Prešernova gora
| Prešernova gora Ivan Lazohrib |
| |||||||||||||
Preteklo soboto se je vršil ob številni udeležbi v društvenih prostorih staroznane ljubljanske gostilne »Pri črnem gavranu« izredni občani zbor nepolitičnega društva z blagoglasnim imenom »Društvo predzadnje besede«.
Spored sklicanega in politični gosposki tudi pravilno in pravočasno naznanjenega občnega zbora je obsegal tri zelo važne točke.
Prva in najpoglavitnejša točka je bilo sklepanje o tem, ali se »Društvo predzadnje besede« udeleži korporativno romarskega obhoda na Dunaju ali ne.
Po daljši in mestoma zelo burni debati se je končno sprejel z veliko večino posredovalni predlog, da naj društveniki čimpreje poizvedo mnenje svojih boljših polovic o tem perečem vprašanju in da naj se potem skliče nov izredni občni zbor, na katerega je povabiti s posebno deputacijo visokorodnega deželnega glavarja, med tem ima pa društvo pridno prirejati romanja, da bode dunajski romarski obhod izvajan tako točno in eksaktno kakor romanje »Čukov« dne 3. maja 1008 iz «Uniona« v frančiškansko cerkev.
K drugi točki dnevnega reda »Sprejemanje novih članov« se je izmed društvenikov priglasilo samo 16 govornikov.
Šlo se je namreč za to, ali naj se sprejme v društvo znanega pisatelja in mladinoljuba Fridolina Žolno, ali ne.
Za sprejem Fridolina Žolne v društvo se je s posebno vznesenimi besedami, opopranimi z mnogobrojnimi napačnimi citati iz slavnega Koseskega, kakor tudi z intenzivno uporabo predpreteklega časa pri glagolih zavzemal dika odvetniškega stanu dr. Fr. Paragrafovič.
Burno odobravanje je sledilo njegovemu velikemu govoru in že so se dvigale roke, da bi per acclamationem napravile Fridolina Žolno za člana.
Ker pa priglašenih 15 nadaljnih govornikov nikakor ni hotelo prizanesti udeležnikom občnega zbora s svojimi težko priučenimi govori, morali so se zborovalci vdati v svojo usodo in do dna izpiti gorjupo kupo.
Vstajali so namreč in se vsedali prijatelji in zoperniki Fridolina Žolne in z uma svetlim mečem zagovarjali ali odklanjali njegov sprejem v društvo.
Toda zmaga se je odločno nagibala na stran prijateljev Fridolina Žolne.
Njegovi zoprniki, med katerimi je bil najglasnejši oni slovenski mecen, ki je v pokritje primanjkljaja pri »Glasbeni Matici« obljubil znatne mesečne prispevke, a svojo obljubo še pravočasno preklical, povešali so že obupno svoje plešaste in neplešaste glave.
Toda svaka sila do vremena.
Nastopil je še šestnajsti govornik in zgodilo se je čudo, ker je s svojo ostro besedo presekal gordiški vozelj.
Uvodom svojega globoko premišljenega govora je pridušil velecenjene zborovalce, da jim morajo biti sveta društvena pravila na vseh potih njihovega pregrešnega življenja.
Že uvod sam je izzval vsestransko odobravanje.
Nato je govornik podal v pičli uri točno zgodovino, kako se je rodilo »Društvo predzadnje besede« in ob roki društvene zgodovine sijajno dokazal, da je društvo nastalo iz žive potrebe.
Ko je govornik z največjim navdušenjem zaklical: »To naj si zapišejo za ušesa klevetniki našega društva!« prekinilo je njegov govor ravno tri in pol minute trajajoče urnebesno ploskanje, katero priliko je govornik z njemu lastno spretnostjo porabil za to, da je polagoma prešel k prepornemu vprašanju.
Z društvenimi pravili v levi roki je prepričal nedosežni šestnajsti govornik skoro velecenjene zborovalce, da je sprejem Fridolina Žolne v društvo po pravilih nedopusten.
V dokaz tega je citiral § 187. lit. d. društvenih pravil, po katerem smejo postati društveni člani le one osebe moškega spola, ki so izvoljenki svojega srca pred cerkvenim oltarjem prisegli večno zvestobo.
»Ker pa Fridolin Žolna, ki je lahko prav pošten človek, danes še nima te cesarske napake, zavračam z vso ogorčenostjo njegov zavratni in bratomorni poskus utihotapiti se kot garjeva ovca v naš hlev! S tem končam.«
Frenetičen aplavz in takojšnje glasovanje sta sledila zgodovinskemu govoru šestnajstega govornika.
Sprejem Fridolina Žolne je bil skoro soglasno odklonjen.
Edini dr. Paragrafovič je raz svoje principialno stališče glasoval za sprejem Fridolina Žolne in sebi neugodni izid glasovanja pozdravil z ogorčenim klicem, da ni več pravice na svetu.
Ko se je Paragrafovičev klic sprejel v zapisnik, prešlo se je k slučajnostim kot tretji točki dnevnega reda.
Oglasil se je k besedi znani planinec Ivan Lazohrib, da utemelji svoj samostalni predlog, da naj »Društvo predzadnje besede« napravi takoj drugi dan prvo korporativno romanje od Škofje Loke čez Črngrob, Čepulje in Javornik na Šmarjetno goro — svoje boljše polovice pa iz previdnosti posti doma.
Vnela se je zopet dolga in burna debata.
Saj najde žalibog najboljša stvar zoprnike in ljudi, ki, dasi niso člani perotninarske zadruge, vendar iščejo dlako v jajcu.
Zopet so vstajali in se vsedali govorniki, zoprniki in zagovorniki Lazohribovega samostalnega predloga.
Dr. Paragrafovič se je z vso vnemo in zgovornostjo zavzel za odklonitev Lazohribovega predloga.
Da bi ga bolj gotovo pokopal, je stavil iz same hudobije protipredlog, da naj člani »Društva predzadnje besede« rajši romajo korporativno s slovenskimi romarji v ponedeljek v francoski Lurd, kar bi bilo vendar ceneje in bolj domorodno.
Paragrafovičev protipredlog je pa nepričakovano naletel na silen odpor in izzval valove razburjenja.
V tem kritičnem trenotku je nastopil kot rešilni angel zopet poprejšnji šestnajsti govornik, prilil pomirljivega olja razburkanim valovom, raz logično stališče že sprejetega posredovalnega predloga glede dunajskega romarskega obhoda nepobitno podprl Lazohribov predlog, pobil pa Paragrafovičev protipredlog in s svojim dovršenim govorom nanizal novo lavorovo pero v svoj že itak bujni lavorov venec.
Njegova prepričevalna beseda je tudi zmagala.
Ob 3. uri zjutraj je bil Lazohribov predlog sprejet z velikanskim navdušenjem in soglasno.
Ko je namreč dr. Paragrafovič opazil nevarno situvacijo, se je ogorčeno odstranil.
Pred svojim odhodom je pa še slovesno izjavil, da ni pravice na svetu, da se bode pritožil na deželno vlado in da takoj izstopa iz stranke, kateri je dosedaj pripadal, ker je protislovanska.
Paragrafovičeva izjava se je sprejela sicer v zapisnik, ne da bi to kalilo vseobčo radost.
V očigled veličastnemu edinstvu v društvu so se objeli namreč vsi člani »Društva predzadnje besede«, prvi seveda društveni, odborniki in si nato dali vsi — bilo jih je še 32 — svečano in slovesno svojo predzadnjo besedo, da se drugi dan polnoštevilno in brez svojih ženic udeleže prvega društvenega skupnega romanja.
Ker je bil s tem ob polu 4. uri zjutraj izčrpan dnevni red, zahvalil se je prvomestnik s solzami v očeh velecenjenim zborovalcem, zaključil sedem in pol ure trajajoči občni zbor, plačal svoj račun, voščil vsem »lahko noč« in odšel.
Prijazno je sijalo solnce zadnjo nedeljo in vabilo vse prijatelje božje narave venkaj na prosto.
Ne zaman.
Številni planinci in neplaninci so korakali oboroženi z vsemi planinskimi potrebščinami k jutranjemu sedmemu vlaku, da pohite v divno Gorenjsko.
Niso se ustrašili prepadov in globin v Kolodvorskih ulicah, niti sobotnih svaril plinarne o pretečih velikih nevarnostih.
Izmed članov »Društva predzadnje besede« jo je prisopihal prvi na kolodvor Jakob Dolinar ter se skoro pol ure pred odhodom, ker se je bal, da se ne bi njegova ženica premislila in prišla za njim, že vsedel v vlak.
Svojo ženico je namreč prepričal, da se je pred 25 leti na Dunaju, ko se je ravno z največjo temeljitostjo učil kanonskega prava, zaobljubil materi božji na Brezjah in da mora ravno danes izpolniti to svojo obljubo, ker je od tedaj minulo 25 let, na dneve natanko sešteto.
In ženica mu je verjela, dala dopust in mu naložila, koliko ur mora moliti pred tem, koliko pred onim oltarjem itd., kar ji je vse tudi obljubil Jakob Dolinar.
Drugi član »Društva predzadnje besede« je pa prišel že v spremstvu svojega angela varuha, kar je škodoželjno in v svoje posebno zadoščenje takoj opazil z ženo neobremenjeni Jakob Dolinar.
V Šiški je pa vstopil v vlak Ivan Lazohrib in še manj sam, ker je imel s seboj svojo boljšo polovico in svojo hčerko.
Vsi drugi člani »Društva predzadnje besede« so izostali, in sicer edino radi tega, ker so zaspali.
V obrambo ugleda »Društva predzadnje besede« je namreč uvedel Jakob Dolinar takoj v ponedeljek najstrožjo preiskavo, zaslišal osobno vse obdolžence in vsled znova in svečano oddane predzadnje besede dognal, da je zagovor inkulpatov, da so zaspali, resničen.
Ker izide natančen opis romanja iz Ljubljane do Škofje Loke po železnici in od tod peš v zgoraj začrtani smeri do »Cofišča« na Šmarjetni gori, itak v dvanajstih nadaljevanjih v »Planinskem Vestniku« in ker bo ponatis tega opisa izdala še posebej »Narodna založba« naj zadostuje tu le nekoliko kratkih opazk.
Na železnici se ni dogodila nobena nenavadna nesreča.
Le dva poznana prvaška Slovenca iz Ljubljane sta celo pot govorila nemško, molčala pa slovensko.
Istotako se je srečno vršila pešhoja od škofjeloškega kolodvora do »Cofišča« na Šmarjetni gori.
Med moškimi izletniki je bil seveda, kar je tudi naravno, najbolj glasan in razposajen božjepotnik Jakob Dolinar s posebno vrsto sabljice ob strani in brez ženice.
S posebno slastjo je duhal cvetoče črešnje, opazil vsakega čmrlja, hodil odkrit, markiral nova pota in venomer klical svojima tovarišema v spomin sklep izrednega občnega zbora in slovesno oddano predzadnjo besedo, da se romanje vrši brez boljših polovic.
V zahvalo za njegovo dobro voljo in zabavo prebodla sta ga njegova tovariša s svojimi najostrejšimi pogledi gotovo sto in stokrat; le svoji trdi koži se ima zahvaliti, da je prišel še živ na Šmarjetno goro.
Na Šmarjetni gori je čakal naše tri člane »Društva predzadnje besede« in njigovo spremstvo najkrasneji razgled in brzojavno naročeni obed.
Ker bode tudi v najkrajšem času izšel v »Planinskem Vestniku« popoln opis tega nebeškega razgleda s točno navedbo vseh onih 500 cerkva, katere vidi verno romarsko oko raz Šmarjetno goro, naj se tu le pomudimo pri materialnih užitkih, katerih so postali deležni na »Cofišču« naši trije prijatelji s svojim spremstvom.
Za dolgo in naporno pot sta jih namreč obilno odškodovale okusna juha in sočna pečenka.
Črnooka Micika iz Dupljan, kateri se je ročno predstavil Jakob Dolinar kot vdovec brez otrok in s tremi hišami v sredi bele Ljubljane, kjer raste slavna lipica zelena, ni mogla dovolj hitro našim prijateljem nositi na mizo penečega piva in rujnega vinca, ker je bila žeja huda in neutešljiva.
Končno so pa le utešili svojo žejo in se podali na streho občudovati najlepši razgled na karavanške in julijske nebotičnike in prijazno ravan.
Vsi oduševljeni od prekrasnega razgleda so se potem vrnili na prijazno trato pred »Cofiščem«, kjer se je med tem nabralo lepo število izletnikov iz prijaznega Kranja, ki so se pridružili pevcem čitalniškega pevskega zbora, ki so ta dan pohiteli skupno na Šmarjetno goro.
In skoro je zaorila iz mladih in čilih grl kraju primerna pesem:
»Slovenski svet, Ti si krasan,
Ti poln nebeške si milote ...«
Prekrasni razgled in ubrano petje navdušila sta našega Jakoba Dolinarja in mu udihnila božanstveno misel.
Vstal je, potrkal z nožičem ob kozarec in spregovoril:
»Bratje Slovenci! Pred Vami se razprostira najlepši del naše, z naravnimi lepotami tako bogato obdarjene slovenske zemlje.
Tik pred Vami se kakor biser v prelestnem nakitu blešči gorenjska metropola, prijazni Kranj.
V tem prijaznem mestecu je pa živel in deloval naš nesmrtni dr. France Prešeren.
Skromna spominska plošča nam kaže ono skromno hišo, v kateri je zatisnil svoje trudne oči prvak naših pesnikov.
Malo nad mestecem pa opažate prijazno pokopališče.
Na tem pokopališču najdete gomilo, ki krije ženske ostanke našega Prešerna.
Spomenik iz rdečega mramorja na gomili.
Toda že trhli Vam mramor in komaj čitate na spomeniku napis:
Ena se Tebi je želja spolnila, v zemlji domači da truplo leži.«
In skoro bode zob časa s svojo neizprosno silo razjedel spomenik našemu pevcu-prvaku.
Naša dolžnost je, da iz hvaležnosti postavimo Prešernu drug spomenik na kraju, koder ga je boginja Morana poklicala iz vrst živih.
Ta spomenik pa naj ne bode samo velik in vreden našega Prešerna!
Ta spomenik naj bode tudi aere perennius, naj kljubuje na vekov veke zobu časa!
Z eno besedo:
Šmarjetna gora naj bode oni veliki in nerazrušni spomenik, ki bode še čez tisoč in tisočletja spominjal naše zanamce, da je v Kranju živel in umrl prvi slovenski pesnik France Prešeren.
V slaven in večen spomin našemu pesniku-prvaku izgubi naj Šmarjetna gora svoje staro častito ime in odslej nosi še lepše in še častitljivejše ime: Prešernova gora.
Šmarjetna gora!
V imenu največjega slovenskega genija Franceta Prešerna in v imenu nad vse ljubljene prelepe naše slovenske domovine odvzamljem Ti s tem Tvoje staro častito ime in Te krščujem na novo in lepše ime:
Prešernova gora.
Slava Prešernu!
Živela Prešernova gora.«
Grobna tišina je vladala med celim govorom.
Vse občinstvo se je tesno združilo okrog govornika.
Moški so se odkrili po prvih besedah.
Ko je govornik s povzdignjenim glasom izvršil krst, je ostalo par hipov še vse tiho.
Potem so pa zaorili iz polnih src navdušeni klici: Slava Prešernu! Živela Prešernova gora!
Komaj so pa prenehali ti slovesni klici, že je spontano zadonela vznesena in večnolepa pesem:
Luna sije,
kladvo bije
ure trudne, pozne že ...«
Oduševljeni svetega ognja za slovenskega genija, napotili so se izletniki iz »Društva predzadnje besede« s Prešernove gore na kranjsko postajo.
Le tam so našli prijatelja Metoda, kropenskega rojaka in podobarja.
Prijatelj Metod je zabaval naše izletnike s svojo izborno razlago skrivnosti zadnjega zakramenta, katerega je upal postati deležen čez kratkih 14 dni.
Zakonalačni Metod se je zdel Jakobu Dolinarju vreden, da postane član »Društva predzadnje besede«.
Zato mu je takoj odkril veliko važnost in vzvišene smotre »Društva predzadnje besede«, čigar član naj postane takoj, ko si naprta sladko zakonsko breme.
Ko je Metod razodel Dolinarju, da ima njegova izvoljenka izborno namazan jeziček, je bil Dolinar iz ljubezni za sveto stvar še bolj vnet za pridobitev Metoda za »Društvo predzadnje besede«.
In Dolinar ni metal zaman boba ob steno!
Skoro se je namreč prijatelj Metod omehčal in obljubil, da pristopi kot član k društvu takoj, ko bode sveta katoliška cerkev podelila pred oltarjem vso oblast nad njim njegovi bodoči boljši polovici.
Srčno vesel najnovejšega spreobrnjenca je Jakob Dolinar objel Metoda in ga anticipando sprejel v društvo s svečanimi besedami: »Durch mich Jakob Dolinar.«
O prijatelju Metodu in njegovih srčnih bolečinah kaj več morda ob drugi priliki.