Preširnovo življenje

Josip Stritar

Vir: Pesmi Franceta Preširna, izdala J. Jurčič in J. Stritar (V Ljubljani, 1866) dLib Priskrbel Ažbe Toman.

Rekel je nekdo, in po pravici, da naša lépa dežela ravno svojo najneprijaznejšo stran kaže tujemu popotniku, ki jo po véliki cesti preletí po čez brez daljše pomúde, svoja največa čuda pa da celó skriva globoko v osrčji. Tako tudi ljudstvo, ki v nji prebiva, kakor bi se nekako sramovalo méčih in blažih čutov, le prerado tujcu na videž obrača neko trdost in osornost, da ga torej lahko krivo sodi, kdor se je le po vrhu seznanil ž njim ter mu ní pogledal na dno srca. Preširen, ki je v vsem pravi zvesti sin, rekel bi, cvét svoje domovine in svojega naroda, njima je tudi v tem enak.

Človek ima navado, izvirajočo mu iz neke srčne potrebe, da si od imenitnega moža, kteri ga navduša s svojimi déli, zlasti pa od pesnika, kteri se je s svojimi pesmami priljubil njegovemu srcu, v domišljíji ustvari podobo, ktera se, kolikor mogoče, ujéma z njegovimi dušnimi déli. Življenje pesnikovo si rad misli polno mikalnih dogodkov in skrivnostnih zaplétek, polno strasti in bojev — zdaj viharno, zdaj mirno, zdaj temno, zdaj jasno; življenje, ki se nepokojno ziblje in pôlje od žalostí do veselja, od veselja do žalosti.

Toda nikoli ne, ali pa le redkokrat se vnénje življenje ujema z notranjim; le malokdaj je lepi, blagi duši dano spodobno prebivališče. Ne čudi se torej, blagovoljni bralec! ki so ti Preširnove pesmi tolikokrat z neizrečeno milobo srce objemale, če, ko bereš v teh vrstícah pesnikovo življenje, nikakor ne najdeš v njih čiste, vzvišene podobe Preširnove, kakoršno si je ustvarilo tvoje srce.

Preširnovo življenje, kar se ga je pokazalo svetu, tiho je, mirno, vsakdanje; vse njegovo bitje je bilo preprosto, navadno domače. Preširen je podoben Sokratu, ki je bil slaba, nelepa posoda najblažih misli, najviših resnic.

Preprostih kmečkih starišev sin, bil je Preširen rojen v Vrbi na Gorenjskem 3. decembra 1800. leta.

Gotovo ni brez pomembe, da je v otročjih letih naš pesnik že gledal lepo gorensko stran, ktero neki sloveč anglešk popotovalec imenuje najlepšo dolino na svetu.

Komaj pa je bil malo odrastel, poslali so ga stariši v šolo v Ribnico, ker si je menda bil v rodu z ribniškim dekanom. V Ribnici imajo še zdąj knjigo, v kteri je Preširen zapisan med tistimi učenci, ki so bili zarad pridnosti obdarovani. Že zgodaj je torej pokazal svojo bistro glavo. Kdo vé, ali ni tudi to pomenljivo, da se je morebiti prebrisani, živi deček ravno tukaj le nekoliko navzél krepkega ter jedernatega narodnega govora in tiste šegavosti in zabavljivosti, ktera je od nekdaj domá v tej dolini.

Od tod je prišel 1811. leta* v Ljubljano, v latinske šole. Akoravno sí je moral tukaj, posebno v viših šolah, kruha služiti s tém, da je ljudém po hišah otroke učil, vendar ni zanemarjal samega sebe. Če mu je primanjkovalo časa, pa mu je pripomogla delavnost in bistra glava, da je bil redno med prvimi.

Po dovršeni gimnaziji je šel na Dunaj pravoslovja se učit. Tudi tukaj je moral naš pesnik, kakor toliko Slovencev pred njim in za njim, svoj čas in svoje moči posojevati. Naključilo se je, da je prišel za učenika v sedanji Klinkowströmov institut, kjer mu je sreča za učenca naklonila mladeniča, deželana, ne rojáka, ki sluje zdaj med prvimi pesniki nemškega naroda — Antona grofa Auersperga.

Kako je budil in razvijal temu mladeniču pesniški duh: koliko je tu od malo znanega slovenskega pesníka pridobil slavni nemški: to je sam očitno spoznal v lepi pesmi, ktero je svojemu učeniku posvetil na hvaležen spomin. Ne bomo se pa nikakor motili, če mislimo, da je tudi naš pesnik v spominu ohranil te ure, ko mu je bilo dano z mladeničem, ki je umel svojega učenika, podučeváje razgovarjati se o najimenitnejših rečéh človeškega življenja.

Na Dunaji se je bil Preširen seznanil s češkim literatom Čelakovskim, ki je posebno v prsih mladega Slovenca obudil vseslovansko idejo. Šel je neki bil Preširen tudi s svojim prijateljem o praznicih na Češko, kjer se je seznanil z življenjem bratovskega naroda. Znano je, da je še le ta Čeh oči odprl Slovencem, ter jim pokazal, kakošen pesnik jim je Prešíren. Ostal je v zvézi z njim do smrti.

Leta 1828. je postal Preširen jezičen doktor. Prišel je potem v Ljubljano, kjer je dobil cesarsko službo pri višem denarnem uradu.

Ali tukaj je bil zarés pegaz v jarmu. Mladi pevski duh, ki je začel razvijati svoja krepka krila, ní se mogel srečnega čutiti v tesnih oklepih, ní se mogel sprijazniti z enakomernimi vsakdanjimi opravki. Razprtíje z višimi so kmalu primorale mladega pesnika, da je popustil svojo prvo in zadnjo cesarsko službo. Ko je bil tako brez službe, tedaj mu je prav prišlo povabilo prijatelja dr. Chrobata**; stopil je v njegovo pisarno za koncipijenta.

Chrobat je poznal Preširna, in védel je, da se mora tacemu nenavadnemu človeku marsikatera preglédati; znal je tako ravnati z njim, da si ga je obdržal veliko lét, in Preširen mu je bil izvrsten delavec.

V tem času je Preširen prvič stopil s svojimi pesmami pred slovenski svét.

Začélo se je bilo takrat po slovenskem vesélo delavno gibanje na literarnem polji, kjer so ledino orali: Čop, Kopitar, Smole, Metelko i. dr. možjé, ktere bo slovenski narod vedno imel v hvaležnem spominu.

Da Preširen, ki mu je bila nad vse pri srcu omika slovenskega naroda, ní bil zadnji v tej rodoljubni družbi, to se umé samo ob sebi.

Biblijotekar Čop je namenil tedanjega skriptorja M. Kastelca, da je bil jél Čebelico izdajati.

Prvi zvezek je prišel na svitlo 1830. léta. V njem so bile natisnene prve Preširnove pesmi. V 30. letu svoje starosti je tedaj Preširen razglasil svoje prve pesmi. Svét ní mogel gledati, kako pesnik počasi raste in se razvíja, kako se s trudom vadi in uri. Kakor Atena oborožena Diju iz glave, tako je Preširen stopil dovršen pesnik pred slovenski svét, ki je takrat prvikrat čul pesmi, kakoršnih ní več pozneje.

Nespametno bi pa bilo trditi, da je tudi takrat še le začél svoje pesmi delati.

Ko je bil še v latinskih šolah v Ljubljani, že tačas pravijo, da se je bil seznanil pri kupcu Primcu z njegovo hčérjo, ktero je učil, in da se mu je iz tega znanstva razcvela neuslišana, idealna ljubezen, ki mu je, kakor Mozesova palica skalo, odprla prsi, iz kterih se je izlil vir neumerjočih pesmi***.

Izkušnja nas učí, in ne more biti drugače, da pesniki, ki že po svoji natori vse bolj živo in globoko čutijo, le težko in malokdaj se sprijaznijo z realnim življenjem. Preširen je bil pesnik v najvišim pomenu te besede. Imel je srce mehko in občutljivo za srečo in gorjé vesoljnega človeštva. Zgodaj pa je že okusil bridki „sad spoznanja,“ ki zamorí v prsih človeku vsako veselje.

Bolj in bolj se mu je začelo mračiti življenje. Žalil ga je pogled po svétu, ki ga je bolje poznal, ko kdo drug — žalil ga je pogled po svoji nesrečni domovini, ktero je ljubil nad vse, in žalil ga je tudi pogled v samega sebe. Ko mu je 1840. leta umrl edini prijatelj, kteri ga je popolnoma umél — Smole (Preširen je naredil po njem mrtvaški list, prvi v slovenskem jeziku), čutil se je samega in zapuščenega na svetu.

Ni mu bilo dano, da bi si bil ustanovil lastno družino, ki ima za vsacega moža veliko tolažbe v sebi.

Ne sodímo torej preostro ter ne čudímo se, če vidimo nesrečnega pesnika, da išče svojim bolečinam ne zdravila, ampak le mamíla tam, kjer vsaj za nekoliko ur „vseh bolečin se pozabljivost pije.“

Léta 1847. se je preselil v Kranj, kjer mu je bila podeljena ravno ustanovljena advokatíja. V tem letu je izdal svoje pesmi, kolikor mu jih je pripustila tedanja cenzura. V Kranji je preživel svoje zadnje dní mirno, če ne veselo:

Cel dán iz pravd kovál bom rumenjake,
Zvečér s prijatli praznil bom bokále,
Preganjal z vinom bom skrbí obláke.

Vse je poznalo in rado imelo priljudnega gospoda. Posebno so ga ljubili otroci, zlasti ker se jim ni rad bližal s praznimi rokami. Tékali so neki po ulicah za njim, kličé ga: doktor, fig!

Večer temnega življenja mu je za nekoliko časa obsijala vesela zarja, ki je bila napočila njegovi ubogi domovini. Videti je bilo, kakor da bi se hotelo že izpolniti pesnikovo prerokovanje:

Vreména bodo Kranjcem se zjasnile.
Sreča ga je obvarovala, da ni doživel žalostnega časa, ko bi bil moral peti:
Biló blisk nagel upanje je célo,
Ki le temnejši noč stori, ko vgásne.

V potrpežljivosti je nosil „življenja pezo,“ dokler ga ni rešila „zadnja ljub'ca, bela smrt.“

Dne 8. februarja 1849. leta mu je zatisnila očí sestra, ki mu je bila vedno zvesta družíca.

Srce, ki

Up sreče unkraj groba v prsih hrani,
njemu so
Vpokoj'le - groba globočine!

Z bogom spravljen je končal svoje nemirno življenje. Dagarin, kranjski dekan, bil mu je za izpovednika in tolažnika v zadnjih urah.

Literarne zapuščine ni bilo najti po njem. Kar se sploh govorí o njej, človek težko verjame, ker je prežalostno. Pravijo, da je na dvorišči zgoréla. Trdi se, da je bila vmes vsa Byronova Parisina prestavljena, ena novéla in ena drama; koliko liričnih pesmi, ne vé nihče povedati.

Kakor Vodnik, bil bi tudi Preširen mogel péti:

Ne hčere, ne sina
Po meni ne bó,
Dovolj je spomina,
Me pesmi pojó.

Spisal je celó nekoliko nemških pesmi, tudi nekaj svojih je ponemčil — vse to se hrani v rokopisu ljubljanske muzeje.

Ko so ga izgubili, takrat so še le čutili Slovenci, kaj jim je bil Preširen. Njegov pogreb je bil veličasten, kakoršnega še ní imel noben Slovenec. Prišli so mu zadnjo čast izkazat iz vseh slovenskih straní.

Léta 1852. so mu postavili slovenski domorodci na kranjskem pokopališči, kjer počíva, spominek domačega umetnika, narejen iz domačega mramorja z dobro izbranim napisom:

Ena se tebi je želja spolnila,
V zemlji domači da truplo leží.

Obilo je bil pozneje češčen in slavljen v pesmih in govorih, ali slabo spoznán, premalo bran, še menj posneman.

Te revne vrstice o življenji prvega slovenskega pesnika morajo za zdaj zadostiti blagovoljnemu bralcu. Da je bilo še té moči spisati, nam je posebno pripomogel gosp. Zupan na Dunaji, za kar mu tu izgovarjamo očitno zahvalo.

Pravo Preširnovo življenje pa so njegove poezije.

Opombe:

Ta létnica nikakor ni trdna, ker je menda še le 1822. leta dovršil ljubljansko učenje.

Dr. Chrobat je bil oče gospé Lujize Pesjakove.

Po raznih okolnostih bi pa človek sodil, da Preširen v svojo učenko ní bil zaljubljen, da morda takrat celó k Primčevim ní hodil; vsaj v njegovih pesmih ni sledú o tem; da je torej vse to najbrže pozneje izmišljena pravljica. V sonetu: „Je od vesel'ga časa teklo léto“ Preširen celó sam pravi, da se je bil še le 1833. leta prvič zaljubil v Julijo.