Prazna vera

Prazna vera Josip Jurčič

Spisano:	iz Josip Jurčič, Zbrano delo 1, skenirala in uredila Tadeja Rozman
Viri:	Josip Jurčič, Zbrano delo 1. (Ljubljana, 1961.)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Kakor drugod, tako je prazna vera tudi med našim prostim ljudstvom žalibog še zelo ukoreninjena. To je znano vsakemu, zato nečem s tem nič novega razkladati. Nov zgled pa podajam tu, kako s hudim se poplačujejo tako abotne vraže in kako se povračajo nasledki na tiste, ki se po nobeni ceni ne dade prepričati, da ne bi bilo čarovnic na svetu.

Bilo je zimskega dneva dopoldne, ko ste prali dve deklici pri zmrznjenem potoku. Počasi se je gosta, mrzla megla umikala pred jutranjim soncem, ki je svoje onemogle žarke upiralo v belo s snegom pokrito zemljo, da od bliščobe skoraj ni bilo mogoče pogledati po zmrzli skorji. Perišča so bila v žlebu med holmcema, z brinovimi grmi zaraščenima. Potok se je vil komaj seženj širok po žlebu. Ravno preden je bil sneg zapadel, razlila se je bila voda po ozkem travniku in premrznila skozi in skozi, tako da so perice in pastirji, ki so živino semkaj na vodo gonili, s sekiro morali led prebijati. Da so vaški dečki vsako opoldne po ledu čevlje brusili, kazala je dobro uglajena drsalnica, kakor je bil travnik širok. Zraven perilnikov, treh gladkih navpik visečih kamnov, rastel je star javor. Bil je prevrtan in vaščanke so zvijale mokro obleko pod njim. Pri javoru je bil lesen panj, da so laže keble na glavo devale.

Ko smo se natančneje seznanili s krajem, ozrimo se spet na naši perici. Prva je kakih dvajset let stara deklica rdečega lica, srednje, čedne rasti in lepega života. Bistro ji oko sije izpod vedrega čela. Mladi in stari so dejali, da ga ni lepšega deklica v fari, ko je Slivovčeva Mica. Družica njena je bila ravno v teh letih, samo širšega života in bolj podolgastega obraza. Bila je hči revnega kmeta in je za deklo služila pri očetu Micinem. Razgovarjali ste se prav živo, pa bolj natihoma. Nisem mogel zvedeti, kaj ste se menili. Ker pa nisem namenjen, svojim prečastitim bralcem izmišljenih reči kvasiti, ampak golo resnico pripovedovati, torej rajši začnem povest.

Sedaj pride po strmi stezi s hriba tretja ženska s keblom na glavi po vodo. Vendar je bila stara skoro toliko kakor oni obe.

»Bog vama daj dobro jutro, deklici,« nagovori ju ter postavi svojo posodo pod javor, »vedno ste pa pridni; kakor se vidi, oprali ste že skoro dva škafa perila.«

»Sve pa že tudi dobro uro tukaj, Mara! Zjutraj je bilo še mrzlo, da je šlo za nohte, ko sva prišli,« odgovori prva deklica, ki smo ji rekli Mica.

»Zakaj vaju pa ni bilo k sosedovim sinoči na prejo? Ne veste, kako je bilo grozno fletno.« »No, kaj je bilo novega? Povejte brž!«

»Nekaj, kar se vam ne primeri vsak dan. Stara Polona je prišla.«

»Kaj je pa povedala?«

»Le počakaj, da ti povem. Najprvo so jo jeli fantini naganjati, da naj iz kvart prerokuje. Za kraja je tajila, da jih nima pri sebi, ko so jo pa še deklici jeli prositi, izvlekla jih je iz žepa in vsem po vrsti srečo prerokovala. Vse so bile zraven, samo tebe ni bilo. Zato smo jo nazadnje še zate vprašale. Kaj meniš, kaj je rekla?«

»E, naj reče, kar če. Jaz bi bila raje videla, da ne bi bile o meni govorile. Pa kaj je dejala?« »Rekla je, da ne boš imela sreče z Jernejem.«

Pri teh besedah dekle zardi in popraša:

»S katerim Jernejem?«

»I, lejte si, z Jernejem iz Kržišč. Dejala je, da si neumna, ki jemlješ takega berača, ki nima nič razen — pa lej, ravno sedaj gre semkaj po travniku, le loti se je, boš videla, kaj bo dejala.« Res je prišla velika suha ženska po travniku ob potoku navzgor. Bila je silo stara. Lasje so ji bili osiveli in so viseli sem ter tja skuštrano izpod rute po zgrbančenem čelu. Opiraje se na palico iz tršljikovine, stopala je počasi po ozki gazi in na vsakih deset stopinj je malo postala, da se je od-kašljala in oddihnila.

»Joj mene! Blagor vam, ki ste mlade in trdne,« jela je stara Polona zdihovati, dospevši do panja pod javor, »to pa človeku ne da dihati: kar sapa mi zastaja.«

Pri teh besedah jo je spet popadlo, da bi bil človek menil, pljuča se ji bodo raztrgala.

»Jaz sem bila šla malo na Kozjak k Jeri,« poprime spet besedo, »pa bi skoro na potu ostala. Res je, staremu človeku drugega ni pričakovati ko smrti.«

»Komaj še živite, pa še ljudi obirate,« seže ji Mica v besedo.

Po sreči je bila starka malo gluha, da ni precej razumela, kaj je deklica rekla. Zato zdihne tri ali štiri pote in jame spet:

»Kaj si rekla? Še enkrat povedi, pa moraš glasneje govoriti; jaz sem nekaj oglušela od zadnje spomladi. Ne vem, kaj bode, če ne bom več slišala. Vse sem že poskusila, pa vse nič ne pomaga.« »Meni je malo mar vaših zadev!« pravi Mica in jeza ji je pordečila lica, »jaz pravim, da vi mene pri miru pustite pri ljudeh; vam tega nič ni mar, kaj bo z menoj, saj bom jaz sama odgovor dajala zase, vi pa zase. Sedaj se pa le spravite od nas, coprnic ni treba na naši vodi.«

Starka se vzdigne. Jezno so se bleščale njene male oči. Svojo koščeno, oslabelo roko vzdigne, rekši: »Kaj? Ti boš mene proč gonila? I, lej je smrkavke, lej! Stare ljudi se uči spoštovati. Malo govori, pa poslušaj, kaj pravijo. Jaz sem že preveč skusila po svetu, kakor da bi me take —«

»Še enkrat mi tako recite, pa boste videli, kdo sem,« ji jezno dekle prestriže besedo. Starka prime svojo tršljikovko, pa kakor bi se bila pomislila, da ni več dvajset let stara, ampak da ji je že davno odklenkalo, napoti se godrnjaje veliko nagleje, ko je bila prišla. Dospevši na hrib, se obrne nazaj in govori s hripa-vim in povzdignjenim glasom:

»Le počakaj, gizdavka, ne bo se ti dobro godilo na zemlji ne, ker še starim ljudem miru ne daješ, zato te bo konec pred ko mene, čeravno mi očitaš, da sem stara. Le stoj!«

Rekši, mislila je starka najbrž deklico malo ostrašiti, da bi se zmaščevala nad njo. Njene besede pa so čudno pretresle perice na potoku, tem bolj, ker so natihoma vendar menile, da je čarovnica. Mara je tiho dejala naliti škaf na glavo in odšla proti domu, kajti javalne jo je pekla vest, da je ona sama vsega kriva, ako bode Polona Mici kaj naredila. Mar ne bi bila povedala! Za trdno si je namenila, od sedaj nikoli več pošt ne raznašati. Mica je tudi utihnila. Kesala se je, da ni bila tiho. Pa kaj, kolikokrat se je že kdo kesal, ko je bilo prepozno. Da me pa kdo napak ne razumi, naj povem, da se ni kesala, ker je starko razžalila, zato ker je bila stara, ampak gola prazna vera, da utegne coprnica biti, jo je strašila.

Polona je kašljala proti domu, vedno s seboj mrmraje, da so mladi ljudje dandanašnji predrzni, poredni in nesramni.

II

Odstranjena od vasi, tik hoste, stala je iz protja spletena in z ilovico, namešano s pazderjem in peskom, nametana bajtica. Na gorenji strani, to je zraven hoste, naslanjala se je na jarek. Iz slamnate strehe so gledale že na več krajih prekle iz mahu in treska, ki se je bil po na pol gnili bajti obilo zasejal. V sredi strehe je bila velika luknja, katero je bila še spomladi lisica naredila, da je zadnjo kokoš zadavila. Sneg je bil potem razkopano slamo na tla potegnil in burja je brila skozi izbo .in vežo. Videlo se je, da nima kdo popravljati. Precej za bajto so ležali pičli ostanki nekdanjega plota. Sedaj pa so bili izdolbeni stebri in hrastove rogovile s snegom zametane. Na severnem koncu so stali trije kozolčevi stebri. Vendar rante so bile že segnile in podstrešek je še lanska sapa raznesla na vse štiri vetrove. To je bilo selišče stare Polone.

Polona je bila stara ko zemlja, kakor so dejali kmetje v okolici. Nihče ni pomnil njenega rojstva. Pa ko bi bila tudi mlajša, ne bi ga bil mogel nobeden pomniti, kajti rodila se je bogvedi kje. Njeni predniki so bili prišli z Ogrskega in pravijo celo, da so bili ciganske rodovine. Naselili so se v tem kraju, toda domačini so se strahoma ogibali temno-okih in zaprtih tujcev, ki so prav samošno živeli. Sosedje so celo hoteli vedeti, da so peklenščku zapisani, ker niso skoraj nič počeli, pa so vendar dobro živeli. Zatorej so pa, kadar je bilo na polju kaj ukradenega, vselej »cigana« obdolžili, čeravno ga ni nikdar nihče videl na tujem polju. Bogatini so sejali spomladi kake kraje več papeške repe, rekši: »To bode pa za cigana.«

Polona je bila zadnji odraslek te rodbine. Počasi se je nekaj bolj pozabljevalo, da je prišla v deželo in privadile so se je babice zlasti urnih jezikov, ene pa so jo zmerom le od strani pogledovale, češ da zna storiti, da prašič noče jesti, da ima krava rdeče mleko, da kokoši jenjajo nesti in tako dalje celo vrsto vraž.

Starka sopiha tega dne proti svoji kolibi. Mačka jo je že od daleč čutila, kajti skočila je izpod strehe po oglu na tnalo, zavila rep pokonci, hrbet zakrivila in se je motala grče starki pod nogami. »Pojdi mi s poti, mucka, pojdi,« nagovorila jo je starka, »ti ljuba moja živalca. Ti me imaš gotovo najraje na svetu. Zato ti ne bodo pa tudi ljudje po moji smrti ene grize privoščili — in vi grdi ljudje — pa nič ne maraj, mucka, bodeš šla pa v hosto pa na njive miške lovit; vsaj tega ti ne bodo branili.«

Kakor bi bila mačka tolažbo starice razumela, tako se ji je umaknila s poti in je zlezla v veliko luknjo pod pragom.

Starka odpahne duri in stopi v bajto.

Znotraj je bilo vse čudno, pusto in brez vsega reda nakopičeno. V kotu je bila velika hrastova plošča, ki je za mizo odrivala. Pomaknjena je bila do stene in nakopičene so bile na njej vsake vrste posušene in še zelene rože in rastline; tam pa tam je stalo v kaki črepinji ali v zamazanem lončku kako mazilo. Polona je namreč večkrat popotovala po okolici, popustivši dom, ter je bernjala, iz kvart prerokovala in nevednim, lahkovernim ljudem zdravila dajala. Tako si je pridobila marsikateri grošek od ljudi. Čeravno ji niso bližnji sosedje nič verjeli, pa tudi nič dali, dobila je vendar iz drugih krajev veliko. Svet je že tak, da le daljno čisla in obrajta, bližnjega pa ne.

Taka. je bila stara Polona, ki so jo sosedje imeli za coprnico.

III

Micin oče, Slivovec, kakor so ga kmetje imenovali, čeravno je bil v krstnih bukvah za Zajca zapisan, bil je naj-premožnejši kmet v celi okolici. Njegove zemlje je bilo še enkrat toliko kakor kakega drugega soseda; njegovi voli so bili tako debeli, da so ljudje sploh dejali, da komaj iz hleva in v hlev hodijo; brez volov je imel še trinajstero govejih repov pod streho, dobro rejenih, in brihtnega mladega konja v hlevu in zmerom po sedmero prašičev, ki so potegnili vsako jesen svojih deset centov na ljubljanskem trgu. Sicer so ljudje dejali: »E, kaj, Slivovec je lahko bogat, saj mu nima kdo ne pojedati ne zapravljati, ki ima eno samo hčer.« Pa naj reko ljudje, kar hočejo: Slivovec je bil dober, priden gospodar, ki je znal pridobiti in prihraniti. Tega ljudje niso pomislili.

Žena mu je bila umrla pol leta potem, ko se je naša Mica rodila. Slivovec, mlad vdovec, hotel se je čez leto in dan spet ženiti, da bi hiša ne bila brez gospodinje. Izbral si je bil za nevesto hčer bogatega vinščaka iz sosednje fare. Naprosi enkrat svojega krstnega botra, pa vzameta oba vsak svoj plašč in gresta v nedeljo po maši k vinščaku snubit. Bogatin pa je Korletu Slivovcu takole odgovoril: »Veš kaj, ljubi moj snubač Korle Slivovec, iz te moke ne bo kruha. Moja hči ima osem sto kron gotovega denarja dote, jaz jih lahko danes ta dan odštejem; tvojega zemljišča je res veliko in dobro je, pa v hlevu nimaš več ko petero glav, poslopje boš moral kmalu podpirati, da se ti strop na glavo ne podere. Tudi ljudje govore — jaz ne vem, če je res ali ni res — da si za dve sto kron intabuliran. Ljubi moj, ozri se kam drugam, deklet se ne manjka, ženo povsod lahko dobiš, laže dve ko eno, jaz ti svoje hčere ne morem dati.«

Te besede so pa Slivovca tako zbodle, da je precej jezno odgovoril: »Veste kaj, jaz bom imel trinajstero živine v hlevu, ako bode treba, bom sezidal novo hišo, dolgove bom poplačal, pred ko bodo tri leta pretekla. Vaše hčere pa ne maram od zdajle. Če bom hotel, bom drugo dobil, ki ne bo tako na krajcarje gledala ko vi z vašo hčerjo.«

Tako za malo se mu je zdelo, da ni nikoli več mislil na ženitev, ampak udinjal' si je dva hlapca in dve dekli in je sam gospodaril in gospodinjil. Preden je preteklo peto leto, ni imel ne samo nič dolga, temveč marsikatero petico v skrinji ali na posojilu in trinajstero govedine (v trinajsto število je bil tako zaljubljen, da je štirinajsto teke vselej raje prodal, kakor da bi bilo več ali manj živine pri hiši). Na mestu stare lesene hiše je sezidal novo zidano, tako da ji ni bilo prilike v vasi.

Mica, njegova hči, mu je bila odrastla do lepe, cvetoče device. Ker je bila edina na zemlji, za katero je delal in hranjeval, zato jo je ljubil neizrečeno. Dejal je večkrat, da, ko bi mu Mico Bog vzel, ne bi prijel za nobeno delo več, ampak bi zapravil vse svoje premoženje. »Za tuje ljudi se nisem nikdar potil in se nočem, saj se tudi drugi zame niso.« Mica je bila pa tudi, kar se tiče domačega, pridna in delavna; očeta je ljubila kakor on njo. Samo — matere ji je manjkalo. Oče ji je dovolil vse, kar si je poželela, misleč, saj imam samo njo, če tej ne storim, kar bi rada, komu bom pa storil.

Štirinajst dni popred, kakor se je to prigodilo, prišel je bil Jernej iz Kržišč, mlad, pošten, vendar ne bogat kmečki sin, pohlevno očeta Slivovčevega poprašat, če bi mu dali Mico v zakon in če bi ga vzeli za zeta. Slivovec je pa dejal: »Jaz te ne vprašam, Jernej, če boš prinesel kaj in koliko boš prinesel dote. Moja Mica bo že imela toliko in še nekaj več, da bosta lahko živela. Poznam te, da si priden in pošten fant, zato ti ne rečem nič drugega: če je Mici prav, meni je tudi.« Ker tudi Mica ni imela nič reči zoper to, sklenili so, da gredo pred pustom pismo delat. Tako je bilo pri Slivovčevih.

Slivovec je ravno pri peči sedel, ko je prišla Mica s perila.

»Pojdi se gret, vem, da te zebe,« pravi svoji hčeri, »zdaj je zima; saj še mene skoraj zebe, ki sem v kožuhu in pri peči.«

Čeravno vsa zmrzla, se usede Mica k peči tik očeta in mu pripoveduje, kaj je dejala stara Polona. Oče jo malo osvari, zakaj ni pustila starke pri miru. »Bog ve, pravijo, da je coprnica, še ti zna kaj narediti. Zato je bolje, da se človek ogiblje takega. Naj ljudje govore, kar hote, saj nismo nič slabejši zato. Jaz se nisem nikdar zmenil, kaj ljudje pravijo in govore o meni, pa sem zmeraj lahko izhajal.«

Tako je mož mešal modre besede z vražami po svoji previdnosti.

Znano je, da ni dobro iti iz mrzlega k vroči peči naravnost. Človek naj hodi in se razhodi, da mraz odjenja. Če gre naravnost iz zime na peč, prigodi se večkrat najhujša nesreča. Če se ti enkrat ni nič zgodilo, lahko se ti drugič pripeti — umrje se le enkrat.

Da je tudi Mici škodovalo, ko je šla iz mrzlote naglo na gorko, prepričal se boš, ako bereš dalje.

IV

Pismo je bilo storjeno; Mica je bila že vdrugič na oklicu z Jernejem. Ženin in nevesta sta veselo zidala gradove v oblake in vsak si je v mislih prihodnjo srečo izmalal. Bili ste dve srci, kateri je Bog, kakor je vsak rekel, prav za vkupaj ustvaril. Svatje so bili že povabljeni, nova skrinja pri mizarju naročena, nov kolovrat je bil hlapec z ljubljanskega Starega trga pripeljal, ali da obenem vse povem: vse je bilo pripravljeno, česar nevesta potrebuje.

Ljudje so tako ravnali, tako načrtali si, pa eden, ki more vsako stvar ali dati ali vzeti, ta jim je zmotal naenkrat vse niti z motovila. Bog je dejal v svoji neskončni modrosti: Ne, to bode drugače. Precej drugi dan po oni prigodbi na perišču jame Mica toževati, da jo glava boli. Proti večeru se uleže. Drugi dan je bila zelo zelo bolna, vstati ni mogla. Pošljejo po zdravnika. Pride in veleva, da naj ostane v postelji, kajti bolezen je nevarna. Dejal je, da se je prejšnji dan pregrela.

Neznana skrb se poloti očeta. Kaj mu je pomagalo, da je zdravniku obetal, kolikor bi hotel, da bi mu le hčer rešil od zgodnje smrti.

Zdravnik je pomajal z ramami, rekši: »Če je božja volja, se ozdravi; če je pa Bog drugo sklenil, ne moremo ljudje prenarediti. Jaz bodem storil, kar je v moji moči. Vendar resnico vam povem, saj ste mož, jaz mislim, da ne bomo mogli pomagati, in najbolje storite, če pošljete po duhovna.«

Odslej, kar je delal in koder je hodil, povsod in zmerom mu je vleklo nekaj prsi vkup, ni se mogel bojazni znebiti. Moliti je hotel, pa le zdihovati je mogel: »Bog vsegamogočni, ne jemlji mi edinega otroka! Vse drugo, kar imam na zemlji, mi vzemi, le mojo hčer mi pusti, o Bog!«

Neka misel mu je rojila zmerom po glavi. Misel, kakršno le neumna, prazna vera vzbuditi more. Kajti Slivovec, kakor je bil sicer pameten in umen mož, verjel je vendar v vse vraže, torej tudi v čarovnice (coprnice) tako trdno kakor v svete reči. Da je tudi Polona čarovnica in skrivaj hudodelna baba, to je verjel, ker so vsi tako govorili. Ta vera se je bila ljudem ukoreninila toliko bolj, ker Polona ni nikoli rekla, da ne bi bilo res, ako ji je v jezi kdo očital, da je hudiču zapisana. Menda se je stari, neumni babi celo ustreglo, da so se je bali in jo imeli kakor žensko, ki zna več kakor hruške peči. Slivovec je tedaj mislil, da je njegovi hčeri bolezen narejena in Polona ji jo je naredila. Saj mu je pripovedovala hči, da ste se oni dan na perilih pričkali; precej potlej je pa Mica zbolela. »Ali niso to priče, da jih vsak lahko vidi?« dejal si je sam pri sebi.

Slivovčevi Mici pa je bilo dan na dan slabeje. Čeravno je prinašal zdravnik iz bližnjega trga vsak dan kakovega leka, ni ji nič odleglo. Poslali so po duhovna, da ji prineso zadnje tolažilo na pot v večnost. Tretji dan umrje.

Vsi so strmeli, ko je zapel zvon v vaški podružnici, njeno smrt naznanjevaje. Stari ljudje, ki so že po treh hodili, kimali so z glavo in dejali: »E, Bog je neskončno čuden. Zdaj je vzel mlado, veselo, pred malo dnevi cvetočo deklico k sebi, nas pa, ki smo se že nasitili življenja, nas noče še. Pa on že ve, kako je prav.« Drugi pa so stikali glave in šepetali si med seboj: »Narejeno ji je bilo, narejeno — le verjemite; saj ji je Polona bila naprtila.«

Kdo bi morda mislil, da bodem zdaj pripovedoval neizrečeno žalost očetovo, ki je svojo edinico tako ljubil in zdaj tako nagloma zgubil, pa to ne bode tako. Oče ni jokal ne ječal, ni pulil las ne pokrival obraza z rokami — ampak bil je tih, bled in nekako srpe je gledal v tla. Brez navadne kučme na glavi, stali so mu lasje divje pokonci; ni odgovarjal, ako ga je kdo kaj vprašal; lazil je iz hiše in v hišo, kakor bolen pes lazi s pobešenim repom okrog poslopij, in ne maraje za nikogar, grči vsakemu naproti, ki ga srečuje. Užil ni nobene stvarce. Vsi so se mu čudili. Družina in znanci so ga nagovarjali, naj se nekoliko okrepča, naj poskusi malo jesti in piti, naj se vda v božjo voljo. Pa on ni odgovarjal nič ali pa kaj takega, da ni nihče nič vedel, kaj blodi.

Samo enkrat se je pokazalo, da ve, kaj in kako je okrog njega. Napravile so tovarišice mrtvo, kar se je dalo lepo, na mrtvaški oder. Sosedje in sosede so hodili po navadi kropit in očenaš molit za rajnice dušo. Prišla je tudi stara Polona. Vse oči so se obrnile proti vratom, ko je starka v hišo stopila. Tudi Slivovec se ozre, ki je do zdaj slonel pri mizi in se ni zmenil za nikogar. Opazivši starko, zasvetijo se mu oči, kri mu zasede bledo lice, roka se mu trese. »Ven ti, coprnica, je bila zelo zelo bolna, vstati ni mogla. Pošljejo po zdravnika. Pride in veleva, da naj ostane v postelji, kajti bolezen je nevarna. Dejal je, da se je prejšnji dan pregrela.

Neznana skrb se poloti očeta. Kaj mu je pomagalo, da je zdravniku obetal, kolikor bi hotel, da bi mu le hčer rešil od zgodnje smrti.

Zdravnik je pomajal z ramami, rekši: »Če je božja volja, se ozdravi; če je pa Bog drugo sklenil, ne moremo ljudje prenarediti. Jaz bodem storil, kar je v moji moči. Vendar resnico vam povem, saj ste mož, jaz mislim, da ne bomo mogli pomagati, in najbolje storite, če pošljete po duhovna.« Odslej, kar je delal in koder je hodil, povsod in zmerom mu je vleklo nekaj prsi vkup, ni se mogel bojazni znebiti. Moliti je hotel, pa le zdihovati je mogel: »Bog vsegamogočni, ne jemlji mi edinega otroka! Vse drugo, kar imam na zemlji, mi vzemi, le mojo hčer mi pusti, o Bog!«

Neka misel mu je rojila zmerom po glavi. Misel, kakršno le neumna, prazna vera vzbuditi more. Kajti Slivovec, kakor je bil sicer pameten in umen mož, verjel je vendar v vse vraže, torej tudi v čarovnice (coprnice) tako trdno kakor v svete reči. Da je tudi Polona čarovnica in skrivaj hudodelna baba, to je verjel, ker so vsi tako govorili. Ta vera se je bila ljudem ukoreninila toliko bolj, ker Polona ni nikoli rekla, da ne bi bilo res, ako ji je v jezi kdo očital, da je hudiču zapisana. Menda se je stari, neumni babi celo ustreglo, da so se je bali in jo imeli kakor žensko, ki zna več kakor hruške peči. Slivovec je tedaj mislil, da je njegovi hčeri bolezen narejena in Polona ji jo je naredila. Saj mu je pripovedovala hči, da ste se oni dan na perilih pričkali; precej potlej je pa Mica zbolela. »Ali niso to priče, da jih vsak lahko vidi?« dejal si je sam pri sebi. Slivovčevi Mici pa je bilo dan na dan slabeje. Čeravno je prinašal zdravnik iz bližnjega trga vsak dan kakovega leka, ni ji nič odleglo. Poslali so po duhovna, da ji prineso zadnje tolažilo na pot v večnost. Tretji dan umrje.

Vsi so strmeli, ko je zapel zvon v vaški podružnici, njeno smrt naznanjevaje. Stari ljudje, ki so že po treh hodili, kimali so z glavo in dejali: »E, Bog je neskončno čuden. Zdaj je vzel mlado, veselo, pred malo dnevi cvetočo deklico k sebi, nas pa, ki smo se že nasitili življenja, nas noče še. Pa on že ve, kako je prav.« Drugi pa so stikali glave in šepetali si med seboj: »Narejeno ji je bilo, narejeno — le verjemite; saj ji je Polona bila naprtila.«

Kdo bi morda mislil, da bodem zdaj pripovedoval neizrečeno žalost očetovo, ki je svojo edinico tako ljubil in zdaj tako nagloma zgubil, pa to ne bode tako. Oče ni jokal ne ječal, ni pulil las ne pokrival obraza z rokami — ampak bil je tih, bled in nekako srpe je gledal v tla. Brez navadne kučme na glavi, stali so mu lasje divje pokonci; ni odgovarjal, ako ga je kdo kaj vprašal; lazil je iz hiše in v hišo, kakor bolen pes lazi s pobešenim repom okrog poslopij, in ne maraje za nikogar, grči vsakemu naproti, ki ga srečuje. Užil ni nobene stvarce. Vsi so se mu čudili. Družina in znanci so ga nagovarjali, naj se nekoliko okrepča, naj poskusi malo jesti in piti, naj se vda v božjo voljo. Pa on ni odgovarjal nič ali pa kaj takega, da ni nihče nič vedel, kaj blodi.

Samo enkrat se je pokazalo, da ve, kaj in kako je okrog njega. Napravile so tovarišice mrtvo, kar se je dalo lepo, na mrtvaški oder. Sosedje in sosede so hodili po navadi kropit in očenaš molit za rajnice dušo. Prišla je tudi stara Polona. Vse oči so se obrnile proti vratom, ko je starka v hišo stopila. Tudi Slivovec se ozre, ki je do zdaj slonel pri mizi in se ni zmenil za nikogar. Opazivši starko, zasvetijo se mu oči, kri mu zasede bledo lice, roka se mu trese. »Ven ti, coprnica, ven, ven, ven!!« vpije kakor divji. Groza spreleti vse, kar jih je bilo v hiši; najbolj pa še starico samo, ki je kar usta odprta imela, ne vede, kam bi se dejala, ali naprej ali nazaj. Pocuka jo od zadaj neka ženska iz vasi, rekši natihoma: »Poidite ven, za pet ran božjih, ubil bo vas.« — »Mene ubil? Mene?« strahoma govori Polona, vendar odide naglo, menda se je bala, da se ne bi res zgodilo.

Zatem je spet vse omolknilo. Slivovec ni pregovoril nobene več tisti dan.

Prišel je čas, da so jo pokopavali.

Jokal je milo njen namenjeni ženin, jokale so njene tovarišice in marsikomu drugemu so polile solze lica, le oče njen je slonel na pokopališčnem zidu in srpo v tla gledal. Ko so se slišale kepe na deske padati, vzdignil je obraz, pa ga je precej spet pobesil. Gotovo ga je neznano bolelo notri — notri, kjer človek povedati ne more. Ljudje pa, ki ga niso poznali, so dejali: »Kakov oče je, da nima ene solze za svojo edino hčer!«

Po dokončanem pogrebu pride Slivovec domov, pa ni šel v hišo, da bi se bil preoblekel in praznično obleko z delavno zamenil, ampak gre naravnost pred hlev, vzame gnojne vile na ramo in koraka po vrtu kar v sneg. Kam gre, ni nikomur povedal. Že pri plotu ga zagleda hlapec. »Kam pa nesete vile, slišite, kam greste?« vpije za njim. Gospodar se ozre, pa ne reče nobene, se zavrti čez plot in zgine med drevjem.

V

Bilo je ravno tisti dan, ko je bil šel grajski lovec v hosto zajca preganjat. Sedel je že dolgo na lesi, ki je ločila njive od gozdov vaških in grajskih. Ker pa pes le ni hotel prignati zajca, jelo se je lovcu Bernardu tožiti.

Da bi si dolgčas pregnal, natlači kakor vsi naši kmečki očetje pipico tobaka. Pa kaj, zažgati ni imel s čim, kresila ni imel pri sebi. V tej zadregi se domisli, da je Polonina bajta le kake četrt ure od njega. »Šencaj,« si misli, »zakaj bi si pa po ognja ne šel, gotovo pridem pred nazaj, kakor bo pes zajca prignal; saj je še daleč, kakor se sliši, in nekateri dolec bosta še preletela.« In res se je pes slišal daleč tam v gozdu s svojim »čiv, čiv« za zajcem. Tedaj jo lovec ureze po snegu proti Polonini koči, katera je, kakor smo že dejali, tik hoste stala.

Starka si je ravno kuhala.

»Boste dali malo ognja?« vpraša je Bernard.

»Kaj? Ognja? Ali mi boste hišo zažgali? Za to vam ga že ne dam.«

»Ne bilo bi škode, ko bi vam jo prav zažgal. Pa, ali ne vidite, da imam pipo v rokah, tobak bi rad zažgal. Nikar ne oprezujte, meni se mudi.«

»Še nikoli ni prišel k meni nihče tobaka zažigat. Tukaj vzemite otrinek — pa gledite, da v streho ne pride. Kaj sem hotela reči — veste, da so danes pokopali Slivovčevo Mico?«

»Lepa dekle, škoda zanjo.«

»Lepa dekle, pa tudi ošabna kakor njen oče, ki me je iz hiše spehal, mene ubogo staro žensko — grdoba grda, da bi ga! — jaz ne vem, kaj bi rekla — ravno zaslužil je,« tako je govorila starka najbolj sama sebi, kajti Bernard je ni poslušal, ampak je vrgel otrinek v ogenj, ko je tobak zažgal, prijel za prislonjeno puško in ddšel po tistem potu, koder je bil prišel.

Bil je že na polovici pota, ko se mu je zdelo, da nekdo ravsa v starkini koči. Sama ni mogla govoriti s seboj, ker glas je bil moški. Mislil se je vrniti, pa ravno zdaj se sliši pes že prav blizu. Stara lovčeva strast ga prime bolj ko radovednost. »Brez zajca ne grem domov, naj počne baba, kar hoče.« Pa ravno ko je imel zajec priti, zasliši strašen vrisk, da mu je brenčalo po ušesih. Prišlo je od koče sem. Ni si mogel kaj, da je pozabil na zajca in stekel proti koči po lastnih stopinjah. Vleklo ga je nekaj, sam ni vedel kaj. Ko stopi iz hoste, vidi —- Slivovca v dolgem prazničnem kožuhu, ko je ravno od koče šel. Bil je razoglav, lasje so mu bili razmršeni, obleka razgaljena.

»No, Slivovec, Slivovec, kje si bil? Počakaj!«

Pa Slivovec ga ni slišal ali slišati hotel. Nič se ni ozrl.

Ko stopi Bernard v vežo — lasje so mu pokonci vstajali. Videl je na tleh staro Polono mrtvo. Trirogljate gnojne vile so ji tičale pod prsmi do ročnika v telesu. Črna kri se je cedila po tleh. Starka je že umirala, kajti vile so bile navštric zadele menda tudi srca. Slivovec jo je bil prebodel, misleč, da je ona naredila hčeri smrt. Vse to je naenkrat vedel Bernard.

VI

Drugo jutro ste se naglo dve novici raznesli po vasi. Urnojezične sosede so si šepetaje pravile že pred soncem na veznem pragu, da sta prišla sinoči, ko je bilo že tema, dva žandarja in sta odpeljala Slivovca pred sodnijo. Drugo novico so si pravile še bolj natihoma in strahoma, namreč, da so našli staro Polono prebodeno s trirogljatimi vilami. Niso pa pozabile to vse poveličati in olepotičiti po svojem, rekši, da je bila zraven nje mejtla in mazilo, da je bila tedaj ravno namenjena na Klek med coprnice. Obe novici so zvezale v eno: rekle so, da je Slivovec starko ubil.

»To je žalostno,« dejala je prva soseda, »da na en dan iz ene hiše neso enega mrtvega pokopat, drugega pa peljejo v ječo.«

»Res, človek tega ne razmota; pa že celo takega dekleta, kakor je bila Mica. Gotovo je ni bilo in je ne bo v naši vasi kmalu take. In on, on je bil pošten mož, dober sosed, lej, že toliko let sem tukaj, pa se nismo še nikoli nič prepirali.«

»In jaz za trdno verjamem, da je to storila stara coprnica — Bog ji bodi milostljiv in ji grehe odpusti, saj jih je veliko imela! — jaz sama ne vem, kako sem mogla s tako baburo le enkrat govoriti.«

»I, kaj čemo, če jim nismo dobri takim ljudem, potlej nam pa škodo delajo, kjer smo si najmanj v svesti. Lani je bila jela k nam zahajati, pa smo jo vsi čisto jako težko gledali. Ko je videla, da njemu (t. j. možu) ni všeč, ni je bilo več. Pa sem precej poznala, da nam ni prinesla božjega blagoslova k hiši. Izvrgla nam je krava, dihur mi je vso jesen jajca izpod gredi pobiral, pozimi je lisica streho raztrgala in tri pare kokoši odnesla in prašič še zdaj neče nič kaj rad jesti.« Še dolgo so si ženske razkladale nadloge, ki jih je zdaj ubita na svetu »nacoprala«, kakor so mislile. Toda nečemo vsega pogovora zapisati, da bi se ne naveličal brati te vsakdanjosti.

Drugo se pove na kratko. V sodniji so kmalu spoznali, da Slivovec nima pameti — bil je obnorel. In ker se je dalo dokazati, da, ko je krvavo delo storil, že ni bil pri pravi pameti, niso ga obsodili, ampak izpustili. Sicer je bil miren, pohleven, ni nikomur nič prizadel, pa tudi govoril ni nič razen s seboj, o svoji hčeri, o njeni ženitvi, da je zmerom menil, da bode kmalu. Tudi ni bil dosti na domu, kjer so njegovi sorodniki (žlahtnikp gospodarili. Hodil je po samotnih krajih, po hosti in po travnikih, s pobešeno glavo, sam sebi odgovarjal in sam sebe spraševal. Smilil se je vsem, ki so ga pred poznali, ali pomagati mu ni nihče mogel.

VII

Nekdaj ga je bilo zmanjkalo. Nihče ni vedel, kam je prišel. Čez teden dni pa ga najdejo pastirji mrtvega pod visokim pečevjem. Menda je taval ponoči okoli in se je prekucnil čez pečine.

Tako sta dva človeka umrla zavoljo prazne vere. Umrla sta žalostne: eden krvave, eden prezgodnje smrti. Čeravno se ne plačujejo vraže zmeraj tako s hudim, vendar je neumno, dostikrat škodljivo, da zlasti kmečki ljudje v tako abotne reči še sedaj verujejo po naših krajih. Ako jim pameten človek pripoveduje, da vse to ni nič, neverljivo od-kimujejo in naštevajo svoje: ta pa ta je to videl, to skusil. Ko bi pa količkaj pomislili, videli bi, da so to le strahljivci videti menili. Pameten človek se ne peča s takimi vražami in jih ne trosi, ker ve, da so neumne.