Praznik (Tomaž Šalamun)
| Praznik Praznik Tomaž Šalamun |
| |||||||
Na poti vseh krogel,
na strmih skalah poraščenih s segmenti barv,
porisanih s kredo, ki so jo lomili
otroci, gledamo drobce,
ki se dvigajo,
stisnjeni kot pod pritiskom vode,
njihov počasen vzlet: markacijo,
dvignjene bele zavese.
Ni težav z dihanjem,
prav tu, v tem krogu,
ni težav z dihanjem
in tudi naprej, spredaj, se zdi,
kot da je ravnotežje vgrajeno, nezlomljivo;
sproti razširja votline,
razširja in zožuje,
kot pod mikroskopom povečano delovanje
neznanega (predstavljivega) respiratornega sistema.
Neveljavni so nostalgija, noč, melanholija,
smeh, ki pada kot sneg,
vse vzporedno, vse tam, ki ga lahko
dosežemo od tukaj, vsa ‘pot’ vmes.
Gledamo reakcije na to stanje,
počasi, postopoma, zunanji listi artičoke
počasi odplavajo.
Odtiskujemo lahko poljubne spomine predstav.
Bil je ris.
Bil je ravno zato, ker ga nismo mogli
uporabljati.
Katerakoli predstava, vse so koncentrično
razporejene, blizu, daleč.
Pega, ki je bil lift, žarek,
je a priori zavarovana z nedotakljivostjo.
Iniciacija je neverjetno počasno delo,
najbolj podobno vrtenju poletja, zime in zvezd.
Je to, kako smo jedli?
Smo si sproti pripravljali hrano?
Dovolj, da ostane v procesu majhna razpoka
in vse se neverjetno hitro regenerira, zdaj je.
Kdor vodiš dnevnik rasti in žrtev,
poglej!
Morda ga lahko mnogi berejo,
ker luč pada okrog,
le sem seveda nič ne pada, navzven gre.
Center, vir energije, ki jo opazujemo v tem
procesu je prazen. Vesolje locus ‘zgine’, pojé ga.
Energija, ne zavest, preskoči, (je) v negativu.
Torej je vse v nečem, kar grobo, zaradi
predstave, lahko imenujemo zrno peska
in je ves prostor samo ostanek,
kot žaganje pri žaganju drv.
Na enem kubičnem mikromilimetru
je neskončno galaksij in vsaka s tem ogromnim
prostorom, z lučmi, lunami, sonci, z ozvezdji,
ki so nas begala in nam stiskala opno.
Intergalaktične, in seveda tudi te,
‘vbrizgane’ komunikacije, so samo pritisk.
Ob tem oknu, v tem oknu
je še nešteto drugih civilizacij,
nešteto drugih kozmoloških sistemov.
Torej ne gre za trpljenje,
ampak za plasti.
To tu kažem.