Prešeren in njegove poezije
| ← Kazalo. | Prešéren in njegove poezije. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Anton Aškerc |
Geslo. → |
| |||||||||||||
V šestnajstem stoletju je bil Trubar prvi, ki je začel pisati v slovenskem jeziku; s Trubarjem se začenja zgodovina novoslovenske književnosti.
Ali zgodovina književnosti je zgodovina človeške misli. Jezik je sicer sam ob sebi najpoglavitnejši izraz človeškega bitja in najvažnejši znak narodnosti, toda za ustvarjajočega pisatelja je jezik pravzaprav vendar le samo posoda, v katero vliva svoje misli in ideje; je organ, s katerim nam razodeva svojo dušo, in je zrcalo, v katerem gledamo pisateljevo individualnost v vseh njenih globočinah.
Niti Trubar, niti vrstniki njegovi nam v svojih spisih niso oslavili svojih, izvirnih mislij.
Pisatelj, s katerim se ima pred vsem pečati zgodovina književnosti, to so izvirni pesniki v vezani ali nevezani besedi ter filozofi.
Če hočemo srečati prvega slovenskega pisatelja v našem zmislu, moramo preskočiti dve stoletji, dokler dospemo do Vodnika, ki je v svojih pesmih prvi poskušal povedati nekaj svojega. Pravimo: poskušal je povedati, kajti Vodnik ni niti sam na sebi dovolj razvita in izvirna pesniško-umetniška individualnost, niti ni izrazil v svojih pesmih globočine slovenske narodne duše, niti se njegove pesmi, kar se tiče njih estetične in umetniške cene, ne približujejo višini tedanjega evropskega pesništva. Ko zapoje Vodnik v imenu Napoleonovem politično himno »Ilirija, vstan’!«, dozdeva se nam, kakor da bi klical dobrodušni pevec s temi besedami narodnega ustvarjajočega duha iz spanja in dremeža. Ta slovenski duh se je bil napol že probudil; pesnik Vodnik je čutil sam na sebi to probujanje in vstajanje. Začelo se je bilo svitati nad slovenskim duševnim poljem, na slovenskem Parnasu. Rahlo, plaho in tipaje okrog sebe se je probujal narodni ustvarjajoči duh v Vodniku. Vstajal je, ali vstati še ni mogel; za to je imel Vodnik premalo moči. Vodnik je gledal sanjaje samo prve žarke zlate zarje; solnce samo je zasijalo šele tedaj, ko se je prikazal na našem duševnem obzorju — Prešéren.
Prešéren je prvi jasni dan v slovenskem pesništvu, v slovenski književnosti in v našem modernem mišljenju sploh.
Prešérnov nastop je v devetnajstem stoletju za nas takisto epohalnega pomena, kakor je epohalnega pomena nastop Trubarjev v šestnajstem stoletju; zato se začenjajo té črtice z imenom velikega našega reformatorja ...
Jasen pomladnji dan. Vlak nas nese iz Ljubljane na Gorenjsko. Čim više se popenjamo, tem bolj slikovita in romantična postaja pokrajina. V Lescah stopimo z vlaka, pa si najmemo izvoščika, kateremu naročimo, da naj nas popelje v Vrbo. Vozimo se po krasni visoki planoti, ležeči črez 500 m nad morjem. Kakor na šahovi deski ležé okrog in okrog rodovitna polja z njivami in travniki. Tupatam so razkropljene med cvetočim sadnim drevjem vasi z belimi zidanimi hišami in ozkimi ulicami. Takšna vas je tudi Vrba, kamor smo dospeli po polurni vožnji.
Pravi planinski svet je to, ki ga gledamo okrog sebe! Na severni strani se dvigajo Karavanke s svojimi golimi skalnatimi stenami. Skoro ravno nad našo glavo stoji Stol (2239 m), proti severu vidimo Golico (1836 m), na vzhodni strani Stola Begunjščico (2063 m). Na severozapadni strani pa koplje v solnčnih žarkih svojo krono kralj Julijskih planin in najvišji poglavar vseh slovenskih gorá, veličastni Triglav (2864 m). Tam-le na zapadu, kakih pet kilometrov v zračni črti stoji na strmi skali Blejski grad, pod katerim slutimo biser slovenske zemlje, jezero blejsko. Ne daleč na tej strani se vije srebrni pas bistre Save.
Čudovita panorama!
V tem planinskem svetu živi zdravo slovensko ljudstvo krepkega, lepega plemena. V značaju njegovem se kaže samozavest in ponos, celó črta nekake grčave trmoglavosti. Pod trdo vnanjo skorjo pa bije mehkočuteče srce.
In v tem planinskem raju, med tem ljudstvom je tekla zibel našemu pesniku ...
Vrba šteje 21 hiš. Na južnem koncu, blizu cerkvice sv. Marka, stoji hiša s štev. 1; to je najstarejša hiša v vasi; pravijo ji pri »Ribičevih«. Ta pridevek izhaja, kakor nam razlaga sedanji gospodar, baje odtod, ker so bili njega dni lastniki té hiše ribiči gradu Begunjskega. Na pročelju hiši je vzidalo in slovesno odkrilo l. 1872. dne 15. septembra slovensko pisateljsko društvo črno marmornato ploščo, v kateri je vsekan z zlatimi črkami napis: »V tej hiši se je porodil dr. France Ksav. Prešéren dne 3. decembra 1800.«
Očetu Prešernovmu je bilo ime Simon, mati njegova pa je bila Mina. »Ribičeva« sta imela razen našega Franca Ksaverja še pet hčerá in dva sinova.
Ime Prešéren je v ožji domovini pesnikovi, na Kranjskem, na najboljšem glasu; nosili so ga že nekateri imenitni možje, duhovskega in posvetnega stanu. Dr. theol. Janez Krstnik Prešeren (Preschernius) je bil v 17. stoletju v Ljubljani prvi predsednik slovite akademije »Operosorum«. Neki doktor juris Janez Krstnik Prešéren ima nemški plemiški pridevek »pl. Heldenfeld«. Jakob Prešéren je bil stotnik ter je l. 1686. padel pri naskoku na Budo. Posebno zanimivo je to, da je živel že sredi 18. stoletja v Ljubljani tudi neki advokat dr. France Ksaver Prešéren. Ali in kako so bili vsi ti Prešérni z našim pesnikom v krvnem sorodstvu, to se menda ne da več dognati in tudi ne spada semkaj. Dostavljamo samo še to, da se je Prešérnovemu imenu pri nas godilo nekako tako, kakor svoje dni Shakespearjevemu. Levstik je trdil, da se ima pisati Preširen, a dandanes e obveljala oblika Prešéren. Naš pesnik sam se je podpisaval Prešérin ...
Pa povrnimo se k Prešérnu samemu!
Ko je imel naš Franc Ksaver sedem let, vzel ga je k sebi njegov stric Jožef Prešeren, župnik v Kôpanju na Dolenjskem ter ga poslal v Ribnico, da bi hodil v ljudsko šolo. V Ribnici hranijo še »zlato knjigo«, ki priča, da je bil Prešéren v tamošnji šoli odličnjak.
L. 1913. je prišel v Ljubljano v gimnazijo, ki jo je dovršil, vštevši oba takozvana filozofska tečaja l. 1821. z izvrstnim uspehom. Že na gimnaziji se je bil seznanil s tri leta starejšim duhovitim sosedom, Matijem Čopom, ki mu je ostal zvest prijatelj in svetovalec v tujih literaturah do svoje smrti.
L. 1822. se je bil vpisal Prešéren na juridični fakulteti dunajski, ki jo je dovršil l. 1826. Dne 27. marca l. 1828. je bil promoviran za doktorja juris.
Na Dunaju je živel ob gmotni pomoči Knafljeve štipendije in pa s privatnim poučevanjem. V Klinkowströmovem zavodu je instruiral svojega sodeležana, grofa Antona Auersperga, ki je pozneje zaslovel kot nemški pesnik Anastazij Grün. Veliko važnejše pa je bilo prijateljstvo, ki ga je bil sklenil Prešéren na Dunaju s češkim pesnikom Ladislavom Čelakovským. Ta plemeniti Čeh je v mladem slovenskem pesniku nemara prvi vzbudil slovensko zavednost, in ko je Prešéren pozneje začel objavljati svoje poezije, je bil Čelakovský, ki je prvi povedal Slovencem in drugim Slovanom, da je Prešéren pravi pesnik.
Meseca maja l. 1829. je nastopil Prešéren svojo prvo javno in državno službo pri c. kr. komorni prokuraturi v Ljubljani. V tej službi pa je vstrajal kot neplačan praktikant samo do novembra 1831. Čeprav je v tej dobi dvakrat kompetiral za razpisano in plačano mesto pri enakem uradu v Celovcu, Prešéren vendar kljub toplim priporočilom svojih predstojnikov ni dosegel, česar je želel. A ker ob samem pisarniškem prahu ni maral živeti, se je 17. decembra zahvalil za tlako ter odišel v Celovec pripravljat se za advokaturski izpit.
Na Koroškem se je bil tedaj seznanil s Slomšekom, ki je bil spiritual in učitelj slovenskega jezika v celovškem bogoslovnem semenišču, ter z literatom Jarnikom.
Po prestanem izpitu je vstopil za koncipijenta pri ljubljanskem odvetniku doktorju Chrobatu in ostal v njegovi pisarni do l. 1846. V tej službi je bil Prešéren jako vesten in točen delavec.
Še-le l. 1846., meseca septembra je postal Prešéren »sam svoj gospod«, preselivši se v Kranj, kjer je odprl svojo odvetniško pisarno. Toda niti cela tri leta ni vžival na svojem novem poprišču sreče samostojnosti in neodvisnosti. Začel je bolehati. Jeseni l. 1848. so ga videli zadnjikrat v Ljubljani. Meseca novembra že ni ostavil več svoje sobe. Trpel je na vodeniki. Dne 6. februarja l. 1849. je naredil svojo ustno oporoko. Zjutraj 8. februarja pa je izdihnil ob osmih (v hiši štev. 181) svojo veliko dušo.
Še tistega dopoludne so oznanjali zvonovi vseh ljubljanskih cerkvá smrt Prešérnovo. Slovenski mrtvaški list je vabil slovenske rodoljube na soboto 10. februarja v Kranj, spremljat velikega narodnega pesnika na njegovi poslednji poti. Pogreba se je vdeležila nešteta množica ljudij od blizu in daleč. Krsto so nosili člani narodne straže v Kranju. Svirala je godba; ob krsti pa so korakali študenti ljubljanske akademijske legije.
Sedaj stoji na Prešernovi gomili v Kranju l. 1852. postavljeni spomenik, iz rudečega marmorja izsekan štirivoglat steber z liro na pročelju in s križem na vrhu. Na tem kamnu čitamo poleg pesnikovega rojstva in smrti tudi epitaf, ki je srečno izbran iz Prešérnove pesmi, posvečene prijatelju Smolétu:
»Ena se tebi je želja spolnila,
v zemlji domači da truplo leži.«
Vest o Prešérnovi smrti je pretresla vse častilce njegovih poezij, Slovence in druge Slovane. Globoko je potrla ta vest v Ljubljani tudi neko damo, ki je bila zadnjih trinajst let pesnikova najintimnejša prijateljica. To je bila gospodična Ana Jelovšekova, prirodna cvetlica nenavadne lepote. Bila je hči preprostih roditeljev. Služila je najprej v hiši Julije Primičeva, pesniške boginje Prešérnove. Odtod je prišla v hišo doktorja Chrobata za bono; in tukaj jo je mladi koncipient Prešéren spoznal ter se zaljubil vanjo, ko je štela komaj petnajst let. Ali ljubezen, ki ga je vezala na to žensko bitje, ni bila več ona idealna ljubezen. Julijo Primičevo je ljubil pesnik, Ano Jelovšekovo pa človek Prešéren. Ošabne matere ponosni hčeri Juliji je bil koncipient Prešéren ravnodušen, saj je bila tako vzgojena, da je pričakovala samo bogatega ženina. Prešéren se ji tudi nikdar bližal ni, in kakor vemo iz zanesljivih virov, tudi nikdar ni ž njo govoril. Zaljubil se je bil v krasotico Julijo, kakor sam pripoveduje v enem svojih sonetov, na veliko soboto v trnovski cerkvi ob božjem grobu l. 1833. Ta Julija se je spremenila v njegovi duši v pesniški ideal. Njej veljajo najlepše erotične pesmi, njej je pel gazele, sonete in med temi zlasti sonetni venec, v čigar magistralu je ovekovečil Julijino ime. Prava ironija je, da tá v nemškem duhu vzgojena Julija niti marala ni za pesmi Prešernove; jezila se je baje nad njimi, a v čast si jih ni štela, že zato ne, ker so bile slovenske, ona pa se je sramovala govoriti v svojem materinem jeziku. Za takšno poetično ljubezen, kakoršno je gojil Prešéren do Julije, je pač treba — vere. Vera idealizuje ljubljeno, obožavano bitje ter ga obda z nadzemsko gloriolo. Ako pa zgubimo vero v ljubljeno bitje, izgine tudi ljubezen sama od sebe. To globoko dušeslovno resnico je izrazil Prešéren tako fino v eni svojih najlepših pesmi — v »Izgubljeni veri«.
Če je imela Julija nevedé in nehoté velik vpliv na Muzo Prešérnovo, imela je Ana Jelovšekova vsekakor tudi vpliv na usodo življenja njegovih poslednjih let.
Ana Jelovšekova je važna oseba v življenju Prešérnovem zategadel, ker je njena hči, še živeča gospodična Ernestina Jelovšekova, sestavila po ustnih izpovedbah svoje matere celo vrsto zanimivih spominov na svojega očeta, našega pesnika. Iz tega vira posnemamo n. pr. tudi telesno podobo Prešérnovo.
Prešéren je bil srednje rasti. »Pet črevljev merim, palcev pet«, to je bila baje matematično natančna njegova mera. Hodil je naglo; kadar je bil razburjen, je skoro tekal. Do tridesetega leta je bil vitkega stasu, pozneje je odebelel. Njegovo obličje je bilo zdrave, nekoliko zagorele polti. Njegovo belo čelo je bilo nenavadno lepo oblikovano. Pod košatimi obrvmi je imel sive oči. Pogled mu je bil resen in nekako môten, samo kadar je bil jezen ali dobre volje, bliskale so se mu oči in zdelo se ti je, kakor da bi znal čitati človeku v duši. Nos je imel podolgovat in nekoliko usločen, usta pa majhna. Svoje goste, temnorujave lase je nosil navadno dolge; brado in brke pa si je po tedanji šegi bril. Roke je imel drobne in lepe ...
Ali čas je, da se seznanimo s pravim, notranjim življenjem Prešérnovim — z njegovimi poezijami; v njih si je vtisnil pesnik tudi svojo duševno podobo.
Epohalen, sem rekel, je bil nastop Prešérnov v slovenski književnosti, ker se ž njim v devetnajstem stoletju začenja nova doba.
V našem pesništvu pomenja nastop Prešérnov isto, kar pomenja v ruskem pesništvu Puškin, v poljskem Mickiewicz. Četudi se naš Prešéren ne more naravnost primerjati s Puškinom in Mickiewiczem, ker je bilo literarno delovanje teh dveh poetov obsežnejše in mnogovrstnejše, vendar ima naš pesnik, če se oziramo samo na umetniško vrednost in klasičnost njegovih poezij za nas Slovence v 19. stoletju isti pomen kakor ga imata velika severna Slovana Puškin in Mickiewicz za Ruse in Poljake. Jutranja zarja minulega veka je bila porodila nam južnim kakor severnim Slovanom pesniških genijev prve vrste ...
Prešéren je naš prvi pesnik v modernem zmislu; njegove pesnitve so razodetja rojenega genija. Prešéren nam je vstvaril med svojimi poezijami obilo takih, ki ne zastaré nikdar, kar je prava lepota, prava poezija večna, kakor je večna iskra ustvarjajočega duha. Prešérna smemo torej po pravici prištevati ne samo med slovanske, nego tudi med svetovne klasike. Brez prirojenega daru bi Prešéren seveda ne bil pesnik, a brez evropske izobraženosti bi ne bil on tisti Prešéren, katerega čislamo v njegovih poezijah. Prešérnova poezija je evropska in slovenska obenem.
Prešéren je naroden, slovenski pesnik, kar koreninijo njegove poezije v naši narodni duši, ker je njegov jezik naroden, in ker zajema snovi svojim pesnitvam iz narodnega življenja in iz narodne zgodovine.
V Prešérnovih poezijah se je slovenski pesniški duh pojavil prvikrat z elementarno močjo. Slovenski narod je v svojem Prešérnu prvikrat pokazal in dokazal, da je tudi on pesnik in umetnik.
Prešéren je evropski pesnik, ker se zrcali v njegovih poezijah kulturni duh njegove dobe.
Kot umeten, izobražen poet je Prešéren svojega časa sin, in njegova poezija ne more utajiti, da je hči romantične dobe. Vrstniki Prešérnovi: Byron, Žukovskij, Puškin, Lermontov, Mickiewicz, Kollár, Čelakovský ter vsi tedanji nemški pesniki so bili romantiki. Poglabljali so se v preteklost svojih narodov iščoč v njej idealov za sedanjost. Romantična poezija je bila napredek v razvoju človeškega mišljenja ter v nasprotju s psevdo-klasicizmom predvsem narodna v svojih snoveh in v svoji tendenci. Skrajna romantična struja je šla seveda še dalje in je videla v srednjem veku vrhunec popolnosti. Nekateri taki romantični pesniki so često izgubljali realna tla pod seboj, letali s svojimi Pegazi po mračnih pokrajinah duhov ter najrajši obiskovali gradove začaranih vitezov in zakletih kraljičin. Dandanes se drži tudi poezija realnih tal ter se počuti dobro samo v naravnem življenju, med živimi ljudmi. Ali, kar je bilo dobrega v romantični struji, to je ostalo. On dobra je bila romantikov ljubezen do vsega, kar je narodnega v preteklosti in sedanjosti. Baš ta narodni moment v poeziji so prevzeli od romantikov tudi pesniki druge polovice devetnajstega stoletja, zlasti slovanski realisti. Ali ti niso videli in ne vidijo v narodu (ljudstvu) več samih popolnosti, nego hočejo vplivati na ta narod, da ga prosvetijo in duševno osvobodé. In končno je na vsaki pravi poeziji nekaj — romantičnega. Nobeden pesniški umotvor ne more biti gol prepis narave in življenja. Vsak pravi pesnik s fantazijo idealizuje svoje snovi, ki jih zajemlje iz življenja.
Prešéren je bil romantičen pesnik, pa z dobrim okusom. Njegova zdrava, realistična slovanska narava ga je očuvala velikih romantičnih zmot in blodenj. Zato je vstvaril poezij trajne cene, zato je ves naš, zato je epohalen v našem pesništvu.
Pa tudi z ozirom na jezik, v katerem je pesnil, je Prešéren epohalen. Ta jezik sta govorila v Prešérnovi dobi samo kmet v svoji družini in pa duhovnik v cerkvi. Kdo je pisal takrat naše narečje? Par slovničarjev in par literatov, Vodnikovih epigonov. V šolah se naša slovenščina ni učila; Prešéren svojega materinega jezika ni slišal v nobeni srednji, ne visoki šoli. Pesniškega jezika ni našel, ko je začel sam pisati pesmi; takšen jezik, ki bi bil prikladen organ za izražanje njegovih pesniških mislij, si je moral Prešéren sam še vstvariti. In vstvaril si ga je s svojo genialnostjo. Njegov jezik je pristni narodni, seveda močno lokalno pobarvani jezik, ali vendar poplemeničen, obogačen sam iz sebe tako, da ustreza vzletu njegove Muze. Da v formalnem oziru njegov jezik ni brezhiben, je naravno. Kar nas nemalo moti, ko vživamo Prešérnove poezije, to so pogoste slovnične napake, hudi germanizmi ter brezštevilni apostrofi. A kdo je pisal takrat lepšo slovenščino nego on?
Prešéren je epohalen v našem pesništvu tudi zategadel, ker je prvi uvedel pri nas pesniške oblike svojih evropskih tovarišev. On je prvi pisal slovenske verze po pravilih ruske in nemške metrike; prvi je pesnil v našem jeziku balade in romance; prvi je pisal orientalske gazele in laške sonete, tercine ter druge takozvane stalne forme: on je prvi uvedel asonanco. Prešéren je spisal prvo slovensko satiro in prvi slovenski epos.
Kdaj je začel Prešéren pisati verze, ne vemo; bržčas se je to zgodilo v dijaških letih na Dunaju. Prvi rokopisni zvezek svojih mladostnih pesmij je bil predložil v cenzuro Kopitarju, ki pa mu je svetoval, da naj jih pusti po Horacijevem načelu nekaj časa ležati. Večino tega rokopisa je Prešéren pozneje sežgal. Dne 12. januarja 1827. je prinesel »Illyrisches Blatt« prvo njegovo natisnjeno pesem: »Dekletom«; pozneje je objavljal svoje pesnitve navadno v »Čebelici«. Leta 1847., meseca januarja pa je izdal Prešéren sam svoje izbrane »Poezije«. Natisniti jih je bil dal pri Blazniku 1200 kosov. Ko je črez dve leti umrl, jih je bilo nerazprodanih še 750 izvodov. To priča, da Slovenci takrat niti slutili niso, kaj je pomenjala 191 stranij obsegajoča knjižica Prešérnovih »Poezij« v slovenski literaturi. Može, ki so ga mogli popolnoma razumeti, si lahko seštel na prstih ene roke ...
Prešéren, ki je svojo zbirko sam uredil, ni bil sprejel vanjo vseh svojih pesmij, posebno zato ne, ker mu jih je bila tesnosrčna cenzura zabranila. V tisto prvo izdajo ne sprejete pesmi so se v poznejših izdajah ponatiskavale v »dodatku«; v naši izdaji pa so porazvrščene vse v teh dodatkih nahajajoče se pesmi v oddelke, kamor spadajo po svoji obliki in vsebini. S tako redakcijo sem hotel doseči, da bi bila ta najnovejša izdaja harmonska, jednotna ter po razporedbi najbolj podobna izvirni Prešérnovi izdaji iz l. 1847.
Prešéren je lirik in epik. Lirske so »Pesmi«, »Različne poezije« — izvzemši »Novo pisarijo« in »Napise«, ki so didaktiške vsebine — ter »Gazele« in »Soneti«. Epske pa so »Balade in romance« ter »Krst pri Savici«.
Lirika izraža subjektivna čustva, dušno razpoloženost in misli pesnikove. Epika pripoveduje in riše vnanje dogodke in doživljaje. Hudo pa bi se motil, kdor bi mislil, da zije med lirskim in epskim pesništvom nepremosten prepad Takega prepada v resnici ni, kajti tudi lirska pesem pripoveduje včasi, a v vsaki dobri baladi, romanci ali pripovedni pesnitvi je subjektivna lirska razpoloženost tista nevidna vez, ki veže posamezne dele v celoto in je tista toplota, ki pregreva ves umotvor. Lirik lahko reče: »Moje pesmi — to sem jaz!« Ali tudi epik si snovij svojim pesnitvam ne izbira slučajno, po naključju, ali kakor bi mu ravni prišle pod roko, nego pravi epski pesnik obdelava samo take snovi, ki so mu všeč, snovi, ki se strinjajo z njegovim okusom in prepričanjem; on opeva junake, ki so zanj zanimivi, in katerim lahko na jezik položi svoje nazore, svojo ljubezen in svoj črt ...
Tudi epiku izrastejo njegove pripovedne slike iz duše, so del njegovega bistva, razodetja njegove individualnosti. Iz epskih pesnitev nam takisto odseva celo svetovno naziranje, celo duševno obzorje pesnikovo, ves njegov značaj. Tudi epik lahko reče: »Moje balade, romance ... moji romani, moje novele in črtice ... vse to sem jaz!« Da je z dramatikom ista stvar, se razume samo ob sebi; to omenjam tukaj le mimogredé. A ker se slišijo in čitajo baš gledé razlike med »liriko« in »epiko« včasi krivi, starokopitni, šablonski nazori, zdelo se mi je primerno, da to elastično vprašanje vsaj s par besedami pojasnim. Mogoče je torej, da si v jednem in istem pesniku držita lirska in epska Muza popolno ravnovesje.
Takšen pesnik je Prešeren. Ne vidimo ga samo v njegovih lirskih pesmih, nego tudi v njegovih baladah in romancah ter v »Krstu pri Savici«. Vse njegove poezije so »iz njegovega srca kali pognale«.
Težišče Prešérnove poezije leži pač v njegovi liriki. Od sanjavo zaljubljene serenade »Pod oknom« do vesele »Soldaške«, od idealne »Prošnje« do pretresujoče, realistične slike »Nezakonske matere«, od mehkobne melanholije »Kam?« do globoko občutenih posmrtnic, posvečenih prijateljema Smoletu in Čopu, od šaljive »Železne ceste« do težke filozofske meditacije »Slovesa od mladosti«, od plahih erotičnih kitic »Strunam« in »Ukazi« pa do pogumne, veličastne, po svobodi hrepeneče ode »Zdravice« — kolika lestva akordov! Ljubičine oči, ki jih v narodnošegavem tonu opeva v pesmi »Zvezdogledom«, mu ne dajo miru. Na vzhodu si izposodi gazele, v katere vpleta kakor v perzijsko preprogo svoje poetične rože Juliji na čast. Erotični akordi zvenijo dalje in dalje, dokler se ne združijo v »Sonetnem vencu« v dovršeno simfonijo.
Ali je vse to sama erotika? Nikakor! Erotični motiv sicer zveni skozi vse poezije Prešernove kot temeljni motiv, ali samo erotični pesnik Prešéren seveda ni. Nič ni bolj naravnega nego to, da je tako močno razviti osebnosti, kakoršen je bil Prešéren, Eros zvezda vodnica njegovemu čustvovanju in jedro njegovi liriki, saj je ta Eros tista večna moč, ki po prirodnem zakonu polaritete privlači jeden človeški spol k drugemu, ker jeden spol išče v drugem popolnitve svojega bistva. Na foliji tega najbolj človeškega čustva opeva Prešéren še druge motive. Navdušuje se za svoje prijatelje, za svoj prezirani narod, slavi svojo domovino in njene prijatelje (Janeza Hradeckega) ter se poteguje za pravico in svobodo. Življenje mu je pokazalo globok prepad med idealom in dejstvenostjo ter mu snelo marsikatero lepo krinko od ostudne laži. In ko je okusil grenki sad spoznanja, jemlje z zrelimi nazori — slovo od mladosti.
Kadar pa čitam Prešérnovo »geslo«, spominjam se tistega indskega kralja, ki je bil svojim modrijanom naročil, da naj mu vsebino cele njegove velike biblioteke posnamejo v jednem samem kratkem reku. Tako je tudi Prešéren rezultat svojega življenskega računa izrazil v štirih markantnih verzih:
»Sem dolgo upal in se bal,
slovó sem upu, strahu dal.
Srcé je prazno, srečno ni;
nazaj si up in strah želi« ...
Kako malo besed, a kako veliko je povedal naš pesnik ž njimi! V teh štirih verzih leži tajna dušna tragedija celega življenja.
Plemenita čuvstva in vzvišene ideje nam more izražati v svojih verzih samo pesnik, ki mu je pesništvo resna stvar, sveta misija. Kako visoko mnenje je imel Prešéren o zadači poezije, to nam je povedal na več mestih, zlasti v pesmi »Pevcu«, v »Glosi«, v nekaterih sonetih ter v pereči literarni satiri »Nova pisarija«.
Ravno ta satira nam jasno priča, kako je bil presenetil vse tedanje odločilne konservativne literarne kroge nastop Prešérnov med Slovenci; ta satira potrjuje, da je bila poezija Prešérnova zares epohalnega pomena. Svet je v jedru svojem konservativen. Množica črti vsako novotarijo oklepaje se krčevito vsega starega, tradicijonalnega, uživelega, saj je tako komodno hoditi po izvoženih, gladko izteptanih potih in stezah, a jako težko po novih, komaj očrtanih, negotovih, vodečih skoz neznane pokrajine v neznane daljave ...
Komaj so se pojavile prve izvirne na višini tedanjega evropskega umetnega pesništva stoječe pesnitve Prešérnove, že so se predramili iz svojega sladkega filisterskega spanja razni »pisarji«-cenzorji, méli si oči in kar niso hoteli verjeti, da je v »kranjski« literaturi sploh mogoče kaj »takega«!
Kaj hoče ta-le Prešéren? Ali je ta mož še Slovenec? Res, da piše v slovenskem (»kranjskem«) jeziku. Pa prosimo Vas, ali so to slovenske, v pravem dosedanjem duhu pisane pesmi, ki jih tiskata »Čebelica« in »Illyrisches Blatt«? Pokaj si je vzel za vzor velike pesnike drugih kulturnih narodov evropskih? Zakaj — »za Vodnikom ne hodi?« Kako preprosto, naivno je peval pater Valentin v nedolžnih štiristopnicah! Kar nič nas ni vznemirjal v našem solidnem, okorelem mišljenju; ni nam tajno vlival v naše duše dvoma, ne strupa pesimizma. Ni nam odpiral razgleda v svet, kjer se odigravajo srčne tragedije in umstvene krize; še manj nas je pohujšaval z zaljubljenimi stvarmi! A Prešeren! Vse kaže, da je novi pesnik revolucijonar v našem duševnem življenju. Vidi se, da prezira dobro tradicijo. Ali ni to anarhija, če ta mož pravi, da naj pesnik posluša samo svojega genija in da se mu ni treba ozirati na okus svojih solidnih sodržavljanov, kadar sede za mizo in začne pisati slovenske verze?! Svobodna poezija — kolika predrznost! Kdaj je učil kaj takega — Marka Pohlin? In iz srca da se poje prava pesem? Iz dna čuteče, vnete duše da prihaja poezija? Ne razumemo! Morebiti imajo takšno poezijo tuji narodi, mogoče! Morebiti pesnijo tako tudi že nekateri slovanski »pokvarjeni« pesniki. Pa kaj to nam mar! Mi »Kranjci« moramo ostati pri dosedanji maniri! Samo to, kar razumejo v »rovtah«, je dobro. Bog ne daj, da bi se ozirali preko plotóv, ki oklepajo naše vasi, kakor čuva kitajski zid konservativno državo na daljnem iztoku!
Tujih besed, tujih, nenavadnih terminov nam ni treba! Niti od svojih najbližnjih slovanskih bratov ne potrebujemo literarnega posojila!
Tudi balad, romanc, sonetov, gazel in tragédij ne potrebujemo! Čemu nam vsa ta tuja navlaka? Saj vemo, da se v vseh takih literarnih izdelkih skriva samo strup za naše duše, zlasti pa za duše naše poštene »kranjske« mladine. Same nesramnosti so to, ki jih piše ta doktor Prešéren! Sam vrag ga je zapeljal na krivo pot, a najhujše je to, da nekaterim ljudem med nami njegove v tujem duhu pisane pesmi celó ugajajo! Ta večni Chrobatov koncipient je očividno pozabil, kaj je pravzaprav namen poezije. Horac veleva »dulce et utile«. No, dulce, to je jasno, da je samo lupina, pleva; zrno je to, kar nam koristi! In tudi poezija je le toliko vredna, kolikor nam koristi s svojim poučevanjem. Da bi bila poezija izraz pesnikove duše, da bi bila odsev življenja, da bi imela namen, upodabljati lepoto, stremiti za resnico in nas tako povzdigavati nad blato vsakdanjosti — kdo to verjame? Najboljši poet je tisti, ki nam spravi praktična življenska pravila v čedne verze, da se jih lahko naučimo na pamet ter jih lahko najdemo v spominu, kadar jih potrebujemo v kritičnem slučaju. Vidiš, ljubi doktor Prešéren, tako »poj«, tako pesni — pa bomo zadovoljni s teboj! — Ako boš pa nadaljeval v tem tonu, v katerem si začel, te bomo vsi prezirali. In ker imamo, slava Bogu in naši duhovski in posvetni gosposki, tudi cenzuro v svojih rokah, bomo skrbeli za to, da tvoje pohujšljive stvari ne pridejo na dan! ...
Tako nekako modruje »pisar« (tj. cenzor) v tej satiri. »Učenec« (Prešéren sam) mu ugovarja in izraža svoje pomisleke, toda naposled se ta »učenec« na videz uda ter ironično obeta, da bo odslej pesnil in »usum delphini«, In »pisar« je prepričan, da sedaj nastopi »kranjskim« »muzam« zlati vek ...
Podobne satire na banalne nazore o pravem pomenu pesništva so spisali tudi že drugi evropski, slovanski in tujejezični pesniki. To je naravno. Kdaj je živel pravi pesnik, ki bi ne bil zadel na odpor reakcionarnih elementov in ki bi ne bil ironizoval starokopitnih kritikov?! Že Horac odbija od sebe usiljive Zoile s svojim »Odi profanum vulgus et arceo«. S tesnosrčnostjo svojih rojakov se boré med drugimi slovanskimi tudi ruski pesniki Puškin, Lermontov in nekateri mlajši. Lermontov je v tem zmislu napisal satiro »Žurnalist, čitatelj in pisatelj«. Takisto je znano, da so se vsi veliki nemški pesniki, počenši z Göethejem, Schillerjem in Heinejem borili proti reakcionarnim in filisterskim nazorom o poeziji in umetnosti ...
Prešérnova »Nova pisarija« — ali kakor bi mi dandanes rekli: »Novi slog«, »nova struja«, »moderna Muza« — je, čeprav biča mednarodno filisterstvo v književnih vprašanjih, vendar v naši literaturi čisto izvirna, ker ima konkretne slovenske razmere za svojo tarčo. Prešéren je v tem duhovitem dialogu pokazal vso svojo satirsko žilo. Ironija je kavstična kar se dá. Jezik pa je ravno v tej didaktiški pesnitvi nenavadno krepak, izviren; dikcija je skozinskoz realistična. »Nova pisarija« še ni zastarela, nego je v bistvu svojem še zmerom aktualna, saj »pisarija«, s katerimi se je imel boriti Prešéren, hodijo tudi dandanes po lepi slovenski zemlji in usiljujejo svoje praktične nauke, in to skoro z istimi besedami, kakor pred dobrimi 50 leti. Slovenski pesniki pa korakajo po svoji poti ne oziraje se na lenoglave »pisarje« ob desni in ob levi ...
Prešérnova lirika je skozinskoz izvirna, samo v sonetih mu je bil tupatam vzor Petrarca. Njegova dikcija je narodna in umetna obenem.
Prešérnova pesniška dikcija je narodna. Prešéren, svojega ljudstva pristni sin, je dobro poznal narodovo mišljenje, njegov jezik in njegovo frazeologijo. Prešéren je vedel, kako se naše ljudstvo izraža v pesmih, saj je sam zapisaval narodne pesmi. Sledove narodnega pesemskega tona nahajamo v raznih pesnitvah njegovih, v lirskih in epskih. »Kaj pa je treba biló« — kako čisto slovensko je to! Posameznih drugih primerov najde razumni čitatelj sam.
Prešérnova dikcija je umetna, ker je on sam umetnik, ki se ravna po pesniški tehniki prvih evropskih pesnikov, svojih vrstnikov.
Oblika se prilega vsakdar vsebini, saj pravemu pesniku se porodita snov in oblika obenem. Zlasti tiste lirske pesnitve, ki jih je sam nazval κατ΄ εξοχἡν »Pesmi«, so tako samorasle, da so že skoro vse ponarodnele; zajete iz narodove duše prešle so zopet med ljudstvo. Veliko bolj umeten je Prešéren v sonetih. Ta pedantovska oblika premaga puhle verzifikatorje popolnoma, tako, da slišimo samo monotonske stike (rime), a ne čutimo niti trohe poezije. Prešeren pa zna v sonetu na mojsterski način spojiti misel z obliko, ki jo ima on v oblasti, ne ona njega. Prešernu sonet ni Prokrustova postel. Zato so njegovi soneti še dandanes najboljši v našem pesništvu ter ostanejo klasični, ker so res poetični. Prekosil pri nas Prešérna v sonetih še ni nihče, dosegel pa ga je — Dragotin Kette.
Skoro vso Prešérnovo liriko, zlasti pa tiste njegove sonete, v katerih opeva svojo nesrečno ljubezen in pa še bolj nesrečno domovino svojo, pokriva čarovna megla melanholije, globoke otožnosti, ki pa prehaja na nekaterih mestih že v pravi pesimizem. Življenje mu je postala ječa, iz katere ga reši zadnja ljubica — smrt. Težko je že pričakuje in čimdalje češče si kliče v spomin »memento mori!«
Kdor hoče spoznati Prešérnovo zbadljivo pero, mora čitati poleg sarkarstične »Nove pisarije« in nekaterih osoljenih sonetov še njegove napise. V teh epigramih nam ni treba iskati kakega širokega obzorja, bogvekake duhovitosti ali kakih globokih filozofskih problemov, važni pa so ti napisi, ker nam osvetljujejo literarne in socialne razmere slovenske v Prešérnovi dobi. Vsi napisi se sučejo samo okoli domačih, ljubljanskih književnih odnošajev. Prešéren zbada v njih razne literarne snobe in ne prizanaša nikomur, bodisi njegov prijatelj ali sovražnik. Njegova satirska žila in bojevitost ga zapeljeta včasi celo predaleč. Tupatam zasadi komu svojo puščico po krivici v meso, tako n. pr. Vrazu in Gaju ter »Ilircem« sploh. A kdor bi se čutil morda pregloboko zadetega, ta naj pomisli, da le »na visoki vrh leté iz neba strele« ...
Prešéren je bil tudi epik. In resnico, da biva med lirskim in epskim pesništvom najtesnejša notranja vez, potrjuje ravno Prešéren, če se oziramo na njegove epske snovi. Svoje visoke nazore o pomenu pesništva ponavlja Prešéren tudi v epski obliki, seveda na nekoliko drugačen način. Legenda »Neiztrohnelo srce« je apoteza pesništva. Pevec Dobroslav je ležal že dalje časa v grobu. Truplo mu je strohnelo, ostalo pa je živo njegovo srce, ki je hranilo v sebi še vir nesmrtnih pesmij. Zato to srce ne more strohneti, nego bije še pod zemljo. Po nasvetu nekega starca pustijo pogrebci ležati pesnikovo srce na solncu. Solnce, vir vsega življenja, mu je bilo dalo pesniško moč in to moč vzame sedaj mrtvemu pesniku solnce zopet nazaj. Pesnikova duševna moč se spoji z vesoljno močjo — τὸ πᾱν — in še le potem ima pesnik mir ... Ne, miru nima, kdor sme reči: »Est deus in nobis, agitante calescimus illo«; komur je Apollo vdihnil duh »petja«, temu je dal tudi svoje pesmi. Poezija je samo jedna, ki pa se izraža v vsaki človeški duši drugače. Nespametno je torej zahtevati od kakega poeta, da naj pesnuje drugače, kakor mu veleva njegov genij. Vsaka umetnost nosi na sebi duh in pečat vstvarjajočega umetnika. To dušeslovno resnico nam je izrazil Prešéren v »Orglarju«. Skoro vse druge balade, romance in legende imajo za folijo erotični motiv, ki je zajet iz življenja, iz narodnih pravljic, ali pa iz zgodovine. Naravnost iz vsakdanjega življenja je vzel Prešéren snovi za »Hčerin svet«, »Učenca«, »Dohtarja«, »Zdravilo ljubezni« ter »Nuno in kanarčka«. Najbolj realističen žanr ima med temi humoristično-satirska »Ženska zvestoba«. »Naturam expellas furca, tamen usque recurret« — ta zakon nam kaže legenda »Sveti Senan«, ki je obenem proslava neodoljive moči ženske lepote. Ta snov je večna in neizčrpljiva, zato so jo na svoj način obdelavali že pesniki vseh narodov in časov. Prešéren je snov za svojega »Senana« zajel iz angleškega pesnika Moorea. Prešérnovemu »Senanu« močno podobna pa je tudi Puškinova »Rusalka«. Narodne legende so »Šmarna gora«, »Zidanje cerkve na Šmarni gori« in »Nebeška procesija«. Če presojamo Prešérnove balade in romance s strogo epskega stališča, moramo reči, da je med pesnitvami, v tej rubriki objavljenimi najvzornejša romanca »Turjaška Rozamunda«. Tukaj stopa pesnik popolnoma v ozadje kot oseba in nam kot rapsod samo pripoveduje, kaj se je bilo dogodilo na Turjaškem dvoru. Baladi sta pravzaprav samo »Zdravilo ljubezni« in pa »Povodni mož«; druge epske pesnitve so pripovedke ali romance. V bistvu svojem je tudi prekrasna »Nezakonska mati« romanca, četudi jo je sam pesnik uvrstil med lirske pesmi.
Človek res ne vé, kaj bi na tej sliki iz življenja bolj občudoval: ali globoko tragiko, ki jo je Prešéren — po Göethejevem nasvetu — pograbil kar iz vrveža vsakdanjega življenja, ali pa preprosti način, kako je to tragiko izrazil! »Kaj pa je tebe treba bilo?« govori zapuščena nezakonska mati s svojim detetom v naročju, in nam se odpira perspektiva v njeno preteklost in v njeno bodočnost. Nič nenavadnega, stara pesem, ki se ponavlja vsak dan. A ta vsakdanji dogodek je gledal in nam ga prikazal Prešéren kakor vsak pravi pesnik sub specie aeternitatis ...
Prešéren pripoveduje živo, njegova dikcija je realistna. In medias res, dramatično pa začenja Prešéren samo dve epski pesmi in to romanci o »Zidanju cerkve na Šmarni gori« ter »Nuno in kanarčka«. V drugih povestih napravi vselej kak uvod in šele potem razvije dejanje. Nibelunška, našemu duhu sicer ne primerna strofa v »Prekopu« in »Neiztrohnelem srcu« priča o uplivu nemških romantikov. Z dobrim okusom rabi Prešéren večkrat štiristopni trohej, ki mu teče gladko, čeprav brez običajnega premora.
Kako je ljubil prešéren epsko Muzo, dokazuje tudi to, da so vsi njegovi štirje prevodi iz tujih literatur (iz Bürgerja, Körnerja, Grüna in Byrona) epske vsebine.
Svoj prevod Bürgerjeve »Lenore« je cenil tako visoko, da ga je uvrstil med izvirne svoje pesnitve, samo s kratko opazko »iz nemškega«. Nikakega dvoma ni, da mu je »Lenora« zato tako ugajala, ker je ta indogermanska snov znana tudi med Slovenci, v naši narodni poeziji.
Najobširnejša in po svoji snovi najzanimivejša Prešérnova epska pesnitev pa je »Krst pri Savici«.
»Krst pri Savici« nam slika epizodo iz dove pokristjanjenja Slovencev. Mi vemo, da se to pokristjanjenje naših pradedov ni vršilo vselej mirno, nega največkrat z ognjem in mečem se je razširjal nauk Jezusov med Slovani. Pokristjanjenje je pomenjalo politično podjarmljenje ...
Na blejskem otoku živi s svojim očetom Staroslavom Bogomila, svečenica boginje Žive; ta Bogomila je očarala mlademu slovenskemu junaku Črtomiru srce. Staroslav je sam srečen, ko vidi, kaka nežna vez spaja njegovo hčer z viteškim Črtomirom. Malo časa še, in pred žrtvenikom Žive misli oče blagosloviti mladi par — a tu zatrobi ne daleč od blejskega jezera bojni rog, in Črtomir se mora ločiti od svoje neveste ter iti »boj bojevat brez upa zmage«. Koroški vojvoda Valjhun hoče siloma iztrebiti zadnje ostanke poganstva med Slovenci. Dva močna stebra stare narodne vere, Avrelija (Orla?) in Droha (Droga?) je že podrl Valjhun; samo jeden se še ustavlja — Črtomir v bistriški dolini pri bohinjskem jezeru. Šest mesecev traja boj. Tovariši Črtomirovi so vsi obležali mrtvi na bojišču, samo on je ostal živ. V obupu nad izgubljeno svobodo svoje domovine si hoče zasaditi meč v srce — kar se spomni svoje neveste, svečenice Bogomile. Kaj je ž njo? Ali še živi? Ali mu je še zvesta? Gre jo iskat. Najde jo, ali kakšno je to svidenje! Še mu je zvesta, toda sedaj ni več svečenica Žive, čije kip leži že zdavnaj na dnu blejskega jezera, nego ona je častilka — Marijina. Pokristjanila se je z očetom vred. Še več! Bogomila prosi Črtomira, naj sprejme tudi on krščanstvo. Žena njegova ne more biti, ker je obljubila pri krstu devištvo. Z Bogomilo vred sreča Črtomira tudi krščanski misijonar. Črtomir ne verjame, da bi bil to bog ljubezni, za katerega se bori Valjhun z ognjem in mečem. ali po kratkih pojasnitvah, ki mu jih dajeta Bogomila in misijonar, sprejme tudi Črtomir vero svoje Bogomile. Nato odide v Oglej, kjer ga posvetijo v mašnika ...
Snov je torej domača, narodna, romantična in sama na sebi jako hvaležna za epos. Prizorišča za svojo pesnitev bi si Prešéren ne bil mogel izbrati lepšega, nego je pokrajina bohinjskega in blejskega jezera. Kakor v baladah in romancah, tako in še bolj se je Prešéren v »Krstu pri Savici« pokazal mojstra v pripovedovanju. Dikcija je krasna, prepletena z naravnimi poetičnimi slikami in pregreta s pravim lirskim zanosom. V uvodu nas Prešéren postavlja na bojišče, ki ga riše s krepkim, lapidarnim jezikom. Kar kazi ta epos v posameznostih, to so prvič preobširna dogmatična razlaganja v ustih Bogomile in misijonarja; potem pa naš pesnik brez potrebe vpleta tupatam svoje osebne refleksije. Osebe so dobro karakterizirane; zlasti glavni junak, Črtomir, je izklesan tako plastično, da stoji živ pred našimi očmi ...
Ali pa je ta Črtomir tudi dosleden značaj, in posebno, jeli njegova nagla spreobrnitev h krščanstvu dovolj motivirana, o tem bi se dalo govoriti. Kako junaško se je boril pol leta proti Valjhunu za domovino in vero svojih očetov! Premagan se snide z Bogomilo, svojo nevesto in bivšo pagansko svečenico; in ko mu ta razodene, da je kristjana, je Črtomir po kratkih besedah Bogomilinih in misijonarjevih pri volji pokristjaniti se. Verjetneje in dosledneje bi bilo za takega junaka, da bi si bil res sam prebodel prsi, kakor nameraval, ko je videl, da je vse izgubljeno zanj, in da se je tudi Bogomila izneverila idealom, za katere se je tako neustrašeno boril. Ali, da Črtomir brez posebnega duševnega boja prestopi k novi veri, ki mu je vendar pobila tovariše in podjarmila domovino, da ta Črtomir postane potem celo sam krščanski duhovnik, to se nam zdi vendar premalo vtemeljeno. Črtomir ni dosleden, on v »Krstu« samem ni več isti neupogljivec, ki ga vidimo v »Uvodu«.
Črtomirovo postopanje bi se dalo morda opravičiti edino z ljubeznijo do Bogomile. Vse, kar je ljubil na svetu, je izgubil. Edina Bogomila, na katero je bila privezana že pred bojem vsa njegova duša, še živi. Sama pravi, da mu je še zvesta, čeprav v mističnem, krščanskem zmislu. Črtomir jo še ljubi, kakor poprej. Bogomila mu pove, da je pokrstivši se, neprestano molila zanj, da bi prišel živ iz boja. Vse je padlo, samo on se je rešil. To je skoro čudesu podobno! Kamo se ima torej zahvaliti, da še živi? Ali ne Bogomili in njenemu bogu? Črtomir je barbar z mehko slovansko dušo; dvomi so mu neznani. Bogovi, za katere se je bojeval, so zapustili njega in njegove tovariše, a krščanski bog, proti kateremu se je boril, ga je, kakor sliši iz ust svoje Bogomile, rešil smrti. Pri takem naravnem človeku, kakoršen je Črtomir, ni bilo baš treba posebnih duševnih bojev; taki ljudje preskočijo brez težave iz jedne skrajnosti v drugo, zlasti, če take metamorfoze pospešuje najmočnejša strast — ljubezen.
A če presojamo »Krst pri Savici« kot celoto, moramo priznati, da je najkrepkejši del celega eposa »Uvod«, čeprav je spesnjen v preumetni meri, v tercinah. Morebiti je Prešéren mislil ravno na »Uvod«, ko je pisal Čelakovskemu, da naj smatra ta epos za metrično nalogo. »Krst« začenja v širokem, pristnem epskem slogu v nekoliko ložji meri nego »Uvod«. Duševno stanje premaganega Črtomira je slikano prekrasno, cela situacija nam je jasna in z največjo napetostjo pričakujemo uživaje vse čare pesniškega jezika, nadaljnega razvoja dejanja. Prelestni so prizori na blejskem otoku pri svečenici Bogomili. Prava ženska je ta Bogomila sicer, nežna duša, a njeno dogmatizovanje nas kmalu utruja. Od tega hipa, ko začne preobračati Črtomira, začne padati epos sam in le-ta drugi del »Krsta« ima dosti manjšo estetično vrednost kot pripovedna pesnitev, nego prvi del. Zdi se nam, kakor bi se bila hotela ponosna Muza kruto maščevati nad pesnikom, ker ji je bil ukazal, naj se prikloni pred gospodom — Pavšekom in tovariši ...
Jedro svojega »Krsta pri Savici« je Prešéren označil že v sonetu, posvečenem Matiju Čopu. To je resignacija: »Srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani« ... Prešéren je bil »pokopal misli visoko leteče« kakor Črtomir. Ali je ta resignacija, upodobljena v »Krstu pri Savici« vtemeljena v značaju Prešérnovem samem?
Prešéren je bil genialen mož, vrhutega vesten v svojem juridičnem poklicu. Bil je idealist, vnet za vse vzvišeno. Ali življenje ga je razočaralo popolnima. Prezirala ga je birokracija in črteli so ga bornirani cenzorji ter mu grenili življenje. Najboljša prijatelja, Smolé in Čop, sta mu bila pomrla. Čutil se je osamljenega v veliki slovenski puščavi. Kakor svoje dni Janez Krstnik, tako je hotel on povzdigniti — piše Čelakovskemu l. 1836. — svoj glas za prosveto in svobodo svojega naroda, ali »pismarji in farizeji« ga niso pustili do besede. Tudi mu niso posebno ugajale »koreninice in kobilice«.
Nemški centralistni vladni sistem je pritiskal vse nenemške narode k tlom. Najmanj pa se je zavedalo svoje narodnostni slovensko. Inteligencija je bila vzgojena v nemškem duhu in je govorila le nemško. Kakor za časov Črtomira nosili so tujci v Prešernovi domovini svoje glave pokoncu; le njim je sijala sreča. Domačin Slovenec je preziran človek, ker sam sebe ne spoštuje, niti ne ljubi matere domovine, vanj upajoče. Rad bi bil vzbudil slovenski narod in ga zedinil na stremljenje k višjim ciljem. Saj je še vse tako malenkostno, kamor se ozreš! Ljudje se prepirajo ko Abderiti za oslovo senco in se lasajo za črke, namesto, da bi se poganjali za važne stvari in se učili pri velikih narodih ... Vse to ga je bolelo in skrbelo.
Sam na sebi pa je bil mehka, pasivna narava. Za kakega agitatorja, ki bi se bil postavil na čelo kakemu velikemu gibanju, ni bil vstvarjen. Če vse to pretehtamo, bomo lahko razumeli, zakaj izzvanja njegova lira v moll-akordih resignacije. »Krst pri Savici« je izdal l. 1836., in svojemu prijatelju Čelakovskemu piše Prešéren, da si je hotel s tem eposom pridobiti naklonjenost duhovščine, ki je imela takrat celó književno cenzor na Slovenskem in Prešéren ga je v »pisarju«, ki zastopa v »Novi pisarji« reakcionarne nazore, imenitno fotografoval. Té postranske tendence, ki jo je imel Prešéren s svojim eposom — kakor piše Čelakovskemu — sicer ne moremo odobravati, ali razlagamo si jo lahko iz položaja, v katerem se je nahajal naš ubogi pesnik v temni predmarčni dobi.
Morebiti so ga ravno iz teh malenkostnih slovenskih razmer hoteli rešiti njegovih severnoslovanski prijatelji s tem, da so mu izposlovali okoli l. 1840. poziv na Rusko. Ponujala se mu je dobro plačana služba v (vseučiliški?) knjižnici v Moskvi. Prešeren té ruske ponudbe ni hotel sprejeti, in sicer, kakor je pravil Ani Jelovšekovi, zato ne, ker se ni maral ločiti od svoje ožje slovenske domovine.
Ko se je bližala velika pomlad politične svobode, čutil je tudi Prešéren dihanje toplejših vetrov, ki jih je pošiljalo pred seboj revolucijsko leto 1848. In takrat se je še enkrat dvignil izpod absolutističnega jarma njegov smeli duh in zapel je l. 1844. svojo navdušeno »Zdravico«. Ko je privihralo burno 48. leto, je bil Prešéren že bolan in vsled telesne bolezni ubiti na duhu. Takšen pesnik, ki bi bil v kakem večjem narodu in v ugodnejših razmerah še dalje in še smeleje razvijal svoja krila, je moral prerano kloniti duhom. Kakor sam pravi, si je v svoji resignaciji »preganjal z vinom skrbij oblake« ...
Za Prešérna in njegovo dobo je značilno, da je napisal nekaj lirskih pesmij tudi v nemškem jeziku[1]. Kar jih je napisal, se mu jih sicer ni bilo treba baš sramovati, če se oziramo na njih estetično vrednost. Gotovo pa je, da Prešéren ž njimi ni nameraval priboriti si lovorjevega venca na nemškem Parnasu. Preveč se je zavedal svoje narodnosti, da bi bil mogel postati kot pesnik — renegat. Četudi je napisal par nemških pesmij, zaradi njih seveda še ne moremo govoriti o nemškem pesniku Prešérnu.
Té nemške pesmi nas danes zanimajo le toliko, v kolikor nam pojasnjujejo Prešérnov razvoj v narodnem zmislu. Na ta razvoj je vplivalo tudi občevanje z drugimi Slovani, zlasti na Dunaju, potem znanstvo z Vrazom, Slomšekom, Jarnikom in Korytkom. Tudi z nekaterimi Rusi, n. pr. s Sreznjevskim, je bil Prešéren osebno znan. Genezo njegovega narodnega razvoja in prebujenja nam kažejo jasno njegove pesmi. Iz početka je skoro samo Kranjec (kranjski jezik, kranjske Muze), včasi se obrača celo samo do Gorenjcev. Ali obzorje se mu razširja in čimdalje večkrat govori o Slovencih, o slovenščini, o slovenski deželi in o slovenskem jeziku. Slovenci, Sloveni in slovenščina mu pomenja sedaj našo narodnost, sedaj tudi slovanstvo sploh. V »Krstu pri Savici« že ni nikjer več »Kranjcev«, nego tu govori samo o Slovencih in celo o majki Slavi. Najširše Prešérnovo obzorje nam odseva iz njegove »Zdravice«. Njegovo razmerje do »ilirizma« in »Ilircev« pa so nam baš ob stoletnem jubileju njegovega rojstva razni literati tako vsestransko pojasnili, da smo sedaj v tem vprašanju na čistem. Prešéren gotovo ni bil sam kriv, če se takrat Slovenci niso bili pridružili Hrvatom. Za takšno veliko akcijo, kakoršno so snovali »Ilirci«, bi bilo treba več energičnih, neodvisnih mož z jekleno voljo in širokim svetovnim obzorjem — a takšnih ljudij mi Slovenci takrat še nismo mogli imeti. Sicer pa pričajo Prešérnove poezije na glas, da je bil njih avtor poleg Stanka Vraza med svojimi rojaki najzavednejši Slovan.
Prešérna so prevajali že skoro na vse druge slovanske jezike. V celoti ga imajo prevedenega Čehi v Penižkovem prevodu; v kratkem ga izda na novo v svojem prevodu tudi Jaromir Borecký. Rusom ga je predlanskim vsega klasično prevedel Fjodor Jevgenjevič Korš[2], ki je napisal svoji knjigi tudi obširen uvod. Prešéren se čita v tem ruskem prevodu kakor v originalu, ker pozna akademik Korš jako dobro naše narečje. In ker je ruski jezik seveda bolj razvit nego naš in jako blagoglasen ter krepak, je posebna slast, čitati Prešérnove poezije v ruskem jeziku. Ruski prevod našega pesnika je za nas jako važen, ker je ž njim storjen prvi korak, da se začne veliki bratovski narod ruski pobliže spoznavati z našim duševnim delom ter sprejemati tudi slovensko poezijo med svojo bogato prevodno literaturo. Ves Prešéren je preveden tudi na nemški jezik; ta prevod je izdal lani dr. Fr. Vidic. Nekaj Prešérnovih poezij je preloženih nadalje tudi na italijanski, švedski in furlanski jezik.
Razni slovenski literati, n. pr. Levec v dunajskem, zlasti pa Pintar v »Ljubljanskem zvonu« (1901), so dokazali, da je bil Prešéren napisal še več nego to, kar imamo dandanes v njegovi pesniški zbirki. Domnevanje, da je moralo ob smrti Prešérnovi nekaj njegovih literarnih rokopisov na skrivnosten način nekam izginiti, ni čisto pusta legenda.
Pravijo, da je dekan Dagarin, ki je Prešérna spovedal na smrtni postelji, sežgal z nekaterimi svobodomiselnimi knjigami vred tudi nekaj rokopisov njegovih. Kaj je bila vsebina tistih rokopisov, ki bi jih bil uničil auto-da-fé? Če se je res bilo kaj sežgalo, potem je bila to, kakor nam priča neko pismo Trstenjakovo, najbrž neka daljša epska pesem o Šmarni gori, spesnjena v nibelungah. Da je bil Prešéren takšno pesnitev res napisal, potrjuje sam, ko piše l. 1838. Vrazu, da je dunajska cenzura izrekla črez njo svoj »damnetur!«. Dr. Janez Bleiweis, ki je bil od Dagarina prejel že l. 1849. vso literarno zapuščino, ne omenja nikjer dotične pesmi o Šmarni gori. Zanimivo pa je to, da Ana Jelovšekova sama brani Dagarina v svojih spominih, kakor jih je zapisala njena hči, gospodična Ernestina. Če je kdo uničil kaj pesniške zapuščine Prešérnove, pravila je Ana Jelovšekova svoji hčeri, potem to ni bil Dagarin, nego sam brat Prešérnov, Jurij, ki je bil župnik nekje na Koroškem in velik zelot. Kot takšnega ga je bil spoznal varuh Prešérnovih otrok, dr. Anton Rudolf. Jurij Prešéren je bil sam na pogrebu svojega brata v Kranju, pa je prav mogoče — tako misli Ana Jelovšekova — da je baš ta Jurij poskril ali sežgal kak rokopis svojega brata pesnika ...
Bodi, kakorkoli, sedaj poznamo samo toliko pesniškega blaga Prešérnovega, kolikor ga ima v sebi pričujoča knjiga njegovih »Poezij«.
In té poezije so takšne, da ohranijo Prešérnovemu imenu nesmrtnost.
V Ljubljani, meseca maja 1902.
A. Aškerc.