Pred durmi (Roza Matoh)
| Pred durmi Roza Matoh |
| |||||||||||||
Bilo je pred leti ...
Silile smo k vratom — plahi otroci — in prisluškovale življenju, ki je vrelo, kipelo, odbijalo in vabilo, božalo in bičalo tam daleč nekje onkraj samostanskega zidovja. Mislile smo, da smo že velika dekleta in smo stale pred vrati v življenje. Željno smo čakale, da nam jih dobrotna roka odpre, da planemo ven — v prostost, božajočim valovom v naročje. Življenje je vabilo in pelo z opojnim glasom siren.
Naše noči so bile polne prelestnih sanj; o vsem lepem smo sanjale, le o bridkostih ne. Pobožne — otroške so bile naše sanje in vsaki naši misli se je videlo do dna. Kot čisto gorsko jezerce med plešastimi stražarji je mirno počivala naša mladost v naročju materinem. Srečni otroci v vriskajoči mladosti! — Kaj bi bile dale, da bi naša radovednost našla pogled v bodočnost! Saj pri nas še ni bilo življenja, bil je en sam dolg, razkošen sen. Nismo slutile, kakšna velikanska zapečatena knjiga leži pred nami, ki nam jo odpre šele prihodnost.
Bile smo umetnice posebne vrste; vsaka tretja se je borila z verzi, s kakšnimi — naša stvar, saj jih nismo pisale za kritike! Vsaka druga se je spuščala na proze polja: v svojih nalogah smo sanjale o morju in zakletih devojkah, o divjih gorah in tujih mestih, kjer žanjejo slavo junaki — umetniki, ki nosijo baje dolge, nasvedrane lase, dolgo črno kravato in ponošeno obleko. In naše pesemce! Melanholija, v katero smo vklepale preteče sive oblake, sprehajajoče se v večernih polmrakih, jesenska turobnost, »elegija«! Umetnice višjih stopenj so celo slikale z akvareli nageljčke in vrtnice in v svoji slavohlepnosti dosezale slavne umetnike preteklosti.
In temperamenti? Roza je bila neizčrpen zaklad smeha: za vsako stvar je imela poseben izraz, za vsak dogodek poseben dovtip in humoristično pesem. Milka izredno pobožna in ljubezniva, ki ni nikdar »pri čast bodi ...« pozabila nežno prikloniti glavice. Cirila je v dečji bojaželjnosti in razposajenosti preganjala dolge ure med poukom, v kolikor so ji dopuščale stroge sive oči razrednice. V dve struji pa smo se vse bistveno ločile: ena struja skrajno pobožna, druga obratno — in v tem je bila vedno naša sporna točka. Le v enem smo si bile edine, v želji, da čimpreje poletimo življenju v naročje.
In poletele smo ... Par mesecev — ne let! — pa smo se vračale kot metuljčki z opaljenimi peruti, z eno samo veliko veliko željo: nazaj, nazaj v našo idilično mladost! — Postavljene smo bile na svetovno pozorišče, prehitro se je dvignila zavesa — vlog nismo znale!
Tako smo praznovale vhod v življenje ...
Kako je danes Tebi, Minka, sotrpinka? Kje siti, sentimentalna Ela? Razposajena Cirila, navihana Tona? Je-li življenje našlo vsaj v Tebi ženo, v Tebi, Zofka, ki si modrovala že tedaj, ko si še stala z nami — otroci — pred vrati? Dvomim, da bi Ti življenje prizaneslo, da bi ne oplazilo Tvojega srca z umazano dlanjo! In ti, sanjava Mirjam? Kakor druge, so tudi Tebe izvabili iz naše tihe sreče, iz sanj v sirovi boj življenja ...
Samo enkrat bi še hotela biti z Vami, potopiti se z Vami v razkošni sen, zasmejati se z Vami z mladostnim smehom od srca in spet — kot nekdaj — poslušati ples in pesem življenja za priprtimi vrati, ah, samo za priprtimi — in ne tako od blizu ...
Pa čeprav bi nas Stvarnikova roka res privedla skupaj, nekdanjih dni in čistih, pobožnih sanj ne bi bilo več: v dušah se nam je razpasel mah vsakdanjosti in vsako spomlad zastonj iščemo zelenja, da bi si okrasile ž njim opustošene domove.
A v milem pogledu Brezmadežne najdem še vedno mladostno srečo in tedaj se obnovi v meni blaga zavest: Ad maiora nata sum, vzvišen je namen mojega življenja na zemlji — — —