Prešernove pesmi - strup v zlati posodi
| Prešernove pesmi - strup v zlati posodi Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Zgodovina slovenskih srednješolskih beril od Prešernove smrti do konca prve svetovne vojne je zgodovina počasnega razvoja slovenskega duha in samozavesti v okvirih habsburške monarhije. Berila so si krčevito utirala pot od poučnosti k doživljajski privlačnosti, od državoljubja in bogoljubja k priznavanju vrednosti intimnih ljubezenskih čustev. Zaradi načelnih stališč o moralni vprašljivosti in vzgojni škodljivosti ljubezenske poezije so bile na udaru predvsem Prešernove pesmi, potvarjanju svojih črtic pa se ni izognil niti Cankar. Josip Tominšek in očitki o potvarjanju Prešerna
Josip Tominšek je bil učen mož. Šolnik, publicist, dolgoletni urednik Planinskega vestnika. V kolektivni zavesti naroda se ohranja kot pionir Tominškove poti na Triglav, manj znano pa je dejstvo, da je pred dobrimi stotimi leti v Prešernovem albumu povzdignil prst ob spoznanju, da so nekateri sestavljavci srednješolskih beril potvarjali Prešernove pesmi. V članku Prešeren v šoli pohvali Jakoba Sketa, ki naj bi "postavil Orglarja pošteno - nepokvarjenega pred nas", in graja Antona Janežiča, ki naj bi si ne upal "Orglarja natisniti brez raznih figovih peres". Tominšek Janežiču, znanemu celovškemu profesorju, slovničarju in uredniku, očita, da je v znameniti Prešernovi paraboli cenzuriral ljubezenska čustva in namesto neuklonljivega slavca, ki "zmerom od ljubezni bije/ srcu sladke melodije, v svoj srednješolski Cvetnik iz leta 1870 vključil takole spremenjeno kitico:
Zmerom svojo poje slavček,
vedno jih po starem bije
srcu sladke harmonije,
toži ga Bogú puščavček…
Josip Tominšek je bil učen mož in je pravilno sklepal, da šolska vzgoja v drugi polovici 19. stoletja ni bila naklonjena ljubezni, razen seveda ljubezni do Boga. Sestavljavci beril so se dobro zavedali, da tedanje avstrijsko ministrstvo za bogočastje in uk skrbno bdi nad morebitnim pohujšanjem odraščajoče mladine. Vendar pa Tominšek ni vedel, da Janežičeva objava Prešernovega Orglarja v Cvetniku zvesto sledi Macunovi objavi v Cvetju slovenskiga pesničtva, prvem slovenskem srednješolskem berilu, ki je prišlo na svetlo še v letu Prešernove smrti. Tega tudi ni mogel vedeti, saj kot zapriseženi Kranjec v svojem sicer natančnem popisu beril Cvetnika Ivana Macuna, štajerskega privrženca ilirskega gibanja, sploh ne navaja! Že Macun je objavil "potvorjenega" Orglarja in bi bil kvečjemu on tisti, ki je Prešernovi paraboli natikal figove liste. Pa tudi to ni bilo res. Če bi leta 1900 že obstajalo Prešernovo Zbrano delo, ki ga je šele po drugi svetovni vojni sestavil Janko Kos, bi se Tominšek z lahkoto poučil, da sploh ne gre za cenzuro pesmi, pač pa za prvo objavo Orglarja iz leta 1845. Prešeren je namreč tega leta v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil parabolo Kaj se sme in mora peti, ki jo je čez nekaj let rahlo predelano in s spremenjenim naslovom vključil v Poezije. Tominškova zmota o srednješolski usodi Orglarja pa ne pomeni, da ni imel v nečem vendarle prav: predvsem Prešernove ljubezenske pesmi so do propada Avstro-Ogrske resnično potvarjali. Šolska oblast je v neposredni povezavi s Cerkvijo preganjala in izločala vse, kar ni bilo v skladu z javno moralo. Gre za čas po marčni revoluciji, ki pri nas ni odpravila konservativnih pogledov na ljubezen, čeprav so v isti Evropi avtorja klasičnega romana Gospa Bovary, obtoženega bogokletnosti zaradi drzne erotike, na sodišču oprostili. Gre za čas, ko je bogoslovec Anton Jeglič takole označil Stritarjevo prvo pesniško zbirko, v kateri se je sem pa tja znašla kakšna nedolžna ljubezenska pesmica: "Ne povzdiguje nas k sebi v duhovne višine, kjer bi se čistili in navduševali, saj sam ni na višavah, temveč vabi bralca k sebi v blato, k nesnagam. Zato rečem, da so te pesmi grde tudi v estetskem smislu in vsak domoljub mora se žalostiti, da se hoče taka kopriva šopiriti v našem slovstvu, žalostiti se, da se je vsadila v tla na Slovenskem." Gre tudi za čas na prelomu stoletja, ko je Anton Bonaventura Jeglič, zdaj že knezoškof ljubljanski, velel pokupiti vse dostopne izvode Cankarjeve pesniške zbirke Erotikain z njimi kuril peči v škofovski palači. Hrabro je prenašal vse napade liberalnih političnih nasprotnikov, ki so zagrizeno branili svobodo tiska, in s svojim dejanjem naredil Cankarju brezplačno reklamo: ta je čez dve leti z uspehom ponatisnil Erotiko.
Knezoškof ljubljanski kot prosvetitelj Slovencev
Še danes ni povsem jasno, ali je knezoškofa motil samo izzivalni naslov Cankarjeve zbirke ali je njegov moralni čut vznemirila tudi njena vsebina: je bila bogokletna pesem Romantika iz cikla Romance, v kateri zaljubljena menih in dekle molita k Mariji, da ju obvaruje greha, a dočakata le bridko smrt, ali morda tale "pregrešna" pesmica iz cikla Iz lepih časov:
Molil sem sinoči v cerkvi,
da te ljubček zapustí,
da bi ti srcé trpelo
kakor moje zdaj trpí.
Od solzá bi bilo rdeče
prej prelepo ti okó,
lice bi ti bilo bledo,
kot je meni zdaj bledó!
Pa vendarle knezoškof ljubljanski ni bil proti erotiki, če se je odvijala v zakonski postelji, skriti za varnimi zidovi domačije: v hvalevredni želji po prosvetljevanju neukega slovenskega ljudstva je čez deset let sestavil in izdal prvi slovenski spolni priročnik z nekoliko zavajajočim naslovom Pouk ženinom in nevestam za srečen zakon. V njem seveda ne manjka pikantnih podrobnosti, prevedenih iz podobnih priročnikov bolj civiliziranih evropskih narodov, zato so nesrečnega dušnega pastirja tokrat obmetavale z blatom njegove lastne ovčice. Tudi teolog Anton Mahnič je bil učen mož. Publicist, filozof, začetnik kulturnega boja na Slovenskem. Kulturna zgodovina mu zameri predvsem njegov javni napad na prvo pesniško zbirko Simona Gregorčiča, češ da je s kritiko pesimizma v pesmi Človeka nikar! in z obsodbo nekaterih drugih pesmi ranil občutljivega pesnika in tako zatrl pesniški navdih goriškega slavčka. Ampak, roko na srce, tudi liberalna stran ni bila brez naglavnih grehov. Simon Jenko je sicer oboževal Prešerna (miniaturko njegovih Poezij je stalno nosil v suknjiču), vendar je hotel sam uveljaviti drugačno, modernejšo poetiko, zato v rokopis svoje zbirke ni uvrstil nobenega soneta. Ker pred objavo ni hotel upoštevati nobenega Levstikovega popravka (ta mu je pesmi popravljal z nategovanjem na Prešernovo kopito), je slavni in neusmiljeni kritik negativno označil Jenkove Pesmi in pesnik Sorškega polja je za vselej utihnil.
Anton Mahnič - občudovalec Prešernove umetnosti
Bolj zanimiv, a praviloma prezrt je Mahničev dvoličen odnos do Prešernovih pesmi. V Dvanajstih večerih povsem določno prisoja Prešernu prvo mesto na slovenskem Parnasu: "In ko bi mene postavili sodnika našim pesnikom, bi odločil Preširnu med vsemi drugimi najvišji sedež, vsaj toliko viši nad vsemi, koliko je Triglav viši nad Krnom." Še več, v nasprotju z Jegličem, ki Stritarjevim pesmim odreka vsakršno estetsko vrednost, pripisuje Mahnič Prešernu izjemno umetniško vrednost in izredno doživljajsko moč: "In res, kdo more dovolj občudovati spretnost njegove lire? Kako naravno in resnično nam opisuje življenje, ne sicer onega zunanjega, ktero le s čuti pojmi vsak površen brezsrčen posvetnjak, ampak notranje življenje, ki se tako zanimivo in mično, tako mnogolično razvija in vrši v srci človeškem? Kje bomo našli pesnika, ki bi nam zvesteje in resničniše označil človeško strast s svojimi spremembami, s sladkimi in grenkimi nasledki?" V nasprotju s pričakovanji učeni teolog ni niti proti ljubezni, osrednji tematiki Prešernovih pesmi, saj "brez ljubezni ni življenja, ne hotenja, ne delovanja" in "ona veže in edini v mogočno skupnost posamljene moči, ona lajša bolečine, ker jih deli, nam spremeni solzno dolino v nebeški raj". Pač pa je dušebrižni Kraševec najostreje zoper telesno ljubezen, kadar se ne uresničuje med štirimi zidovi zakonske spalnice. Pri obsodbi zunajzakonske ljubezenske zveze poveže Prešernov odnos do Ane Jelovškove, matere nezakonskih otrok, z njegovo poezijo: "Preširen je ljuboval pred časom, brez pravega namena, brez zakona, zatorej je ljubezen njegova protinaravna, pregrešna. In ker je ta ljubezen v pesmih njegovih vpodobljena v najlepši čarobni obliki, rečemo lahko: Preširen nam v zlati, umeteljno izdelani posodi podaja strup pregrešne strasti." Še več, branje Prešernovih ljubezenskih pesmi pušča pri odraščajoči mladini nepopravljive duševne travme: "A posebno pogubna je taka ljubezen nezreli mladini; ako se začne zanjo vnemati, jame mladenču polniti domišljijo z nečistimi podobami, otrovi mu nepokvarjene živce, izsreblje živeljni sok. Zatorej pa mora vsak pravi odgojitelj pred vsem zapomniti si prevažno svarilo: ne dajaj mladini v roke zaljubljenih pesnikov, ni veče nevarnosti za mlado srce." In če je kasneje Cankar največjo nevarnost za slovenstvo videl v ponižnosti, hlapčevstvu, pomanjkanju samozavesti, Mahnič na ulicah opazuje telesni propad bodočih izobražencev, ki pod Prešernovim vplivom sanjarijo in zanemarjajo šolske dolžnosti: "A zdaj beži gledat, srečeval boš po ulicah mladeniške postave brez vse živahnosti in življenja, motne oči, zgrbančeno čelo, bleda lica; vse ti znanuje žalostno zamišljenost in obup; kmalu ne bomo druzega imeli, kakor fantaste, same fantaste, grobove od zunaj pobeljene, od znotraj smrdljive!" Zato je povsem razumljivo, da so Prešernove ljubezenske pesmi povzročale velike težave sestavljalcem srednješolskih beril. Namesto pogubnega ljubezenskega čustva do sočloveka je bila veliko prikladnejša kakšna državoljubna pesem o veličini avstrijskega cesarstva ali bogoljubna pesmica o radostih, ki nas čakajo v nebeškem kraljestvu. Tako v Macunovem Cvetju slovenskiga pesničtva obojno vlogo opravlja pesem Austrije zvezda Lovra Tomana, zvestega posnemovalca pesniškega sloga Jovana Vesela-Koseskega:
Kerma odtergana – plahte razsnete –
šibka vpogljiva drevesni trikom –
Austria kliče mornarje v savete,
splaši boječe prebližni razlom.
Moči krog čela naras jo že valni,
mrazi v serce občutenje strahot;
orel se vzdigne iz barke dvoglavni,
poje čez morje strašivni krokot.
Malo potihne valovje, in žara
blesknjiga zopet se zjasne morjé,
milo obličje razsveti se Cara
Oču nebeškimu zdiha željé;
gori, le gori pomoč je rešivna,
kjer je vsih kraljev kraljevi Gospod.
Ljudstev obljuba je tvojih goljfivna,
eden le zvest je – te rešil bo rod.
Poslednje orožje sestavljavcev beril: cenzura
Da so imela stališča učenih teologov Mahniča, Jegliča in njunih somišljenikov resnično velik vpliv na šolski izbor Prešernovih pesmi, dokazuje šolska usoda štirih pesmi, ki jih Mahnič označuje kot "smrtni strup slovenskih mladeničev". To so Dekletom, Hčere svet, Nezakonska mati in Neiztrohnjeno srce. V vseh štirih izpovedih gre za poveličevanje ljubezenskega čustva, ki ne potrebuje ne državnega privoljenja ne božjega blagoslova. Nikakor ni naključje, da je od teh pesmi le Neiztrohnjeno srce doživelo prvo šolsko objavo v drugi izdaji Sketove Slovenske čitanke za višje gimnazije tik pred prvo svetovno vojno, druge tri pa so morale počakati na novo državo in na spremenjene družbene okoliščine. Celo Povodni mož, ki ga danes bere in nemoteno doživlja vsak osnovnošolec, je bil v sedemdesetih letih po Prešernovi smrti objavljen samo enkrat, in sicer v Macunovem Cvetju,Turjaška Rozamunda, duhovita pesniška pripoved o medkulturnem dialogu, pa šele v Sketovem berilu tik pred koncem stoletja. Sonetni venec, dandanašnji najbolj povzdigovana Prešernova pesem, je moral na prvo celovito srednješolsko objavo čakati več kot pol stoletja. Tudi drugi pesniški cikli, kot sta na primer Soneti nesreče in Gazele, so morali desetletja čakati na prvo objavo, saj so sestavljavci beril vključevali samo tiste pesmi iz cikla, ki jim moralne podobe ni kazil uničujoči vpliv boga Erosa. Pesmi Strunam, Kam? in Pod oknom so bile pripuščene v šolska svetišča šele z Grafenauerjevimi Slovenskimi čitankami za višje razrede v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Medtem ko Ivan Macun dobro leto po marčni revoluciji ni imel nobenih samocenzurnih zadržkov in je v Cvetju slovenskiga pesničtva objavil Prešernove pesmi neokrnjene, so se pozneje stvari bistveno zaostrile. Ker je Macun že predstavil Prešerna kot pesnika klasika, to se pravi vzornega pesnika, po katerem naj bi se zgledovali mlajši pesniki, se tudi Miklošič in Janežič, ki sta sestavljala berila v naslednjih dveh desetletjih, nista mogla izogniti objavi nekaterih ključnih pesmi znamenitega Vrbljana. V Janežičevem Cvetu slovenske poezije, srednješolskem berilu iz leta 1861, beremo sicer celoten Krst pri Savici, vendar poznavalec že po oštevilčenju kitic takoj opazi, da manjkata dve ključni kitici. Gre za retrospektivni del pesnitve, ki predstavlja Črtomirjevo in Bogomilino usodno zaljubljenost, celoletni srečni potek njune ljubezni in boleče slovo. Za Janežiča je bila moralno nesprejemljiva "pijanost njuna, ki tak hitro mine,/ pregnana od ločitve bolečine", še bolj pa tesen ljubezenski objem ob slovesu:
Kak težka, bridka ura je slovesa!
Stoje po licih jima kaplje vroče,
objeta sta, ko bi bila telesa en'ga,
spustiti žnabel žnabla noče;
si z lev'ga oča, desnega očesa jok briše,
ki ga skriti ni mogoče,
ko vidi v tako žalost nju utopljene,
in da tolažbe zanju ni nobene.
Samo domnevamo lahko, da je pozoren bralec sestavljavcu očital cenzurni poseg in maličenje Prešernove romantične pesnitve, zato je Janežič v Cvetniku slovenske slovesnosti, dopolnjeni izdaji berila s konca šestdesetih let, obranil javno moralo na drugačen, a še vedno sporen način: celotno prvo retrospektivo, najlepši del Krsta pri Savici, je enostavno izpustil in dogajanje predstavil le s kratkim povzetkom!
Samocenzurna posega Miklošiča in Sketa
Fran Miklošič, evropsko pomemben slovenski jezikoslovec, je po Kopitarjevi smrti prevzel njegov položaj državnega cenzorja za slovanske jezike. Kulturna javnost ga pozna po njegovi cenzuri Zdravljice (zaradi prečrtane četrte kitice je Prešeren sam izločil pesem iz rokopisa svoje pesniške zbirke), ne pa kot sestavljavca srednješolskih beril za višje razrede gimnazije. Miklošič je sicer visoko cenil Prešernovo umetnost in je v njegovih berilih Prešeren pesniški prvak, tekmec Jovan Vesel-Koseski pa obroben avtor, vendar se ni mogel izogniti cenzurnemu posegu v Novo pisarijo, iz katere je izpustil šest kitic z ljubezensko tematiko. Pri tem je šel tako daleč, da je kot moralno škodljivo izpustil celo omembo svetovno znane Shakespearjeve tragedije:
Balade pet' je mlatva prazne slame,
je reč pohujšljiva in zapeljiva;
Lenoro bere naj, kdor ne verjame.
Da bi Kranjice strupa 'z njih ne pile,
ljubezni sladke, ki srce zapelje,
bi z Romeovo Juljo ne čutile!
Še bolj nepričakovan je bil samocenzurni poseg, ki si ga je sicer privoščil že Janežič, enako okrnjeno Prešernovo pesem pa je objavljal tudi Jakob Sket, širše znan kot avtor Miklove Zale, ki je kar tri desetletja pred prvo svetovno vojno obvladoval slovensko srednješolsko sceno. V šolski objavi žalostinke V spomin Andreja Smoleta (dva verza iz te pesmi so že leta 1852 vklesali na Prešernov nagrobnik na starem kranjskem pokopališču) manjka "pohujšljiva" peta kitica, brez katere mladi bralec niti ni mogel razumeti nadaljevanja Smoletove življenjske poti:
Deklica druzga moža je objela,
ki od ljubezni do nje si bil vnet;
treščla v bogastvo nesreče je strela,
kranjski v obupu zapustil si svet.
Potvarjanje Cankarja v črtici Mater je zatajil
Samocenzurnih posegov v leposlovna besedila ni bila deležna samo Prešernova ljubezenska poezija, pač pa tudi nekatere Cankarjeve umetnostne stvaritve. Josipu Brinarju, ravnatelju prve slovenske meščanske šole in sestavljavcu izjemno kakovostnih beril za nižje srednje šole, gre vsekakor zasluga, da je prvi odkril vzgojno vrednost Cankarjeve proze. V nasprotju s Sketom, ki je do konca ignoriral tri osrednje predstavnike slovenske moderne (z izjemo Župančiča), je Brinar uvrstil krajša prozna besedila Ivana Cankarja že v svojo Slovensko čitanko za meščanske šole iz leta 1908, vendar je pri znani črtici Mater je zatajil spremenil konec. Cankar sicer v kasnejšem ciklu črtic Moje življenje pripoveduje, da so ga šolska berila bolj odbijala kot privlačila: še zlasti se mu je gabila posiljena poučnost in v vzgojni zgodbici o pridnem Janezku in porednem Mihcu je bil intimno na strani Mihca, saj mu je Janezek deloval kot cmerava mevža! Žal nikoli ne bomo izvedeli, ali je Cankar kdaj zapazil potvorbo svoje črtice v Brinarjevem berilu in kako se je odzval. Vsi poznamo zgodbo o srednješolcu Jožetu, ki se je sramoval svoje kmečke matere. Ko jo sredi gruče sošolcev zataji in ga mati končno najde v najeti sobi, se ji zlaže, da je ni videl. Potem jo spremi iz mesta. V Cankarjevem izvirniku hoče Jože ob slovesu poklekniti, položiti glavo materi v krilo in se ji opravičiti, ker jo je zatajil. Vendar tega ne naredi, samo od daleč ji zakliče "zbogom" in se šele v svoji sobi usede na cule opranega perila, ki mu jih je prinesla mati, in razjoče. Cankar konča zgodbo s pretresljivo izpovedjo, ki so jo sestavljavci beril dolgo časa izpuščali: "Dolgo je od tega, in greh leži na njegovi duši težak in velik kakor prvi dan, in tako je zdaj njegovo življenje vse polno žalosti in trpljenja." Brinar pa ni samo izpustil te zaključne povedi, ki se je zdela doživljajsko problematična drugim sestavljavcem, pač pa je preoblikoval in bistveno spremenil celoten konec. Namesto doživljajsko učinkovitega in resnično vzgojnega zaključka so srednješolci lahko brali posiljeno poučno besedilo, ravno tako, kakršno je sam Cankar najostreje zavračal: Zunaj mesta sta se poslovila. Jože se ni mogel več premagovati; pokleknil je pred mater in je zajokal: "Pred šolo sem Vas videl, pa me je bilo sram. Zatajil sem Vas, mati! Odpustite mi!" Za hip se je materi stemnilo nagubano čelo. A koj nato se je sklonila še niže in je pogladila Jožeta po mehkih laseh. "Le priden bodi Jože, pa Boga ne pozabi!" In tako sta se ločila. Od daleč je Jože še enkrat zaklical: "Z Bogom!" A na ovinku se je ozrl; videl je mater, kako je šla počasi po blatni cesti; njeno telo je bilo sključeno, kakor bi nosila na ramah veliko breme. In od takrat ni Jože nikdar več zatajil svoje matere. Če v Brinarjevi različici Cankarjeve črtice Jože nikdar več ne zataji svoje matere, pa se povsem drugače obnašamo Slovenci, ki sicer Prešerna uradno častimo kot boga (tako kot pri Jezusu je tudi pri našem "največjem pesniku" pomembnejše praznovanje njegove smrti kot pa rojstva), vendar ga vedno manj beremo, še zlasti pa pozabljamo na tiste njegove pesmi, ki nam še dandanašnji kažejo naš pravi narodni obraz. In vendar so Prešernovi stihi iz Elegije svojim rojakom še kako aktualni:
Kranjc! ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar;
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gotov dnar!
Kar ni tuje, zaničuješ,
starih šeg se zgublja sled.
Pevcev svojih ne spoštuješ,
za dežele čast si led!