Tišina vsega sveta se je nagnila k moji rdeči luči,
ovila me je, zgrabila v vrtinec svoj —
tačas se mi je razgalil moj obraz — Smrt ...
Šla je mimo mene visoka,
v njenih očeh je bila izdolbena čudna pot.
V najvišji tišini sem se mukoma preril do sebe.
Tako velikega groba še nisem videl:
moja duša se sklanja čezenj, njena senca se ziblje v globini ko
pernica mehka in vabi:
»Ne pozabi, ne pozabi — mehko je v jami.
Če si iz dna, na dno!
Svetlo in mehko je v jami.«
Rdeča luč sredi vrtinca tišine,
čudežni plamen — moje srce gori. Tišina je svetla — plameneča
— vsa rdeča,
senca v jami ko pesem vabeča
in kakor meglica prši nad vrtincem tišine — Sreča.
Moje roke se vijejo kakor od divjega vrtinca omamljene
za tvojimi očmi.
Zdi se mi, da bi morali moji žgoči prsti
razžgati tvoje oči,
da bi se utrnile v žareče, rdeče, plameneče morje —
tam se ziblje senca moje duše kakor
črna jadrnica sredi neskončne tišine.
