korarju, višjemu šolskemu ogledu teržaškemu, družbeniku ljubljanske kmetijske družbe itd.
o njegovem sedemdesetem godu 29. junija 1856.
Ponosno drévo, močne koreníne
u plodno zemljo bilo usajeno,
z rosó ljubezni bratovske pojeno –
lepota, kinč slovenske domovíne!
Al – burje piš, ki nikdar ne pomine,
razpoka kožo débla mu zeleno –
u mah starósti truplo zavijeno,
rodi sadove, dok da ne pogine.
Ponosen Ti si rastel u mladosti,
krepčal si duha v veri, učenosti,
in plod stoterni ste obé rodile;
zapisal v slave si se knigo krasno,
u dušo vsacega se s čerko jasno –
na večno dela bodo Te častíle.
