Prebrisani pastir
| ← Od kdaj so Luče | Prebrisani pastir Lojze Zupanc |
Kovač in graščak → |
| |||||||||||
Davno je že minil čas, ko je v Solčavi živel kmet, ki je imel toliko ovac, kolikor je dni v letu. Ker pa je bil skopuh, ki svojim poslom ni privoščil niti tega, da bi se vsaj enkrat na dan dosita najedli, ni nihče hotel služiti pri njem. Tako skopuški kmet ni imel niti pastirja, zato je moral samcat pasti svoje ovce. Pasel je in pasel, ko pa se je naveličal pastirovanja, je razglasil, da bo tistemu pastirju, ki bi leto in dan pasel ovce, dal za plačilo poln klobuk srebrnikov.
To je zvedel mlad, a reven pastir iz bližnjih Luč. Napol napotil se je k kmetu in se mu udinjal za ovčarja. Skopuški kmet ga je sprejel, a le pod pogojem, če ves čas ovčarjenja ne bo izgubil niti ene ovce.
»Če pristaneš— prav, če ne—pa nič!« je zanergal kmet, ker se je pastir še predomišljal, ali naj sprejme službo ali ne.
»Pristanem!« se je zasmejal pastir, pograbil veliko sekiro, prislonjeno v kot, da bi ovce branil pred medvedom, in odgnal ovčjo čredo v solčavske hribe.
Potlej je vsak dan od jutra do večera pasel ovce, ko pa je zašlo sonce, je čredo zvabil v ovčnjak, legel k ovcam in zaspal.
Nekega dne pa se je ovcam na pašniku približal medved. Pogumni pastir ga je napadel z balto in mu razklal glavo.
Ponoči se je v ovčjo stajo vtihotapil volk. Pastir se je prebudil iz spanja in volku zagnal sekiro pod noge, da jo je le-ta tuleč ucvrl, ker so ga takoj minile želje po ovčini.
Potlej je prišel v planino gospodar in zahteval od pastirja najlepšo ovco, češ da ima doma goste, v skledi pa nobenega mesa.
»Ne dam!« se je odrezal pastir.
»Ne daš?« se je začudil kmet. »Saj so ovce vendar moje!«
»Naj le bodo!« se je zasmejal pastir. »Toda midva sva se pogodila, da ves čas ovčarjenja ne smem izgubiti niti ene ovce.«
»Pa si jo sam vzamem, če mi je ne daš,« se je kmet približal čredi.
»Niti medveda niti volka se nisem zbal, ko sta napadla ovce. Prvemu sem razklal glavo, drugega pa v noge ranil z balto. Vam pa bom sekiro zapodil v glavo, če se boste ovce samo dotaknili!« je zagrozil pastir.
Kmet je spoznal, da zgrda ne bo nič opravil, pa je pričel pastirja prositi in moledovati, naj mu vendar da vsaj jagenjce, če mu že ovce noče dati. Pastir pa je odgovoril:
»Dam vam ovco, če mi poljubite roko!«
In kmet se je vdal. Poljubil je pastirju roko, češ saj me nihče ne vidi. Potlej pa je najlepšo ovco pograbil za runo in jo odgnal v dolino.
Minil je čas pastirjevega ovčarjenja, pa je ovce prignal h kmetu in zahteval obljubljeno plačilo.
Kmet je najprej preštel ovce. Ker je ena manjkala, je dejal:
»Ena ovca manjka. Pripelji mi jo, pa boš dobil plačilo.«
»Več je vreden poln klobuk srebrnikov ko ena ovca,« si je mislil prebrisani pastir in še tisti dan pohitel domov k materi ter edino ovco. ki sta jo imela, odgnal v ovčnjak skopuškega kmeta.
»Pripeljal sem ovco, ki je manjkala v vaši čredi,« je dejal in zahteval plačilo.
A kmet, ki ni pozabil, da se je moral pred pastirjem ponižati in mu poljubiti roko, se je zakrohotal:
»Plačilo boš dobil v nedeljo, ko bom možil hčerko!«
V nedeljo pa je skopuški kmet poklical pastirja v hišo. kjer so za mizo sedeli veseli svatje. Da bi ga zasmehoval, je postavil na mizo zvrhan klobuk srebrnikov, pastirju pa je izročil prazno vrečo in zahteval:
»Dobil boš obljubljeno plačilo — poln klobuk srebrnikov — a prej moraš napolniti vrečo z besedami. Ko bo vreča polna, jo zaveži in pokonci postavi v kot!«
»Tako se nisva pogodila!« se je uprl pastir. »Saj besede niso zrnje, da bi z njimi lahko zvrhal vrečo.«
»Če nočeš — pa nič!« se je zarežal skopuški kmet.
Takrat pa je pastir ponesel prazno vrečo k ustom, jo razprl in pričel vanjo govoriti:
»Leto in dan sem pasel gospodarjeve ovce. Napadel me je medved, pa sem ga ubil. Ovce je napadel volk, pa sem ga z balto ranil, da je zbežal praznih zob.
Nazadnje je prišel v planino gospodar in zahteval ovco zase. Nisem mu je dal, on pa me je prosil in prosil, da sem se ga le usmilil in mu ovco dal. A za odkupnino mi je gospodar polju…
»Nehaj!« je zakričal kmet, ki je uganil, kaj misli povedati pastir, pa ga je bilo sram, da bi svatje zvedeli, kako je umazanemu ovčarju poljubljal roko. »Nehaj! Vreča je že polna!«
In potegnil je vrečo pastirju iz rok ter jo vrgel v kot.
Prebrisani pastir pa je pograbil poln klobuk srebrnikov ter se hahljajoč napotil proti domu.