Prešernove ljubezenske pesmi malo drugače
| Prešernove ljubezenske pesmi malo drugače Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Vsi poznamo Prešerna kot ljubezenskega pesnika. Kot ranjenega laboda, ki zapoje s prestreljenim srcem. Tudi puščici, ki ga je tako prizadela, šolska učenost najde pravo ime: Julija Primic, drobna, krhka Ljubljančanka, Francetova osrednja pesniška muza. Pokopana v res skromnem grobu v Šmihelu pri Novem mestu. Nekateri trdijo, da se v resnici nikoli nista srečala. Morda res: z ideali se je v resničnem življenju težko srečati.
Povsem drugače kot v svetovno znani pripovedi o Tristanu in Izoldi. Dvanajsto stoletje, globoki srednji vek, ampak začetek romantične, usodne, večne ljubezni. Po nesrečno popitem ljubezenskem napoju sta mladi vitez in kraljeva hči dobesedno zapečatena. Kot pravi verz iz starozavezne Pesmi pesmi: »Deni me kakor pečat na svoje srce.« Izolda je poročena s kraljem Markom, a ljubi Tristana. Njen ljubi je poročen z beloroko soimenjakinjo, a ljubi svojo plavolasko. In robida, ki čez pokopališko kapelo poveže oba sarkofaga, jima niti po smrti ne da miru.
Prešeren je poznal srednjeveško pripoved o romantični ljubezni. In se je, sin vrbljanskega poljedelca in sadjarja, že v klasični ljubljanski gimnaziji vživel v vlogo nesrečno zaljubljenega viteza, kasneje pa kot odvetniški pomočnik našel svojo bogato in ugledno oboževanko. Ki ji je javno obljubil večno ljubezen in večno slavo:
Vse misli zvirajo 'z ljubezni ene
in kjer ponoči v spanju so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.
Ti si življenja moj'ga magistrále,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.
France misli resno. Ponuja samega sebe, svojo ljubezen na dlani, rad bi srečal Julijo na sprehajališču, v gledališču, na plesišču, boji se zavrnitve, razočaranja, trpljenja, boji se, kako bodo sprejete njegove pesmi v takrat skoraj samo kmečkem slovenskem jeziku. Zato je po gorenjsko skromen: ponuja ljubezen, sprejema naklonjenost:
O, vem, da niso vredne take sreče,
od straha, da nadležne poezije
bi ne bilé ti, mi srce trepeče.
Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,
ki iz njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencem venec vije.
Ko France izve, da je Julija svoje srce obljubila drugemu, ne lepšemu ne pametnejšemu, pač pa premožnemu in uglednemu Nemcu plemiškega rodu, se zaveda, da je njegov projekt, prebuditi Slovence s podporo ljubljene meščanke, na trhlih nogah. In ko izve, da se bosta Julija Primic in Anton von Scheuchenstuel poročila, pokaže nezatajevano ljubosumnost:
Oči nje, od ljubezni razsvetljene,
smejale so se zvoljenmu naproti,
bil priča sem nju sreče nezrečene;
mi pred očmi je v nartemnejšem kóti
pogled ta, brez miru naprej me žene
v obupa brezna po brezkončni poti.
Zato ni čudno, da se Prešeren v znameniti pesmi Pevcu primerja s starogrškim Prometejem. Temu za kazen, ker je prevaral Zevsa in dal ljudem ogenj, orel čez dan kljuva jetra, ki preko noči spet zrasejo. Pesniku iz Vrbe kragulj kljuva srce, in to od jutranje zore vse do mraka, tudi ponoči, vse do naslednjega dne. Zadnji kitici pesmi sta zato brezupen krik človeka, ki mora kot pesnik sprejemati tudi samo trpljenje, sta eno najbolj mračnih mest v svetovni poeziji sploh:
Kako
bit óčeš poet in ti pretežkó
je v prsih nosít al pekel, al nebo!
Stanu
se svojega spomni, tŕpi brez miru!
To je Prešernova romantična ljubezen. Neizpolnjena, netelesna, ubijajoča. In dobro znana.
Janez Trdina poroča, kako so se včasih srednješolci navduševali nad Prešernovo poezijo, prepisovali v zvezke Krst pri Savici in druge pesmi, ki so jih nemalokrat ganile do solz, čeprav jih niso niti dobro razumeli. Splošno znano dejstvo je, da danes srednješolska mladež nima takih križev in težav, saj le redki gimnazijci segajo po Poezijah, ki so bile ob Svetem pismu včasih celo jedro domače knjižnice. Večina se zadovolji z obveznim šolskim izborom: Slovo od mladosti, Soneti nesreče, Sonetni venec, Krst pri Savici, Pevcu, Neiztrohnjeno srce in Zdravljica. Visoka umetnost, nesrečna usoda, ranjeno srce, ošabni tujci, zapostavljeni Slovenci. Kot da France ne bi imel tudi izostrenega občutka za humor, za življenjske radosti, za telesne užitke. Kako lahkotno tečejo začetni verzi pesmi Od železne ceste, ki se tudi poje:
»Bliža se železna cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
kakor tiček poletim.«
»Ak je blizu tista cesta,
moraš vzet' me, ljubček moj!
de, pogledat tuje mesta,
bom peljala se s teboj.«
»Sam se po železni cesti
vozil bom od nas do nas;
drugo ljubco v vsakem mesti
ímel bom za kratek čas.«
»Ceste tebi ne zapiram,
ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;
ti pa mene pusti zmiram,
pet 'mam boljših na vsak prst.«
Po simpatičnem ljubezenskem prepiru sledi pomirljiv zaključek:
"Tebi jaz ne bom nezvesta,
ljubček! ti si tiček zrel:
ko železna pride cesta,
varij, de ne boš mi ušel!"
"Po nji peljal te ženico
bom na Dunaj, v Gradec, v Trst,
zvesto kazat jim Kranjico,
ak ne bo na poti - krst."
"Ak kaj tacga se napravi,
boš počakal, ljubček moj!
Vselej mož najmanj zapravi,
ak ženico 'ma s seboj."
Pesem Ženska zvestoba je šaljiva rimana pripoved o godcu, ki je bil med ljudmi izredno priljubljen. Nekateri prešernoslovci je niti ne omenjajo, češ da ni na ravni visoke sonetne poezije. Drugim se zdi skrbno pretehtana mojstrovina, navidezno preprosta, a zasnovana s trojnim dramatičnim lokom. Odlikujeta jo tudi zgoščen izraz in izbrana metaforika.
Bil godec je mlad in lep in vesel.
Lepó je godel, sladkó je pel.
Biló ni godu, svatóvšč’ne, semnjà,
de tje ne bili bi vabili ga.
Poslušajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rada dekleta mladé;
posebno pa Mic’ka, županova hči,
pogosto obrača vanjga oči.
Godec se zaljubi v županovo hčer in ta mu obljubi poroko. Ko pa pride na bližnji grad mlad kancelir, bogat uradnik, se pojavijo govorice, da zelo pogosto zahaja v županovo hišo. Ko na Mickin god pride s tovariši zaigrat podoknico, tudi godec spozna resnico.
Pod ôknom godejo ure tri,
al Micike lepe k oknu ni.
Nje godec strune pritiska hudó,
od Micike jemlje nekdo slovó.
Na goslih počila struna je.
To, godec, ni dobro znamenje!
Zarotil se je, se je zaklel,
de strune druge ne bo napel.
Prijatelji ga tolažijo, mu svetujejo, naj drugič raje izbere revno dekle, in godec se vda v usodo. Zdaj bolje kot prej igra na tri strune, tudi služi več kot prej in vabijo ga na praznovanja.
V pondeljek jutro z vesel’ga godú
šel dôbre je volje godec domú.
Na pragu deklica lepa stoji,
in solza za solzo ji kaplje ’z oči.
»O, deklica, rôsna rožica!
Kogá te tak žali, ubožica?«
»Oh, v hiši moj oča leži bolán,
in nimam mu dati, ko sok neslan.«
Bil godec je mehkega srcá,
mošnjico polno deklici dá.
Za dar svoj on je nepôkoj prejel.
Za vbogo deklico se je vnel.
Tudi ta mu obljubi večno zvestobo in poroko, a kmalu se iz vojske vrne njen nekdanji fant, mušketir, ki so ga pred dvema letoma na silo odpeljali. Pokaže se, da stara ljubezen ne zarjavi.
Plesala sta ravno mimo njegà —
na goslih je struna počila.
Zarotil se je, se je zaklel,
de nikdar več druge ne bo napel.
Po ponovni tolažbi prijateljev se godec nauči igrati na dve struni. Ko ga povabijo igrat na grad, se zaljubi v lepo hišno, ki pa ni tako neizkušena, kakor izgleda.
Bilà še ni stara dvajset let,
al vender je dobro poznala svet.
Iz ust gospodičen svojih zna,
kak treba se trudit’ je za moža.
Zvestôba je brati v godca očeh,
ki ni je našel pri ljubicah dveh.
Kak streže mu, kak prilizuje se!
»O godec, nastavlja ti liman’ce!«
In predno se vnamejo zvezde noči,
že godec za lepo hišno gori.
Nje, koder on hodi, išče oko,
vse pesmi njegove nje hvalo pojó.
Na gradu se omoži mlajša hči in med gosti je tudi nevestin brat, ki je prišel iz mesta.
Bil godec zagodel je kotiljon ...
Vsi vprašajo, kje je mladi baron?
Vsi vprašajo, kaj se mu zgodilo je,
ker ni ga, da bi on vodil vrstè.
In gre ga iskat, klicat strežaj,
in drugi za njim, ker ni ga nazaj.
In pravili so si tam na uhó,
kje da so ga našli in kakó ...
Ko godec skrivnost pogovora zve,
mu lica rudeča obledé.
Po strunah lok gori in doli drvi,
da zadnjih strun ena odleti.
Godec tudi tokrat ne obupa, ampak se nauči igrati na eno samo struno. Čeprav je naslov pesmi Ženska zvestoba, ki jo godec zaman išče, Prešeren pomanjkanja te vrednote ne jemlje tragično: nasprotno, daje polno priznanje ženskam, zaradi katerih je življenje lepše.
Tri leta so proč, zdravnik je čas.
Razjasnil se spet je godca obraz.
On ko Paganin je navadil se,
da godel na eno struno je.
Na eno struno je godel vesel,
in zraven od svojih ljubic je pel.
In pel je tako od žen in deklet,
da nič nobeni ne sme se verjet’.
Zaljubil se ni v nobeno več,
dal eno jim hvalo je godec sloveč:
da one samé nam ur’jo roké,
da one samé nam glave vedré. —
Za konec pa zbadljiva priložnostna pesem o svetem Senanu. Ni bila objavljena v Poezijah, nikoli pa tudi ni našla poti v srednješolska berila. Prešeren je mojstrsko nadgradil angleški izvirnik o puščavniku, ki se boji zapeljivih žensk in se umakne na samotni otok, da bi laže obranil svojo zaobljubo Bogu. Posvetil jo je nekemu ljubljanskemu menihu, za katerega je bilo znano, da se ne brani ženske družbe. Ta dramatična miniatura za tiste občudovalce Prešerna, ki prisegajo na resnobnost, platonsko neizpolnjeno ljubezen in romantično povzdigovanje odpovedi, nima visoke vrednosti, anketa med dijaki in študenti pa je pokazala, da jo uvrščajo med najbolj umetniške Prešernove pesmi.
Zato, da b’ od ženskih ne bil zapeljan,
podal na otòk se je sveti Senán.
Valovi šumijo okrog in okrog,
otòk ni dotaknjen od ženskih bil nog.
Na morji se vzdigne prav velik vihar,
vse kliče svetnike na pómoč mornar.
Strašnó se valovi, vetrovi tepó,
in strele letijo, grom trese nebó.
Tje barko k otoku vihar pridrvi,
z nje deklica stopi z nebeškim’ očmi.
Dve skal’ci vzdiguje strah prsi mokré ...
Senánus je zmoten, se d’jat kam ne vé.
»Vihar me pridrvil je sèmkaj do vas.
Pod streho vzemite me, oče, ta čas,
da se posušim, in prosite Bogá,
da pošlje drug veter, da vreme nam dá!« —
»Za vreme,«“ ji reče, „»jaz hočem molit’,
na tem pa otoku ne smeš se mudit’!
Menih sta in ženska nasprotne stvari ...
Le hitro od tod proč, ker se že mrači!« Poklekne in prosi za vreme Bogá.
Poležejo koj se valovi morjá,
in luna zasije, zvedri se nebó ...
Proč deklico mokro vetrovi nesó.
Senanu se sanja potem vse noči
od deklice nedrij, od njenih oči;
da v smrtno bolezen pogreznil jo mraz,
in da jo spovedat’ zamudil je čas.
In kadar vihar spet na morji buči,
po barki ozira se s skrbnim’ očmi.
Ak žensko pridrvil vihar bi tje v stran,
pod streho bi vzel jo, spovedal Senán.
Tam čaka zastonj in zastonj se kesá.
Nazaj med ljudi se Senánus podá.
Od tod se menihi ženstvà ne bojé,
za dušo in truplo njih radi skrbé.