. Srdite besede, zlobne zbadljivke se oglašajo in neprestano krožijo po zraku roke, s katerimi zna Neapolitanec govoriti prav tako izrazito in zgovorno, kakor s svojim nikoli mirujočim jezikom ...

Z morja pihlja lahen veter, ogromne palme mestnega parka pogugavajo narahlo svoje temnozelene, pahljačaste liste semintja, dočim nalikujejo njih debla nogam ogromnih slonov ter so videti kakor sekana iz kamna. Majhni fantiči — napol gola deca neapoljskih cest — skačejo okoli nalik vrabcem in polnijo ozračje s smehom in glasnim kričanjem.

Preko mesta, ki je videti podobno staremu bakrorezu, je razlita žarka solnčna luč in vse zveni nalik orgijam; sinji valovi morskega zaliva udarjajo enakomerno ob kamniti breg in spremljajo mrmranje in kričanje ljudi s svojim hruščem nalik tamburinu.

Štrajkujoči stoje tam stisnjeni v gručo s potrtimi obrazi. Jedva da odgovarjajo razdraženim klicem množice, plezajo na ograjo parka in se nemirno razgledujejo preko glav ljudi doli po cesti nalik čredi volkov, ki je obkoljena od psov. Vsem je jasno, da so ti enako oblečeni ljudje trdno zvezani med seboj z neomajno voljo, da se ne podajo, in ta okolnost draži zbrano množico še bolj. Seveda se nahajajo v nji tudi razsodni ljudje, ki mirno pušijo svojo cigareto in ki skušajo tolažiti vse preveč vnete protivnike štrajka.

»He, signor! Kaj pa naj človek stori, ako nima niti dovolj, da bi kupil deci makaronov?«

V gručah po dvoje troje oseb je videti gizdalinsko opravljene uradnike municipalne policije; njih naloga je, paziti, da množica ne ovira vozovnega prometa. Držijo se popolnoma nevtralno, zro z isto ravnodušnostjo na psovače ko na grajance in se dobrodušno šalijo s temi kot z onimi, ako zavzamejo kretnje in kričanje prevročekrven značaj. Za slučaj resnih spopadov je v ozki stranski ulici pripravljen oddelek karabinijerko sem bil zaprt. Videl sem, da imajo prav oni, ki so me zaprli in ne jaz, jev, ki drže v rokah kratke. lahke puške. Ta gruča ljudi ne obeta prav nič dobrega; na glavah imajo klobuke-trinožnike, kratke črne plašče in ozke rdeče našive na hlačah, ki so videti kot dvoje krvavih prog.

Psovanje in smeh, očitki in opomini zdajci onemé; preko množice gre gibanje, novo razpoloženje se je polasti, ki takorekoč vse spravi medse; štrajkujoči zro še temneje predse in se istočasno sklenejo še tesneje vkup, dočim se iz množice čujejo glasovi:

»Vojaki!«

Zasmehljivo, zmagoslavno žvižganje se oglasi, ki je naperjeno proti štrajkujočim; vojake pozdravljajo z veselimi vzkliki; debel gospod v sivi letni obleki, s panamskim slamnikom na glavi, prične plesati in težko udarja z nogami ob tlak. Sprevodniki in vozači se počasi prerivajo skozi množico in se bližajo železniškim vozovom, nekateri med njimi splezajo na voz. Zdaj gledajo še bolj mrko predse in odgovarjajo, boreč se za prehod, sovražnim vzklikom z grobimi besedami. Vse pričenja postajati tišje. Dočim korakajo štrajkujoči skozi sovražno razpoloženo množico ljudi, so jo raztrgali na dvoje, tako da se je razkrožila v posamezne skupine in gručice in jo je objelo manj kričeče, bolj človeško razpoloženje.

Z bregov Sante Lucie se bližajo lahnih, plešočih korakov, enakomerno stopajoč z nogami ter mehanično in enolično zamahujoč z levo roko, majhni, sivi vojaki. Zdi se, da so vliti iz železa in da jih je moč zdrobiti kot fabriške igračice ... Na čelu maršira zal, dolg, zastaven častnik z namršenimi obrvmi in zaničljivo nakodranimi ustnicami in zraven njega teka poskakujoč debel mož s cilindrom, ki mu neprestano nekaj dopoveduje in venomer maha z rokami po zraku.

Množica se odmika od tramvajskih voz — vojaki se razprše nalik sivi verižici biserov ob celi vrsti vozov in se postavijo pred platformami, na katerih stoje štrajkujoči.

Mož s cilindrom in nekaj oseb, ki so ga obkrožile, kriče in gestikulirajo z rokami kot blazni:

»Zadnjikrat ... Ali slišite?«

Častnik vije zdolgočasen svoje brke, povešajoč glavo. Mož, ki ga je poprej spremljal, beži k njemu, zavihti svoj cilinder in mu s hripavim glasom nekaj zakriči. Častnik se ozre vanj s strani, se visoko vzravna, napne prsi — slišati je njegove glasne poveljujoče besede. Takoj skočijo vojaki po dva in dva na platforme vozov, dočim poskačejo vozači in sprevodniki na tla.

Množici se zdi to smešno. Krik, žvižg in smeh se dvigne, ki pa takoj spet znemi. V globokem molčanju se pričenjajo ljudje, z dolgimi obrazi, ki so nenadno videti postarani, in z začudenimi očmi odmikati od vozov in se z vso svojo težo valiti proti prvemu vozu.

Šele tu je opaziti, da leži dvoje korakov proč od voza, naravnost na progi, sivolas vozač z vojaškim obrazom, razoglav, prsa navzgor in konce svojih brkov zavihane navpik proti nebu. Tik zraven njega plane na tla z opičjo naglico mlad dečko in za njim legajo, počasi in mirno, vedno nove osebe na zemljo...

Mračno šumi v množici; glasove je slišati, ki prestrašeni kličejo Madono. Posamezniki preklinjajo mrkih lic, ženske vreščé in ječé, dočim poskakujejo mali fantički, razburjeni od tega čudnega prizora, vsevprek nalik žogam iz gumija.

Možak s cilindrom kriči nekaj z ihtečim glasom; častnik se ozre vanj in skomigne z rameni: njegova naloga je, nadomestiti vozače z njegovimi vojaki, da pa bi naskočil štrajkujoče, za to nima nikakršnih povelj.

Tedaj plane mož s cilindrom, obkoljen od številnih vnetih ljudi, h karabinijerjem. Ti se jamejo premikati, stopijo zraven, sklonejo se preko ljudi, ležečih na progi in jih hočejo dvigniti.

In tedaj se prične boj, nemir in ropot. Hipoma pa se jame premikati vsa siva, zaprašena množica gledalcev. Vse tuli, kriči, sili na progo; mož s panamskim slamnikom sname svoje pokrivalo, se požene visoko v zrak in leže prvi na tla, potreplje tik njega ležečega štrajkujočega soseda po rami in mu zakriči par vzpodbujajočih besed v obraz.

Za njim prično padati na progo nešteti veseli, razigrani ljudje, ki jih pred tremi minutami še tu ni bilo, malone tako, ko da jim je bil kdo odrezal noge. S smehom se mečejo na tla, kažejo osle in kriče nekaj častniku, ki smejoč in z lepo glavo zmajujoč govori s človekom s cilindrom ter mu z rokavicami maha pod nosom.

Medtem je dospelo vedno več ljudi, ki legajo na progo. Ženske mečejo svoje košare in pakete na tla; mali fantički se kot zmrzli psi kotalijo, smejoč drug vrh drugega, dostojno oblečeni ljudje se valjajo v prahu z ene strani na drugo.

Petero vojakov gleda s platforme prvega voza na to kopo teles pod kolesi; prijemajo se za rob voza, mečejo glave nazaj in se smejó iz polnih grl. Zdaj niso videti nič več podobni cinastim igračkam.

... Čez pol ure beže tramvajski vozovi spet vreščeč in šumeč preko neapoljskih cest. Na platformah stoje veselo se nasmihajoč zmagovalci; skozi vozove stopajo in vprašujejo vljudno:

»Vozne listke?«

Ljudje, ki jim ponujajo rdeče in rumene papirčke, jim pokimavajo z očmi, smehljajo se in mrmrajo dobrodušno predse.

II

Sinje, pokojno jezero, globoko obrobljeno od gora, ki jih krije večni sneg. Teman rob vrtov se privija bogato naguban tja dol tik do vode. Bele hišice, ki se zde vlite iz sladkorja, zro z brega v vodo. Vse naokrog je podobno pokojnemu snu deteta.

Zelo rano zjutraj je. S pobočij gora se dviga mil vonj po cvetlicah. Pravkar je vzšlo solnce. Na listju dreves, na bilkah trave še bleste rosne kaplje. Nalik velikemu traku se vije cesta skozi sotesko. Vsa s kamenjem je tlakovana, a se vendar zdi mehka kot žamet, ki bi ga človek pobožal z dlanjo.

Zraven nakopičenih kremenov sedi delavec, črn kot oglje. Prsa mu krasí kolajna, lice mu je resno, milo in smelo.

Bronastobarvne roke mu počivajo na kolenih in z visoko vzravnano glavo zre v obraz potniku, ki stoji spodaj pod kostanjem.

»To so mi dali za Simplon, gospod. To kolajno sem dobil za delo pri simplonskem predoru.«

Povesil je glavo in z ljubečim pogledom šel preko medene kolajne na prsih.

»Ah, vsako delo je težko, dokler ga človek ne vzljubi. Potem pa je človeku v razvedrilo in s tem lažje. Vseeno — bilo je vendarle težko!«

Pokimal je nalahno z glavo in zamežiknil proti solncu. Hipoma je ves živahnejši, z roko zamahne po zraku, njegove črne oči bleščé.

»Včasi je bilo celó strašno. Saj tudi zemlja včasi nekaj čuti — mar ne? Napravili smo globoko zarezo v goro in ko smo nato prodrli globoko v njeno notranjost, nas je sprejela zemlja tam notri zelo hudo in neprijazno. Dala nam je čutiti svoj vroči dih, pri kojem nam je zastajalo srce, postala glava težka in so nas bolele kosti. Mnogi izmed nas so jo skupili. Nato je sipala kamenje na ljudi in jih polivala z vročo Vodo. Da ... bilo je strašno! Včasi, ko je gorel ogenj, tedaj je bila videti voda čisto rdeča in moj oče je dejal: »Ranili smo zemljo. Vse nas požge in utopi v naši krvi, le čakaj.« To so bile seveda samo besede, ampak ako človek sliši take besede globoko notri v zemlji, v tej vlažni, soparni temi, ko klopota voda na ves glas in cvrči železo ob kamnitem nasipu, pozabi z lahkoto, da je vse to samo izrodek domišljije. Kajti tam je bilo vse fantastično, dragi gospod, mi ljudje, ki smo bili tako majhni, in ta gora, ki se je dvigala v nebo in smo ji vendar izdolbli vso njeno notranjost. Treba je bilo, da je kdo videl vse to, da je pojmil. Treba je bilo videti tisto črno žrelo, ki smo ga, mi mali človečki, skopali v goro. Zarana, ko je vzšlo solnce, smo se vtapljali v to žrelo in solnce je žalostno gledalo za temi ljudmi, ki so ga zapuščali in tonili v globočine zemlje. Treba je bilo videti tudi naše stroje in mrko lice gorskega orjaka in zamolklo bobnenje v njegovi notranjosti, ta hrušč pri razstreljevanju, ki je zvenel kot smeh blaznega!«

Švignil je s pogledom na svoje roke, premaknil kolajno na svoji modri delavski bluzi in tiho zavzdihnil.

»Da, človek ve, kaj je to — delo,« je nadaljeval z neprikritim ponosom. »Da, dragi gospod, mali človek je nezmagljiva sila, kadar se zavzame, da hoče delati. In verujte mi: ta mali človeški pritlikavec bo navsezadnje vse dovršil, karkoli hoče. Moj oče sprva ni maral verjeti tega:

Preluknjati goro in si napraviti skozi pot iz ene dežele v drugo, je rekel, to nasprotuje božji volji, ki je z gorskim obzidjem ločil dežele drugo od druge. Boste že videli, Mati božja nam bo odrekla pomoč.«

Bil je v zmoti, starec, Mati božja pomore vsem, ki jo ljubijo. Pozneje je postal oče skoro istih misli ko jaz, zakaj začutil se je nazadnje močnejšega in višjega od goré; bil pa je čas, ko je skušal prepričati mene in druge, kadar je sedel ob praznikih pri mizi za steklenico vina.

Otroci božji — to je bila njegova najljubša beseda, ker bil je dober in boguvdan človek — otroci božji, tako se človek ne sme bojevati proti zemlji. Maščevala se bo za rane, ki jih ji zadajate, in ona ostane zmagovalka. Boste že videli! Kadar prodremo skozi goro, jo zadenemo v srce, se dotaknemo njene notranjosti, nas požre ogenj, kajti srce zemlje je iz ognja — to vedo vsi. Obdelovati zemeljsko površino, to je dovoljeno; bilo nam je ukazano, da ji stojimo ob strani pri njenih porodniških bolečinah, mi pa pačimo njeno lice in njeno obliko. Glejte: čim globlje prodiramo v notranjost gore, tem soparnejši postaja zrak, tem težje nam postaja dihanje ...«

Delavec se je tiho zasmejal, sukajoč z obema rokama konce svojih brkov.

»In ni samo on mislil tako; bilo je v resnici tako — tem globlje smo prodirali, tem bolj vroče je postajalo v predoru, tem več ljudi je zbolelo in se zgrudilo na tla. Vedno silneje so vdarjali vroči vrelci kvišku, kamenje se je luščilo in dvoje naših ljudi, dvoje mož iz Lučana, je zblaznelo. Ponoči pa so se mnogi izmed nas premetavali v baraki v vročičnih sanjah, ječali in skakali iz postelj, ko jih je mučil nedoločen strah.

»Ali nimam prav?« je vpraševal oče, ki je pokašljeval vedno bolj močno in zamolklo, ves v grozi. »Ali nimam prav? Nepremagljiva je, zemlja.«

»In nazadnje je legel, da ni več vstal. Bil je krepak, mož stari: več nego tri tedne se je boril s smrtjo: vztrajno, brez tožbá; kot mož, ki pozna svojo ceno.«

»Moje delo je končano, Paolo,« mi je dejal neke noči. »Pazi se in se vrni domov. Mati božja naj bo s teboj!«

»Nato je dolgo molčal z zaprtimi očmi in hreščečimi prsi.«

Pripovedovalec se je dvignil, ošinil s svojim pogledom gore in se raztegnil z životom, da mu je pokalo v sklepih.

»Potem,« je nadaljeval, »potem me je prijel za roko, me potegnil k sebi in dejal:

Veš, Paolo, jaz vseeno mislim, da se posreči: mi in pa oni, ki pridejo z nasprotne strani, se srečamo v notranjosti gore, srečamo se — ali veruješ v to?«

»Moral sem priznati, da verujem v to.«

»Dobro tedaj, sin moj! Tako tudi hodi: vse, kar človek dela, delaj poln vere v dober izid stvari in poln vere v Boga ... Prosim te, sin moj, ko napoči tisti trenutek, ko se srečajo ljudje — pridi k meni na grob in reci: "Oče — dovršeno je!" Da bom zvedel!«

»To je bilo dobro, dragi gospod, in tako sem mu torej obljubil. Čez pet dni je umrl, dva dni pred smrtjo pa je prosil mene in druge, naj ga pokopljemo v predoru na mestu, kjer je delal. Zelo je prosil to, ampak jaz mislim, da je govoril že v vročici ...«

»Mi in oni, ki so kopali z druge strani, smo se srečali v gori čez trinajst tednov po očetovi smrti. Bil je to brezumen dan, dragi gospod, ko smo tam, pod zemljo, v temi, začuli ropot drugih delavcev, trkanje mož, ki so nam globoko pod zemljo prihajali nasproti — vzlic težkim gorskim plastem, ki bi nas majčkene človečke lahko vsevkup pokopale pod sabo!«

»Že več dni zapored smo slišali te glasove, ki so postajali z vsakim dnem razločnejši in slišnejši. Tedaj nas je objela vesela zmagovalna pijanost in delali smo kot zli duhovi, ko da nimamo teles, brez utrujen ja, ne da bi še čakali navodil. O, bilo je tako krasno, kot v solncu ples, pri moji časti! Bili smo vsi tako nežni in dobri kot otroci. Ah, ko bi vedeli, kako silna, kako neznosna je potreba, tam, v temi, tam pod zemljo, kjer smo kakor krti rili dolge mesece zapored, srečati človeško bitje!«

Ves je prišel v ogenj s to svojo povestjo. Zdajci je stopil čisto blizu k poslušalcu, mu pogledal v oči in nadaljeval tiho in radostno:

»Ko je bila slednjič prodrta zadnja plast kamenja, tedaj je vzplamenel v odprtini rdeči svit baklje, črn, od solz veselja in od potu razrit obraz se je izluščil iz teme, nato so sledili še drugi obrazi in baklja, krik zmagoslavja in vzkliki samega veselja so zazveneli — o, to je bil najlepši dan mojega življenja! Ako se spomnim tega, čutim, da nisem živel zaman! Bilo je pošteno delo, sveto delo, to vam pravim, gospod! In ko smo potem stopili iz predora na prosto, na solnce, tedaj je marsikdo med nami legel na zemljo, jo poljubil in zajokal. Bilo je kot v pravljici! Da, gospod, poljubljali so premagano goro in poljubljali so zemljo; šele tisti dan sem umel, kaj pomeni za nas in sem jo vzljubil kot ženo.«

»Seveda sem šel tudi na očetov grob, o, gotovo, četudi vem, da mrtvi ne slišijo. Šel sem tja, zakaj treba je spoštovati želje ljudi, ki so delali za nas in ne manj trpeli kot mi. Mari ne? Tako sem torej šel na njegov grob, udaril z nogo ob zemljo in rekel, kakor je bil želel:

"Dovršeno je, oče!" sem rekel. Ljudje so zmagali. Dovršeno je, oče!«