Pravo ime naredi junaka
| Pravo ime naredi junaka Marko Kravos |
Kamen-roža → |
| |||||||||
Res so vse mravlje na svetu majhne, ampak mravljinček Bine je bil še bolj majhen.
»Saj boš kmalu zrasel in boš velik,« so ga tolažili odrasli. »Bom kdaj velik in močan kakor zmaj Direndaj v dedkovi pravljici?» jih je spraševal.
»Ne, tako velik ni postal še noben mravljinc,« so odkimavali strici. »Pa kako bi zrasel vsaj kot deček Drejček?« je hotel vedeti Bine.
»Ne, ne, naš rod je majhen in taki bomo zmerom ostali. Drejček je iz človeškega rodu, samo človek zrase v takega velikana,« so mu razlagale tete. »Mi smo pa mravlje«
»Pa vsaj kot maček Muri! Bom kdaj postal tako grozen in črn, da bom lahko miši preganjal, na strehe plezal in v luno mjavkal?« je še enkrat poizkusil Bine.
»Morda, saj pravijo, da ni nič nemogoče, če si le zelo želiš in zelo prizadevaš. Moral bi pa pojesti vsak dan goro polente z marmelado, kup špinače ter popiti lonec ribjega olja,« so mu odgovarjali odrasli. Oni sami pa niso segli mačku Muriju niti do kremplja na mezincu, se pravi da tudi oni niso jedli tiste packarije.
»Jaz da bi žrl tako gnusobo! Sem pa že raje samo majhen in ljubek,« se je odločil Bine. »Pravijo, da je vse majhno gibčno in lepo, bom pa še jaz ostal tak!«
Ampak čez čas je vendar žalostno pogledal: »Če bi le ne imel tega imena – Bine! Vsi se mi posmehujejo: Bine, mamin mili sine, Ima na ritki tri kocine.
Rad bi imel ime, ki bi vzbujalo spoštovanje: Mravljinc Rogovilc na primer. Ali da bi zvenelo tako grozno, da bi vsi padali v nezavest, ko bi ga slišali, recimo Bine Črnožer.
Tak je bil naš mravljinček, nestrpen, ker bi že rad odrasel, predvsem pa nesrečen, ker so se mu sošolci posmehovali: Bine, mamin mili sine, Ima na ritki tri kocine.
To res ni bilo lepo. In da bi se mu v stiski izkazali kot pravi prijatelji, mu bomo pomagali najti ime, da bo imel veselje z njim.
Dajmo priklicati ime s čarovnijo: Hokus pokus, krokotaj – pihnem naprej in pljunem nazaj: hopla! Naj dobi ta črni mravljek od nas v dar pravo ime za junaške podvige. Prime naj se ga novo ime in naj postane – Bine Brrvinc!
To že bolj možato zveni, prav kot pri odraslih, ime in priimek! In tista dva r- ja: Brr-vinc! sta prav primerna, da vzbujata strah in spoštovanje. Ne bodo ga več sošolci dražili s pesmico, saj veste katere: Bine, mamin mili sine… čeprav mene osebno muči radovednost, če ima ta naš Bine res na ritki tri kocine. A o tem si ga ne upam več spraševati, ko pa je zdaj tak Brrrrrrvinc, da je že skoraj Brrrdavsu podoben.
Tako, Bine Brrvinc, našli smo ti res pravo ime. Zdaj pa le pridno v šolo. In ko greš čez cesto, pazi, da te kakšna kokoš ne pohodi, še preden, ji utegneš povedati strašno ime.